Malinova pot na kraljevski Streliški vrh

Najini vnukinji vsako leto preživita del počitnic s starima staršema Cvetko in Gorazdom na Strelicah, blizu Cvetkinega rojstnega kraja. Tam taborijo, se igrajo in potepajo. Že leta naju vabijo, naj se jim pridruživa, pa sva bila tisti čas vedno na kakem potovanju. Letos sva se povabilu končno lahko odzvala. Dogovorili smo se, da prineseva enolončnico, ki jo bomo v kotličku nad tabornim ognjem pogreli za kosilo, potem pa se bomo povzpeli na bližnji Streliški vrh.

Odpravila sva se proti Severni Primorski. Avtocesto sva zapustila pri izvozu Logatec in sledila smerokazom za Idrijo. Tik pred koncem Kalc sva zavila levo proti Podkraju. Peljala sva se mimo gostišča Stara pošta v Hrušici, kjer sva si pred leti ogledala manjši muzej in ostanke rimske utrdbe Ad Pirum. Za Podkrajem 95 sva ob škarpi nove hiše zavila desno na ožjo cesto. Mimo zadnjih hiš in skozi gozd sva se pripeljala na velik travnik, na »slavne« Strelice (1135 m). Naši so taborili ob robu gozda (S 45.869267, V 14.081030), na svetu, kjer zdaj gospodari Cvetkin brat. Misleč, da sva kosilo prinesla ravno pravi čas (ob pol dvanajstih), sva bila nemalo presenečena, ko sva našla dekleti šele pri zajtrku. In to kakšnem! Opasani s samovarovalnima kompletoma sta sedeli vsaka v svoji drevesni krošnji in jedli palačinke. Nemudoma sva razumela, zakaj so Strelice tako znamenite.

Po zajtrku sta Cvetka in Gorazd pospravljala, dekleti pa sta nama razkazali okolico: bližnjo brunarico Švelerco (šveler je železniški prag iz nemškega die Schwelle = prag; spodnji del brunarice je res iz takih pragov), ki jo pazi lesen medved in jo je tedaj krasilo ozkolistno ciprje, pašnik s kravami (in biki!), travniške rože (največ je bilo modrih ‒ če sem jih prav prepoznala ‒ močvirskih sviščev) in razglede: od tabora je bil lep pogled na Srednjo goro s predvrhom na desni, še bolj desno pa na »naš« Streliški vrh. Še najbolj navdušeno pa sta nama pokazali, kako neugnani in spretni plezalki sta. Čeprav ne hodita več na umetno steno, še vedno radi plezata po drevesih in na vrveh uganjata tarzanske vragolije.

 

Od šotorov smo se napotili po gozdni cesti mimo znamenja in klopce v senci »šopka« smrek ter mimo kažipotov nazaj Lovrenc in Podkraj-Nanos (SPP 1) ter desno Javornik (SPP 1). Na desni smo lepo videli svoj cilj. Cesta se je rahlo vzpenjala. Čez četrt ure smo zavili ostro desno na zaraščen kolovoz, ob katerem so se nam ponujale sočne maline. Strmeje kot cesta nas je vodil mimo razpela. Med bujnim rastjem so prevladovali rožnati cvetovi konjskih griv. Tu in tam smo opazili kako zbledelo markacijo. Gorazdu so markacisti rekli, da poti ne vzdržujejo več. Povedal nama je še, da je pod Streliškim vrhom Kraljeva ravan (roven), ki se imenuje po Atili; ko je bil s svojo vojsko v teh krajih, se je menda tam utaboril.* Po 25 minutah je Gorazd zavil desno, kjer je bilo visoko med drevjem videti nekakšen rob. Kar po brezpotju smo dosegli zaraščen greben skoraj brez razgleda. S tem Jani, ki se pripravi na vsako hribolazenje, tudi če ga vodijo drugi, ni bil zadovoljen, saj je na spletu videl sliko vrha, na katerem je stal antenski stolp. Od tam naj bi se videl Javornik in po tem podatku je Gorazd takoj vedel, v katero smer moramo. Nadaljevali smo levo pod grebenom in 20 minut po tistem, ko smo zavili v brezpotje, stopili na vrh (1265 m). Tudi Gorazd nepričakovano prvič.

Od antenskega stolpa in betonskega stebra z markacijo in rdečim napisom I. C. (Anka mi je povedala, da je pelina še iz časa Italije in da kratica pomeni nekaj v zvezi s telekomunikacijskimi napravami za obveščanje) smo imeli Javornik res kot na dlani. Poglede v druge smeri nam je bolj ali manj zastiralo drevje. Poleg »poti«, po kateri smo prišli, smo našli še dve: ena markirana steza je pritekla z leve (gledano iz smeri prihoda; če ne bi bili krenili po brezpotju, bi bili najbrž prišli po tej, zahodni), druga se je spustila desno za betonskim stebrom. Odločili smo se vrniti po slednji (vzhodni).

Na začetku nas je usmerila bleda markacija, zatem pa jih ni bilo več. Ker je bila steza nerazločna, smo se nekoliko lovili. Tu in tam smo še našli kako staro markacijo. Spuščali smo se med lepimi ciklamami in sladkimi malinami, Cvetka pa je našla tudi tri gobe. V 10 minutah smo pristali na razgledišču, od koder smo ponovno gledali Javornik in Vodice pod njim, razgled pa se je razširil še proti vzhodu. Medtem ko smo malo posedeli, dekleti nista zdržali brez »priboljškov«. Ko smo se spustili do roba kotanje na levi, smo znova naleteli na markacije in ugotovili, da bi se bili morali ves čas držati roba. Šli smo mimo kamna s slabo markacijo in napisom HW 1881. Med strmim spuščanjem sva pogrešala palice. Vesna je zaradi strmine kar naprej tarnala, Ajda, ki prisega na hribolazenje navzdol, pa se ni nič pritoževala. Najbolj junaško se je držala Cvetka: ker ji je odpadel noht na nogi, ni mogla obuti čevljev, pa se je na pot podala kar v debelih nogavicah in sandalih.

Ko se je strmina unesla, smo pod seboj zagledali senožet s prežo v Melični dolini. Pred njo, 20 minut pod razglediščem, smo pri slabo čitljivih lesenih kažipotih nazaj Streliški vrh, levo Javornik 1, desno Nanos 1 zavili desno na zaraščen, a markiran kolovoz, ob katerem so se že spet ponujale slastne maline. Pri naslednjih (boljših, rdečih) kažipotih nazaj Javornik (SPP 1) in desno Podkraj-Nanos (SPP 1) smo se ustavili. Poleg kažipota je tudi rdeča puščica na tleh kazala desno čez pašniško ograjo, na kateri pa je – o groza! – pisalo Pozor bik ! Takrat se je prikazala gospa s polnim lavorjem malin. Sprva nas je gledala nekam postrani in poudarila, da je pašnik njen, ko smo nekaj časa klepetali, pa je postala čisto prijazna in nas je pomirila, da so bika prejšnji teden odpeljali drugam, zato lahko preplezamo ograjo in nadaljujemo čez pašnik. Pri vegasti klopci, pod katero se je razprostiral velik travnik s hiško, ograjenim kalom in nekaj kravami, smo vstopili v ozek pas gozda. Mimo dveh vodnih zajetij in skozi še en pas gozda smo prišli do ograje in jo pri pručki preplezali. Ob električnem pastirju smo sestopili mimo Ranča Strlice (tako domačini rečejo Strelicam) in znamenja pri klopci ter 20 minut od preže prispeli v tabor najinih gostiteljev.

Po poznem kosilu smo še malo posedeli, tudi Cvetkin brat z ženo nas je prišel obiskat. Kljub poletju se je pod večer precej ohladilo, ampak naših deklet ni zeblo, kajti takoj sta se zapodili v drevesa. Ko sva odhajala, še nisva vedela, da sva pravkar odkljukala še en hrib s seznama za drugič, saj je od uvrstitve nanj minilo že dobrih sedem let, pa sva na to že pozabila.

* Na spletni strani colskega društva za ohranitev starih običajev Trillek sem našla tole: »Najvišja gora blizu Cola je Streliški Vrh (1265m/n.m), pod vrhom je ravnica Kraljiška ravan. Od tu naj bi hunski kralj Atila zagledal Furlanijo in J/a/dransko morje. Ob pogledu na rodovitno pokrajino Vipavske doline je ukazal vojski prodirati naprej.«

Toda dr. Henrik Tuma je o taistem kraju v Planinskem vestniku 1/34 napisal: »Longobardi so prišli za Velikonoč 568 po Kr. po navadni poti vojnih čet, ki so prehajale iz severovzhoda, iz Posavja na Nauportus (Vrhnika), Longaticum (Logatec) preko planote ad Pyrum (Hrušica) v Vipavsko dolino in v Italijo. /Langobard/ Pavel Diakon nam je točno popisal kraj, kjer je kralj Longobardov Alboin prvič zagledal Italijo. Tam, kjer se cesta čez Hrušico prekobali na južno stran proti Vipavski dolini, se dviga iz planote Streliški Vrh 1264 m, pod katerim je nekoliko pod vrhom Kraljiška ravan/.../. Še sedaj je v ustnem sporočilu domačinov, da je na ravnici pod vrhom počival kralj, ko mu je spremstvo presekavalo pot na vrh. Pavel Diakon nam je kraj za goro, raz katero je Alboin zagledal Italijo, tako točno opisal, da ne more biti nobenega dvoma za vrh, na katerega je splezal Alboin. /.../ Bržkone sem bil doslej edini slovenski turist, ki si je vzel truda, da je na podlagi sporočila Pavla Diakona poiskal Streliški Vrh. Za turista in poznavalca kraja je trditev /nekaterih/, da je bil Alboin na Nanosu, ker se imenuje Monte Re, ali na Matajurju nad Kobaridom, brez vsake podlage. Nanos je bil sploh vojnim četam Longobardov odležen, za turista pa je izključeno, da bi kralj Alboin splezal na Matajur; kajti pot na Matajur pelje čez Livški prelaz, odkoder imaš Furlansko ravnino pred nosom: ni mu bilo treba plaziti se na visoki vrh. Ves opis Pavla Diakona pa izključuje prihod Longobardov čez Predel.«

Kateri kralj je dal ime ravnici pod Streliškim vrhom, tako zdaj pravzaprav ne vem. Anka tudi omenja langobardskega in celo pravi, da je drugo ime za Streliški vrh Kraljeva gora.

Še enkrat na Ljubeljščico

Čeprav sva greben Ljubeljščice prehodila že dvakrat (tedaj povedanega ne bom znova opisovala) in poti navadno ne ponavljava, sva svoji »sošolki« Marjani s tečaja uporabe samovarovalnega kompleta obljubila, da jo popeljeva po njem. Posebej se je veselila nekakšnih kamnitih »škratkov«, češ da je nekje videla fotografije tistega konca z zanimivimi skalnimi oblikami (sicer rada išče kamnite srčke in eden ji navadno visi na trakcu okrog vratu).

Tako smo se 10. avgusta sestali na parkirišču pred ljubeljskim predorom in se po stari cesti, zaprti za promet, v dobre pol ure (poznalo se je, da nisem fotografirala) povzpeli h Koči na Ljubelju (1369 m). Začeli smo s kucljem tik starega mejnega prehoda, tudi zato, ker je bila zadnjič, ko sva bila tam, taka megla, da sploh nisva videla, kod hodiva. Po drugi strani te vzpetinice z mejnim kamnom XXV/3 na vrhu smo sestopili na stezo, ki pripelje od koče. Da bi bilo tudi za naju še kaj novega, se je Jani oborožil s podatki o ostankih vojaških objektov in položajev na tako imenovani Slovenski poti, o kateri je bral na spletni strani Združenja vojaških gornikov Slovenije. Vendar je bilo toliko rastja in tudi čas je že naredil svoje, da razen nekaj kotanj, ki bi bile lahko nekdanji strojnični zakloni, strelski položaji ali kaj takega, nismo odkrili nič zanimivega. Edina novost je bil napis V 378 na neki skali, skriti v podrasti kmalu za kamnom 17.*

 

Do Povne peči (1503 m) s klopco in kamnom 28 smo hodili kar 40 minut. Na tem razglednem vrhu smo srečali planinca, ki sta nam razložila, da njegovo ime pomeni Poldnevna peč (ne Polna, kakor piše na vrhu; povne je gorenjsko poldne); to razlago sva že poznala s foruma Hribi.net in iz Planinskega vestnika 9/32. Marjana je z razgledišča opazovala predvsem »škrate«, ki so ji burili domišljijo. Skrinjicama na vrhu se ni godilo še nič bolje kot ob najinem prejšnjem obisku.

Po približno pol ure smo se ustavili na razglednem vršiču pri kamnu 43, kjer je bil baje nekoč napis Konec varne poti. Sledil je kratek ozek grebenček, ki nama je ostal v neprijetnem spominu zaradi krušljivosti in sipkosti podlage, prav »prikladne« za zdrs v globino. No, srečno smo se pretaknili čezenj, le Marjana je potrdila konec varne poti, tako da si je na skali do krvi odrgnila palec. Potem smo nekaj časa napredovali lagodneje, nad kamnom 46 pa se je spet pojavilo nekaj težav. Čez 35 minut so se začele jeklenice in nas spremljale skoraj 20 minut, do konca težavnega spusta, kjer je z desne pritekla nezavarovana pot. Od tam sta prihitela dva planinca in izginila proti Možem. Še kakih 5 minut plezanja čez skale in med slikovitimi skalnimi stolpi in že smo bili pri kamnu 51. Za njim nas je čakal kažipot levo Zelenica / Varovana pot. Onkraj melišča (čez 5 minut) smo pospravili palice in zaplezali ob mlahavi jeklenici navzgor. Varoval, ki so se prejšnjikrat majala, še niso pritrdili.

Po 10 minutah se je plezanje končalo s strmim spustom med bodečimi nežami. Bilo nam je že pošteno vroče ‒ malo zaradi plezanja, malo zaradi sonca. Po 20 minutah grizenja kolen smo pri kamnu 53 dosegli sedlo in nekaj časa počivali ob prečni stezici. Spet s palicami v rokah smo se v slabih 10 minutah povzpeli na sedlo Čez Plot (1680 m). Tokrat nismo zavili levo k meteorološki postaji, ampak smo se podali desno proti poraščenemu skalnatemu hribu. Kot bi mignil, smo stali na vrhu, kjer so plapolale pisane zastavice. Od tam smo gledali navzdol na vršič z meteorološko postajo, zato zdaj misliva, da je najvišja točka Ljubeljščice vrh z zastavicami. Preden smo se odpravili k Domu na Zelenici, sva hotela potešiti radovednost, kaj je pri mejnem kamnu, ki sva ga prejšnjikrat gledala le od daleč. Z vrha smo se spustili v desno med ruševje proti sedlu, na katerem se je belil tisti kamen. V slabih 10 minutah smo pristali pri ostankih žičnice Triangel, po kateri se verjetno imenuje vrh (ali pa se je žičnica imenovala po njem). Tamkajšnji kamen ima številko 60. Zdaj ugibava, da je to sedlo Čez Pod (1686 m).

 

Vrnili smo se na sedlo Čez Plot in se povzpeli še k meteorološki postaji, od nje pa navzdol čez travnik proti Spodnjemu Plotu (1682 m), cilju športne zelo zahtevne ferate. Ogledali smo si tudi iztek lažje učne zavarovane plezalne poti. Med potjo na Zelenico sem bila deležna lepega presenečenja: cvetočega panonskega svišča. Volnatoglave osate so oblegali hrošči in čmrlji. Na pašnikih so se pasle krave in nad njimi so bedeli Možje. Pri domu je stala čredica konj. Po tričetrturnem potikanju od vrha do Doma na Zelenici (1536 m) smo si privoščili kosilo, potem pa sva Marjani pokazala še začetek plezališča Spodnji Plot, ki je kakih 10 minut oddaljen od doma. Na vzpon se je pripravljal par, ki je imel s seboj psa Tora. Privezana žival je nemirno begala sem ter tja – najbrž ji je bilo dolgčas. Sprva sva mislila, da se bo Marjana preizkusila na ferati, midva pa bova tačas počela kaj drugega (za naju je pretežka), a ker je menila, da ni v pravi formi, ni vzela s seboj plezalne opreme. Tako smo se vrnili v dolino.

 

Od doma smo se spustili po skrajno levi stezi skozi gozd. Ob njej so bili znaki za nevarnost, najbrž namenjeni kolesarjem, saj za pešce pot ni nič posebnega. Po približno pol ure smo mimo tablice Fair play, ki spodbuja sožitje med gorskimi kolesarju in planinci, sestopili na servisno cesto. Že pri Jančmanovem kotu smo jo zapustili in krenili levo v gozd. Ob prijetni gozdni stezi je bil še en znak za nevarnost. Prečkali smo sedem grap(ic), če sem prav preštela; v drugo nam je pomagala celo lestev. Čez kakih 20 minut sta nas puščica in napis Ljubelj na drevesu usmerila desno na stopničasto stezo. Za naslednjo tablico Fair play (le zakaj v angleščini?) smo pristali na »glavni cesti« in v četrt ure prispeli na izhodišče.

 

V tretje gre rado, pravijo. Za najine ture to ne velja, Ljubeljščica je bila redka izjema. A čeprav sva šla v tretje, sva šla res rada. Ker je lepa in zanimiva. Tudi Marjani je bila všeč.

* 2. decembra 2019: Dober poznavalec Slovenske poti Elemir Zrim mi sporoča, da je kamen na avstrijski strani in da je na njem verjetno parcelna številka. Hvala za pojasnilo. 

Vršiči in Vežica

Konec marca 2017 se nama načrt Predbela‒Presedljaj‒Vežica ni posrečil, zato sva 4. avgusta letos poskusila znova. Po tednu dni ravne Gradiščanske, stikanja za Esterházyji in Haydnom ter jazzovskih večerov sva si spet želela hribov, narave in tišine. Ljubljana je bila zavita v meglo, v Kamniku so se v belini pojavile prve luknje, v Stahovici je posijalo sonce. Na lužasti Predbeli (prejšnji dan je deževalo) je bilo za avgust prav mraz: 12 °C. Na parkirišču je bilo že kar nekaj avtomobilov. Kažipot Bolnica Bela 45min, Slap Orglice 50min je bil od prejšnjič nov.

Tudi na poti od Predbele do Presedljaja je bilo nekaj novosti. Pri odcepu levo k pilotovemu grobu in partizanski bolnici, kjer sva prejšnjikrat pogrešila nekdanji kažipot k njima, sta bila tokrat nova kažipot Partiz. bolnica / Grob pilota 30 min. in razlagalna tablica naravoslovne in zgodovinske učne poti, ki jo je »podpisal« palček partizanček. Novost je bil tudi štor, spremenjen v stol s srčastim naslonjalom. Ob odcepu levo k slapu Orličje je bil tako kot na Predbeli dodan nov kažipot za slap Orglice (z imenom tega slapa so še vedno težave) in bolnico Belo. V enega izmed štorov je nekdo vrezal »kažipot« za Konja. Više so bile markacije že zelo slabe, nujno potrebne obnove. Pri razgledišču, Počivalu in Dergančevem križu se tokrat nisva zadrževala. Čisto spodaj so cvetele samo kukavice in zvončice, potem je bilo rož zelo malo, in še te večinoma odcvetele, ko sva dosegla greben, pa so se namnožili zali kobulčki in ciklame. Srečala sva planinca, ki sta se že (ob desetih!) vračala s Konja, na katerega sta se povzpela čez planino Dol. K lovski koči Br(e)žič to pot nisva zavila, potoček kmalu za odcepom k njej pa je bil prvič, odkar ga poznava, vodnat. Z višino je bilo čedalje več rož, posebno zvončic. Do Presedljaja (1613 m) sva potrebovala dve uri in pol. Zdaj se luščijo že vsi trije tamkajšnji kažipoti.

Presedl(j)ala sva na levo stezo (smer Korošica). Srečala sva par – prijazno gospo in zlovoljnega moža, ki je »povedal« samo, da sta bila tamle malo više ‒ ter mlajša moška, ki sta prišla izpod Ojstrice in sta bila namenjena čez Konja na Veliko planino. Ozka steza, vrezana v pobočje, je po visoki travi rahlo vijugala skoraj naravnost navzgor. Z nje so se lepo videli spredaj Lučka Kopa in Kranjski Dedec, zadaj Konj in Rzenik. Vzpenjala sva se med velikimi belimi kobulnicami in mimo droga zimske markacije. Kmalu sva se znašla med ruševjem. Strmino sva ponekod premagovala po kar visokih in zato utrudljivih (naravnih) stopnicah, velikokrat pa je bila pot tako ozka in zaraščena, da je bilo treba dobro pogledati, kam naj stopiva, da ne bi zgrmela v prepad na desni. V 20 minutah sva bila pri grapi, kjer se nama je pozimi ustavilo. Po njej je mezela voda.

Povzpela sva se levo ob grapi. Ko sva jo prečkala v desno in se ozrla, sva v daljavi zagledala Malo planino. Lep je bil tudi pogled na Zelenico in Veliki vrh, Desko in še kaj. Cveteli so klinčki, dlakavi sleči, bele, rumene in zelene cvetoče blazinice. Nad nama se je dvigala slikovita skalna »buška«. Tu in tam so se belile prve planike. Iz nekega kuclja je štrlel drog zimske markacije. Marmorna plošča, z rjastimi vijaki pritrjena na skalo ob stezi, z zlizanim napisom in praznim prostorom za fotografijo mimoidoče spominja na Rajka Sušlja iz Žerjava pri Prevaljah, ki se je 13. marca 1949 tam smrtno ponesrečil. Iz Malešičeve knjige Spomin in opomin gora (Didakta 2005) izvemo, da se je 24-letni dijak Tehniške srednje šole v Ljubljani namenil smučat na Korošico; zaradi slabe obutve je zdrsnil po poledeneli vesini 300 m s poti in podlegel poškodbam.

Na slabo opaznem neoznačenem razcepu brž za spominsko tablo nisva nadaljevala proti zimski markaciji (proti Korošici), ampak sva zavila levo, čez travo v ruševje (proti Vežici). Med ruševjem je bil izkrčen širok prehod, na začetku katerega se je v travi skrival podrt možic. Najprej sva opazila in zaduhala kravjake, nato zaslišala zvonce in kmalu zatem (25 minut nad grapo) zagledala planino, na kateri so se pasle krave. Na zemljevidih tam nekje piše Čohavnica, a to je menda ime grape, pa ne tiste, do katere sva prišla ob prvem poskusu (tedaj sva jo zmotno imenovala tako, a sva bila še prenizko), temveč grape nad spominsko ploščo, levo nad potjo. Planini nekateri rečejo Planina nad Čohavnico ali tudi kar Čohavnica, kar je njeno »zasilno« ime, pravo pa naj bi bilo Na Veži (Malešičev prispevek Kdor išče, ta najde: imena, izrazi, dejanja in dogajanja v zborniku Triglav 240, Založba ZRC 2018). Planino so krasili rožnordeči deženi, preobjede, planike. Na neko skalo privita zarjavela plošča s kratkim nastavkom je bila morda podstavek nekdanje zimske markacije.

Kmalu za velikim škafom in umetnim kalom sva se obrnila v desno proti presledku med ruševnatima vzpetinama pred nama. Na neoznačenem razcepu pod okroglim grmom ruševja (razcep lahko vidiš, le če si poučen ali imaš živo domišljijo) sva zavila proti njej (ne levo skozi ruševje, kjer sva tudi opazila izkrčeno stezico). Povzpela sva se po gruščnati in cvetoči dolinici med vzpetinama. Po njej se je zvrstilo več različno velikih kotanj in nad posebej veliko (nekaj manjših je še sledilo) naj bi se po opisu na Hribi.net najina pot združila s tisto iz ruševja in izginila v travi. Združitve nisva videla, izginotje pač. Povzpela sva se na poraščen neimenovan vršič. Ojstrica in njeni sosedje so se igrali skrivalnice v megli, ki se je dvigala iz doline. Napotila sva se proti desni, v smeri Lučkega Dedca, kjer je bilo več možicev. Na robu nad Petkovimi njivami sva opazila dva plezalca. Tisti nazobčani rob, niz vršičev, je na novem zemljevidu Grintovci (PZS 2018) res označen kot Vršiči, na starejših zemljevidih pa se tako imenuje kota 1980 m, umaknjena od roba proti vzhodu. Iz tega sklepava, da je to najvišji vrh Vršičev (na Pešpoteh in Geopediji je kota 1980 m poimenovana Vežica, ki je na zemljevidih PZS bližnji vrh z višino 1965 m).


Tipaje navzdol med ruševjem in skalami sva tu in tam celo zasledila stezico. Čedalje več planik naju je obkrožalo in opazila sem nekaj sviščev, kakršnih še nisem videla (prav jezi me, da sem jih pozabila fotografirati). Pod oblaki je postalo zelo hladno. Onstran večjega območja, poraščenega z ruševjem, so se pasli veliki črni biki, Jani pa je imel rdečo majico, da me je postalo kar malo strah. Pol ure nad planino sva se ustavila pri kamniti piramidi, najverjetneje na koti 1980 m, skratka na Vršičih. Nasršeni kamnokreči, vednozeleni kamnokreči, zoisove zvončice ... ‒ prav paziti sem morala, da nisem pohodila kake rože, toliko jih je bilo. Že popolnoma obeljene veje odmrlega ruševja so na novo oživele zaradi meni tako ljubega ozkolistnega ciprja, ki se je razbohotilo med njimi in čeznje. Pa tudi razgledi na Ojstrico, Planjavo in druge sosede, Veliko Zelenico, Veliki vrh, Lučkega Dedca so se vsaj občasno izboljšali.

 

Zdaj pa še na Vežico. Nisva se odpravila nazaj čez omenjeni poraščeni neimenovani vršič, okrog katerega so se podile megle, ampak sva se spustila levo okoli njega. Na tistem pobočju so cveteli avstrijski sviščevci. Za hrbtom sva imela Vršiče, pred nama pa se je dvigala Vežica s piramido na vrhu. Spet naju je oviralo ruševje, a k sreči sva našla izkrčen prehod. Prečkala sva zgornji del pravcate soteske in v dobre četrt ure stopila na vrh Vežice (1965 m) na skalnem robu nad Šraj peskom. Razgledi so bili podobni kot z Vršičev.

Ko sva zapuščala Vežico, so se okrog in okrog zgrinjali oblaki, a ker so se premikali zelo hitro, sva upala na najboljše. Z iskanjem poti nazaj skozi ruševje sva imela toliko opraviti, da se z enocvetkami sploh nisem utegnila ukvarjati. Sestopala sva nad dolinico, po kateri sva se vzpenjala gor grede, in pri tem so nama pomagali možici. Zdaj sva dobro videla vso planino (nad) Čohavnico. Nanjo sva se spustila skozi ruševje, po (gledano od spodaj) levi stezi. Izkazalo se je, da sva v obe smeri izbrala prikladnejši poti: gor grede dolinice ni mogoče zgrešiti, kje je začetek leve poti, pa je težko ugotoviti, a nazaj grede je ta opaznejša in boljša.

S planine sva se vrnila po poti vzpona. Pri odcepu k slapu Orglice se je začel pravi živžav; kljub razmeroma pozni uri sva srečevala še veliko ljudi, med njimi mlado družinico. Največ trileten živahen fantiček nama je hitel razlagati, da je bil pri slapu, da je bil lep, da si je v njem umil roke in je bila voda mrzla pa da sta z očkom skočila vanjo. Starši so ga popravili, da sta jo le prestopila, tako da sta skočila na kamen sredi nje. Ampak drugič, ko bo voda manj mrzla, bo res skočil vanjo, je navdušeno zatrjeval. Ko sem ga poslušala, me je utrujenost, kolikor se je je nabralo v tistih slabih sedmih urah in pol (4 ure gor, 3.20 dol), kar minila.