Ko
sva izbirala cilj za 11. junij, mi je na najinem »rumenem seznamu« padla v oči
Rakitna, a ko sem pogledala na zemljevid, sem se odločila za bližnji Krimšček
(940 m). Primorsko
avtocesto sva zapustila pri izvozu Vrhnika ter se peljala skozi Verd, Bistro in
Borovnico, na Brezovici pri Borovnici pa zavila levo proti Zabočévu. Nad vasjo
se je asfalt končal in pri odcepu desno, označenem s kažipotom za Vrh Dola in
Rakitno, sva pod razpelom parkirala (440 m).
Kažipotu
sva sledila po nečem, kar je bilo bolj podobno strugi kot poti. Komaj opazna stezica mimo razpela se
nama je pozneje priključila z desne. Pot se je sčasoma polepšala, z markacijami
pa ni bila ravno radodarna, le na zaraščeni poseki, kjer se je obrnila desno (tam
sva opazila sledove gorskih koles), so bile kar tri. Ob nekem levem ovinku sva
zagledala mizo in stole – skalo in kamne. V bližini je na veji viselo oblačilo;
najbrž ga je pozabil kdo, ki je tam počival. Pozneje sva pred skalnato steno
zavila levo in steza se je prelevila v kamnit kolovoz. Markacije so bile bolj
slabe, a so bile vse zgledno na desni strani, česar se markacisti sicer ne
držijo vedno.
Po
35 minutah sva dosegla gozdno cesto na velikem križišču, imenovanem Kamnolom (689 m). Z njega sva se povzpela
naravnost po širokem gruščnatem kolovozu, označenem s kažipotom za Vrh Dola in Rakitno. Mimo solnice sva prišla do
odcepa levo, kamor sta kazali puščica in začetnica P., vendar nisva zavila tja. Na naslednjem razcepu se je najprej
desno odcepil kolovoz, nekoliko naprej pa se je najin razcepil na dvoje: desni
krak (naravnost) je bil še vedno kamnit, levi pa blaten. Nadaljevala sva
naravnost, kamor je kazala markacija. Tudi tu je bila oznaka P.; morda pomeni lastnika gozda. Po
daljšem vzpenjanju se je kolovoz obrnil navzdol. Markacije so bile redka in
slabe; pot je bila bolje označena v nasprotno smer.
Pol
ure nad Kamnolomom sva prispela na Vrh Dola (835 m), kjer stoji spomenik
padlima partizanoma. Mimo klopce in kažipotov sva sestopila na gozdno cesto z
Rakitne in nadaljevala po njej navzgor, kamor je kazal kažipot Krimšček (941 m) 25min (to je bila sploh
prva omemba najinega cilja). V isto smer je pisalo tudi Razgledna točka 30min; verjetno je bilo mišljeno razgledišče (832 m), ki
ga omenja več virov in ga je TD Borovnica celo označilo z marmorno ploščo ter s
katerega naj bi se videli borovniška kotlina do Vrhnike, Julijci s Triglavom,
Karavanke in Nanos. Vsekakor sva se nameravala ustaviti na njem. Na cesti sva se
ogibala velikim lužam, med katerimi so švigale žabice, ob njej pa so cveteli
repuši, orlice in negnoj. Vzdolž preseke z elektrovodom se nama je odprl pogled
na Rakitno. Vodile so naju dvoje markacije: knafelčki in enakobarvni
trikotniki. Gozdna cesta se je poslabšala v kolovoz. Ko so na razcepu kolovozov
trikotniki odšli levo, sva zavila za knafelčki desno in takoj spet desno na
stezo. Prečkala sva ozko vlako in vsenaokoli so se košatila bogata socvetja
negnoja. Po kratkem spustu pri veliki skali z dvema markacijama sva nadaljevala
ob pobočju med razmetanimi skalami, nato pa strmo navzgor po koreninasti stezi
med gorskimi glavinci. Steza je sprva zavila nekoliko okrog hriba in se potem
ozaljšana z rdečimi šipkovimi cvetovi povzpela nanj. Prisopihala sva do dobre
steze, ki je bila videti dokaj nova, saj je bilo pobočje še precej sveže
posneto. Rahlo sva se spustila na drugo stran hriba na gozdno cesto in po
daljšem času spet naletela na Knafelčevo markacijo.
Po
ponovnem stiku najine ceste s tisto, označeno s trikotniki, so naju oboje
oznake vodile navzgor in kmalu sva na desni zagledala zastavice in vetrno vrečo.
Tako sva se 40 minut za Vrhom Dola znašla na odskočišču za jadralne padalce. Kar
zavriskala sem, toliko travnolistnih perunik je krasilo trato, a so žal že večinoma
odcvetele. Z odskočišča se vidi Strmec, kjer so 28. junija 1991 osamosvojitelji
zavzeli skladišče orožja, ki je odločilno okrepilo slovensko obrambno moč v desetdnevni osamosvojitveni vojni. Srečala sva par, ki te kraje pozna, in
povprašala po razgledišču;
mož je za razgledišče sicer že slišal, a nama ni znal povedati, kje je, kar
zdrdral pa je, da je od odskočišča naprej do asfaltne ceste 1900 m in po njej
levo na Rakitno 2 km, desno pa se pride v Cerknico. Priporočila sta nama, naj
si ogledava znamenito jelko nekoliko dalje po gozdni cesti. Tako sva tudi
storila, čeprav sva morala v nasprotno smer od načrtovane.
Ko
sva po gozdni cesti prispela na križišče in/ali obračališče, sva zavila levo v
gozd ter po nekaj metrih stala pred Brinarjevo (po raziskovalcu dr. Miranu
Brinarju) ali Klanško (po lastniku in skrbniku gozdarju Francu Mikužu –
Klanškem Franceljnu – z Rakitne) jelko ali po domače ta lepo jelko. Kraj se
imenuje Zagabernice, Lapušna dolina ali Pr' talepi hoji (840 m). Nekaj o tem
mutantu navadne ali bele jelke sva izvedela z razlagalne table, še več pa čez
slaba dva meseca iz medijev, saj je lepotico nekdo požagal. Dr. Brinar jo je v
60. (na tabli je pisalo 70.) letih prejšnjega stoletja proučeval in septembra
1967 poročal o njej na 14. kongresu IUFRO (International Union of Forest Research
Organizations).
Takrat je ocenil, da je stara 57 let; bila je visoka 31,9 m in je imela prsni
premer (1,3 m od tal, to je na povprečni višini prsi odraslega moškega) 47,1
cm. Njena opazna posebnost je bila gosta stebrasta krošnja. Rasla je hitreje
kot okoliške jelke in imela je gostejše, krajše in širše iglice z več listnimi
režami. Cvetela in rodila je vsako leto, druge jelke pa le na dve ali tri leta.
Po 46 letih (2013), ko je štela že več kot 100 let, je bila visoka 39,5 m in je
dosegla prsni premer 75,2 cm. Zdaj ko je obležala pod žago brezvestnega
neznanca, so ji prisodili 120 do 130 let ter ji namerili 40,5 m in 77,4 cm.
Gozdarji skušajo z vegetativnim razmnoževanjem poskrbeti za njeno naslednico, v
mariborskem botaničnem vrtu pa že imajo dva klona tega zanimivega drevesa, ki
mu menda ni bilo enakega na vsem svetu. Očitno sva bila med njegovimi zadnjimi
obiskovalci. Ta stranpot nama je vzela četrt ure v vsako smer.
Vrnila
sva se k vzletišču in se spustila nazaj do stika knafelčkov in trikotnikov, od
koder sva se držala slednjih. Iznenada se je ulila ploha. Že po kakih petih
minutah sva stopila iz gozda na cvetoč travnik na sedlu med Krimščkom in
Novaško goro. Pri tamkajšnji klopci sta se od steze odcepili dve v travi komaj
opazni stezici: na tisto stran steze, kjer stoji klopca, proti Krimščku (levo),
na drugo pa proti Novaški gori (desno). Najprej sva zavila levo med grmovje.
Stezica se je čez nekaj minut začela preveč spuščati, izginila pa ni, kakor naj
bi po opisu na Hribi.net, zato sva na pamet, kar po brezpotju, zavila levo
proti ne več kot pet minut oddaljenemu vrhu. Ta je nerazgleden in ga je težko čisto
natančno določiti, saj ni nobenih oznak in sva bila prepuščena svoji presoji,
katera od skal, razmetanih po travi med drevjem, leži najviše.
Spustila
sva se nazaj h klopci in po malici zakoračila še po stezici, skriti v travi, na
drugo stran. S travnatega pobočja sva si lahko ogledala pohlevni Krimšček. Hodila
sva med belimi in rdečimi deteljami, travniškimi kozjimi bradami, ivanjščicami
in drugimi nebinovkami, čmerikami, grintavci, kaduljami, zvončicami, mlečki,
zlaticami, krvomočnicami, nokotami, repuši, navadnimi migalicami ter drugimi
travniškimi rožami in cvetočimi travami. Stopila sva med grmovje in v redek gozd,
v katerem je cvetelo precej dolgolistnih naglavk. Po kakih 20 minutah sva stala
na (spet le domnevno) najvišji točki Novaške gore (998 m) sredi gozda.
S
sedla sva nato nadaljevala po kolovozu na drugo stran. Pot, označena s
trikotniki, se je še enkrat staknila
s tisto, označeno s planinskimi markacijami, in poslej sva se vračala po poti
vzpona ‒ čez Vrh Dola in križišče Kamnolom. Tu naju je radovednost usmerila
levo po gozdni cesti gledat, ali je tam res kak kamnolom, pa razen slike padala
in napisa PG ob cesti s skalnato
»ograjo« nisva našla nič zanimivega. Ko se je cesta končala, sva se obrnila in
se od Kamnoloma spustila proti Zabočevu. Zadnji del poti sva šla po stezici, ki se izteče za razpelom,
pod katerim sva parkirala. V slabi poldrugi uri sva bila pri avtu.
Najimenitnejši del tega pohoda je bil
pravzaprav ogled Brinarjeve jelke, sploh ker je zdaj ni mogoče več videti. O
Krimščku, zaslužnem za ta ogled, pa še dvoje. V Planinskem vestniku (PV) 9/29
je Josip Wester zapisal: »Tam se dviga gozdnati vrh, ki je na specialki označen
z imenom Krim (930 m), a domačini nazivljejo ta vrh Krimček, tudi Krimšček ali
Mali Krim.« Je bil Mali Krim res kdaj Krim? In še besede V. F. E. v PV 5/28:
»/.../ s sestopom čez Krimšček (najlepša razgledna točka na Notranjskem: vidi
se Snežnik, Nanos, Julijske Alpe, Karavanke, Kamniške Planine)«. Da nisva našla
razgledišča, nama je pa res žal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar