Iz Grahovš pod steno na Belo peč

Zadnjo septembrsko nedeljo sva se po osmih letih spet odpravila na Belo peč (po zemljevidu 1583 m, na vrhu piše 1586 m). Prvič sva začela v Lomu pod Storžičem, tokrat pa v Grahovšah. Parkirala sva na koncu vasi pri kamnolomu.

Ko sva stopala po asfaltni cesti ob Lomščici, se je pred nama dvigal oblačni Storžič s Psico, na desni pa Kriška gora. Na prvem križišču je cesta zavila levo (tja sta kazala kažipota za Dom pod Storžičem in turistično kmetijo Rekar) in asfalt se je končal. Tudi na naslednjem razcepu pri dveh lopah in množici kažipotov je bil najin levi krak. Nadaljevala sva mimo ograjenega travnika in kozolca ter nogometnega igrišča ŠD Lom z zanimivim imenom Wombley (tako se imenuje stadion v mestu Torquay na angleški »rivieri« ‒ zakaj, pa si zaradi množice pomenov, ki jih ima ta beseda, ne bi upala ugibati) in s slikovitim gorskim ozadjem. Od tam sva že videla Belo peč.

Po 20 minutah sva se ustavila pri znamenju s fuksijo; plastenki, prislonjeni k drogu, se izjemoma nista izkazali za smeti, ampak sta bili namenjeni zalivanju rož. Dokaj dobra razmeroma strma cesta naju je kar ogrela. Od nje se je desno odcepila slepa cesta k Rekarju; kažipota Turistična kmetija Rekar in Javornik peš pot 1.30m. je tudi krasila fuksija – najbrž za obe skrbijo Rekarjevi. Pozneje sva ugotovila, da bi bila morala tu zaviti desno, a sva nadaljevala po (nemarkirani) cesti. Ob njej so se vrstili potočki, odcepi, steza k hiški, domnevni ostanek lese, gozdarsko delovišče. Prehitelo naju je precej avtomobilov, dva sva tudi srečala, enega celo brez tablic. Pobočje na levi je pokrival ograjen travnik. Tu in tam se je visoko zgoraj pokazal najin cilj.

V nadaljnjih 20 minutah sva prišla do hiš (Grahovše 24) z markacijo na gospodarskem poslopju  ter s pogledom na Storžič in Belo peč. Pozdravila sta naju živahna psa. Na vrhu prej omenjenega travnika so se pasle ovce. Više gori je še ena hiša (Pavšel), pod njo pa cestna zapornica, ki »razume« le kovance za en evro. Kos cestišča pod hišo je zabetoniran, najbrž zato, da se jim ne praši. Od Pavšla se vidi vsa Kriška gora. Pojavila se je še ena markacija – se planinska pot pri Grahovšah 24 začne ali od kod priteče?

 

Na naslednjem razcepu (levo Planina Konjščica, desno Planina Javornik 4km in Dom pod Storžičem) je parkiral eden izmed avtomobilov, ki so naju prehiteli. Medtem ko sva si na zemljevidu ogledovala, do kod sva prišla, se jih je iz različnih smeri pripeljalo še nekaj. Nadaljevala sva po desni cesti mimo zaraščenega peskokopa in pašnika. Čez slabe pol ure sva pri kažipotih, med njimi za Rekarjevo kmetijo, ugotovila, da bi bila prišla do sem tudi po slepi cesti od kažipota s fuksijo, in sklenila, da se bova po njej vrnila. Cesta se je vzpenjala mimo številnih odcepov in nevarno nagnjenih električnih drogov ter čez dva živahna potoka. Po približno pol ure sva le dočakala tisto, čemur na Hribi.net rečejo zaselek: travnat kolovoz, zastavljen s preklo, naju je pripeljal na Gaberčev rovt (tako na zemljevidu, »na terenu« pa Gabrčev/Gabrčov rovt/rot; pojavlja se tudi ime Reberčev rovt). Poleg starih stavb gradijo novo hišo. V rovtu so še kal, preža ob robu gozda, ostanki žičnice v travi. Splezala sva na pohleven hribček in imela rovt kot na dlani; nič kaj se ni ujemal z opisom na eni izmed stavb, da je rovt prestrm za krave in kosilnice, zato mu je kos le kosa ‒ nisva videla kakih hudih strmin.

Kmalu za rovtom naju je cesta pripeljala do slikovite skalnate stene, po kateri je mezela voda. Permske kamnine (grödenske formacije), stare menda dobrih 250 milijonov let (tako pravi Bojan Ambrožič in on bo že vedel, saj je ne le alpinist, ampak tudi geolog), so me prav navdušile s svojo temno rdečo barvo. Od tam je bil imeniten pogled na Storžič in ko so se oblaki za silo razkadili, sva videla celo križ na njem. Cesta se je obračala v levo in naju čez slabe pol ure pripeljala do kažipota k spominski plošči Jožetu Rozmanu, kjer je prvič omenjena Bela peč. Končno sva se rešila makadama in stopila na markirano stezico. Po gozdu razmetane skale so bile večinoma zelene od mahu. Stezica, vzporedna s pobočjem, je visela, zato sva morala biti zelo previdna, sploh ker so bile skale in korenine spolzke. Hodila sva po pogozdenem svetu, a nekatera drevesa so že prerasla zaščitne mreže. Pot je postala strmejša. Markacije in možici so naju pripeljali pod steno in nadela sva si čeladi.

Kakih 20 minut nad odcepom s ceste sva si privoščila krajši postanek pri vpisni skrinjici in spominski plošči. Alpinist Rozman, doma iz Grahovš, je leta 1976 »odkril« belopeško steno in vanjo pripeljal še druge plezalce. Tedaj v slovenskem alpinizmu niso odobravali kratkih smeri, z razvojem prostega plezanja pa se je to spremenilo, tako da je Bela peč zdaj priljubljeno plezališče. Odkar je njen »odkritelj« leta 1991 za vedno ostal na Kangčendzengi, se tu v prvi polovici maja srečujejo alpinisti, da počastijo njegov spomin. V skrinjici je poleg vpisne knjige kopija vodnička po plezališču. Markacije so samo do tu, za razklanim kažipotom Bela peč uhojena steza pa le še možici. Stezica je bila kljub oznaki  »uhojena« marsikje slabo opazna; steno je obšla po levi strani in se nato pognala proti vrhu. Čez 20 minut sva dosegla pašniško ograjo, z leve je pritekla markirana pot s Konjščice in brž zatem sva bila na cilju.

Zgoraj je vpisna skrinjica PD Tržič. V eno izmed skal je vklesan kvadrat s križem. Posedela sva na lesenih »klopcah« in uživala v razgledu na Storžič, še zmeraj s kapo, Kriško goro, Ženiklovec. Videla sva tudi Tičevo in Rekarjevo domačijo (upam, da se ne motim) ter Tržič. Razgled ni bil tako širen kot prvič, ko je segel do Julijcev daleč za Dobrčo, a je bilo kljub temu lepo.

Z vrha sva se odpravila na drugo stran pogledat, ali je tudi tam kaka steza, pa je nisva našla. Zato sva splezala čez ograjo in se vrnila na pot vzpona. Ugotovila sva, da bi bila morala gor grede zaviti bolj levo. Med drevesoma z napisoma Prehod sva namreč zagledala smerno tablico Bela peč (razgledna točka), ki sva jo prej zgrešila, ker sva šla nekoliko po svoje. Še ena tablica je kazala smer Javornik in nasprotno Konjščica. Na tem križišču sva kljub oznakam kar malo težko ugotovila, kje se gre proti planini Javornik. Pot je bila mokra in blatna, skale pa vlažne. Naletela sva na ostanek lese. Po zelo strmem pobočju sva hodila po »polički«, večkrat čisto po robu prepadnega pobočja; morda je zaradi tega ob poti napeljana žica, a sva jo komaj opazila, gotovo pa ne bi zadržala morebitnega padca. Gozd se je tu in tam odprl, da sva videla dolino in cesto, na katero naj bi sestopila.

Po slabe pol ure sva pristala na cesti. Desno po njej se pride v Gabrčov rot, minuto, dve v levo pa stoji Koča pr' Zdravc. Ima »depandanso«, klopi in mize ter lep razgled. Ob vhodu visita zvonec z bolj ali manj posrečenimi  »navodili«, kdo in kako naj zvoni, ter priznanje ŠD Lom ustanovnemu članu Zdravku Štamcarju, zaslužnemu za razvoj športa in gradnjo koče na Javorniku. Od Zdravca sva se po obupno blatni gozdni cesti, zvoženi od traktorjev, spustila na sedlo Dol (1448 m). Spominsko znamenje nama je povedalo, da se je tu 1. 1. 1915 ponesrečil Andrej Meglič iz Loma. Cesta se je nadaljevala levo proti Javorniku in Štegovniku, desno pa sta se odcepila navzdol najina steza (na drevesu Gabrč. rovt) in navzgor širok markiran kolovoz na planino Javornik.

Podala sva se proti Gabrčevemu rovtu. Markirana steza je bila sprva blatna, včasih podobna strugi, niže doli pa je postala skalnata. Kmalu za uničeno leso je zavila desno iz struge, nato se je strmo spustila in se vrnila vanjo. Večkrat je spremenila podobo: od kamnitega kolovoza do zemljate stezice. Po približno četrt ure sva šla skozi drugo razdrto leso in zaslišala potok. V nekaj minutah sva stopila na Gabrčev rovt ravno na nasprotni strani kot zjutraj. Od tu sva pot že poznala, a čez pol ure sva sledila kažipotu k Rekarju, kakor sva se odločila zjutraj. Sestopila sva na kolovoz, z njega pa je zavila z dvema markacijama označena stezica. Pripeljala naju je do žice, ki bi bila lahko električni pastir, in lope, naprej pa ni bilo oznak. Žico sva prestopila in zagazila po kravji »stečini« do ograje. Tudi krave so obilno po svoje »markirale« pot.

Ko sva prišla iz gozda, je v travi ležal količek z markacijo; zapičila sem ga v tla, a ni dolgo stal pokonci. Puščica je usmerjala levo spet v gozd, niže pa sva na drevesu opazila markacijo, po kateri sva sklepala, da se je nekoč šlo k Rekarju (1030 m) po zdaj ograjenem travniku, ne skozi gozd. Tudi po njem teče ograja; najbrž so pot prestavili zaradi obore za divjad. Zelo slaba steza je nekaj časa tekla kar po strugi. Po približno četrt ure sva prispela iz gozda h gospodarskemu poslopju in vratcem z markacijo; vstopila sva na območje izletniške kmetije Rekar. Precej sva se zamotila z opazovanjem jelenjadi. »Glavni« jelen mlajšemu ni dovolil h košutam; vsakič, ko se je mladi približal, ga je prepodil. A nazadnje ga je vztrajnež prelisičil in mu ušel.

 

Pod Rekarjem je bila pot slabo markirana. Mimo skladovnic drv in čez potoček, speljan pod cesto, sva prikorakala na že znano gozdno cesto pri kažipotih s fuksijo. V dobre pol ure sva bila pri avtu.

Kriška gora – vrh in greben

Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo na Golniku je na lepem kraju, ampak če si v bolniški postelji ali na obisku pri bolniku, nimaš veliko od tega. Ko je Jani zahajal tja po neprijetnih "opravkih", pa si je zapomnil tudi nekaj za lepše dni: smerno tablico PD Križe, ki vabi na Kriško goro, Veliko Poljano in Storžič. Spodaj ob cesti je dovolj parkirnih prostorov tudi za planince, prav k bolnišnici pa z avtomobilom res ni treba riniti, če nimate nič opraviti v njej. V nedeljo zjutraj Kriška gora iz doline ni bila videti posebno gostoljubna: oblačno kapo si je potegnila globoko čez oči. Začela sva torej pri smerni tablici nad bolnišnico. Puščica na škarpi naju je usmerila navzgor ob vrtni ograji. Pot je odlično označena; vidi se od markacije do markacije in vse so dovolj visoko na drevesih, da bi bile zanesljive vodnice tudi v snegu. Le 20 minut od izhodišča je izjema (pa gotovo samo zato, da potrjuje pravilo!): odcep desno na koreninasto pot je sicer uhojen, oznake pa ni nobene. Zato sva samoumevno nadaljevala po kolovozu, a ker nenavadno dolgo ni bilo markacije, sva se vrnila in poskusila po omenjeni poti. Nedaleč od odcepa sva opazila knafelčka za nazaj in tako ugotovila, da sva zadela pravo. Morebiti je usmerjevalna markacija padla s katerim od posekanih dreves. Sicer se na gozdarstvo ne spoznam in tudi Vinetuja sem brala že pred skoraj pol stoletja, vendar se mi štori niso zdeli ravno sveži ... Po kolovozih in označenih bližnjicah sva se nato kar naglo vzpenjala. Ko se nama je ponudil razgleden pomol, sva se spustila desno nanj in bilo je vredno: nad naselji v dolini so lebdele meglice, iznad njih pa so se iz oblakov dvigali Julijci kot čudovite podobe iz nekega drugega sveta. V vasi Gozd sva stopila na makadamsko cesto (nazaj grede je treba ob ograji hiše Gozd 2 – markacija na nizki skali od daleč ni vidna). Pri hiši s ploščo v spomin Tržiški partizanski četi sva najprej zavila levo mimo cerkvice sv. Miklavža, pri kateri je precejšnje parkirišče za "osvajalce" Kriške gore, in po makadamski cesti do Zavetišča v Gozdu (do tja pripelje tudi cesta iz Tržiča). To je bilo za naju nemajhno presenečenje: pravcata gostilna z več objekti, z otroškim igriščem, s klopmi in mizami pod nadstreškom in s še večjim parkiriščem – nič zasilnega in majhnega, kot bi pričakovala od zavetišča. Kremšnite se nama niso zdele ravno hribovska malica, za kuhano vino je bilo pa čisto pretoplo. Vrnila sva se k hiši s spominsko ploščo in pred njo zavila levo proti partizanskemu spomeniku, ki spominja na boj Kokrškega odreda in okupatorjevo maščevanje (prebivalce so pregnali, vas pa požgali). Na označenem razcepu nad vasjo, s katerega se na najvišji vrh Kriške gore Tolsti vrh (1715 m) pride po obeh krakih, so drugi planinci zavili na levi kolovoz, midva pa desno po razriti vlaki (nekateri parkirajo celo tu – težko, ampak se "potrudijo"). Povzpela sva se do Pavletove apnence (le do napisa, apnenice nisva našla). Od Gozda do nje so markacije redkejše (sicer ni kam zaiti), od tam pa spet vzorne. Najprej se je bilo treba ugrizniti v kolena, potem pa je poti skoraj zmanjkalo. Po slabi stezici in nekaj stopnicah čez vlažno, spolzko strmino sva prisopihala iz gozda. Skupaj s potko sva vijugala po strmem travnatem pobočju od roba do roba. Na prvem naju je pričakala klopca za razgled in za premislek ob spominski plošči Saški, katere življenje je ugasnilo tu drugi dan leta, v katerem bi bila morala upihniti osmo svečko na torti. Na drugem robu naj bi se pokazal Storžič – in tudi se, če ni oblakov ali megle. Tokrat ga nisva videla. Po skalnato-travnati potki sva dosegla greben, kjer edino proti Tolstemu vrhu (levo) ne kaže noben kažipot. Med ruševjem so se pojavile prve zaplate snega. Samo dva planinca sva srečala vso pot in eden je poročal, da je zgoraj "tako vreme, da še ptiči peš hodijo". Na vrhu je ograjen prostor z nekaj klopcami in "hiško" za vpisno knjigo. Ograja je koristna meja med živalskim straniščem in človeškim počivališčem, ni pa v okras, ker je vegasta in napol podrta. Razgled je lep: vidijo se Julijci s Triglavom, vasi, skozi katere sva hodila, in Storžič; tako sem si zapisala pred osmimi leti. Tokrat sva navlekla nase, kar sva imela s seboj, ker je mrzlo pihalo, in pomalicala v popolnem miru: ni bilo ne ljudi ne ptičjih pešcev in tudi razgleda ne. Šele ko sva se odpravila, je do naju pribodlo nekaj žarkov in prijadralo nekaj kavk. Namenila sva se še h Koči na Kriški gori, zato sva se spustila proti zahodu. Tam je bilo nekoliko več snega. Najprej sva se povzpela čez naslednji vrh po zelo sitni – strmi in spolzki – poti in pristala na travnikih pod njim. Na desni zija več slikovitih prepadov in vso pot po grebenu ali pod njim sva občudovala osončene doline na obeh straneh. Potem pa se je sonce nasmejalo tudi nama. Ko sem se ozrla, bi bila najraje šla še enkrat na vrh, a Jani je bil neomajno trezen. Kmalu za Klopco hribovske mornarice sva bila pri koči. Po čaju sva nadaljevala po precej strmi poti proti Gozdu, zavarovani z jeklenico in ukročeni s stopnicami, mimo Štefanove klopce, napisov, ki spodbujata planince k prinašanju kuriva v kočo (očitno uspešno, saj polen ni bilo več), Klopi kovača Pajota, Dohtarjeve klopce in Ivanine klopce (toliko umetelnih in poslikanih napisov in kažipotov pa še ne!) do razcepa, kjer sva zjutraj edina zavila desno. Tako sva zašpilila klobaso in se po že znani poti vrnila k avtu. Približno tri ure na vrh, dobro uro do koče in poldrugo uro dol. Prezračena in razmigana.

Begunjščica ‒ Veliki vrh

Severno od Begunj se dviga gora s tremi vrhovi: Velikim (2060 m), Srednjim (1979 m) in Begunjsko Vrtačo (1991 m). Na Begunjščico sem se spomnila, ko sem se morala odločiti, katera gora bo zame zahtevnejša in/ali napornejša kot Lepenatka pred tednom dni, da bom videla, kako napredujem. Na Velikem vrhu sva že bila (z Ljubelja), pri Roblekovem domu pa že večkrat – v kopnem in v snegu. Čeprav je od najinega prvega obiska na vrhu že dolgo (jeseni 2004), nisva hotela po isti poti, ampak sva začela pri Tinčkovi koči, kamor naju večkrat zanese.

Od Jagrskih bajt sva se napotila po gozdni cesti, že po kakih 10 m pa desno v travnato pobočje. To je le bližnjica, ki pripelje nazaj na cesto. Za leso naju je kažipot usmeril desno (cesta se nadaljuje proti Domu pri izviru Završnice in Zelenici). Skalnata steza je cikcakala med podrastjo, kmalu pa zavila desno in prečila pobočje. Ob njej so cveteli ciklame, dvocvetne vijolice in planinski srobot. Nad križiščem vrh strmega vzpona se je svet nekoliko odprl. Levo zgoraj so se skozi drevje že videla skalnata pobočja Begunjščice. Prečkala sva kamnit plazič z razgledom na Stol (na Malem sva razločila planinski dom), Zagon in Srednji vrh. Rožam so se pridružili glavičasti repuši, orlice, platanolistne zlatice, kukavice, krvomočnice, smrdljivke.

 

Začel se je vzpon po grapi, ki naj bi bil najnapornejši del poti. Med vijuganjem po strmi stezici so naju prehiteli štirje planinci. Na razcepu, kjer je stal možic, sva zavila desno k razgledišču, s katerega sva videla Dom pri izviru Završnice, Smokuško planino, Srednji vrh in za njim Vrtačo; stezica se je nadaljevala, a je bila preslaba in neoznačena, zato sva se vrnila k razcepu in v grapo. Kar precej grušča sva premlela, preden sva na skali spet zagledala markacijo. Razveseljevale so naju (no, bolj mene) vedno nove rože: vretenčasti ušivci, smiljke, spominčice, zlatice, kranjski zali kobulčki. Vzpenjala sva se ob skalnati steni, ki je bila videti krušljiva (nekateri tam priporočajo čelado), nad njo pa prešla v travnat svet in se povzpela na greben, kjer je močno pihalo. Zavila sva levo nanj in sence je bilo konec. Četverica naju je prehitela še enkrat; spodaj pri razgledišču so se skušali prebiti po neoznačeni stezici, pa so ugotovili, da je čez čas zmanjka.

 

Greben se je postavil precej pokonci, a spretno speljani ključi so nama zelo olajšali vzpon. Jagode so tam šele cvetele. Pojavili so se grmički rododendrona in šipka, nokote, rožnordeči deženi. Naletela sva na dve rastišči travnolistnih perunik. Tik nad drugim se je greben zravnal in vzponi so bili poslej blažji. Po uri in četrt sva prišla iz gozda med zelene čmerike, rožnate gadnjake in druge cvetice ter zagledala Roblekov dom (1657 m). Kažipot nama je povedal, da je na Veliki vrh še uro hoda.

 

 

 

 

 

 

  

Po kamniti stezi sva se vzpenjala med ruševjem, marsikje po lesenih stopnicah. Nova roža: julijski lan. Nekaj travnolistnih perunik sva opazila tudi ob tej poti. Že tretjič so naju prehiteli isti štirje planinci. Nenadoma nama je pogled nazaj postregel z zanimivim prizorom: na Pokljuki je izbruhnil ognjenik! Seveda ni, a videti je bilo res tako. Ko se je ruševje razredčilo, se je na desni pokazala Dobrča, naprej pa Kriška gora in Storžič. Pod nama je ležala gorenjska ravnina z Blejskim jezerom pod Pokljuko in Julijci v ozadju. Med šopki mračic, blazinicami brezstebelnih lepnic in drugimi rožami sva uro in 10 minut nad domom stopila na vrh Begunjščice. Jani je zmagoslavno naznanil, da so se novi gojzarji obnesli odlično (jaz si za ves dan ne bi upala obuti novih, še ne preizkušenih na krajših poteh).

 

Na vrhu nas je okrog geodetskega kamna, kamnite mize s popisom razgledov, zemljepisnimi podatki in vpisno skrinjico ter betonskega stebra z ostanki kdo ve česa posedalo, postopalo in se razgledovalo kar nekaj planincev. Grelo nas je sonce, tu gori ne tako vroče kot v dolini. Med nami so se sprehajale in spreletavale planinske kavke. Niže doli se je pasla čreda ovac. Lepo je bilo.

 

 

 

 

 

 

Med vračanjem k Roblekovemu domu sva naletela na gada; še dobro, da tudi on ni bil posebno navdušen nad srečanjem. Dol grede sva srečevala prave množice planincev. V domu sva si privoščila kosilo, nato pa se vrnila po drugi poti, čez Poljško planino. Po široki zemljati, kamniti in koreninasti stezi, dosti bolj shojeni od tiste, po kateri sva prišli gor, sva se spustila mimo dveh odcepov proti planini Preval čez Rožo. Ob poti je bilo nekaj časa vse rumeno smrdljivk s prikupno nazobčanimi listi in po krivici odbijajočim imenom (menda so celo zelo okusne, juho kuhajo iz njih). Na kraju, kjer so bili nekoč manganovi rudniki, sva prebrala obvestilno tablo; kakih ostalin nisva našla, je pa res, da nisva zelo raziskovala. Ob poti so zložene skladovnice drv, poleg pa tablice z zahvalo morebitnim prostovoljcem, ki bi prinesli kako poleno v Roblekov dom.
 

 

 Do Poljške planine (1180 m, po Klinarju 1192 m) sva hodila 50 minut. Od množice kažipotov sva sledila tistemu Tinčkova koča 1h 15min (pravzaprav sta kar dva na istem drogu – en radovljiški in en žirovniški). Pri vhodu v gozd je še lesen kažipot Tinčkova koča in Valvazor. K Tinčku od tod res ni mogoče zgrešiti.

 

 

Široki kolovoz, ki bi lahko bil tudi vlaka, se je precej   vzpenjal. Vrh klanca sva ga zapustila v levo rahlo navzdol. Pot je bila strašno mokrotna in na trenutke se je kar izgubila, ob njej pa je raslo veliko močvirskih osatov. Spraševala sva se, ali tu sploh kdo kdaj hodi. K sreči so bile markacije dovolj pogoste in nove. Sčasoma je postala steza razločnejša in se je lep čas močno spuščala. Potem se je spet izgubila v podrasti in še markacij je zmanjkalo. Pri tablici Spominsko obeležje NOB (spomenika nisva našla, res pa ga nisva posebno prizadevno iskala) sva sestopila desno v grapo. Spust je bil kar strm, a so ga lajšali ključi. Pod seboj sva slišala šum Završnice. Svet je spet postal zelo zaraščen; bilo je obilo volčjih češenj, osatov in drugih bodikastih rastlin, a tudi jagod. Prečkala sva grapico in na drugi strani se je gozd zgostil. Stezica se je zožila in nagnjena ob strmem pobočju preizkušala najino ravnotežje. Razveselila naju je osamljena turška lilija, sčasoma pa so se pojavile še druge rože: ciklame, velecvetni naprsteci, trpežne srebrenke, krvomočnice. Vzpenjala in spuščala sva se ob skalnati »škarpi«. Prečila sva melišče in še dva kamnita plaziča. Približala sva se Završnici, prestopila še dve suhi strugi in stopila na gozdno cesto čisto blizu avta, ki naju je čakal nekoliko pod Jagrskimi bajtami.

 

Bila sem utrujena, a zadovoljna, da mi je šlo kar dobro ‒ prvič spet z nahrbtnikom, resda skoraj praznim. Naslednjič bo poln, sem bila prepričana.