Cevotitar

Prejšnjo soboto sva se povzpela na Ratitovec s Soriške planine, tako da sva njegove vrhove nizala z druge strani kot navadno, "od zadaj". Peljala sva se skozi Škofjo Loko, Železnike in Sorico po cesti proti Soriški planini mimo odcepa v Danje do kilometra 6,00, kjer sta levo nad cesto razpelo in klopca z lepim pogledom na Blegoš, nasproti pa prostorno parkirišče (kmalu za njim je v desno označen odcep k lovski koči).

Na koncu parkirišča naju je kažipot Ratitovec usmeril v gozd. Mimo zelene lovske koče z mizami in klopcami sva se podala po markiranem kolovozu (markacije so že kar stare). Na neoznačenem razcepu treh kolovozov (mogoče pa so bile oznake skrite pod snegom) sva sledila gazem po srednjem navzgor in res kmalu naletela na markacijo, ki se z razcepa ne vidi. V štor zapičen nož s svetlo rjavim ročajem je mogoče jeseni izgubil kak gobar. Na sedelcu Mišji grund je precejšnje označeno križišče (sem se pride tudi od smučišča na Soriški planini). Ko sva ga zapustila, sva se začela spraševati, ali bova prepoznala Rihtarjev grič (1391 m). Najprej sva dosegla nekakšen vrh z leseno ograjo, a svet se je še naprej dvigoval. Ko sva stopala po grebenu, so se na desni pokazali Porezen in okoliški hribi. Na naslednjem vrhu je preža, zato se nama je zdel verjetnejši kandidat za Rihtarjev grič. Sledila naj bi mu Berštanga. Ampak takoj nato sva "morala" še na en vrh, označen z geodetskim stebričkom. Mogoče je pa Rihtarjev grič tríglàv? Naslednjega, Žbajnek (1538 m), sva obšla po desni. Vsenaokoli slikovito skrivenčena drevesa. Gabri? Ob poti nič koliko mravljišč in v vsakem (razen v enem) vsaj ena za moško pest velika luknja. Kdo jih je napravil in zakaj? Koliko vprašanj!

Na travniku za Žbajnekom stoji drog, ki je nekoč očitno nosil kažipote, zdaj pa sameva. Takih sva ta dan videla še več. Kljub markacijam nama sprva ni bilo prav jasno, kam naj nameriva korak. V daljavi pred seboj sva že nekaj časa gledala zahodni vrh Ratitovca, Kremant, in ta nama je kazal smer, kadar markacij ni bilo ali so se skrivale pod snegom. (Le zakaj pri nas na takih mestih ni količkov? Sicer pa še tam, kjer drevesa so, kar preradi rišemo markacije na skale, celo na tla.) Gazi so vodile v vse smeri, nazadnje pa se je izkazalo, da markirana pot zavije levo. Gazem sva sledila na skalnat rob. Nenadoma naju je presenetil žig Kačji rob 1520 m (torej po zemljevidu ni na njegovi najvišji točki – ta je 1575 m). Nekaj časa sva uživala v soncu in razgledih, nato pa nadaljevala po robu. Pri puščici z napisom Žig (nazaj gor) naju je presenetil zelo kratek strm sestop. Tolikanj presenetil, da naju je spodneslo, kar oba. Za kratki, a spolzki, ponekod celo ledeni odsek skoraj do Zgornjega Jirna sva si nadela dereze. Spustila sva se mimo hiške in puščice z napisom Voda – 150 m, nato pa se pognala navzgor h gozdu in čez rob navzdol po gozdni poti. Kmalu za čudno "napravo" (če kdo ve, kaj je to, naj poteši najino radovednost) pod vrhom Kačjega roba, kakor je označen na zemljevidu, se je svet še enkrat odprl. Od kažipotov na dvojni smreki sva se zagrizla v strmo pobočje in se mimo bunkerja povzpela na Kremant (1658 m; precej več ga je, kot sva mislila zadnjič, ko sva malicala na njem) in Altemaver (1678 m), nad Krekovo kočo pa še na Gladki vrh. Novost od najinega zadnjega obiska je, da so vsi vrhovi "označeni" z žigi. Na "dislocirani" Kosmati vrh pa tokrat nisva šla. Ta "sprehod" po vrhovih Ratitovca je bil eden tistih, na katerih se mi kar samo smeje. Sonce in čisto ozračje sta napravila dozdevno dosegljiv "ves svet": vse, kar obljublja razgledna plošča na Gladkem vrhu, in še vse tisto, kar vidimo le s srcem in dušo.

Ko sem že zadnjič omenjala slovensko kulinariko v hribih: v Krekovi koči je ričet tak, kakršen mora biti, če te zlačni Ratitovec, pa je še malo boljši. Koča je bila polna, a midva sva kljub temu ves dan hodila sama, edino gor grede sva tik pred ciljem srečala možaka, ki se je vračal po "najini" poti. Vrnila sva se prav tako po njej, le puščici k žigu na Kačjem robu nisva sledila, ampak sva se spustila naravnost navzdol, izpustila pa sva še vrh s prežo in »vrh« z ograjo, saj označena pot teče pod njima. Med Altemavrom in Kremantom sem dol grede tudi jaz za hip videla tri gamse (gor grede jih je le Jani); najbrž so tam nekje doma. In kavke so preletavale Gladki vrh. Midva, ki ne znava leteti, pa sva hodila dobre tri ure gor in slabe tri dol. Ko sva se peljala skozi Sorico, je gorela. Še dobro, da le v večerni zarji, kajti gasilci so se nekam veseli vračali s Soriške planine, kjer je imela njihova mladina regijsko smučarsko tekmovanje. Berem, da se je komendska mladež kar dobro odrezala in njihovi mentorji s poveljnikom na čelu takisto.

Pri kralju Matjažu pod Peco

Od petka do nedelje so se dogajali že 19. Gradovi kralja Matjaža. Kakor vse množične prireditve, ki se jim načeloma ogibava, je tudi ta več let čakala, da je bilo lepo vreme, da Jani ni imel službe in da naju ni oviralo še kaj. Prireditelji so priporočali javni prevoz, zato sva v soboto, na dan vrhunca dogodka, parkirala v Mušeniku (delu Črne na Koroškem) nasproti velike rumene hiše št. 7. Na prvi kombi sva čakala debele pol ure, kar na hudem mrazu ni bilo zanemarljivo, a za graditelje snežnih umetnin so bile temperature kot naročene. Kombi se je pri kažipotu Postojanka Pikovo ob omenjeni rumeni hiši pognal po cesti, na kateri le nekaj odmikališč omogoča srečanje, sicer pa je tako ozka in makadam tako strmo vijuga mimo cerkve sv. Helene na Pikovem do stika z »normalno« cesto po dolini Helenskega potoka, da je »nepoznavalcem« ne priporočam, sploh ne v snegu (med prireditvijo pa je tako odprta samo za kombije organizatorjev). Odložili so nas na ravnici Mitnek v Podpeci (na zemljevidih in v vodnikih tudi Mitnik) nedaleč od okrepčevalnice Pri Matjažu. Prišla sva ravno na otvoritev (slovesno – z zastavami, govori in harmonikami), potem pa sva graditelje 86 ekip prepustila ustvarjanju in se podala na Peco.

Pri bližnjem transformatorju naju je planinski kažipot Dom na Peci 2h usmeril proti Najbržu (Podpeca 47), kjer se nama ni bilo težko odločiti med levo peš potjo in desno avto cesto. Nad Najbržem sva se povzpela po desnem robu travnika, nato pa čezenj na levo stran in po kolovozu v gozd. Trikrat sva prečkala gozdno cesto. Kolovoz se sčasoma zoži v pot(ko). Nad Tomaževo – zdaj Ninotovo – lovsko kočo (v zvezi z njenim imenom in nadmorsko višino je v novem vodniku Karavanke, PZS 2010, nekaj zmede), sva spet dosegla gozdno cesto in onkraj nje zagrizla v precejšnjo strmino, sicer pa je pot od združitve z mežiško širša. Vzpenja se zdržema in precej naravnost navzgor. Dom na Peci (1665 m) sva dosegla v slabih dveh urah. Ker sva se morala še pravi čas vrniti v deželo kralja Matjaža, sva si tokrat privoščila samo četrt ure oddaljeno Malo Peco, na Kordeževo glavo (2125 m) pa pojdeva naslednjič poleti, saj sva bila tam doslej le v snegu. Odpravila sva se v smer proti Topli. Nedaleč nad domom se je desno naravnost navpik pognala gaz na najin cilj, a sva potegnila do odcepa za vrh Pece in se od njega povzpela na Malo. Napis na njeni razgledni plošči 1710 m se ne strinja z zemljevidi, kjer piše 1731 m. »Prava« Peca se je ravno tisti čas otres(a)la oblakov (srečala sva nekaj planincev, ki so se povzpeli na Kordeževo glavo in poročali, da so bili prav na vrhu deležni sonca). Mimo preže in ostankov žičnice sva se spustila po prej omenjeni strmi gazi nazaj k domu in se po poti vzpona vrnila v Podpeco.

Pri Matjažu sva si privoščila tovste grumpe in oljevo r'píco. Jani se je spraševal, kateri del oljne repice se je in kako, ker – Ljubljančan – ni vedel, da je r'píca po koroško krompir. Jedla sva torej velikanske ocvirke z nekoliko posebno krompirjevo solato in pila zakuhano vino. Slastno! V šotoru so ponujali grumpburgerje. Čeprav imava rada »jugokuhinjo«, sva bila navdušena nad koroško ponudbo: nobenih čevapčičev! Strinjava se, da so v hribih primerne preproste jedi, a kulinarika kljub temu sodi tudi v planinske koče – domača seveda. Štruklji, krapci, žlinkrofi, ričet, žganci, pohorski pisker ... Mmm!

Ker so oblikovalci zanimivih snežnih stvaritev zdržali šest ur in več, sva tudi midva stisnila zobe, čeprav je mraz bolj in bolj pritiskal in je do razglasitve najboljših trajalo še precej časa: zapela je Monika Pučelj, zborčku Korošic smo pomagali peti koroške pesmi, kralj Matjaž je izb(i)ral Alenčico, županja Črne je modrovala o tretji razvojni osi (ekipa koroških županov jo je tudi upodobila v snegu), skupina Krsnik je nastopila z »ognjeno« predstavo ... Že v trdi temi smo dočakali razglasitev zmagovalcev: Glažeki iz Slovenskih goric so postavili hišo smrkcev, drugi so bili graditelji Matjaževega gradu iz Male Nedelje, veseljaki, ki jih je bila polna Podpeca, nama (in kralju Matjažu!) pa je bila najbolj všeč tretjeuvrščena kraljeva glava z gradom namesto krone, delo graditeljev iz Šmarjete pri Celju. Programa prizadevnih prirediteljev še ni bilo konec, a v soju ognjemeta smo se mnogi odpravili iskat kombije.

Za najino načrtovano pešačenje v dolino je bilo že prepozno in pretemno (po cesti pa naju ni mikalo). Letos so kar prav storili tisti, ki so se pripeljali do Mitneka, saj ni bilo tolikšne gneče in prometne zmede, kot so jo baje doživeli nekatera prejšnja leta. Sploh pa se nama je stožilo po lastnem prevozu ob nezaslišanem obnašanju nekaterih, ki se niso zmenili za že lep čas čakajoče (tudi z majhnimi otroki), in so se mimo vrste skušali zriniti v vozila (nekaterim je menda celo uspelo). Organizatorji bi morali poskrbeti za redarje. Žal. A kljub temu nekoliko žalostnemu koncu priporočam obisk Podpece naslednje leto, ko bo 20. prireditev in se bodo Korošci gotovo še posebej izkazali. Seveda pa tudi letošnji dosežek, že tisoči grad, ni bil od muh!

Blegoš se je odkupil za lansko čemernost

Za izhodišče letošnje »zimske ponovitve« Blegoša sva si izbrala vasico prikupnega imena Robidnica. V Škofji Loki in Gorenji vasi sva se držala smeri Žiri, v Hotavljah pa Cerkno. Skozi Leskovico sva se pripeljala do znamenja nasproti odcepa desno v Robidnico in table z zemljevidom Novakov (vsega tega sva se spomnila z enega prejšnjih pohodov, ko sva z Blegoša prek Črnega vrha pripešačila tod mimo na poti v Leskovico, kjer naju je čakal avto). Ko sva se preobuvala, se je proti Cerknu vila nedeljska kolona avtomobilov s smučarji. Ne tako redkim s hrvaškimi registracijami sva se menda zdela precej »zanimiva«. Sončno jutro je obljubljalo veliko lepši dan, kot sva ga bila deležna lani.

Zložno sva se povzpela v Robidnico, kjer je konec asfalta, in mimo toplarja po kolovozu – vlaki. Dobrih 10 minut nad izhodiščem se vlaka nadaljuje naravnost naprej, levo od nje pa so še tri poti. Markacija je ravno na razcepu in ne pove, katera je prava. Ali pač: upoštevala sva, da morajo biti oznake desno od poti, in zadela pravo – prvo levo od vlake. Poslej so naju markacije (mnoge imajo "strešico" in v PD Cerkno pravijo, da je tako označena Idrijsko-cerkljanska planinska pot – ICPP) zanesljivo vodile mimo številnih odcepov, le približno četrt ure nad razcepom je puščica na skali in to je pokril sneg – pa sva jo ometla in zavila levo. Kolovoz je slab, še toliko bolj, ker si ga je lep kos "prilastil" potoček. Kmalu za "križiščem enakovrednih kolovozov" (v resnici ne vem, kaj se je skrivalo pod snegom) sva zavila desno navzgor in dosegla gozdno cesto na ostrem ovinku. Nobene oznake za nadaljevanje. Markirana pot do tu očitno teče drugače, kot je vrisana na zemljevidu Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, najverjetneje po stezi (pikčasti črti), ki se približno na četrtini poti do Sluga odcepi levo od vrisane markirane poti (rdeče črtkane črte). Na zemljevidu, ki je priložen vodniku ICPP, pa je ta odsek vrisan pravilno.

Nekaj korakov v levo po gozdni cesti je parkirišče ob cesti Gorenji Novaki–Črni vrh, nad njim pa velik opuščen vojaški objekt. Kažipot Blegoš 1.30 naju je s parkirišča poslal nazaj na mesto, kjer sva dosegla gozdno cesto, in v nasprotno smer po njej (ni markirana). Mimo odcepa v Slugovo dolino (desno pod cesto sva kmalu opazila Slugovo domačijo) sva se povzpela na Slugov grič (1223 m) s številnimi kažipoti. Spet so se pojavile markacije – Knafelčeve, evropske (E7), zeleni trikotniki na beli črti in črka L (Loška planinska pot?). Kmalu se je svet odprl in na ogled so se postavili Kalški greben, Grintovec, Kočni, Srednji vrh in Zaplata, Storžič, Kriška gora, Košuta, Begunjščica, Vrtača, Stol, Vajnež. Kmalu nad križiščem, kjer z desne priteče pot iz Leskovice, sva stopila iz gozda pri Koči na Blegošu. Tam me vsakič znova navduši pogled na lepotca z belo kapo. Po tisti strmini do vrha potrebujeva v snegu vsaj 20 minut in enako dol, ker si ne upava in ne znava »teči« ali se »smučati« kot pogumnejši in spretnejši (seveda tudi mlajši!) od naju.

Dol grede sva na Slugovem griču zavila levo (kažipot Robidnica 35 min, markacij pa ni) proti Slugu. Domačija (Davča 76 in 77) je videti zapuščena, okoli nje pa so tri počitniške hišice. Pod njo sva se spustila v levo ob električnih drogovih v gozd, mimo velikega starega gospodarskega poslopja in kozolca ter čez potoček. Na dvojnem križišču brez oznak čez pol ure sva imela srečo, da sta ravno takrat dva mogočna anatolska ovčarja pripeljala mimo na sprehod svojega gospodarja, ki ve, kje je Komenda, in pozna kamniške alpiniste, zato sva bila deležna natančnih napotkov. Po prvem prečnem kolovozu (ali poti) se desno pride v Robidnico, po drugem nekaj korakov naprej, širšem in markiranem, pa desno v Laze in levo na Blegoš. Tako že veva, po kateri (novi) poti pojdeva na Blegoš naslednjo zimo! Zavila sva torej na prvem križišču desno, še vedno ob električnih drogovih, prekoračila potok in se sprehodila čez travnik, spet ob električnih drogovih. Po razriti blatni vlaki sva prišla na jutranji razcep – to je tista vlaka, ki sva jo zjutraj pustila na desni (na zemljevidu Škofjeloško in Cerkljansko hribovje je markirana, na zemljevidu ICPP in dejansko pa ne).

Do vrha Blegoša je bilo debeli dve uri, nazaj pa slabi dve uri hoje. In še približno toliko sončka, snega in mrzzzlega vetra. Pa kako z veseljem to človek »potrpi«!

Obilje sonca in (pre)obilje snega na Kamnatem vrhu

Na zemljevidu sva našla Kamnati vrh (Steinberg, 1658 m) na meji med Slovenijo in Avstrijo, vendar so naju Klinarjeve Karavanke odvračale od misli, da bi se spopadla z »docela zaraslo stezo«, ki da je »nerazločna in zametana z drevjem, tako da ji je težko slediti«, pa še v snegu, in tudi spodbudne besede, kot so »Stezica sicer tu izgine, vendar nimamo kam zaiti« (Mušič-Habjanove Karavanke) na naju delujejo prej nasprotno, zato sva se najprej odločila ne za stezosledski podvig čez Jerebikovec (Rawikautz, 1421 m), ampak za markirano pot z avstrijske strani. Ko pa sva prebrala opis na Hribi.net, ki se ne bere tako pustolovsko, sva se le opogumila za sobotni vzpon z naše strani mejnega prehoda Korensko sedlo.

Pri prvi obmejni stavbi na desni strani ceste sva se napotila skozi vrzel v ograji in levo čez travnik proti žičnati ograji. Nekaj korakov ob njej naju je pripeljalo do potočka (v suši menda presahne); prestopila sva ograjo in nadaljevala ob vodi, kjer naju je že po nekaj deset metrih razveselila prav lepa pot. Po najinih podatkih naj bi bila to neoznačena graničarska steza, zato sta naju presenetili markacija (rdeč obroč brez belega polja) in puščica, ki je vabila desno čez potok. Nisva si dala dvakrat reči. Pot je speljana v lepih ključih. Označena ni, pomagajo pa v debla vrezani imena in številke (Fatmir je bil gotovo graničar nekje z juga, 80 pa je najbrž letnica ali število dni do konca vojaščine; celo cirilski napisi so – če bi Slovenci premogli pol toliko trme in/ali ponosa kot tisti, ki vztrajajo pri »čudnih« pisavah, si ne bi dali vzeti pravice do svojega pravopisa v predpisih, kjer opletamo z eurom, namesto da bi pisali po svojih pravilih evro – vem, to nima nič opraviti s hribolazenjem, ampak me tako strašansko jezi, da povem ob vsaki priliki).

Levo skozi drevje se je tu in tam pokazal Dobrač. Pozneje sva se ga še dodobra nagledala – menda niti takrat, ko sva bila na njem, ne toliko. Po zasneženi poti se je udiralo, po kopnem robu pa je šlo lepo gladko, včasih še preveč, saj je izpod talečega se snega mezeča voda pomrznila. Više je bila pot popolnoma zasuta s snegom in zato nevarna za zdrs, kajti breg je zelo strm. Ko sva dosegla greben, so se pojavile na deblih rdeče črte (gozdarske oznake), a midva sva nadaljevala po pobočju desno pod grebenom. Malo preden sva prisopihala na gozdno cesto na njenem ovinku, je pot »izginila«. Kar precej časa sva neuspešno iskala »obljubljeno« nadaljevanje, nazadnje pa sva se podala za nosom navpik v precejšnjo strmino. Kjer zaradi goščave ni šlo naravnost, sva se držala desne smeri, kakor svetuje Jelena Justin. Ta tudi omenja »ogromno stezic«, po katerih se lahko vzpenjamo »prosto po Prešernu, le vprašanje je, kako dolg sonet bomo spesnili«. K sreči sem sonetni venec, posvečen goram, napisala že prej, kajti tukaj nisva našla niti ene stezice (najbrž so se skrivale pod snegom).

Ko je skozi krošnje posijalo sonce in z njim prijeten občutek, da je prvi cilj že blizu, je strmina popustila. Na nekakšnem vrhu so se spet pojavila gozdarska znamenja, po nekaj korakih pa se je odprla jasa. Tablica na macesnu nama je povedala, da sva na Jerebikovcu. Kakor je obrnjena, je očitno namenjena tistim, ki dosežejo vrh z leve na nasprotnem koncu jase. Tja res pripelje nekakšna pot. Po njej sva nadaljevala proti severovzhodu (tokrat nama je prišel prav kompas). Ozki greben se (ponekod prav strmo) spušča proti planini Rekarš(č)ici (Riegersdorfer Alm, 1554 m). Prvi mejni kamen, ki sva ga opazila, je bil XXVII/198 (nekateri so se skrili v snegu). Iznad kamna 190 sva prvič zagledala Kamnati vrh. Planina se je kopala v soncu. Na avstrijski strani stoji lovska koča (ne pastirska, kakor trdijo nekateri viri), nad njo pa ruševina (verjetno res pastirske koče) s »pritlično« prežo in spomenik lovskim tovarišem. Stlačila sva se v prežo, kjer je bilo lepo suho, in pomalicala.


Pot sva nadaljevala po gozdni cesti nad planino ter s polžjo »hitrostjo« v pol ure dosegla križišče s kažipoti, do koder se pride tudi iz avstrijske vasi Strmec (Krainberg). Od tu na Kamnati vrh je le še kratek vzpon. Hitreje ni šlo, saj sva gazila po metru in četrt mokrega celca. Jaz rada gazim, če se vsaj približno enakomerno udira. Tokrat pa naju je sneg le redko držal, največkrat se je udrl do kolen, kar pogosto pa do riti (povedano brez pretiravanja in pesniških figur). A (skoraj) vsaka stvar je za kaj koristna – naslednjič ne bo težav pri pisanju dedku Mrazu: prosila ga bova za krplje. Z njimi bi bila v tistem bleščečem popoldnevu neznansko uživala. Pa tudi tako nama je bilo lepo. Martinčkala sva se na zasluženem vrhu, se razgledovala in kovala načrte za kak poletni pohod iz Strmca čez Kamnati vrh na Vošco. Ta kos grebena nama namreč še »manjka«. Po hribih na slovensko-avstrijski meji sva vajena dvojezičnosti, tokrat pa do Jerebikovca nič nemščine, od tam pa nič slovenščine (razen kažipota Podkrajnik na Kamnatem vrhu).

Do Rekarš(č)ice sva se vrnila po poti vzpona, nato pa zavila desno pod lovsko kočo v gozd (»vhod« je razločno označen). Pot po avstrijski strani je v nasprotju s slovensko markirana. Razen kakih 10 minut res hude strmine, ki je v snegu ali mokrem kar nevarna in naju je »dostavila« na gozdno cesto, je vračanje načeloma res tako, kot pravi Mitja Košir: nenaporno in dolgočasno, saj markacije ves čas vodijo po cesti, brez bližnjic. Midva sva imela nekaj »popusta«: za napornost je poskrbel globok celec, čisto dolgočasno se pa meni ne zdi nikoli (Janiju pač), tokrat so me na primer razveselili prvi popki – mislim vsaj – belega repuha. Končno sva mimo zapornice (gozdna cesta je zasebna) stopila na glavno cesto Beljak–Korensko sedlo in do avta ni bilo več daleč. Skoraj šest ur (brez postankov) v obe smeri za takšno »oranje« snega niti ni bilo tako slabo.

Tokrat v hrib malo drugače: od zgoraj navzdol!

Kadar se peljeva iz Kamnika čez Črnivec, nad Krivčevim vedno opaziva cerkvico sv. Ahaca in že davno bi se bila za ta kratko popoldansko povzpela k njemu, če mi ne bi bila znanka domačinka tega odločno odsvetovala, češ da so poti po pobočjih, ki jih je poleti 2008 opustošil vetrolom, slabo prehodne in da se bova gotovo izgubila. Ker se v sredo res nisva mogla spomniti nič prikladnega, se je Jani domislil: mogoče bova pa laže našla pot od zgoraj navzdol! Tako zelo se nama je mudilo, da sva zavila levo že pri prvem odcepu za Kališe (tam je namreč doma Ahacij). Cesta je ozka, zavita in zdaj tudi spolzka, na vrhu pa je treba zaviti ostro levo čez siten rob na cesto proti Volovljeku. Bilo me je strah, da bo kdo pripeljal nasproti, kajti če bi se bila ustavila, najbrž ne bi bila mogla več speljati. Po tej izkušnji, ki se je sicer srečno končala, to cesto močno odsvetujem, še posebno pozimi. Bolje se je odpeljati do drugega smerokaza Kališe (tudi Podvolovljek, Kamniški Rak in Velika planina).

Ob cesti pri cerkvici (941 m) je dovolj prostora za parkiranje. Stavba se nama ni zdela nič posebnega, znotraj je seveda nisva videla, ima pa imenitno lego: razgledno in menda od tam vzletajo tudi jadralni padalci. Spustila sva se po poti pod njo (oznak ni nobenih) in na razcepu izbrala desni krak. Pripeljal naju je na širši kolovoz in nadaljevala sva po njem levo navzdol. Poti je veliko; ves čas sva se spuščala v levo, do asfaltne ceste, nato pa desno po njej. Nad hišami (pred razpelcem na električnem drogu) sva zavila desno z nje in tam poiskala kolovoz (brez prijaznega soseda iz Zavrha 3 ga najbrž ne bi bila našla). Čez dobrih 5 minut sva na razcepu zavila ostro levo in se v ključih spustila v dolino. Ponekod je treba obiti podrto drevje, a ni prehudo. Pristala sva ob potoku Volovljek ravno pri mostičku. Prečkala sva ga, zavila levo po asfaltni cesti, šla še čez en most (desno je okrepčevalnica Pri Jurčku) in že sva bila na glavni cesti Kamnik–Črnivec.

Ko sva se vrnila na nenavadno izhodišče, je bila že tema. Cerkev ni bila osvetljena, prižgale pa so se luči spodaj na smučišču Osovje (doslej sploh nisva vedela zanj, a ima ne le razsvetljavo, ampak tudi umetno zasneževanje). Nama pa je svetila ena sama svetla zvezda. Spomnila sva se na »najinega« gimnazijca: gotovo bi vedel povedati, kako ji je ime.

Zdaj znava k sv. Ahacu tudi iz doline (sam med vzponom ne kaže smeri, ker ga zagledamo šele tik pod vrhom). Le kje bi parkirala, se ne moreva odločiti: pri šoli ali pri Jurčku (gostilne imajo parkirišča »samo za goste«). Sicer pa je malo verjetno, da bi se vrnila sem v kakem drugem letnem času, saj je »turca« kar prekratka: 30 minut dol in 40 gor.

Steníca, najin prvi letošnji tisočak

Njeno ime mi je bilo takoj všeč (takrat še nisem vedela, da ga berem narobe), zato sva se danes teden odpravila na Štajersko. Avtocesto sva zapustila pri izvozu Celje center in zavila desno proti Vojniku, nato pa pri kažipotu Grad Lindek / Kislica / Stenica – Vitanje pri hiši Beli Potok pri Frankolovem 1 levo. Mimo kamnoloma in transformatorja sva se odpeljala do razcepa, kjer se med cestnima krakoma ob Belem potoku povzpne označen kolovoz. Parkirala sva ob križišču. Na začetku poti je brlelo še nekaj lučk; ugibala sva, ali so ostale od novoletnega nočnega pohoda.

Najprej sva se ustavila pri Lindeškem slapu (po spletnih virih je visok 8–9 m, po vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije pa kar 12 m), ki se zliva po lehnjakovem stebru. Vzpenjala sva se ob Belem potoku, pravljično ozaljšanem z ledenimi okraski, in pod slikovitimi navpičnimi stenami soteske. Pot je odlično označena. Blato je bilo k sreči pomrznjeno, sicer pa jo priporočam le v suhem vremenu. Pri nekakšni mlaki, v katero po cevi teče voda iz potoka, je razcep; levo vodijo markacije, desno pa se odcepi neoznačena bližnjica proti gradu Lindek.

Kmalu zatem sva stopila iz gozda; na levi se je pokazal Špičasti vrh, tisto pred nama pa je bila že Mala gora, a njen najvišji vrh Stenica (1091 m) se je še skrival. Napravila sva ovinek desno proti gradu Lindek. Ozka pot naju je hitro pripeljala na širšo, pravcato sprehajalno pot, ki bi jo zmogle tudi grajske gospodične. Preden sva »vstopila« v grajsko razvalino, sva prebrala spominsko ploščo o bojih Štirinajste (moj oče je bil šercerjevec) in tablico, da sta žig in vpisna knjiga pri Landekarjevih (ali je to tista hiša, v kateri je nekoč strašilo?). Skozi luknjo v obzidju je Špičasti vrh videti res tak, za kakršnega ga razglaša ime. Na drugi strani sva prepoznala Stolpnik.

Vrnila sva se kos poti in pri kažipotu za Stenico zavila desno. Pristala sva na asfaltni cesti na križišču pri avtobusni postaji, tam pa spet zavila desno. Mimo podirajoče se opuščene hiše sva prišla do roba gozda, kjer je na asfaltu res markacija, kakor pravi eden mojih spletnih virov, puščica, ki naj bi usmerjala levo na travnati breg, pa je že precej zbrisana. Kmalu sva ugotovila, da to ni (več) njen namen. Gospodar domačije Lindek 14 (pri Peclju), od katere je lep pogled na grad, nama je namreč razložil, da so pot prestavili. Prej je tekla čez njihovo dvorišče, kar jih niti ni toliko motilo, kolikor jih je skrbelo, da bi prineslo k njim tudi koga s slabimi, ne planinskimi nameni. Zdaj je treba pod domačijo nadaljevati po asfaltu mimo vodnega zajetja, sledeč planinskim oznakam in kažipotu levo Lindek 14 ter čez kakih 50 m desno navzgor. Kratek strm vzpon pripelje na kolovoz – nazaj na staro pot. Na prostoru za pripravljanje drv se kolovoz spusti desno, planinska pot pa se nadaljuje po desni izmed dveh stez, ki se vzpenjata od tam.

Ko sva dosegla gozdno cesto (ali boljši kolovoz), sva zavila levo navzgor. Prej kot po 100 m sva cest(ic)o spet zapustila in se zagrizla v strmino po traktorskem kolovozu. Kjer ta zavije levo, se z njega navpik navzgor odcepi nadaljevanje poti. Še nekaj minut hude strmine in dosegla sva gozdno/makadamsko cesto. Na Novinškovi domačiji čaka žig kolesarje, planinska pot pa se požene v breg med garažama. Po omenjenem opisu, ki je do tu precej podroben, od tu pa jedrnato jadrno stopi na vrh, sva čez slabih 20 minut že skoraj mislila, da sva na cilju. A ker ta ni bil nič podoben tistemu iz opisa, sva nadaljevala in obujala spomine na Kotečnik, ko sva že osemkrat mislila, da sva na vrhu, preden se nama je devetič končno prikazal. Gozdna grebenska pot je slikovita in razgibana: gor in dol, včasih pa tudi skoraj po ravnem. Še pol ure!

Vrh ni razgleden. Sredi gozda je jasica, na njej pa klop in miza ter žig in vpisna knjiga. Imajo še knjigo vtisov, v katero vneto pišeta tudi najmlajši pohodnici 8-letna Bianca in 7-letna Klara.

Vračala sva se sprva po poti vzpona, na križišču pri avtobusni postaji pa zavila levo navzdol po cesti v Beli Potok. Sredi zaselka, ki je že del Spodnjih Stranic, je križišče, pod njim pa napravi cesta oster levi ovinek, na katerem se desno odcepi kolovoz. Oznak ni nobenih. Spustila sva se po kolovozu in preskočila potok, saj po njegovi desni strani teče potka. Ko sva se znašla na naslednjem kolovozu, sva šla levo po njem le toliko, da sva prečkala potok, nato pa nadaljevala ob strugi. Preden se pot vrne na cesto, je v desno odcep, ki vztraja ob potoku. Skozi meglice in snežinke se je nepričakovano prikazalo polovično košarkarsko igrišče, za njim pa še majčken plavalni bazen, skratka pravcati športni park(ec). Kmalu sva bila spet na asfaltni cesti, ki naju je pripeljala na glavno Slovenske Konjice–Vojnik. Ob njej sva se napotila desno navzdol in drugi odcep desno je bil že tisti proti najinemu parkirišču. Pred odhodom domov sva šla še prižgat svečko mojemu staremu očetu, ki je bil ena izmed žrtev zloglasnega frankolovskega nacističnega zločina.

Kljub nekoliko resnobnemu koncu je bil za nama prijeten dan. Izkazali smo se vsi: markacisti so vzorno označili pot, vremenarji so pogodili, da bo naletaval sneg (le beseda »občasno« je bila odveč), midva pa sva našla dve krpljici od pohodnih palic in 19 papirčkov od bonbonov – prvi sva postavila na vidno mesto, druge pa odnesla v smetnjak (v enem je še tičal bonbon in sva ga prepustila mravljam). In lepo sva se imela, kajpak. Ko sem se pohvalila šefu, ki po tistih klancih rad kolesari, me je poučil, da sva zlezla na Steníco, ne na Sténico, čeprav je dobila ime po (majhni) steni. On že ve (ker je »domorodec«, ne ker je šef!).

Bel božič na Kriški gori – malo od telohov, malo od snega

Dan po božiču sva bila zadnjič letos v hribih. Izbrala sva si Kriško goro, čeprav je komaj dober mesec, odkar sva bila tam, kar ni ravno najina navada. Tokrat prvič iz Tržiča. V nedeljo je bilo od pošte do gostišča Sluga dovolj prostih parkirnih prostorov. Stopnišče, na katerem se začne poltretjo uro dolga markirana pot, je trenutno gradbišče, a je prehodno. Poti ni treba opisovati, ker je dovolj označena. Kar precej strma je, vendar dobro nadelana, kjer se pobočje postavi pokonci, pa speljana v lepih ključih.

Za kratek čas sva se ustavila pri cerkvi sv. Jožefa, ki je samevala, mnoge druge pa sva slišala s prazničnim zvonjenjem vabiti k maši za domovino. Pač pa svetnika te dni gotovo bolijo ušesa, saj vsenaokoli ležijo ostanki pirotehničnih sredstev. Kmalu nad cerkvijo sva srečala priletnega možaka, ki se je že vračal z gore (torej se je odpravil gor še v temi). Že sedemnajst let vsako nedeljo prehodi to pot in pobira špirovce, če se kateri podre, je povedal. Pa nama kljub temu ni znal razložiti, kje nad Križami naj nazaj grede zavijeva desno, če hočeva napraviti krog, in ali je pot označena. Nekje pri Čevdrcah, ampak morava še vprašati.

Z razgledišča, označenega z napisom Velika Mizica (po višinomeru in zemljevidu bi tam pričakovala Malo Mizico, 764 m, Veliko, 976 m, pa više, ravno prav pod napisom 1000 m), sva imela Tržič kot na dlani, okoliški hribi in gore za njimi pa so se igrali skrivalnice v oblakih in meglicah. Dež je pobral sneg ne le v dolini, ampak tudi tu. Pa je bilo kljub temu vsaj malo belo: od teloha – številnih popkov in tudi nekaj odprtih cvetov. Šele od kakih 1200 m so bila tla rahlo poprhana s snegom. Pot dolgo teče po grebenu, potem pa se pomakne na njegovo desno stran in nekajkrat zapusti gozd; na travnati strmini je (sploh v snegu) nekoliko nevarno za zdrs. S teh odprtih odsekov je lep pogled na Lešansko planino na Dobrči. Po travnatem pobočju razpostavljene smreke so bile že kar novoletno zasnežene, a po tleh je bilo komaj kak centimeter, dva snega.

Na dvojnem razpotju se spustita poti desno v Križe in Gozd. Od tam je prihajalo veliko ljudi, iz Tržiča pa samo midva. Zadnje četrt ure je bilo pod snegom in suhim listjem precej ledu. Okrog Koče na Kriški gori je bilo nekaj napihanega snega, gaziti pa tudi tu ni bilo treba. Koča je pokala po šivih. Čeprav se sicer drživa bolj zase, sva tokrat prisedla k prijazni družbi. Pogovarjali so se o »doseganju norme« (52 obiskov na leto) in o tem, kako nekateri pri tem goljufajo. Goljufajo?! Le koga? Same sebe!

Ne vem, ali je v tej koči vedno tako ali so bili »krivi« prazniki, ampak ajdovi krapci in zavitek z gozdnimi sadeži so bili imenitni, sprejem pa zelo prijazen. Preden sva se spustila v dolino, sva si po tradiciji nazdravila s šampanjcem. Še na mnoge vzpone!

Tokrat se nisva povzpela na Tolsti vrh; planinci, ki so odhajali v tisto smer, so si natikali dereze, ker je bila pot menda poledenela. Vrnila sva se po že znani poti, ker ne veva, kje so Čevdrce, in ne, ali je pot zares označena. Vsi so na dvojnem križpotju zavili levo in spet sva bila vso pot sama, le čisto na koncu sva srečala mladeniča. Oblaki so se razkadili, tako da sva uživala v pogledu na Dobrčo, zasneženo Košuto »v enem kosu«, Belo peč, Ženiklovec in druge nama znane gore. Vse skupaj je trajalo šest ur, torej je podatek na začetku poti (dve uri in pol) precej »popustljiv«.

Vsem ljubiteljem gora želiva, da bi zdravi in dobre volje tudi v novem letu uživali v hribih – ali na hribčkih ali v gorah, niti ni tako pomembno, pomembno je imeti odprte oči in srce. Srečno!