Na Planino nad Vrhniko z Betajnove

V petek, 12. februarja, je snežilo in že sva se veselila letošnjega Blegoša, potem pa je naneslo, da sem ostala doma. Teden brez hriba je zame bolj žalosten, ampak ker je menda vsaka stvar za nekaj dobra, raje pogledam na vse skupaj s svetle strani: ker je »poročilo« napisal Jani, sem nekoliko zmanjšala zaostanek pri svojem poročanju.

 

Kakšna sobota. Dan prej so zdravniki Mojci spet za nekaj časa sezuli gojzarje, po celonočnem sneženju je bila v hribih nevarnost plazov 4. stopnje, za povrhu pa smo bili še trinajstega. Ampak noge si človek mora pretegniti. Ker sva Šmarno goro že prevandrala po dolgem in počez, je Mojca predlagala, da skočim na Planino nad Vrhniko. Sprejeto.
 

Za izhodišče sem si izbral »klasično« parkirišče na Betajnovi. Ker je čez noč zapadlo kakih 30 cm novega snega, parkirišče pa ni bilo očiščeno, smo (pre)zgodnji pohodniki parkirali kar ob cesti. Zemljevid Ljubljana in okolica pozna od tam dve markirani poti na Planino, vodnik Dolenjska, Bela Krajina, Notranjska tri, na terenu pa sem ugotovil, da v resnici obstajajo celo štiri.

Kažipot za cesto me je usmeril na stezo, ki na kratko čez travnik pripelje na makadamsko cesto, ta pa levo v še en predel Vrhnike ‒ Storžev grič. V njem so mi pozornost zbudile tri stvari: lična lesena hiška na travniku nasproti hiše št. 9, odprta brunarica Petkov Storž (poleti menda s samopostrežno ponudbo pijač) ter številna opozorila, naj se pohodniki držimo označenih poti in naj spoštujemo zasebno lastnino. Na razpadajočem zidanem objektu, verjetno opuščeni sušilnici sadja, je treba pravilno razumeti usmerjevalno puščico in zaviti s ceste desno na kolovoz. Odjuga je ekspresno tanjšala snežno odejo, z grmovja, ki obakraj obroblja kolovoz, pa je dobesedno deževalo. Kratek suh predah je ponudil le travnik, prek katerega teče daljnovod Kleče‒Logatec. V slabe pol ure sem prisopihal do Županove klopi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pri Županovi klopi se pot na Planino razcepi: levi krak gre mimo Bukve in desni čez Špico. Vodnik predlaga levega, zato sem se zanj odločil tudi sam. Ta pot je odločno bolj položna, a zato tudi 5 minut daljša. Nekje na polovici stoji ob njej na oko skoraj novo razpelo (dejansko iz leta 2004). Na vrhu v koči mi je Berto povedal zanimivo zgodbico. Ljudski glas pravi, da je njega dni na Špici stal grad. Neke noči je na njegova vrata potrkal utrujen popotnik in prosil za prenočišče. Graščak ga je nagnal in popotnik je moral naprej v dolino. Pri sestopu mu je spodrsnilo in je omahnil v smrt. Domačini so na tistem mestu postavili razpelo. Nekdaj je menda stalo nekaj deset metrov više kot danes. Malo za razpelom bolj negotovim pomaga čez skalo jeklenica, nad katero se odpre lep razgled na Vrhniko. 20 minut nad Županovo klopjo sem stal pred Bukvijo.

 

Bukev z veliko začetnico pravijo mogočnemu drevesu, ozaljšanemu s številnimi kažipoti in klopjo za »tazmatrane«. A mojo radovednost je izzval napis »224 korakov Ajdovska stopnja«. Tudi v tem primeru me je pozneje rešil ugibanja Berto. Ajdovska stopnja so poimenovali skalni prag z vdolbino, ki spominja na odtis velikega stopala. Legenda pripoveduje, da je to sled ajdovske deklice, ki je, medtem ko je prala perilo v Beli, stala z eno nogo na Planini in z drugo na Ljubljanskem vrhu. V snegu skale ni imelo smisla iskati, zato sem zavil desno proti vrhu.

 

Od Bukve do vrha ni več niti četrt ure hoda. Seveda sem zgoraj zlezel tudi na novi razgledni stolp ter se naužil širnih razgledov proti Julijcem, Karavankam in Kamniško-Savinjskim Alpam. Južna in vzhodna stran neba sta bili pretežno v megli in oblakih. V koči ‒ uradno ima status zavetišča ‒ sem si privoščil slastne vrhniške štruklje s skuto in suhimi češpljami. Cankarjevo kavo sem po planinsko zamenjal za čaj. Med malico je k meni prisedel legendarni Berto Sotlar, že več kot 30 let zvesti oskrbnik koče. Od njega sem izvedel prej opisani zgodbici in še kup drugih zanimivosti.

 

Ko sem si privezal dušo, sem se odpravil nazaj v dolino. Le nekaj  metrov pod kočo je razcep. Tokrat sem zavil levo. Že po 10 minutah bi lahko prvič počil na klopci z živorumenim napisom Špica. Tako pravijo koti, ki se dviguje tik za njo. Ljudje, ki ta konec sveta dobro poznajo, pravijo, da na njem ni ne duha ne sluha o kakršnemkoli gradu.
 

 

Pazljiv je treba biti 15 minut niže. Naravnost se namreč pot nadaljuje na Staro Vrhniko, proti Betajnovi pa je treba zaviti desno. Tu se začne najbolj strmi del poti, zato je vse do Županove klopi narejenih kar nekaj lesenih in kamnitih stopnic. Sneg na poti je bil že temeljito zgažen ali pa se je celo stopil v nadležno blato, tako da je bilo treba na korake še bolj paziti. Še mnogo bolj vodnato je postalo pod Županovo klopjo, kjer je ponekod dobesedno žuborelo. Plavutke bi bile uporabne, škornji pa skorajda obvezni.

 

Debela ura gor in slaba navzdol sta bili dovolj, da so bile moje noge za silo potešene.

Namesto pohoda na Blegoš sem dobila sliko tega lepotca, kakor ga je Jani videl z razglednega stolpa.
 

Pustno-kulturni Boskovec brez razglednega stolpa

V soboto, 6. februarja, sva se le odpravila z vnukinjama na Boskovec, najvišji vrh Golt, kraške planote v vzhodnih Kamniško-Savinjskih Alpah. Kakor sva načrtovala že prejšnji teden, smo se na Golte odpeljali z gondolsko žičnico. Bila je pustna sobota in dekleti sta bili po obrazkih poslikani kot zajčka. Medtem ko sta skupaj z dedijem radovedno gledali skozi šipe gondole, sem jaz poklepetala z žičničarjem. Povedal mi je, da brez poletne sezone na Golteh ne bi preživeli in da je čedalje več pohodnikov. »To je poceni šport, cenejši kot smučanje.« No, zimske pohodnike, kakršni smo mi, pa dobijo še za povrhu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Okrog hotela (1410 m) je bil prijeten smučarski vrvež, a spremljala ga je neprijetno hrupna glasba, ki je tulila iz zvočnikov. Šele ko smo se nekaj časa dričali po stopniščni ograji, kepali in prepričevali, da je plezalna stena pod hotelom za odrasle, vsekakor pa (bolj) izurjene, smo se lahko odpravili na pot. Ob pogledu na dolino z velikim dimnikom, ki je bruhal bel dim, je (še ne štiriletna!) Vesna zadovoljno izjavila, da tu zgoraj v zraku ni prašnih delcev, ki škodujejo našim pljučem. In zakaj? Ker imamo tako lepo vreme. Tudi Ajda je bila dobre volje in je ven in ven pela in žvižgala slovensko himno; v dneh pred kulturnim praznikom so se namreč o Prešernu in Zdravljici pogovarjali v vrtcu.

 

 

 

Izza hotela smo se spustili pod vlečnico Morava. Vesnino zatrjevanje, da ne potrebuje moje roke, ker bo zelooo previdna, se je končalo na zadnji plati, a padec v sneg k sreči ni bil posebno trd. Sestopili smo na gozdno cesto, kjer je pri Alpskem vrtu (1385 m) parkirišče. Zavili smo levo in ravno ko smo bili nad streliščem, je nekaj džipov pripeljalo vojake, da bi vadili. Dekleti sta se ustavili, ker sta hoteli videti, kako to gre, in poslušali (?) dedijevo razlago. Strelišče se mi ne zdi posrečen sosed

            za kapelico. Med njo in Mozirsko kočo je PD Mozirje postavilo drog s tremi kažipoti – dvema z nadmorsko višino 1380 m ter tretjim le s 1361 m in lokacijo Morava. Na bližnjem drevesu je bila stara lesena smerna tablica Verbučeva koča z rumeno-zeleno markacijo. Tu smo pot na Boskovec pravzaprav šele zares začeli. Po Severjevi in čez Javorco (piše Javarca) je enako daleč: eno uro.

 

 

 

Izbrali smo pot čez Javorco. Pri lesi na robu gozda je Vesno zanimalo, ali je to skakalnica; nekaj zaslug za to misel je imel gotovo Peter Prevc, ki je tiste dni neustavljivo zmagoval in je navdušil tudi naši dekleti. Videli smo veliko zajčjih sledi in Vesna nas je opomnila, da ne smemo kričati. Sneg je bil povod za pogovor o oblikah vode (snegu, dežju, ledu, slani, pari) in med klepetom smo po pol ure hoda prispeli do mize in klopi. Na bližnjem drevesu je visela odeja (»priložena« klopi ali pozabljena?). Tamkajšnji brinov grm je s sivomodrimi jagodami posebno mikal Ajdo. Nisva verjela, da jih bo marala, saj ti plodovi niso ravno nekaj, kar bi imeli otroci radi, sploh pa neznanih stvari navadno noče niti pokusiti. Ko sva ji rekla, da jagodo lahko izpljune, če ji ne bo všeč, jo je nekaj časa zamišljeno žvečila, nato pa naju presenetila z navdušenim kimanjem, da je dobra. Ker brinje bode, naju je lepo prosila, da sva vsega pretaknila in našla še prgišče plodov.

 

 

Ko smo obrali vse brinove jagode, je Ajda za nekaj časa pospešila korak in se, ker je bila naličena v zajca, razglasila za Ostrozajca, ki išče markacije; zajec ima namreč oster vid, ker poje veliko korenja, je pojasnila. »Jaz vodim!« je vzklikala in vlekla dedija naprej. Vesna se je nekaj obirala okrog odžaganega debla in – kakor večkrat naredi – presenetila z izjavo na čisto novo temo: »Jaz pa vem, zakaj moramo prešteti črtice na drevesu: zato da vidimo, koliko je staro!« In čez nekaj trenutkov: »Nenavaden gozd, dežuje samo pod drevesi!« Zaradi odjuge je namreč začelo kapljati od vej. V snegu so bile spet sledi, tokrat zajcev in srnjadi. Kaj pa medved? Take stvari skrbijo predvsem Ajdo. Dedi jo je pomiril, da si medved prav nič ne želi srečati človeka, zato se mu ogne, če se le da, da pa je nevarno srečati medvedko z mladiči, saj jih hoče zavarovati, zato postane napadalna. Vesne medved očitno ni skrbel, ampak je premlevala nekaj drugega: »Zdaj pa Ajda že dolgo vodi, je že čas, da se zamenjava, jo najbrž že boli roka.«

 

 

Po slabe pol ure smo dosegli razgledno točko Javorca (1465 m), ki sva jo zadnjič opazovala od spodaj. Odprl se nam je lep razgled, a tudi na ne prav lepe stvari – spet na šoštanjski dimnik, iz katerega se je valil dim. Potem ko smo se okrepčali z vročim čajem, je vodstvo prevzela Vesna. Kmalu smo zapustili gozdno cesto in zavili levo navzgor na kolovoz, nato pa se z njega spustili na stezo. Komaj smo spet dosegli kolovoz, že smo se povzpeli levo z njega med skale. Ajda je z markacij na njih prizadevno ometala sneg. Iz tal so bodli telohi. Najprej je Ajda opazila enega »pogumnega«, ki se je prebil skozi snežno odejo, potem pa smo jih našli še več, cele zborčke.

 

 

 

Kmalu po tistem, ko smo dosegli gozdno cesto (ali kolovoz – to se v snegu pogosto ne vidi), smo prišli iz gozda, kjer je bila ob robu večje čistine kakih 40 minut nad Javorco na smreko pritrjena smerna tablica levo Mozirska koča (brez markacije), desno Boskovec (z markacijo); zavili smo desno, po levi poti pa smo se nameravali vrniti. V 10 minutah smo pri kažipotih dosegli greben (1580 m) in desno navzgor v petih minutah še vrh (1587 m). Napoved, da bomo na cilju zlezli na razgledni stolp, se ni uresničila, ker ga ni več (ko sva bila tam julija 2006, tik preden sem začela pisati tale dnevnik, je še stal), naokrog pa še ležijo ostanki. Pozneje sem na spletu odkrila zapis že iz leta 2013, da je stolp podrt. Dekleti niti nista bili posebno razočarani, k čemur sta gotovo prispevala tudi čaj in frutabela.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vračali smo se sprva po isti poti, na čistini pa tokrat zavili desno v smer Mozirske koče. Steza res ni bila markirana in nas je po petih minutah spet pripeljala na pot vzpona. V Mozirski koči smo si privoščili pozno kosilo in se z žičnico vrnili v dolino. Hoje je bilo gor grede slabi dve uri, dol pa dobro poldrugo. Zajčji maski sta bili proti koncu že precej razmazani in zbrisani, še vedno pa je bilo tu in tam slišati požvižgavanje Zdravljice.

Priporočena in prepovedana pot k Mozirski koči

Za zadnjo januarsko soboto sva napravila lep načrt: vnukinji bova peljala na Boskovec, najvišji vrh Golt. Ker je pot iz doline zanju predolga in se radi vozita z žičnico, se bomo z gondolo zapeljali do hotela, od tam pa peš. A se je zasukalo drugače: Ajdo je vso noč bolelo uho, zato sva ostala sama. Ker je bilo že prepozno za kovanje novih načrtov, sva »obdržala« Golte, seveda brez žičnice.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

S štajerske avtoceste sva se pri izvozu Šentrupert odpeljala v Mozirje, od tam pa v Radegundo oziroma zaselek Žekovec, kjer je spodnja postaja gondolske žičnice na Golte. Parkirala sva pod njo in se odpravila do bližnjega križišča s kažipotom levo Mozirska koča (skozi Zagradiško pušo) 2h. Vodnik KSA omenja poleg te poti  še eno, desno, mimo počitniških hišic (bolj priporoča levo, a ne pove, zakaj), toda v tisto smer ni bilo videti nobenega kažipota.

 

 

Zavila sva torej levo in takoj za križiščem se je asfalt končal. Ob makadamski cesti so cveteli telohi. Visoko v bregu nasproti sva videla cerkev sv. Radegunde. Kažipot za Mozirsko kočo naju je usmeril desno s ceste v Zagradiško pušo (to je Zagradišnikov gozd, kjer je bila nekoč senožet, pa so jo opustili – od tod menda ime puša). S pol kolovoza, pol vlake sva po nekaj deset metrih prestopila levo na stezo. Hitro se je razcepila in po označenem levem kraku sva napredovala po pletežu korenin naravnost navzgor skozi smrekov gozd. Pot je bila vzorno označena, da se je videlo od markacije do markacije. Ko sva dosegla prečni kolovoz, sva se dalje vzpenjala desno po njem. Brž se je zravnal in naju pripeljal na križišče z gozdno cesto. Ob njem so bili številni kažipoti, pojavili pa so se tudi kažipoti in zeleno-modre markacije za pohodniško pot 15. Najina smer je bila levo navzgor po cesti.
 

 

Kakih 20 minut od izhodišča sva stopila iz gozda pod Kuglerjem (domačija ima nad vhodom letnico 1909). Na lesenem gospodarskem poslopju se je belil napis Mozirska koča. Pod domačijo se je začel asfalt in za ovinkom so naju pričakali kažipoti, ki jim je delala družbo zelena tablica Zlatorogove transverzale ponosa 3 o (ne)strupenih kačah. Sredi precej strmega klanca se nama je z leve spet priključila pot 15. Za še enim pasom gozda nad Kuglerjem je cesta postala še bolj strma. Končno se je strmina nekoliko unesla in prisopihala sva do kapelice; ob vznožju lesenih stopnic k njej je stala preprosta klopca. Na tamkajšnjem ovinku sva opazila ob zemljatem kolovozu v levo poleg že znanega kažipota 15 še rumenega z napisom Čebelarska pot in šesterokotnikom, ponazoritivijo celice v čebeljem satu. Na spletu sem prebrala, da so mozirski čebelarji uredili »zahtevno čebelarsko pot, za katero pohodnik porabi kar pet ur hoje«.
 

 

Takoj za kapelico sva zavila levo po stezi, označeni s staro in novo tablico, v gozd. Ograja, postavljena zaradi živine, je bila gostoljubno prekinjena, da sva lahko stopila skozi. Po označeni bližnjici sva se spet povzpela do ne več asfaltne, a dobre ceste, ki sva jo le prečkala. Sekala sva še en ovinek in prišla do naslednje kapelice. Tam ceste ni bilo več in pot se je razcepila – desni krak je vodil proti nekaj hišam, strmejši in skalnati levi pa je bil najin. Po njem sva stopila iz gozda in nadaljevala ob koruznem strnišču proti makadamski cesti. Puščica na stebru transformatorske postaje naju je usmerila čeznjo na travnik in v gozd. Mimo betonskega napajališča ter med obilice črnih in blagodišečih telohov sva slabe pol ure nad Kuglerjem dosegla asfaltno cesto Mozirje‒Golte pri peskokopu, tostran pa se je od nje odcepila gozdna cesta proti cerkvi sv. Radegunde.
 

 
Najprej sva se napotila k cerkvi. Kmalu sva prišla do kapelice in z nama pot 15, en njen krak pa je zavil levo (morda se bova tu vračala, sva ugibala). Gozdna cesta se je nadaljevala desno navzdol, pred nama pa je stala (nekdanja) mežnarija, kjer naju je prijazno pozdravil živahen psiček, a dosti manj prijazno njegov večji tovariš, k sreči privezan. Čez dvorišče ter mimo gospodarskih poslopij in brunarice sva po kolovozu le 10 minut od glavne ceste prispela k cerkvi. Za kulturni spomenik ima nekam nekulturno (komaj še čitljivo) tablico, na kateri piše, da je bila podružnična cerkev pozidana po potresu leta 1895 (letnica pri uri pove, da je bila gotova leta 1898; baročni zvonik je še od stare cerkve) ter da so oltarji delo J(aneza) Vurnika (ml.) in I(vana) Cesarja. V notranjost sva lahko le pokukala, ker je bila seveda zaklenjena. Pred vrati je stala smrečica, ostanek decembrskih praznikov. 

Vrnila sva se k peskokopu in se po glavni cesti odpravila do Kebra ter se med hišo in gospodarskim poslopjem podala v strm travnat breg. Od tu je ‒ zanimivo ‒ z enega vogala 50, z drugega pa 65 minut do Mozirske koče. Nad domačijo sva prečkala cesto Mozirje‒Golte (markacija je kazala tudi po cesti) in se povzpela v gozd. Na prvem razcepu je na desni pisalo Položna pot; izbrala sva si jo za vrnitev, zdaj pa sva se pognala naravnost navzgor po levem kraku, zelo strmi, blatni, erodirani stezi, polni sledi gorskih koles. Na robu majhne uravnave je izpod zajetja curljal drobcen studenček, speljan po lesenem žlebu, s prilogo: rdečim lončkom. Onkraj lese nad zajetjem sva se po spolzkem strmem travniku povzpela do prečnega travnatega kolovoza. Sledi so pričale, da nekateri vztrajajo naravnost navzgor, midva pa sva zavila desno na kolovoz, kakor sta kazali puščica in markacija. Pod naslednjim razcepom s kažipoti in zasilno klopco sva videla Jugovo domačijo; v tisto smer (proti Šmihelu) bi si domov grede morebiti lahko privoščila spremembo poti.
   

Nad razcepom (pol ure nad peskokopom) sva se ustavila pri zapuščeni domačiji Planinšek, kjer sva naletela na prve zaplate snega. Mimo temeljev nekdanjega poslopja, lične brunarice in klopce sva se po nekaj lesenih stopnicah povzpela na cesto. Na drogu s kažipoti je bila tudi tablica s prepovedjo kolesarjenja po planinskih poteh. Ne posebno ličen kažipot je opozarjal na vzletišče padalcev.
 

Gredoč navzgor po asfaltni cesti sva bila že malo v skrbeh, ali sva sploh na pravi poti, saj ob cestišču ni prostora za pešce, a naju je čez čas pomirila markacija. Pri kamnitem podoru, kjer nekateri tudi parkirajo, sva cesto zapustila; ob ograjenih stopnicah na začetku vzpona je ležala skala z markacijo in napisom Mozirska koča. Vztrajno sva se vzpenjala med cvetočimi telohi, sprva zlagoma, nato čedalje strmeje do Janezove klopi, kjer sva spet izbrala levi krak, torej ne položnega. Zdaj je bilo šele strmo! Ta in položna pot sta se kmalu staknili. Od naslednje klopce sva lahko videla spodnjo žičniško postajo s parkiriščem. Če ne bi bilo mrča, bi bil pogled na dolino sploh lep, a se je še »najlepše« videl kadeči se dimnik v Šoštanju. Srečala sva moško družbo in vprašala po imenu slikovite skale nad nami, vendar ga Janč, ki menda vse ve, ni poznal (pozneje sva dognala, da je Javorca). Povedal pa je, da gor pelje Janezova pot (verjetno istega Janeza kot klopca), ki jo označujejo samo možici in so jo oni že zgrešili.

 

Pol ure nad Planinškom sva prispela k Mozirski koči na Mozirski planini (poleg stoji Stanetova koča, obveščevalna točka GRS) in ker sva bila pozna, sva sklenila, da bodi to najin cilj. Koča je razglašena za družinam in okolju prijazno. V lepem spominu jo imam izpred štirih let, ko sva bila tam na Prešernov dan. Nadmorska višina na tablici PZS je 1352 m, na »hišni« 1344 m, na kažipotu, zemljevidu in v vodniku pa 1356 m.

 

 

V  dolino sva se odpravila najprej po isti poti, od razcepa po položni. Blizu kraja, kjer se loči od strme, je plošča v spomin komaj 27-letnega ponesrečenca. Zdaj sva našla tudi znamenja tukajšnjega dela Janezove poti: gor grede je treba pod Janezovo klopjo zaviti desno na položno pot in na prvem ovinku je smejček, više v gozdu pa možica.
 

 

 

 

Še eno variacijo na tokratno temo sva izpeljala pod Planinškom: namesto po poti vzpona sva nadaljevala v smeri Šmihela in skozi leso sestopila k Jugu. Hiša je v slabem stanju, a se vidi, da jo skušajo obnoviti. Nedaleč pod njo je spomenik štirim borcem IV. operativne cone, padlim poleti 1944. Za naslednjo leso naju je čakalo precejšnje presenečenje: več stavb, med njimi počitniška hiška Rajski kotiček Gosteče – butični turizem – s štirimi zvezdicami. Da ciljajo na tuje turiste, se vidi (tudi) po napisu pri smetnjaku pod toplarjem: Müll Eimer/Trash.
 

 

 

Od Gostečnika (tako piše na zemljevidu) sva se napotila skozi gozd, kjer je napis Keber na drevesu usmerjal desno. Na levi je tekla asfaltna cesta; v grmu ob njej je poleg skale z markacijo in puščico navzgor ležala smerna tablica Mozirska koča. Kažipot ob cesti naju je vabil v Žekovec, a sva raje zavila proti Kebru. Markacije so redko tako lepe, kot so bile tu. Sledil je del gozda, kjer je bilo vse podrto. Kmalu po prečkanju potočka se je najina (položna) steza staknila s strmo. Tako sva zašpilila klobaso in do peskokopa nadaljevala po poti vzpona, od tam pa še enkrat proti cerkvi sv. Radegunde. Pred kapelico in mežnarijo sva zavila levo po poti 15 (kažipot je odpadel in sva ga popravila). Poleg zeleno-modrih markacij so naju spremljale še rumene čebelarske poti. Ognila sva se nekaj balam suhega listja. Po stezi je tekla voda in je je tudi že nekaj vzela. Pot so nama prekrižali trije gošarji (gamsi goščarji).

 
 

Gozd je postajal čedalje bolj razdejan. Še vedno sva sledila oznakam poti 15. Kmalu po priključitvi gozdni cesti sva se znašla pri spodnji kapelici in si čez 5 minut spet omislila spremembo: zapustila sva cesto in sledila modro-zeleni markaciji desno navzdol v hosto. Zelo hitro se nama je povprek postavil kolovoz, po katerem sva zjutraj prišla čez Pušo, in po njem zavila levo na križišče s številnimi kažipoti, od tam pa sledila oznakam za Žekovec strmo navzdol (ne po poti, po kateri sva zjutraj prišla na to križišče). Po nekakšni vlaki sva se spustila na prečni kolovoz in nadaljevala desno po njem; knafelčkov tu ni bilo, razen enega odžaganega, bili pa so kažipoti poti 15.

 
 

Zdaj sva sestopala v Žekovec po poti, ki jo vodnik manj priporoča. Upala sva, da bova na izhodišču le odkrila še drugi kažipot. Čez čas je pot 15 odšla levo, z nama pa so ostali knafelčki. Od vodnega zajetja sva zagledala strehe in kmalu zatem prebarvano markacijo. V gozdu je vladal precejšen nered. Čez sadovnjak sva prikorakala do počitniških hiš in srečala gospo, ki je pospravljala vrt. Silno sva jo presenetila: ta pot bi morala biti zaprta, vsaj pri planinskem društvu so ji zagotovili, da je. Planinci je menda niti ne motimo, bile pa so težave s kolesarji. Prebarvati markacije na koncu (midva sva videla samo eno tako) seveda ni dovolj, ko pa je pot od zgoraj označena. Ker so odstranili kažipot na izhodišču in tu prebarvali oznake, je »zaprta« samo od spodaj. Očitno so računali le na planince, ki se vzpenjajo in vračajo po isti poti, ne pa na »čudake« najinega kova.

 

Spustila sva se desno po asfaltni cesti med hišami in »raziskovalnemu planinstvu« navkljub pristala pri avtu po manj kot dveh urah (navzgor sva hodila dobri dve).

Na Čreto v dežju

Kaj je Čreta? Kot otrok sem imela meglen občutek, da je to nekaj štajerskega, natančneje savinjskega, razlog pa je bil prav smešen: ker je moja stara mama, Savinjčanka, govorila o črevljih in črešnjah. Tako je naneslo, da sem šele na stara leta ugotovila, da je to (po SSKJ) v štajerskem narečju močviren nižinski svet, porasel s travo in nizkim grmičjem. No, Čreta kljub pestrim podatkom o nadmorski višini ‒ 896 m (Wikipedija), 990 m (vodnik Kamniško-Savinjske Alpe), okrog 1000 m (stari Fickov vodnik) ‒ ni nižinski svet, drugo pa bolj ali manj drži. To je gozdnato in travnato sleme v osrčju Dobrovelj, kraške planote nad Celjsko kotlino. Na Čreti sva že bila konec leta 2005, z Lipe, drugo januarsko soboto pa sva zastavila pri Braslovčah. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Vransko, nato pa sledila smerokazom proti Braslovčam in gradu Žovnek. Parkirala sva pri dvorcu Žovnek.
 

 

Dvorec, imenovan tudi Novi Žovnek ali Ruhethal, stoji v Podvrhu. V začetku 19. stoletja ga je zgradil zadnji gospodar žovneškega gradu Jožef Čokl, plemeniti Ruhethal. Razgibano pročelje krasijo rizalit (po vsej višini naprej pomaknjen del zunanje stene) in pilastri (navidezni stebri). Notranjosti z lesenimi opaži in kasetiranim stropom nisva videla, saj so v stavbi zdaj pisarne in stanovanja. V parku so eksotična drevesa, menda tudi ena najstarejših bukev pri nas, in vodnjak. Dovozna pot se ponaša z lepim kostanjevim in lipovim drevoredom. Dvorec so leta 1986 obnovili. Na drugi strani ceste, ki pelje mimo njega, je več gospodarskih poslopij, kjer po tablah sodeč domuje nekaj podjetij, tam pa je tudi odlagališče odpadkov.
 

 

Od dvorca sva se odpravila proti veliki prazni stavbi, v kateri so nekoč zbirali in sušili hmelj z nasadov Kmetijskega kombinata Žalec. Kasneje so bili v njej poleg sušilnice in skladišča hmelja še veliki obiralni stroji. Po propadu kombinata so večino hmeljišč najeli ali odkupili posamezni kmetje, ki so obirali, sušili in skladiščili pridelek vsak zase, zato je stavba nehala služiti svojemu namenu. Tako mi je prijazno razložil Branko Ribizel, predsednik Turističnega društva Braslovče. Pred to stavbo sva zavila levo za kažipotom Grad Žovnek. Po asfaltni cesti sva korakala mimo Žovneškega jezera, ki so nama ga skrivali meglice in drevesa, a tu in tam se je le prikazalo in nad njim so se spreletavale čaplje. V 20 minutah sva prispela v jedro vasi Podvrh.
 

 

Pri prvem gospodarskem poslopju je z desne pritekla markirana pot, na poslopju pa sva opazila rumeno puščico Jakobove poti in planinsko markacijo. Za mostičkom, pred katerim je stal kozolček s kažipotom k ribogojnici Pri Mlinarju, sva zavila desno na označeno stezo. Proti gradu sva se vzpenjala po precej skalnatem svetu. Pod mogočno stavbo se je pot razcepila. Ob desni stezici je stala opozorilna tabla Pozor kamenje pada, midva pa sva zavila po levi. Pod obzidjem sva šla še mimo ene opozorilne table in čez 20 minut dosegla grad.

 

 

Grad Žovnek (tudi Stari grad, 409 m) stoji 3 km jugozahodno od Braslovč. To je bil eden najstarejših in največjih gradov na Slovenskem. Prvič je bil omenjen leta 1278 (castrum Sevnekke, pozneje Sannegg). Zamenjal je več gospodarjev. Žovneški gospodje so postali grofje Celjski. Leta 1635 so grad oplenili uporni kmetje. Potem ko si je zadnji gospodar Čokl v dolini postavil dvorec, je grad propadal. Zgradbo s trapezoidnim tlorisom so varovali 9 m široki jarki, obzidje in stolpi. Čez dvižni most in skozi poznogotski slavnostni vhod se je prišlo na notranje dvorišče. Vhod je varoval gotski stolp (bergfrid) na živi skali v jugozahodnem vogalu, od koder so vodile kamnite stopnice v dolino. Znotraj je bila tudi cisterna za vodo. Največji (jugovzhodni) stolp je imel 3 m debele zidove. V začetku 20. stoletja je baron Edmund Cnobloch poskušal ohraniti vsaj tega. Zdaj grad obnavljata Občina Braslovče in Kulturno zgodovinsko društvo Žovnek Braslovče, o čemer priča velik pano s fotografijami. Vsako lepo nedeljo od 9.00 vabita že omenjeno društvo in Turistično društvo Braslovče na delovno akcijo (urejanje gradu in okolice) vse, ki jim ni vseeno za ta zgodovinski pomnik. Pripravljajo knjigo Svobodni gospodje Žovneški in zbirajo prednaročila. V obrambnem stolpu je vsako nedeljo od 8.00 do 13.00 (sicer pa po dogovoru) odprta razstava dr. Borisa Skalina Oživljanje žovneškega gradu.
 

 

Čeprav je začelo deževati, sva se odločila nadaljevati pot, le glavi in nahrbtnika so dobili kapuce. Grad sva zapustila po obzidju na drugi strani mimo kažipota nazaj proti Braslovčam. Po gozdni cesti, zagrajeni z zapornico, sva se spustila do razcepa: spodnja cesta je bila označena z rumenim znamenjem Jakobove poti, zgornja pa z markacijami in kažipotom k Lovskemu domu pod Grmado, Destovški kapeli in Čreti. Čez dobro označeno pot po mešanem gozdu je ležalo kar nekaj podrtega drevja. Zavijala je okrog hriba, sprva vodoravno,
nato se je vzpenjala po zelo strmem pobočju. Očitno je precej prometna, saj so bile stopinje zglajene in poledenele. Po slabih 20 minutah sva na koncu kratke strmine dosegla gozdno cesto in se povzpela desno po njej. Skozi drevje sva zagledala Grmado (898 m) in za ovinkom takoj zatem tudi lovski dom pod njo. Poleg njega je na ostankih Turnškove kmetije spominska plošča; Nemci so leta 1942 domačijo požgali, ker je dajala zavetje partizanom. Po kotih razvalin gospodarskega poslopja so se pred nama skrivali močeradi.

 

 

 

 

 

 

 

 

Slabo opazen kažipot Čreta nama je pokazal pot naprej po cesti. Pred bližnjim križiščem sva ugibala, kaj pomeni zagonetni napis Kostomat, a uganka je bila hitro rešena, ko se je s traktorjem pripeljal dobrodušen kmet in na tablico obesil vrečko s kostmi za priboljšek znankinemu psu (on ga trenutno nima). Zavila sva levo navzgor. Visoko nad cesto, po kateri sva se vzpenjala, je čepela Orešnikova kmetija. Čez dobre četrt ure sva mimo kažipotov prišla do nje. Na kozolcu je bila markacija, a nadaljevanja poti ni bilo videti; sklenila sva, da jo bova skušala poiskati domov grede. Vrnila sva se h kažipotom in se povzpela s ceste v gozd. Označena bližnjica je sekala ovinek in naju znova pripeljala na cesto, že nekaj metrov naprej pa sva se še strmeje pognala desno z nje.

 

 

Mimo izvira, ki je bil nekoč najbrž obzidan (zdaj ležijo naokrog kosi betona), sva v kake četrt ure prispela k domačiji Brezovnik, kjer naju je pričakal besen lajež. Velik pes se je zaganjal v naju, zato si nisva upala naprej. Zelo dolgo se ni prikazal nihče, potem pa ga je gospodar vendarle poklical k sebi. Najprej sem pomislila, kako bi bilo, če bi bili z nama vnukinji. Iz otroštva se spominjam, da je vrstnik zaradi srečanja z dosti manjšim psom, ki je lajal vanj, potem še dolgo jecljal, ko je bil Jani še otrok, pa je zaradi takega srečanja s psom dobil astmo. Markirana pot in izpuščeni napadalni psi ne gredo skupaj; če se ni pripravljen prilagoditi gospodar (navsezadnje je lastnik zemljišča), se mora pač upravljavec poti. Nad domačijo sva postala pri partizanskem spomeniku in kapelici, nato pa sledila rdečim kažipotom brez napisov.
 

 

Deloma po stezi, deloma po gozdni cesti, ob kateri stoji spomenik štirim padlim partizanom, sva v četrt ure prikoračila do Destovnika. Na križišču nad domačijo, označenem z več kažipoti in smerokazi, sva pri Destovški kapeli (822 m) zavila levo po makadamski cesti; pojavile so se še rumeno-rdeče markacije E6 in S Savinjske planinske poti. Oboji znaki so naju kmalu nad križiščem usmerili levo s ceste. Dosegla sva greben, prečkala kolovoz in kmalu obstala pri spomeniku borcema Bračičeve brigade na lepem kraju s klopcama ter nekoliko nenavadnim pozivom k spoštovanju narave, upoštevanju lepih naukov in poštenosti.

 

 

Po sila blatni stezi, bolj vlaki (snega je bilo malo, in še ta moker, blata pa veliko, zaradi dežja čedalje več), sva pogledala iz gozda pri samotni domačiji (najbrž Jegovnik), kjer so naju prijazno spodbudili, da nisva več daleč od cilja. Potem ko sva se poigrala z njihovim nadvse družabnim psičkom, sva se odpravila čez dvorišče in mimo lesenega gospodarskega poslopja, na katero so razobesili zbirko starega orodja, opremljenega z napisi, v gozd. Pri studencu sva spet stopila iz njega ter kmalu za ovinkom zagledala cerkev sv. Marije ali sv. Matere Božje (944 m) iz leta 1470 ter kažipote in velike lipe okrog nje; znana je tudi kot Velika cerkev. Od nje je baje lep razgled, ampak midva ga nisva bila deležna.
 

 

Proti cilju sva se spustila po krajši nemarkirani poti levo pod gospodarskim poslopjem, vrnila pa se bova po daljši markirani desno od njega, sva sklenila. 40 minut nad Destovnikom sva bila že na toplem in suhem v planinskem domu na Čreti (870 m; PZS ima podatek 966 m, tako piše tudi na koči, a na kažipotih 875 m). Pogreli so nama ričet. PD Vransko-Tabor je septembra 1972 odprlo dom na zemljišču, ki ga je podaril bližnji kmet Franc Punčuh, čigar fotografiji visita v jedilnici. Dom so poimenovali po I. štajerskem bataljonu, ki je bil oktobra 1941 ustanovljen v bližini. Ko sva bila na Čreti pred skoraj desetimi leti, so stavbo ravno dozidavali in kakor kaže, delo še ni dokončano. Wikipedija trdi, da je to edini planinski dom na Dobroveljski planoti, pa ni res: nazarski planinci so postavili svojega na Farbanci na severnem delu planote. Tudi tja bo še treba.

 

 

Nazaj grede sva se proti cerkvi sv. Marije torej odpravila po markirani poti. Vodila naju je še mimo dveh partizanskih spomenikov ‒ neznanemu kurirju in štirim borcem Bračičeve brigade ‒ ter kapelice z zanimivo podobo Križanega. Nad Brezovnikom sva ostala na cesti, malo zaradi strahu pred psi, malo pa zaradi spremembe. Pri Orešniku sva se odločila poiskati nadaljevanje označene poti, katere zadnjo markacijo sva gor grede videla na njihovem kozolcu. Na pobočju pod domačijo sva razločila tri stez(ic)e. Na koncu srednje in spodnje naju je ustavila ograja, zgornja pa je tekla čez dvorišče, ki je bilo na vse načine zagrajeno. Morda ne marajo, da hodimo po njihovem svetu, in do tega imajo vso pravico; navsezadnje se tudi nekateri planinci ne obnašajo, kakor bi bilo treba. Na take primere sva že naletela, ampak to bi bilo treba urediti, preden markacisti označijo pot. Odnehala sva in se od kažipotov vrnila proti dolini po poti vzpona.

 

S križišča pri kostomatu, ki je bil spet prazen, bi bil res lep pogled na grad Žovnek, če ne bi bilo megle. Tokrat sva jo ubrala po stezici levo ob grajskem obzidju in tako sva se gradu ognila. Pri klopci sva zavila desno na neoznačeno široko stezo in se mimo velike hiše spustila levo na asfaltno cesto. Vodila naju je mimo table gozdnih učnih poti Braslovče Moj žepni herbarij – grad Žovnek, kažipotov h gradu Žovnek in Jakobove poti, tablice kolesarske poti 1, znamenja, skritega med cipresami, in skrivnostne hiše z nekaj nenavadnimi pritiklinami. V mraku sva žal videla bolj malo. Pri gospodarskem poslopju sva se povzpela levo na markirano pot v Braslovče. Popolnoma se je znočilo in še megleno je bilo, zato naju je skrbelo, da bi zgrešila smer, saj prav v Braslovče nisva hotela. Pri starih gospodarskih poslopjih v Podvrhu 72 sva zavila desno in po kolovozu pod vrsto hiš navzdol do asfaltne ceste. Držala sva se desno, nato pa pri prvi hiši pozvonila. Domači kuža in gospodinja sta naju sprejela prijazno in izvedela sva, da sva še na pravi poti. Nadaljevala sva po cesti mimo kažipota levo za Braslovče. Preden sva prispela do velikega praznega poslopja nekdanjega KK Žalec, kjer sva zjutraj zavila proti gradu Žovnek, sva šla mimo vrste stavb – delavskih stanovanj (tudi to mi je povedal predsednik TD Braslovče), ki so prav tako prazna, le zadnje je bilo videti naseljeno. Do dvorca Žovnek ni bilo več daleč.

 

Kljub dežju sva preživela prav pestro in zanimivo soboto, v nedeljo pa sva pospravljala stanovanje v lepem sončnem vremenu, čeprav je bila napoved drugačna.