Baba in pol!

Ko sva bila drugič na Krnu, sva sklenila, da se naslednje leto, ko prideva spet v bovški konec, povzpneva na Veliko Babo (2016 m, po zemljevidu Krn, Kobarid, Tolmin 2013 m), saj nama je bila takoj všeč. In 17. junija sva jo res obiskala. Spet sva parkirala pri Domu Klementa Juga (680 m). Poldrugo uro dolgo pot skozi gozd mimo zgornje postaje tovorne žičnice in snegomera (letos aprila so namerili 130 cm snega) do odcepa s servisne ceste med žičniško postajo in Planinskim domom pri Krnskih jezerih proti Veliki Babi sem že opisala, od tam pa je bila za naju nova.

Kamnita in koreninasta steza naju je vodila gor in dol skozi smrekov gozd, posejan s skalami. Že kmalu se je pokazala Velika Baba, čeprav so jo še zastirale smreke. Precéj sva se spustila. Gozd se je redčil. Na koncu travnate kotanje se je desno odcepila stezica k Planinskemu domu pri Krnskih jezerih in k jezerom, midva pa sva nadaljevala naprej po odprtem svetu, zdaj že s popolnoma odstrtim pogledom na svoj cilj. A ne le kvišku, pogledovati je bilo vredno tudi na tla, pogrnjena z živopisno preprogo iz glavičastih repušev, nokot, hribskih rmanov, živorodnih in kačjih dresni, poponov, zlatic, ranjakov, bavarskih zalih kobulčkov, modrih cvetov lanu, za katerega nikoli ne vem, ali je francoski ali julijski, planinskih srobotov, spominčic, že obledelih mračic, preobjed, togih smiljk, dišečih lakot, posebno veliko pa je bilo žarkastih košeničic.

Pot je najprej zavijala v levo, nato se je odločno obrnila proti desni. Prečila sva obsežno, že nekoliko zaraščeno melišče. Čedalje bolj se je odpiral pogled navzdol na planinski dom, planino Duplje in gore v ozadju s Krnom na čelu. Končno se je pokazalo tudi Dupeljsko jezero. Ozka stezica se je na več mestih podirala, posebno kjer je niso držale skupaj korenine ruševja. Med njim so poleg nekaterih že naštetih rož cveteli rumeno milje, trilistne vetrnice, marjetice, dvocvetne vijolice, pogačice in še vrsta drugih, ki jih ne poznam, alpski kosmatinci in klinčki so že odcvetali, clusijevi svišči pa so bili vsi po vrsti zaprti.



 

Ko sva zagledala Krnsko jezero, se nama je Dupeljsko že skrilo. Izmotala sva se iz ruševja ter v velikih ključih vijugala levo in desno čez melišče. Ker ni bilo več grmovja, se je steza bolj podirala. Znašla sva se prav pod veliko skalnato »buško«, ki sva jo že lep čas gledala od daleč. Cvetana se je še dalje postavljala s svojo raznovrstnostjo: navadni slečniki, vretenčasti ušivci, alpske velese, traunfellnerjeve zlatice, kuštravi oklepi in končno nekaj odprtih clusijevih sviščev. Bolj ko sva se vzpenjala po grapi med Zeleno škrbino (1919 m) na levi in Veliko Monturo (1958 m) na desni, bolj je »buška« postajala podobna piramidi, desno od nje pa se je prikazala še ena, manjša; mogoče je vzpetina dobila ime zaradi vrzeli med njima. Mitja Košir pravi, da je to predvrh Velike Babe.

Dosegla sva razpotje, kjer je puščica na skali kazala levo proti Veliki Babi. Desna pot, ki se je vlekla nad grapo, ni bila označena. Zavila sva levo navzgor med ruševje in skale, kjer je bilo vse rumeno: rumeno milje, pogačice, dvocvetne vijolice, zlatice, gozdni šebeniki, košarnice; clusijevi svišči in alpski kosmatinci sploh niso prišli do besede. Z višino so skale prevladale nad travo in redkim grmovjem, tako da je bilo včasih težko razločiti pot. Najbrž je zato nekdo postavil možica. Više je bilo spet bolj ruševnato. Dve uri od odcepa s servisne ceste sva dosegla rob in pred nama se je odprla velika kotlina. Skalnato pobočje na levi, poraslo z rušjem, se je potegnilo v greben, na koncu katerega je stal Kaluder. Na desni so se vrstili Lanževica ter Bogatin, Mahavšček in Tolminski Kuk zadaj med njima. Obrnila sva se v levo in zagrizla v strmino, po kateri sva v ključih napredovala med skalami in ruševjem. Pa planikami in gorskimi glavinci! Tudi razgledi so bili čudoviti. In zanimivi: zdaj ko sva se dovolj odmaknila od Velike Monture, da sva ji videla na teme, sva zagledala propadajoče italijanske vojaške objekte iz časa rapalske meje. Zaradi vsega tega sem komaj opazila čedno kobilico; menda je bila prav tako zamaknjena v to lepotijo, saj je kar pozabila zbežati, ko sem se ji čisto približala.

 

 








Na vrhu so naju pričakale v piramido zložene skale. Tam sta bila že fant in dekle, ki sta v vpisno knjigo napisala India, Slovakia, Germany. Slovakinja (on je bil Indijec, pogovarjala sta se nemško, torej najbrž živita v Nemčiji, zato ugibam, da je Slovaška njena domovina) se je prijazno ponudila, da naju fotografira. Razgled z vrha je bil osupljiv: na severu, daleč za Kaluderjem, Bavški Grintavec, zadaj Jalovec, na severovzhodu Prisank, Razor in Triglav, pred njim Kanjavec, na vzhodu Lanževica in Komna, na jugovzhodu Bogatin in Mahavšček, na jugozahodu Šmohor, Lemež in Debeljak, zadaj Batognica, Krn in Krnčica. Na sosednjem vrhu je stala še ena, manjša piramida. Sprehodila sva se do tja. Med vrhoma se je zlatilo »polje« pogačic. Kaj baba ‒ prava dama!

 

Vrnila sva se na glavni vrh in srečala par, ki je prišel gor čez Lanževico. Med spuščanjem z gore sva naletela na nekaj Ptujčanov. Eden med njimi je prehodil že vse okoliške hribe in nama je podrobno razložil razglede. Malo me skrbi, ali sem si vse prav zapomnila. Do odcepa proti planinskemu domu in Krnskemu jezeru sva se spuščala po poti vzpona, tam pa zavila levo. Pri kažipotu na 1390 m sva v slabi poldrugi uri prispela na servisno cesto. Kakih 10 m od kažipota sva jo mahnila levo po stezico, ki naju je prej kot v dobrih petih minutah pripeljala k Dupeljskemu jezeru (1340 m). To v suši presahne, sicer pa meri približno 80 m x 60 m in je globoko 3,6 m. Menda se okrog njega motajo kače, zato sva bila na preži. Po travi med skalami okrog njega so postopali in polegali krave in telički. Na obrežju so me še posebno razveselili munci. Kljub bližini prometne poti in dobro obiskane planinske postojanke sva bila tam sama in vsenaokoli je vladal spokojen mir.

Od malega jezera sva se odpravila k planinskemu domu na pijačo. Tam naju je čakalo precejšnje presenečenje: srečala sva patagonko Vedrano, ki je pripeljala v naše gore očeta in sestro. Poklepetali smo in se razšli ‒ oni na Komno, kjer so prenočevali, midva v dolino. Po uri in pol sva bila spet pri avtu in glavni del Bovca 2017 je bil srečno pod streho.

Ko sem preverjala, ali se piše Velika Baba ali Velika baba, so močno prevladali prvi zapisi. Atlas Slovenije je poglavje zase: za tri gore s tem imenom ima v kazalu babo, na zemljevidih pa za vse tri Babo. Primojdunaj, da si zasluži veliko začetnico!

Križevnik, Velika Zelenica in Veliki vrh »po patagonsko«

Najina patagonska znanstva se še kar držijo. Aprila sva se udeležila Rusovega pohoda na Medvednico (Sljeme), ki ga je organiziral del hrvaških patagoncev, po potepanju z Brankom pa sva se spet srečala z nekaj člani naše »odprave«. Damir je 11. junija pripeljal v Slovenijo veliko skupino hrvaških planincev. Ko smo izvedeli za njihov program, smo jih nekateri sklenili presenetiti.

S Heleno in Janezom izpod Blegoša smo se sešli na Volovljeku in se skupaj odpeljali na planino Ravne. Parkirali smo na obračališču pod Smrekovcem, saj če bi bil Damir spodaj na planini prepoznal najin avto, presenečenje ne bi bilo popolno. Na sedelcu čez slabih 10 minut smo zavili desno po nama že znani poti na Polšakovo planino. V 35 minutah smo bili na njej. Heleni in Janezu sva že od tam lahko pokazala naš prvi cilj. Med klepetom in razgledovanjem smo čakali Hrvate. Ti so se že prej dogovorili z Nado in Mojco, da sta se jim pridružili v Lučah; to je bila naša »peta kolona«, ki nas je obveščala, kako napredujejo. Kar precej časa je trajalo, da so se pojavili prvi. Nekateri so se čudili, ko so zgoraj na razgledišču zagledali planinko, oblečeno v njihovo majico. To sem bila jaz; nosila sem majico z znakom Rusovega pohoda, ki so mi jo podarili na Medvednici.

Končno se je prikazal Damir z drugo skupino. To je bilo pozdravljanja in smeha! Vseh 27 Hrvatov je bilo natanko seznanjenih, kdo smo patagonci, saj jim je Damir v Zagrebu pripravil obsežno predavanje, pospremljeno s fotografijami, in sploh menda vsakomur rad pripoveduje o našem potovanju. Prva skupina Hrvatov je kar nadaljevala pot (hitrejši so imeli svojega vodnika), potem pa smo se proti Križevniku podali še mi. Mimo studenca Na lužah, možica na razcepu, kjer smo nadaljevali desno, in uravnave z razgledom na skalni predvrh Križevnika (tudi tam smo zavili desno) smo po slabi uri vzpona dosegli prvi cilj. V navdušenju nad razgledi nama je eden izmed Hrvatov zaupal, da je prvič tako visoko (1909 m). Izkazalo se je, da na vrhu nismo vsi; hitrejša skupina je na uravnavi zavila levo, torej kar proti Velikemu vrhu, in tako izpustila Križevnik. Preden smo ga zapustili še mi, sva z Janijem razdelila potico. Vsi so jo pohvalili, tudi tisti, ki so jo najprej odklonili, a so si potem, ko so videli navdušene jedce, premislili. Ne, nisem je spekla jaz, prinesla sva jo iz ljubljanske Zvezde.

  

 
  
 

Med spuščanjem z vrha smo srečali dva člana hitrejše skupine. Ko so spoznali, da so zavili v napačno smer, nista hotela biti prikrajšana za Križevnik, zato sta se vrnila. Prišla sta po stezici, ki je midva še nisva poznala; tako se nam ni bilo treba spustiti nazaj na uravnavo, ampak smo že više zavili desno in stezica se je hitro priključila poti proti Velikemu vrhu. Tod sva že hodila, ko sva bila na vrhu Poljskih devic. Tokrat so nas poleg razgledov navduševale tudi pisane preproge, stkane iz dvocvetnih vijolic, marjetic, clusijevih sviščev, alpskih veles, navadnih slečnikov, brezstebelnih lepnic, pirenejskih kamnokrasov, skorjastih kamnokrečev, wulfenovih jegličev, navadnih alpskih zvončkov ..., da je bilo kar laže premagovati vročino in strmino. Pot je vijugala pod Poljskimi devicami in ko smo je prehodili že lep kos, smo se ozrli; pogled na Device, Križevnik in Raduho v ozadju je bil res slikovit.

Nenadoma sem zaslišala znan glas. Sonja! Nasproti sta nam prišla Sonja in Marko iz Kotelj s sinom. Dogovarjali smo se, da se nam bodo pridružili, a nisva natanko vedela, kje in kdaj. Na pohodu so bili že drugi dan: začeli so v Logarski dolini, bili na Okrešlju, nadaljevali čez Kamniško sedlo in Planjavo na Ojstrico, prespali na Korošici in nam prišlo naproti. Za starše smo že vedeli, da sta odlična hodca, ampak komaj trinajstletni Gal je res fant od fare! S prvo skupino je kar odbrzel naprej proti Velikemu vrhu, mi pa smo počakali drugo. Korošca sta se skrila za veliko skalo (Sonja si je še na hitro nataknila majico z Medvednice) in ko je do nas prisopihal Damir, sta skočila izza nje. Kakšno presenečenje! Patagonci smo se kar množili. Zdaj je vajeti prevzela Sonja. Namesto da bi jo bila proti cilju ubrala skozi ruševje na spodnjo, z možici označeno pot, nas je gnala naravnost navkreber po krušljivem brezpotju, da me je bilo kar strah in sem zavidala kavkam, ki so lahkotno jadrale nad našimi težavami. Hrvatje so to »novo smer« poimenovali Sonjina vukojebina (eden izmed »spodobnejših« prevodov iz Razvezanega jezika: »odročen in težko dostopen manjši kraj, vas, zaselek ali območje«). Hm. Pripeljala nas je na rob med Veliko Zelenico in Velikim vrhom. Nisem vajena hoditi v večji družbi; ko sva sama, natančneje opazujem okolico, si več zapomnim ali vsaj zapišem. V skupini pa mi marsikaj uide, ker klepetam in se oziram na druge, zato je tale »opis« poti precej skop in tudi ne vem, kako dolgo smo hodili od Križevnika do tja, najbrž kako poldrugo uro (to je zelo približna ocena, tudi ker smo se vmes večkrat ustavili).

Najprej smo se sprehodili desno, na Veliko Zelenico (2114 m) ‒ skoraj po ravnem, po travi, pasli zijala, opazovali metulje in rože in se veselili lepega dne. Čakal nas je le še nekajminuten vzponček na drugo, levo stran, na Veliki vrh (2110 m). Čeprav je nižji od Velike Zelenice, se mi je zdel ‒ morda tudi zaradi kamnite piramide na vrhu ‒ bolj »zaresna« gora kot planotasta, s prikupnimi šopki rušja ozaljšana soseda, čeprav je višja. Odpočili smo si in si privezali dušo, Damir pa je imel celo zdaj dosti dela, saj je bilo treba nekatere člane njegove skupine krstiti. Seveda smo se patagonci ovekovečili tudi na skupinski fotografiji (objavljam Željkovo, hvala). Dorica je razvila hrvaško zastavo in Željko je patetično izjavil: »Tudi tukaj je Hrvaška.« Prav kakor je v Patagoniji, ko je Janez razvil slovensko zastavo, dejal: »Tudi tukaj je Slovenija.« Večkrat kaj pove prav lepo slovensko, na Sljemenu pa je po naše celo prepeval (ni čudno, saj je bilo tam skoraj več slovenskih planincev kot hrvaških).

 

Kljub prijetni družbi in dobri volji se je bilo nazadnje vendarle treba vrniti v dolino. Ubrali smo običajno markirano pot (dotlej smo ves dan hodili po neoznačenih) mimo Lučke koče, ki je ni. Do nje smo hodili uro in 20 minut. Kmalu nato je večina zavila desno za markacijami proti Ravnam, kjer so jih čakali kombiji, le mi, ki smo parkirali na obračališču, smo morali še pod Smrekovec. Pri stanu na planini smo se zbrali ob pijači (hvala Damirju za fotografijo), v ožjem krogu seveda (že spet!) obujali spomine na Patagonijo in si obljubili, da se še kdaj srečamo.

Naši plezalki na Štegovniku

Vnukinjama sva obljubila, da ju bova peljala na Štegovnik skozi okna in posebno Ajda se je veselila tamkajšnje jeklenice, da bo lahko uporabila plezalni pas. Treba je bilo le najti dovolj visoko izhodišče, da pot za dekleti ne bi bila predolga. Primerna bi bila planina Javornik pod Ženiklovcem, a kaj ko cesta nanjo pelje mimo Pavšelna, kjer je zapornica. Ker sem na spletu našla januarski podatek, da se dvigne samo z daljincem (nekoč so jo odpirali s kovanci), sem se hotela pozanimati pri Pavšelnu. Žal je telefon vso soboto oddajal signal »zasedeno«. Tudi pri Zdravcu, ki na številko GRS (?) vse popoldne »trenutno« ni bil dosegljiv, nisem mogla izvedeti, ali se lahko pripeljemo na Javornik. Kazalo je, da bo podvig padel v vodo.

K sreči se je Jani domislil še ene ceste, ki bi nas lahko pripeljala dovolj visoko: tiste, na katero sva naletela med pohodom na Štegovnik mimo slapu. Takrat sva parkirala v Medvodju, 4. junija pa smo se odpeljali naprej po slabi gozdni cesti proti Brsnini. Po dežju je bila še vlažna, česar so bili najbrž veseli kolesarji, ki smo jih prehitevali, saj se za nami ni kadilo, kakor bi se bilo sicer. Pri izlivu Fevče v Tržiško Bistrico smo zavili desno ob Fevči in po vzhodni strani obvozili Bukov hrib. Vožnja se je nato silno vlekla do naslednjega križišča, kjer smo zavili levo proti Šrotovcu. Cesta se je končala z obračališčem, ki sva ga že poznala, in tam smo parkirali.

 

Po kolovozu smo se odpravili v gozd (to pot sem že opisala) in Vesna je kakor ponavadi nemudoma pobrala (pre)dolgo palico. Ne samo zaradi prekle, ampak tudi zaradi ukvarjanja s kamnom, ki je bil menda na las podoben slonovemu oklu, je padla v prvi jarek, ki smo ga prestopili. Naše napredovanje sta zaustavila tudi polžka, ki sta delala mladičke, za cvetoče jagode, kalužnice in zlatice pa se dekleti nista prida zanimali. Pač pa je Vesna pokazala veliko zanimanje, ko sva ju opozorila, da se že vidi naš cilj: »A tjale gremo? O madonca!«

Čez dobre pol ure smo dosegli razcep pri »šopku« smrek in nadaljevali levo. Strmina se je unesla in kolovoz se je izboljšal. Cvetele so jagode, dvocvetne vijolice in spominčice, lapuhi pa so že odcveteli in mala je pihala njihove lučke, da bi se čim bolj razmnožili. Ko smo se čez 10 minut znašli pod strmim brezpotnim bregom, sva po preteklih izkušnjah vsaj približno vedela, v katero smer se moramo povzpeti. Dekletoma se je lomastenje po brezpotju zdelo še kar zabavno. Po slabih 10 minutah smo dosegli markirano pot s planine Javornik na Štegovnik. Na skali pod njo sva zagledala znak, ki ga prejšnjikrat nisva opazila. Zavili smo levo za markacijami. Kmalu se nam je z desne priključila pot čez Močnikovo sedlo in po dobrih petih minutah smo zagledali jeklenico pod naravnim oknom.

Ajda je bila prvi hip razočarana, češ da je vrv prekratka in bo komaj kaj plezanja. Toda ko si je nadela svoj plezalni pas ter sva midva dodala še popkovino in varnostne napotke, je stvar postala imenitnejša. Pod dedijevim nadzorom, sicer pa popolnoma sama je splezala v okno. Snela si je opremo, da sva jo nadela še Vesni, in medtem ko je zgoraj čakala, da se ji pridružimo, jo je tako razganjalo, da me je prav skrbelo, kdaj se bo prikotalila dol. Vesna je imela sicer nekaj težav, a je tudi uspešno prestala preizkušnjo. Potem smo si ogledali okna. Notri je precej vleklo. »Je prepih, ker so vsa okna odprta,« je pojasnila mlajša. Tudi nekoliko sitna lestev v spodnje »nadstropje« je požela precej odobravanja. Samo da se pleza! Preden smo nadaljevali pot, smo si privoščili pijačo. V svojih nahrbtnikih imata vedno neznanski nered in nastalo je nekaj vznemirjenja, kje da je vendar sok. Čisto na dnu seveda. Začuda ni nahrbtnikov, v katerih bi bilo zmeraj vse na vrhu.

Pri zadnjem oknu smo zlezli ven in se začeli vzpenjati proti južnemu vrhu. Pot po gozdu in pod skalami je bila zelo prijetna, a ponekod precej ozka. Nenehno sva ju opozarjala, naj ne hodita po robu, naj gledata pod noge, naj imata proste roke, da se lahko primeta za vejo ali skalo ... To je seveda dolgočasno in utrujajoče, posebno za Ajdo. K sreči se je pojavila še ena jeklenica in deklič je začel pripovedovati o plezanju. Ko se razgovori o tej temi, jo utrujenost nemudoma mine. Sicer je gibčna in spretna, vendar nič manj neučakana in zaletava. Do predvrha smo hodili precej dolgo, skoraj eno uro, tudi zato, ker smo si ogledovali take in drugačne storžke, pa seveda zaradi Vesninih kratkih nožic, ki nekoliko počasneje napredujejo po skalnati strmini. Toda to ji ne jemlje poguma, zelo prizadevno hodi in pleza.

  

 

Kar takoj smo nadaljevali na glavni vrh in ga dosegli v 25 minutah. Privoščili smo si dolg počitek z malico, razgledovanjem in klepetom. Kavk ni bilo, obiskal pa nas je metuljček, ki mu je bila všeč Ajdina steklenička s pijačo.

 

Vrnili smo se po isti poti. Še enkrat smo »vstopili v goro« in tokrat v njej našli dvocvetne vijolice. Le od česa živijo v samem kamnu? Spust ob jeklenici se je zdel nekoliko lažji kot vzpon, nato pa je šlo navzdol jadrno kot ponavadi. Na brezpotju sva tokrat odkrila še več znakov, a le od zgoraj navzdol, od spodaj pa jih ni bilo. Očitno je nekdo ta kos »poti« označil. K avtu smo se vrnili v poldrugi uri (vzpon je trajal dve in četrt).

Take poti Ajdo, ki je »navadna« hoja v breg ne veseli preveč, spodbujajo k planinarjenju, zato se bo še večkrat treba domisliti kake »plezarije«. Seveda pa ne pretežke.