Krn drugič

Potem ko sva se 17. junija v hudem nalivu pripeljala čez prelaz Predel v Log pod Mangartom, sva bila kar malo v skrbeh, ali se bova naslednje jutro res lahko podala na Krn. Prespala sva v Motelu Encijan, katerega lastnik je prijazen Madžar, ki za silo govori slovensko, njegov natakar v bližnjem gostišču pa zna samo madžarsko in angleško; mislila sem, da to pri nas ni dovoljeno. K sreči je vsaj gospa, ki streže pri zajtrku, Slovenka, a se kljub ne več ravno rosnim letom uči madžarsko (v polnem motelu sva bila edina Nemadžara!). Ni čudno, da jo je gospodar pohvalil kot »super punco«. Le s težavo sva mu dopovedala, da je zajtrk pri njih za naju prepozen, saj morava na pot že zelo zgodaj. Ko pa je končno dojel, kaj naju tare, nama je tako napolnil hladilnik, da sva se napokala do onemoglosti, imela tudi za večerjo in še je ostalo. Že pri prenočišču sva si lahko napasla oči na okoliških gorah, tudi na Jerebici, ki nama je ostala v lepem spominu.

Zgodaj zjutraj sva se odpeljala v Lepeno in parkirala pri Domu Klementa Juga. Ob parkirišču stoji tabla s sliko Planinskega doma pri Krnskih jezerih s puščico naravnost, ki človeka zlahka zavede, če si prej ne ogleda še smernih tablic nekoliko naprej. Nisva bila edina, ki se nama je to zgodilo; že pred nama se je dala zapeljati na napačno pot glasna skupina planincev s še posebno glasnim dozdevnim vodjo, ki je ven in ven na vse grlo izražal svoje navdušenje z »ija ija o!«, na nahrbtniku pa mu je igral tranzistor. Vabil naju je: »Kar sledite nam!« Pa sva se raje še nekoliko obirala, ker imava pač rada svoj mir. Naravnost od doma naju je sprva zelo široka, nato ožja steza, posuta s kamenjem, med bujnim rastjem v četrt ure pripeljala do konca poti, kakor piše na skali, od katere je lep pogled na slap, izvir Lepenj(i)ce.

Vrnila sva se k domu in se odpravila ne naravnost kot prvič, temveč levo, kamor so kazale smerne tablice PD Nova Gorica in Ljubljana – Matica, vsake s svojimi pravopisnimi posebnostmi. Do Gomiškovega zavetišča na Krnu naj bi bilo pet ur hoda. Stezi se marsikje pozna, da je ostanek mulatjere.

Po Hribi.net naj bi iz Lepene na Krn vodili dve poti. »Leva, ki je nekoliko bolj strma je običajna, desna položnejša in nekoliko daljša pa je primerna za majhne otroke in starejše.« Tudi Mihelič v vodniku Julijske Alpe omenja zložnejšo in bolj strmo, obe markirani. Nisva našla ne razcepa ne mest, kjer naj bi se poti nekajkrat križali (no, dvakrat se nama je nekaj zdelo in na nekem ovinku sva videla zbrisano markacijo), domnevala pa sva, da hodiva po desni (pač letom primerno). Ko sva za nekaj časa zapustila gozd, sva na desni videla dolino, pred nama pa je bil razcep. Čeprav je črta pred njim kazala naravnost, kakor da naj bi nadaljevala po desnem kraku, se je izkazalo, da je markiran levi. V velikih ključih sva vijugala med cvetočimi negnoji in v skalnatem svetu so nama ponekod pomagale stopnice. Na nekem mestu je z leve pritekla še ena mulatjera, zelo dobro ohranjena.

Že na izhodišču sva prebrala, da je med obratovanjem žičnice (tam teče tovorna žičnica Lepena‒Krnska jezera) prepovedan prehod. Kmalu po tistem, ko sva prvič prišla do nje, naju je presenetila precej nepotrebna jeklenica. Pri naslednjem žičniškem stebru je stala klopca, blizu nje pa je brlela sveča, najbrž v spomin kakemu ponesrečencu. Potem sva na žičnico naletela še štirikrat. Dotlej ni bilo veliko rož, zdaj pa so se pojavile pogačice, večinoma še v popkih, in trilistne vetrnice. Drevje se je razmaknilo in prvič sva stopila iz gozdne sence na sonce. Z leve je od spodaj pritekla strma pot in tu je bila markirana. Brž zatem sva se ustavila pri zgornji postaji tovorne žičnice. Je razmeroma nova (iz leta 2001) in zmore 700 kg. Poleg nje rjavijo deli najbrž neke starejše naprave. Tam je klepetala in se krepčala skupina deklet, midva pa sva šla kar naprej.

Mimo še enega objekta, pred katerim naju je pozdravil napis Dobrodošli, sva prišla do snežnega metra, kjer sva izvedela, da je bilo največ snega aprila 2009: 350 cm (letos aprila samo 170 cm, najmanj pa aprila 2012 – le 30 cm). Transportna cesta, po kateri sva hodila, je bila na nekaj mestih zabetonirana. Ob njej je cvetelo veliko deveterolistnih konopnic, špajk in votlih petelinčkov, v jarkih obakraj nje pa je tu in tam še ležal sneg. Odcepu levo proti Veliki Babi (nasproti njega sva na skalni steni opazila vklesan napis iz časa prve svetovne vojne) je sledil umetelen kažipot, ki naju je usmeril levo (transportna cesta se je nadaljevala naprej), že po kakih 10 m pa sva zavila desno. Preden sva prišla k Planinskemu domu pri Krnskih jezerih (1385 m), sva šla mimo še enega kažipota k Veliki Babi. Ta ter Veliki in Mali Šmohor so lepa kulisa planinskega doma, ki stoji na Glavi, vzpetini med Dupeljskim ali Malim jezerom in planino Duplje. Pri njem sva dohitela glasne planince z začetka poti.

 

Od doma sva sledila kažipotu Krn 3h in Šmohorja sta se pokazala še lepše. Prikorakala sva na planino Duplje (1371 m). Na začetku stoji tako imenovani Madžarski križ ‒ lesen križ s strešico, ovit z madžarsko zastavo, znamenje v spomin vojakom, ki so padli pri Soči. Na planini je mogoče dobiti sir, skuto in kislo mleko. Pastir je povedal: »Kadar se pod Veliki Šmohor navleče megla, bo v dveh urah dež.« Megle k sreči (še) ni bilo. Ko sva prišla do konca planine, se je od pastirske koče že razlegal »ija ija ooo!« Pospešila sva korak in potem tisti dan tega nisva več slišala.

Mimo odcepa levo na Komno sva prišla do Krnskega jezera in sestopila k njemu. Na rahlo vzvalovani gladini so se zrcalile okoliške gore. Vrnila sva se na markirano pot, a so naju oznake kmalu usmerile nazaj proti jezeru, ker je običajna pot nevarna zaradi krušenja stene Velikega Šmohorja. V njej sva res opazila svetlejšo liso – sled odloma, pod njo pa so ležali skale in manjši okruški. Na neki skali sva prebrala podatke o jezeru: nadmorska višina 1383 m, dolžina 300 m, širina 150 m in globina 30 m. Kakor je že navada, so podatki v različnih virih različni, prevladujejo pa nadmorska višina 1394 m (toda na novem zemljevidu Krn – Kobarid – Tolmin iz leta 2009 le 1389 m), dolžina 400 m, širina 150 m in globina 17 m. Od konca jezera, kjer je počivala skupina planincev, njihov kuža pa je veselo čofotal po vodi, sva nadaljevala po markirani poti. Ob njej sicer ni bilo veliko rož, a so bile kar raznovrstne: clusijevi in tržaški svišči, alpske velese, dlakavi sleči in še druge, ki niso značilne le za gorski svet. V daljavi sva uzrla koničasto goro. Krn! Ko pa sva se ozrla nazaj proti jezeru, sva videla konico Debeljaka, levo od njega mogočni Veliki Lemež in še bolj levo manjšo konico Vogla. Čez čas se nama je pridružila zgornja pot, zdaj opuščena zaradi podiranja Šmohorjeve stene.
 

Ko sva prispela na obsežno gruščnato, deloma travnato ravnino, sva vedela, da sva na planini Na Polju, ki je za (pašno) planino nekam preveč peščena in tudi kakih pastirskih objektov ni bilo videti. Na desni je bilo sedlo Potoče (tudi Čez potoče ali Čez Potoče). Kmalu se je na desni prikazala lovska koča LD Smast. Razveseljevali so naju kosmatinci, visoki jegliči in množice mastnic. Na tratah so planinci s kamni izpisali raznovrstne napise; gradiva ne manjka, saj je svet zelo kraški.

Za planino se je pot začela strmeje vzpenjati. Ko sva dosegla razklano skalo, so bile snežne zaplate že pogoste in ni bilo dolgo, da sva gazila samo še po snegu. Pri skali na ovinku z markacijo in 1 sva sprva mislila, da sva že na razcepu, kjer se gre desno proti Krnski škrbini (na starem zemljevidu tudi Krnsko sedlo), naravnost pa na Prag (tudi Batogniško sedlo), a našla sva le oznake naravnost naprej, zato sva zagrizla v breg. Dosegla sva uravnavo, ki se je takoj prevesila v kotlinico, v kateri so iz snega štrlele razmetane skale. Šele nekaj minut zatem sta se poti na Prag in v Škrbino ločili; zavila sva desno proti slednji. Kake četrt ure pozneje sva opazila na skali napis Voda, a tam, kamor je kazala puščica, nisva videla ničesar (to je gotovo »težko opazen studenec«, omenjen v Miheličevih Julijskih Alpah). Vzpon proti sedlu, pod katerim so ležale zverižene bodeče žice, je bil naporen ‒ nekaj zelo strmih mest je bilo zaradi snega tudi precej nevarnih za zdrs.



V Krnski Škrbini (2058 m) sva se pomudila pri skrivljenih in »olupljenih« kažipotih, potrebnih zamenjave. Pogled na prehojeno pot in Krnsko jezero je bil zelo lep. Spomeniku borcem, padlim v tem pogorju v drugi svetovni vojni, delajo družbo ostaline iz prve vojne: kaverne in italijanska (francoska) prebojna granata kalibra 149 mm.

V Škrbini je mrgolelo planincev, dotlej pa sva bila vso pot od Dupelj sama; očitno so vsi prišli po drugih poteh. Skupaj smo se lotili dozdevno zadnjega vzpona, mnogi pa so se že vračali. Med skalami in zaplatami borne trave so se potikale ovce. Kar sva dosegla najprej, še ni bil vrh. Kakor se rado zgodi, je sledil še en zadnji vzpon. Zadnje metre sivih skal in skromnih šopov trave so nama popestrile zaplate živobarvnih brezstebelnih lepnic. Po dobrih petih urah sva stala na vrhu (2244 m). Megla, ki se je priplazila od spodaj, nam je vzela ves razgled. Potegnil je leden veter in kar hitro smo se odpravili proti Gomiščkovemu zavetišču.

 










Zavetišče (2182 m) tiči pod vrhom Krna na njegovem južnem pobočju. Mlada oskrbnika sta bila nadvse prijazna in dobrovoljna, čeprav nista imela tako rekoč ničesar vzeti v roke. Zavetišče sta komaj dobro odprla, zato so bile zaloge prazne, nekatere tudi pretečene, prvi helikopter z živili in drugim za novo sezono pa sta pričakovala šele čez štiri dni. Toda prezeblim planincem, nekaterim tudi lačnim, še na misel ni prišlo, da bi kateri negodoval. Čaj je bil topel in okusen, dekle je sama spekla kruh, Janiju, ki bi bil raje lačen, kot jedel ragu iz konzerve, pa so šla ocvrta jajca v slast kot le kaj. Dobra volja in nasmeh očitno vsaj med hribovci odtehtata prazno shrambo. Oskrbnik naju je tudi posvaril pred tistim strmim mestom, ki nama je delalo težave že pri vzponu, in pomišljal, ali se ne bi bilo pametneje vračati po pohlevnejši poti čez Prag, potem pa se je spomnil, da se je pred nama v dolino že vrnila večja skupina planincev, ki so gotovo napravili »stopnice«, da nama bo laže.

Ker se je nebo čedalje bolj mrščilo, je bilo treba čim prej v dolino. Od zavetišča sva sledila kažipotu Planinski dom pri Krnskih jezerih 2h. Na prvem razcepu so markacije kazale levo in desno, a brez pojasnila, kateri krak vodi kam. Odločila sva se za desnega, spodnjega. Ko sva pristala v Krnski škrbini, pa sva pot že poznala. Malo pred stikom poti iz Škrbine in s Praga sva opazila na skali še en napis Voda s puščico, a izvira tudi tokrat nisva našla. Pod razklano skalo sva spet občudovala kraški svet, ki je le od daleč siv in pust, v resnici pa je zelo razgiban, pester in poleg tega ga je krasilo sicer skromno, a živopisno rastlinstvo, na primer grmički navadnega slečnika.

Gredoč od Krnskega jezera proti planinskemu domu sva srečala možaka, ki naju je v šali oštel, ko sva na vprašanje, ali sva zgoraj, kjer je še precej snega, napravila snežaka, odgovorila, da ne. Mladenič za točilnim pultom v koči nama je potem z velikim spoštovanjem povedal, da je bil to Cvetko, legenda med novogoriškimi planinci. Izvedela sva še, da je bilo še pred enim tednom na Krnu toliko snega, da so planince odvračali od vzpona nanj, in da je strma pot opuščena, ker je z nje prenekateri planinec zašel (te logike ne razumem: človek se izgubi, ker je pot opuščena in zato neoznačena, nenavadno pa je, da pot opustijo, ker se hodci izgubljajo ‒ markirali bi jo, pa se ne bi!). Medtem ko sva se »mastila« z odličnimi štruklji in zavitkom, sva kovala načrte, kako bo drugič, ko se bova povzpela na Veliko Babo, prišlo na vrsto tudi Dupeljsko ali Malo jezero nedaleč od doma. Čakala naju je le še pot do avta. Za vrnitev sva potrebovala štiri ure in pol.

To je bil najin drugi vzpon na Krn. Čeprav je bilo prvič vreme dosti lepše in sva bila deležna čudovitih razgledov, sva bila s tem lepotcem zadovoljna tudi vdrugo, predvsem zaradi zanimive in razgibane poti pa tudi zaradi prijaznih ljudi, ki so naju pričakali v kočah.

Trikrat prvih deset

Danes je minilo deset let od moje prve objave v tem spletnem dnevniku. Nabralo se jih je že 457. Pobrskala sem po statistiki, ker me je zanimalo, katere objave so bile najbolj brane. Tole je prvih deset:

Cilj		Število obiskov	Leto
1.	Kokoš (674 m)	2.989	2007
2.	Sveti Urh in Orle (342 m, 442 m)	1.852	2009
3.	Sv. planina/Partizanski vrh (1011 m)	1.572	2006
4.	Žagarski vrh (626 m)	1.522	2009
5.	Krofička (2083 m)	1.484	2007
6.	Planine nad Bohinjem (do 1670 m)	1.465	2010
7.	Malič in Šmohor (936 m, 787 m)	1.351	2006
8.	Stari grad nad Smlednikom (517 m)	1.274	2007
9.	Rašica (641 m)	1.269	2007
10.	Pohorje, Klopni vrh (1340 m)	1.244	2006

»Zmagovalci«, večinoma kuclji, so vsi iz prvih let, tako da so si že utegnili nabrati več bralcev, poleg tega pa sva na začetku izbirala še bolj pohlevne cilje, zato je med prvimi desetimi samo en dvatisočak. Seznam gotovo priča, da me berejo predvsem pohlevni planinci, kakršna sem sama. Nekateri zapisi (doslej 94) so bili poobjavljeni na gore-ljudje.net in tisti so imeli drug(ačn)e bralce:

Cilj		Število obiskov	Leto
1.	Poldnik (2063 m)	2.171	2014
2.	Ogradi (2087 m)	2.155	2013
3.	Pod Srcem (1424 m)	2.107	2011
4.	Ciprnik (1745 m)	2.052	2013
5.	Prtovč (1011 m)	2.014	2009
6.	Poden/Bodental	1.956	2009
7.	Rašica (641 m)	1.925	2012
8.	Tromeja/Peč (1510 m)	1.798	2008
9.	Slavnik (1028 m)	1.729	2014
10.	Ruško Pohorje (1246 m)	1.720	2013

Statistika sicer nekaj pove, ampak najsi bodo njena sporočila taka ali drugačna, prav nič ne vpliva na moje neznansko veselje do pohajanja po naših hribih in gorah. Ko bi le lahko čez naslednjih deset let zdrava in vesela to spet potrdila!

Kako sva bila zaradi Krimščka ena zadnjih obiskovalcev Brinarjeve jelke

Ko sva izbirala cilj za 11. junij, mi je na najinem »rumenem seznamu« padla v oči Rakitna, a ko sem pogledala na zemljevid, sem se odločila za bližnji Krimšček (940 m). Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Vrhnika ter se peljala skozi Verd, Bistro in Borovnico, na Brezovici pri Borovnici pa zavila levo proti Zabočévu. Nad vasjo se je asfalt končal in pri odcepu desno, označenem s kažipotom za Vrh Dola in Rakitno, sva pod razpelom parkirala (440 m).

 

Kažipotu sva sledila po nečem, kar je bilo bolj podobno strugi kot poti. Komaj opazna stezica mimo razpela se nama je pozneje priključila z desne. Pot se je sčasoma polepšala, z markacijami pa ni bila ravno radodarna, le na zaraščeni poseki, kjer se je obrnila desno (tam sva opazila sledove gorskih koles), so bile kar tri. Ob nekem levem ovinku sva zagledala mizo in stole – skalo in kamne. V bližini je na veji viselo oblačilo; najbrž ga je pozabil kdo, ki je tam počival. Pozneje sva pred skalnato steno zavila levo in steza se je prelevila v kamnit kolovoz. Markacije so bile bolj slabe, a so bile vse zgledno na desni strani, česar se markacisti sicer ne držijo vedno.

Po 35 minutah sva dosegla gozdno cesto na velikem križišču, imenovanem Kamnolom (689 m). Z njega sva se povzpela naravnost po širokem gruščnatem kolovozu, označenem s kažipotom za Vrh Dola in Rakitno. Mimo solnice sva prišla do odcepa levo, kamor sta kazali puščica in začetnica P., vendar nisva zavila tja. Na naslednjem razcepu se je najprej desno odcepil kolovoz, nekoliko naprej pa se je najin razcepil na dvoje: desni krak (naravnost) je bil še vedno kamnit, levi pa blaten. Nadaljevala sva naravnost, kamor je kazala markacija. Tudi tu je bila oznaka P.; morda pomeni lastnika gozda. Po daljšem vzpenjanju se je kolovoz obrnil navzdol. Markacije so bile redka in slabe; pot je bila bolje označena v nasprotno smer.

Pol ure nad Kamnolomom sva prispela na Vrh Dola (835 m), kjer stoji spomenik padlima partizanoma. Mimo klopce in kažipotov sva sestopila na gozdno cesto z Rakitne in nadaljevala po njej navzgor, kamor je kazal kažipot Krimšček (941 m) 25min (to je bila sploh prva omemba najinega cilja). V isto smer je pisalo tudi Razgledna točka 30min; verjetno je bilo mišljeno razgledišče (832 m), ki ga omenja več virov in ga je TD Borovnica celo označilo z marmorno ploščo ter s katerega naj bi se videli borovniška kotlina do Vrhnike, Julijci s Triglavom, Karavanke in Nanos. Vsekakor sva se nameravala ustaviti na njem. Na cesti sva se ogibala velikim lužam, med katerimi so švigale žabice, ob njej pa so cveteli repuši, orlice in negnoj. Vzdolž preseke z elektrovodom se nama je odprl pogled na Rakitno. Vodile so naju dvoje markacije: knafelčki in enakobarvni trikotniki. Gozdna cesta se je poslabšala v kolovoz. Ko so na razcepu kolovozov trikotniki odšli levo, sva zavila za knafelčki desno in takoj spet desno na stezo. Prečkala sva ozko vlako in vsenaokoli so se košatila bogata socvetja negnoja. Po kratkem spustu pri veliki skali z dvema markacijama sva nadaljevala ob pobočju med razmetanimi skalami, nato pa strmo navzgor po koreninasti stezi med gorskimi glavinci. Steza je sprva zavila nekoliko okrog hriba in se potem ozaljšana z rdečimi šipkovimi cvetovi povzpela nanj. Prisopihala sva do dobre steze, ki je bila videti dokaj nova, saj je bilo pobočje še precej sveže posneto. Rahlo sva se spustila na drugo stran hriba na gozdno cesto in po daljšem času spet naletela na Knafelčevo markacijo.

 

Po ponovnem stiku najine ceste s tisto, označeno s trikotniki, so naju oboje oznake vodile navzgor in kmalu sva na desni zagledala zastavice in vetrno vrečo. Tako sva se 40 minut za Vrhom Dola znašla na odskočišču za jadralne padalce. Kar zavriskala sem, toliko travnolistnih perunik je krasilo trato, a so žal že večinoma odcvetele. Z odskočišča se vidi Strmec, kjer so 28. junija 1991 osamosvojitelji zavzeli skladišče orožja, ki je odločilno okrepilo slovensko obrambno moč v desetdnevni osamosvojitveni vojni. Srečala sva par, ki te kraje pozna, in povprašala po razgledišču; mož je za razgledišče sicer že slišal, a nama ni znal povedati, kje je, kar zdrdral pa je, da je od odskočišča naprej do asfaltne ceste 1900 m in po njej levo na Rakitno 2 km, desno pa se pride v Cerknico. Priporočila sta nama, naj si ogledava znamenito jelko nekoliko dalje po gozdni cesti. Tako sva tudi storila, čeprav sva morala v nasprotno smer od načrtovane.

Ko sva po gozdni cesti prispela na križišče in/ali obračališče, sva zavila levo v gozd ter po nekaj metrih stala pred Brinarjevo (po raziskovalcu dr. Miranu Brinarju) ali Klanško (po lastniku in skrbniku gozdarju Francu Mikužu – Klanškem Franceljnu – z Rakitne) jelko ali po domače ta lepo jelko. Kraj se imenuje Zagabernice, Lapušna dolina ali Pr' talepi hoji (840 m). Nekaj o tem mutantu navadne ali bele jelke sva izvedela z razlagalne table, še več pa čez slaba dva meseca iz medijev, saj je lepotico nekdo požagal. Dr. Brinar jo je v 60. (na tabli je pisalo 70.) letih prejšnjega stoletja proučeval in septembra 1967 poročal o njej na 14. kongresu IUFRO (International Union of Forest Research Organizations). Takrat je ocenil, da je stara 57 let; bila je visoka 31,9 m in je imela prsni premer (1,3 m od tal, to je na povprečni višini prsi odraslega moškega) 47,1 cm. Njena opazna posebnost je bila gosta stebrasta krošnja. Rasla je hitreje kot okoliške jelke in imela je gostejše, krajše in širše iglice z več listnimi režami. Cvetela in rodila je vsako leto, druge jelke pa le na dve ali tri leta. Po 46 letih (2013), ko je štela že več kot 100 let, je bila visoka 39,5 m in je dosegla prsni premer 75,2 cm. Zdaj ko je obležala pod žago brezvestnega neznanca, so ji prisodili 120 do 130 let ter ji namerili 40,5 m in 77,4 cm. Gozdarji skušajo z vegetativnim razmnoževanjem poskrbeti za njeno naslednico, v mariborskem botaničnem vrtu pa že imajo dva klona tega zanimivega drevesa, ki mu menda ni bilo enakega na vsem svetu. Očitno sva bila med njegovimi zadnjimi obiskovalci. Ta stranpot nama je vzela četrt ure v vsako smer.

Vrnila sva se k vzletišču in se spustila nazaj do stika knafelčkov in trikotnikov, od koder sva se držala slednjih. Iznenada se je ulila ploha. Že po kakih petih minutah sva stopila iz gozda na cvetoč travnik na sedlu med Krimščkom in Novaško goro. Pri tamkajšnji klopci sta se od steze odcepili dve v travi komaj opazni stezici: na tisto stran steze, kjer stoji klopca, proti Krimščku (levo), na drugo pa proti Novaški gori (desno). Najprej sva zavila levo med grmovje. Stezica se je čez nekaj minut začela preveč spuščati, izginila pa ni, kakor naj bi po opisu na Hribi.net, zato sva na pamet, kar po brezpotju, zavila levo proti ne več kot pet minut oddaljenemu vrhu. Ta je nerazgleden in ga je težko čisto natančno določiti, saj ni nobenih oznak in sva bila prepuščena svoji presoji, katera od skal, razmetanih po travi med drevjem, leži najviše.

Spustila sva se nazaj h klopci in po malici zakoračila še po stezici, skriti v travi, na drugo stran. S travnatega pobočja sva si lahko ogledala pohlevni Krimšček. Hodila sva med belimi in rdečimi deteljami, travniškimi kozjimi bradami, ivanjščicami in drugimi nebinovkami, čmerikami, grintavci, kaduljami, zvončicami, mlečki, zlaticami, krvomočnicami, nokotami, repuši, navadnimi migalicami ter drugimi travniškimi rožami in cvetočimi travami. Stopila sva med grmovje in v redek gozd, v katerem je cvetelo precej dolgolistnih naglavk. Po kakih 20 minutah sva stala na (spet le domnevno) najvišji točki Novaške gore (998 m) sredi gozda.
 

S sedla sva nato nadaljevala po kolovozu na drugo stran. Pot, označena s trikotniki, se je še enkrat staknila s tisto, označeno s planinskimi markacijami, in poslej sva se vračala po poti vzpona ‒ čez Vrh Dola in križišče Kamnolom. Tu naju je radovednost usmerila levo po gozdni cesti gledat, ali je tam res kak kamnolom, pa razen slike padala in napisa PG ob cesti s skalnato »ograjo« nisva našla nič zanimivega. Ko se je cesta končala, sva se obrnila in se od Kamnoloma spustila proti Zabočevu. Zadnji del poti sva šla po stezici, ki se izteče za razpelom, pod katerim sva parkirala. V slabi poldrugi uri sva bila pri avtu.

Najimenitnejši del tega pohoda je bil pravzaprav ogled Brinarjeve jelke, sploh ker je zdaj ni mogoče več videti. O Krimščku, zaslužnem za ta ogled, pa še dvoje. V Planinskem vestniku (PV) 9/29 je Josip Wester zapisal: »Tam se dviga gozdnati vrh, ki je na specialki označen z imenom Krim (930 m), a domačini nazivljejo ta vrh Krimček, tudi Krimšček ali Mali Krim.« Je bil Mali Krim res kdaj Krim? In še besede V. F. E. v PV 5/28: »/.../ s sestopom čez Krimšček (najlepša razgledna točka na Notranjskem: vidi se Snežnik, Nanos, Julijske Alpe, Karavanke, Kamniške Planine)«. Da nisva našla razgledišča, nama je pa res žal.