Prijetne težave z grebenom Ljubeljščice

Ker sem si neprevidno nakopala neko zamudno delo, se je moj zaostanek v tem dnevniku (če mu sploh še lahko tako rečem) spet povečal. Danes poročam šele o Ljubeljščici (1704 m), kjer sva bila 8. julija. 

Parkirala sva pred ljubeljskim predorom, s 1069 m najnižjim cestnim prehodom čez (skozi!) Karavanke. Po stopnicah na koncu parkirišča sva pri kažipotu in tabli za Kočo na Ljubelju vstopila v gozd ter se po koreninasti stezi in še več stopnicah povzpela na staro ljubeljsko cesto, ki je spodaj zagrajena. Z ovinka pri vodohranu in z naslednjega sva lepo videla Begunjščico. Vzpenjala sva se mimo kapelice, klopce z napisoma Janezova klop in Angelika, letnic na škarpah in oznak nadmorskih višin na drevesih, da sva vedela, kako napredujeva. Pri koritu ob enem številnih potočkov, ki so tekli pod cesto, je stala zanimiva klop; napisa na naslonjalu ni bilo več mogoče prebrati. Pojavila se je tudi stara mejna markacija (knafelčeva z dodatnim zelenim kolobarjem). Ob cesti so cvetele raznovrstne, a maloštevilne rože, le rumenih košarnic, belih kobulnic, pisanih zebratov in grintavcev je bilo obilo. Precej planincev ali verjetneje sprehajalcev, ki so se povzpeli samo do Koče na Ljubelju, se je že vračalo.

Z ovinka na 1346 m s pogledom na Košutico in Veliki vrh sva kmalu prispela do tablice Sankanje na lastno odgovornost! (tam je pozimi kar živahna sankaška proga), brž zatem, 45 minut od izhodišča, pa do koče z uradno hišno številko Podljubelj 320 in dodatno hudomušno Slovenija 1 ter tablicama Koča na Ljubelju in Koča Stari Loibl Hütte (1369 m). Gostitelja v lepo urejeni koči sta bila zelo prijazna. Sprehodila sva se po nekdanjem mejnem prehodu, na katerem stojita kamniti piramidi z latinskimi napisi. Kranjski deželni stanovi so ju dali postaviti v čast cesarju Karlu VI., ko je leta 1728 skupaj s tedaj 11-letno hčerko Marijo Terezijo pripotoval čez prelaz na Kranjsko. Takrat so cesto čez Ljubelj razširili in podrli tamkajšnji 100-metrski predor. To je bil eden prvih cestnih prelazov v Evropi.

Za kočo naju je čakala nemarkirana in po oskrbnikovem opisu slaba pot. Tja sta kazala kažipot na škarpi Povna Peč 1.503m 30 Minuten Razgledna točka – Aussichtspunkt in smerna tablica Zelenica 1^h 15min, ki si je delila drog s slovenskim in avstrijskim kažipotom v nasprotno smer, čez stari mejni prehod (na Košutico, Planino Korošico, Hajnževo sedlo in Veliki vrh ter h Koči pod Košuto). Kaj se skriva pod nadstreškom za kočo, sva lahko samo ugibala, napisi pa so bili precej navihani: Štamprl lokacija, Višinski kujavnik in Štrudl kotiček za dame. Mimo nadstreška sva odkorakala v gozd.

Pot je bila senčna in blatna, tudi kamnata in koreninasta. Cvetelo je precej velikih zalih kobulčkov, drugih rož pa komaj kaj. Na vrhu prvega vzpona naju je pričakalo razpotje s kažipotom levo proti Povni peči. Sledila sva mu po graničarski stezi, ob kateri so se vrstili mejni kamni. Kjer je tekla po grebenu, je bila nekajkrat zelo ozka, da ne bi bilo dobro stopiti preveč vstran. Nenehno se je vzpenjala in spuščala med kukavicami in turškimi lilijami. Pred mejnim kamnom XXV/13 je z desne pritekla steza, ki je bila najbrž desni krak od razpotja pri kažipotu. Vzpon je bil tu in tam kar strm. Rdeče blatne stopnice so naju vodile med grašicami in šentjanževkami ter više med gorskimi ločikami. Pot se je začasno nekoliko položila, pri kamnu 25 pa se je koreninasta in rdeča od prsti znova pognala navzgor.

Od kamna 26, kjer je ravno začenjalo cveteti obilo ozkolistnega ciprja, sva prvič zagledala Povno peč (nekateri jo imenujejo Polna peč, zemljevid Karavanke – osrednji del in Atlas Slovenije Ravna peč,  pojavlja pa se tudi različica Rovna peč). Ob njeni steni sva prišla do kažipota levo proti razgledni točki, tisti naprej pa je bil skoraj zbrisan (nad 03 Variante je sprva pisalo Ljubeljščica, čez to pa je bilo napisano nekaj, kar se začne z Zaj). Na razgledni vrh Povne peči (1503 m) s klopco in kamnom 28 sva stopila 25 minut od Koče na Ljubelju. Možak, ki je bil tam pred nama, se je ravno odpravljal dol. Na levi, zaklenjeni pločevinasti skrinjici je bila dotrajana lesena tablica z napisom POVNA PEČ 1503 M, v desni pa so tičali že precej zdelan zvezek, svinčnik in težak žig. Poleg geodetskega stebrička s križem sva našla še enega z luknjo in napisom KT. Razgled na Karavanke je bil prav lep: Košutica, Veliki vrh, Begunjščica, Na Možeh, Vrtača, Zelenjak in Palec ter Grlovec (Ferlacher Horn) na avstrijski strani.

Nadaljevala sva po zelo ozki stezici, ki je bila zaradi vlažne prsti spolzka in je nanjo visela podrast, zato sva morala ves čas paziti, kam stopiva. V zraku je migotala množica drobcenih mušic, da se je komaj kaj videlo. Na kovinskem drogu nasproti kamna 32 je bila najbrž nekoč kaka mejna tabla. Stopala sva skozi pravo goščavo že porumenelih posušenih čemaževih listov. Ko sva prišla iz gozda, naju je prehitel možak, ki se mu je na vse kriplje mudilo; morda se je poganjal za kakim rekordom. Približno 50 višinskih metrov pod vrhom Povne peči se je greben zravnal in že spet je bilo vse polno čemaža. Po vzponu na travnat vršič pri kamnu 41 sva se začela spuščati po peščenem svetu, znova v gozd. Naslednji vzpon naju je pripeljal že med ruševje. Ob koreninasti stezici je cvetel dišeči volčin, nato so naju razveselile še zoisove zvončice. 

Na neoznačenem odcepu približno četrt ure pod Povno pečjo sva zavila po peščeni stezi levo. Ob njej so cvetele ciklame. Po grapi se nama je odprl pogled v dolino na avstrijski strani. Povzpela sva se na vršič s kamnom 43. Tam naj bi bil po Mušič-Habjanovih Karavankah in opisu na Hribi.net napis, da je konec varne poti, a midva ga nisva videla. Onkraj vršiča naju je res čakal kar nevaren ozek in sipek greben. Po spletnih forumih sodeč, ta nekatere odvrne od nadaljevanja poti. Na naslednji vršič se nisva povzpela, temveč sva ga obhodila po levi. Naletela sva na čudovito šopasto zvončico, nato še na temnordečo močvirnico. Pot je spet postala sitna, posebno zaradi krušljivosti; tudi če sva s skale odstranila pesek, se je znova zdrobila.

Potem ko sva po levi obšla nekaj skalnih stolpičev (na prvem sta bili rdeča puščica naprej in komaj še čitljiv napis Zelenica), sva se vrnila na greben. Dobre pol ure od kamna 43 so se začele jeklenice, ki so nama pomagale čez kočljiva mesta, posebno spust čez skoraj 20 minut je bil kar težak. Kmalu zatem sva zagledala visok oster skalni stolp, ki ga poznavalci omenjajo kot največjo oviro na tej poti. Za kamnom 51 naju je kažipot Zelenica / Varovana pot usmeril levo na melišče. Stezica naravnost naprej ni bila označena; po njej so menda hodili mimo stolpa po desni strani, ko še ni bilo varoval po levi.

Onkraj melišča sva pospravila palice in si nadela čeladi, saj se je začelo pravo plezanje okrog omenjenega stolpa. Jeklenica ni bila napeta in nekatera varovala so se majala, zato sva bila še bolj previdna. Najprej se je bilo treba pošteno povzpeti. Na razcepu sva se po občutku odločila za desni krak, naslednjič pa sva izbrala levega in izkazalo se je, da bi bila lahko isto storila že prvič. Vzponu je sledil težaven spust med skalami in ruševjem, nato pa je bilo plezanja konec. Po pol ure sva pri kamnu 53 stopila na sedlo Čez Plot (1680 m). Prečna stezica se je levo vzpenjala proti najinemu cilju, z desne pa je pritekla od skalnega stolpa (tista, po kateri so nekoč hodili po njegovi desni). S sedla sva zagledala piramidast čok ‒ Zgornji Plot (Nördlicher Zahn).

Snela sva čeladi in spet raztegnila palice ter se podala levo navzgor po blatnih stopnicah skozi grmovje, zraslo na poseki. Pri kamnu 57 čez slabih 10 minut sva dosegla sedlo Čez Pod (1686 m; po nekaterih virih tudi Čez Dol, Triangel, Selenitzasattel). Pokazal se je prvi Mož (Na Možeh). Mene je najbolj navdušilo, ko sem med modrimi gorskimi ločikami našla tudi popolnoma bele – albine.

Zavila sva levo navzgor, še vedno med grmovjem, in se v minuti znašla na vrhu Ljubeljščice (1704 m). Kaj (kje) je to, so različna mnenja, tudi da je Triangel ali Zgornji Plot. Kakorkoli – na »najinem« je stala meteorološka postaja. Tam sta že bila planinca, ki sta bila prav tako prepričana, da sta »na vrhu«. Kakšen je, sva si lahko ogledala šele pozneje, od daleč.

Naju pa je zanimal tudi Spodnji Plot, zato sva se po ozki, strmi stezici spustila čez travnik proti njemu. Pred nekim desnim ovinkom so ležale čez pot tri žice, čez katere sem se uspešno spotaknila, Jani pa jih je prestopil, ne da bi jih bil sploh opazil. Mimo odcepa desno k Domu na Zelenici in še enega sva se vzpenjala najprej med ruševjem in nato po skalah, ki so jih krasile blazinice kamnokrečev. Do vrha (1682 m) sva prilezla v 10 minutah. Planinca, ki sva ju srečala pri meteorološki postaji, sva videla zaviti desno pri drugem odcepu in ugotovila, da se tam pride na Spodnji Plot po nekoliko lažji poti, kot sva jo ubrala midva. Obe pa sta mačji kašelj za tiste, ki se vračajo z vrha, potem ko prilezejo nanj po plezalni poti.

Vrnila sva se k prvemu (dol grede drugemu) odcepu in se spustila proti koči. Preden sva se odpravila k njej, sva si hotela ogledati še začetek trenutno najzahtevnejše ferate v Sloveniji. Pri kažipotu z napisi Učna zavarovana plezalna pot (zelena), Športna zelo zahtevna ferata (rdeča) in Spodnji plot – Zelenica sva zavila levo v gozd. Po 20 minutah sva prišla do table, kjer se je prav tedaj pripravljal na plezanje par; on je bil že z eno nogo v steni, ona se je še obotavljala. Plezalna pot je bila videti zelo zelo zahtevna, tudi do macesna, kjer naj bi se ločili učna pot, dolga 113 m (B/C, 8-metrski odsek celo D), in 75-metrska ferata (D/E). Uvidela sva, da je tudi učna pretežka za naju, ampak radovednost je bila potešena.

V dobrih petih minutah sva pristala pri Domu na Zelenici (1536 m) in si privoščila kosilo. Zelje je bilo dobro, žganci grozni, obara pa kljub pretrdemu mesu okusna. Sedela sva pod sončnikom, ki je uspešno odigral vlogo dežnika, in počakala, da je nehalo deževati.

Med potjo v dolino sva bila deležna še nekaj kapelj, pa ni bilo prehudo. Odločila sva se za servisno cesto ob (nekdanjem) smučišču, saj sva imela pod drevjem zasilno streho. Ko sva se z ene izmed bližnjic spet vrnila na cesto in se ozrla navzgor, se je pokazala srednja postaja (nekdanje) žičnice. Med spustom sva imela pred seboj Košutico in Košuto z Velikim vrhom, spodaj pa se je že videl Ljubelj. V 40 minutah sva bila pri spodnji postaji žičnice, kjer ni bilo več sedežev, ki so še samevali tam ob enem najinih prejšnjih obiskov; stavbo bodo očitno pustili propasti brez haska in v škodo okolju. Do avta sva imela še manj kot 10 minut.

Ne vem, kako se nama posreči, da kar pogosto zlezeva kam, kjer ne veva zanesljivo, kje sva oziroma ali sva tam, kamor sva se namenila. To pa nama nič ne pokvari veselja; po svoje je še bolj zanimivo in celo zabavno.

Dolga pot na prleško Gomilo

Na prvi julijski dan sva se odpravila v Slovenske gorice. Ta pokrajina med Dravo in Muro je najobsežnejše slovensko gričevje. Za cilj si tako kajpak nisva mogla izbrati kaj višjega kot grič, a sva si vsaj najvišjega v Vzhodnih Slovenskih (= Ljutomersko-Ormoških) goricah, Gomilo (352 m; v vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije je razglašena tudi za najvišjo v Osrednjih Slovenskih goricah). Ker sva se podala v razmeroma odročen in neznan svet, sva si privoščila nekaj, česar si dotlej pri hoji v hribe še nisva: vodenje do izhodišča sva zaupala garminu. Štajersko avtocesto sva zapustila v Slovenski Bistrici (sever) in se kmalu znašla – edina Slovenca – v nepregledni koloni raznovrstnih Evropejcev, namenjenih na morje. Po odstavnem pasu se je pripeljal Darsov tovornjak s plastenkami vode, kar ni napovedovalo nič dobrega. Izgubila sva celo uro, preden sva lahko pobegnila pri izvozu za Ptuj.

Temu neposrečenemu začetku je sledilo srečno naključje: Láhonci 6, kamor naju je dostavila navigacijska naprava, so dom Cirila Meška. Ne bi mogla naleteti na primernejšega, saj je tako rekoč vse življenje planinec. Prijazno nama je ponudil parkirni prostor in se silno razgovoril. Ponosno se je spominjal vzponov na Mont Blanc in Matterhorn, kar 35-krat je bil na Triglavu. Bil je markacist, planinski vodnik (28 let je vodil v hribe mladino), predsednik PD Maks Meško Ormož, eden pobudnikov ustanovitve Ormoške planinske poti (11. maja 1991 je bilo slavnostno odprtje prav na Meškovi domačiji, kjer je tudi kontrolna točka (KT) 5). Odkar se je ponesrečil z motorjem, ne more več v gore, lahko je vesel, da je ostal živ, pravi. Ormoško društvo se imenuje po njegovem očetu, pobudniku ustanovitve, mama Erna, ljudska pisateljica, je bila prav tako navdušena planinka in bratje takisto; deležni so bili tudi visokih priznanj PZS, sem odkrila pozneje.

Kažipotu na drevesu pred Meškovo domačijo sva sledila nazaj po cesti, po kateri sva se pripeljala, in nasproti vaške kapele zavila levo, kamor sta naju usmerili markacija na hrbtni strani znaka STOP in rdeče-belo-rdeča črta okrog njegovega droga. Na naslednjem križišču so bili trije kažipoti: nazaj za Jeruzalem, levo za Ormož (vezno pot), desno pa je kazal Sv. Tomaž(Kostanj) 1h 10min. Zavila sva desno. Še vedno po asfaltu sva se rahlo povzpela med lepimi hišami in skozi kratek pas gozda, potem pa se je cesta obrnila navzdol. Zavila sva levo na prečno med hišami, nato med polji in vinogradi. Pri Lahoncih 22 naju je slab kažipot usmeril desno na kolovoz. Po 20 minutah sva zapustila njive in travnike ter stopila v gozd.

Gozdna steza se je večinoma po malem spuščala. Pri hoji so naju ovirale razmetane veje in mlade bukvice, ki so poganjale kar po stezi. Kadar dlje časa ni bilo markacije, včasih nisva bila gotova, ali sva še na poti. Potem sva zavila levo na prečni kolovoz, zaraščen s travo Med koruznimi polji ter mimo transformatorske postaje (TP) Ključarovci - Hranjigovci in velikega gospodarskega poslopja sva po pol ure prispela na cesto. Puščica je kazala levo, po zemljevidu pespoti.si pa bi bila morala zaviti desno. So pot prestavili? Ker je na desni stala krajevna tabla za začetek Hranjigovcev, je bilo očitno, da je res treba levo. Na cesto sva prišla prav pri Gornjih Ključarovcih 5 – pri rojstni hiši duhovnika in pisatelja Franca Ksaverja Meška (1874‒1964). Na prenovljeni stavbi je spominska plošča. Pozneje sem nekje prebrala, da je bil pisatelj stric Erne Meško, torej je najin novi znanec Ciril njegov pranečak.

Nadaljevala sva po cesti do ogledala z markacijo in puščico desno. Po makadamu sva zakorakala med polja. Žito je bilo že požeto in po travnikih med njivami s koruzo so se pasle krave. Prečkala sva skoraj stoječ zaraščen potok in se onkraj njega rahlo povzpela mimo vodohrana skozi listnati gozd. Na drugi strani sva zavila desno navzgor po prečni asfaltni cesti. Ob njej so rasli orehi, pod jablanami in hruškami so ležali sadeži, stopala sva mimo vinogradov. Po 20 minutah sva prispela v Hranjigovce (krajevno tablo sva sicer videla spodaj ob cesti, a tudi tu so bile hišne številke s tem imenom) oziroma v zaselek Hranjigovski Vrh. Ob cesti so se vrstile lepe nove in žalostno propadajoče stavbe, med njimi stare klüčaje (tudi klečaje ali kličaje ‒ cimprane vinogradniške hišice). Okrog nekaterih hiš so bili zasajeni bori, smreke in ciprese. O Hranjigovcih sem izvedela tudi nekaj presenetljivega: v vasi (spet) deluje smučišče Globoki klanec s 520 m dolgo vlečnico, ki ga upravlja Smučarski klub Sveti Tomaž. Torej ti »ravninci« ne le hribolazijo, ampak tudi smučajo!

Na križišču vrh naslednjega cestnega klanca je stalo zanimivo dvojno znamenje: zgoraj Kristus na razpelu, spodaj Marija. Prišla sva v Séjance. Sledil je zaselek Mala vas, kjer so prav tako številne stare hiše, nekatere tudi obnovljene. Mimo najstarejše klüčaje in mimo najlepše, krite s slamo, vrh naslednjega klanca sva prišla do križišča s kapelico. Med njo in divje zeleno hiško sva zavila levo in se ustavila pred Svetim Tomažem pri Ormožu 60, torej na začetku oziroma koncu naslednje vasi. Na spominski plošči sva prebrala: V tej hiši je preživel otroška leta narodni heroj Megla Vinko roj. 13. I. 1922. padel v NOV kot žrtev izdaje 26. I. 1942 v Mali vasi. Ta predvojni komunist se je iz Zagreba, kjer je bil zaposlen, med vojno vrnil, da bi se v domačih krajih boril proti okupatorju, ta pa je nanj razpisal nagrado 500.000 mark. Po njem se imenuje osnovna šola pri Svetem Tomažu. Stari mož, ki živi v tej hiši, nama je razložil, da so v malih hiškah, ki so mnoge že v zelo slabem stanju, stanovali revni ljudje, tudi v tisti, kriti s slamo, ki je zdaj spremenjena v vinsko klet (v osnovnošolski raziskovalni nalogi sicer piše, da je to obnovljena klüčaja, na spletni strani Turistično informativne pisarne Sveti Tomaž pa celo, da je to »edina ohranjena vinska klet 'klečaja' v mali vasi«). Pohvalil se je, da so zdaj samostojna občina, ne spadajo več pod Ormož. Komaj naju je pustil naprej, tako se je razgovoril. Najbrž mu je bilo dolgčas.

Čeprav sva bila že pri Svetem Tomažu, je na nekaterih hišnih številkah še vedno pisalo Mala vas pri Ormožu. Pri 58a sva zavila desno navkreber na ožjo asfaltno cestico med hišami. Na vodohranu vrh klanca visi vpisna skrinjica za KT 6 Kostanj (to je zaselek, enako pa se imenuje tudi 325 m visok grič nad Svetim Tomažem). Cesta se je obrnila navzdol in asfalt se je končal pri počivališču z mizo, klopema in kažipoti. Še malo sva se spustila in že zagledala Svetega Tomaža. Spet sva stopila na asfalt in po njem na glavno cesto skozi vas. Začelo se je Zágorje in pri prvi hiši naju je pozdravil vaški grb s kuhalnico ali kihačo. Zgodba pravi, da so imeli nekoč v grbu burkle (bürkle), pa so jih izgubili in so jim eno kuhalnico odstopili iz Gradišča, v katerega grbu sta dve kuhalnici. O šaljivih ljudskih grbih, etnološki posebnosti prleških vasi, piše marsikaj zanimivega v omenjeni raziskovalni nalogi, še več pa v  knjigi Franca Krnjaka.

 

Mimo TP Kostanj sva po četrt ure prišla v središče Svetega Tomaža. Pri Domu krajanov, za katerim stoji spomenik žrtvam za svobodo, so se zbirali ljudje in občudovali starodobnike, posebne pozornosti pa je bil deležen dirkalnik, izdelek maturantov Strojne šole Ptuj. Ta dan so imeli 20. Puhovo in 15. memorialno srečanje dr. Ludvika Bratuša; znameniti izumitelj, mehanik in proizvajalec vozil Janez Puh (Johann Puch, 1862‒1914) je bil rojen v bližnjem Sakušaku (zaselku Oblačjek, kjer je tudi muzej), pred 15 leti umrli dr. Ludvik Bratuša pa je bil prvi predsednik Društva Johann - Janez Puh. Cerkev sv. Tomaža sva kar »izpustila«, za kar mi je zdaj neznansko žal, ampak takrat še nisem vedela, da je tam pokopan župnik, pesnik in prevajalec Matija Zemljič (1873‒1934), znan (a ne od nekdaj!) po pesmi Oj Triglav, moj dom. Pod psevdonimom Slavin jo je leta 1894 nekoliko uredniško prirejeno objavil v rokopisnem listu mariborskih bogoslovcev Lipica, naslednje leto pa svojo izvirno različico v dijaškem listu Zora dunajskega društva Danica (uglasbil jo je Jakob Aljaž). Mimo vseh »inštitucij«, potrebnih za samostojno občino, od pošte in gostilne do knjižnice in zdravstvenega doma (tudi mimo očitno za te kraje značilnega dvojnega znamenja) sva prispela do osnovne šole, pred katero stoji spomenik že omenjenemu narodnemu heroju Vinku Megli. Na številki 1 še piše Tomaž pri Ormožu, kakor se je kraj imenoval v letih 1955‒1993, na tisti čez cesto pa Koračice 37. Na koncu Svetega Tomaža stoji tabla z napisom Fara Tomaževska zmir je slovela, krüha pa vina zadosti je mela (verza iz pesmi nadučitelja Jožefa Majcna, ki je tu poučeval v letih 1862‒1889). V vaškem grbu je krompir, ker je v 18. stoletju prebivalce rešil lakote (dotlej je bil le krma za živino).

Za vasjo sva pri še enem dvojnem znamenju zavila desno na stransko asfaltno cesto proti Rakovcem in Trnovcem. Po nekaj »sončenja« se nama je spet kar prilegla gozdna senca. A ni trajala dolgo; kmalu za čednim kažipotom desno Proti Krznarovim in dvema domačijama je je bilo konec. Zvrstilo se je še nekaj hiš, nato sva zagledala vas Rakovci. V dobre pol ure sva prišla na križišče pri Marijini kapeli in vaškem grbu. V njem imajo seveda raka. Na severu vasi se dviga razgledni Rakovski vrh (323 m). Od kapele sva nadaljevala naravnost in se spustila proti gozdu. Kako mora dišati, kadar cveto vse tiste akacije ob cesti! Na vrhu naslednjega klanca sva preverila, ali nisva spet v kakem novem kraju, saj sva komaj sledila pogostim menjavam in še v enem samem naselju so bile na tablicah velikokrat različna imena. Tudi tu: na levi strani ceste Rakovci, na desni Tŕnovci.

Kmalu se je v daljavi prvič pokazal najin cilj. Pri Rucmancih 63 čez 10 minut bi se bila prav z veseljem podala desno po kolovozu med koruzna polja, a sva še dalje tolkla asfalt proti gozdu. V njem sumljivo dolgo ni bilo nobene markacije. Iz gozda sva se znova spustila med polja. Kljub dotedanjim izkušnjam z menjavanjem krajevnih imen naju je nekoliko presenetila hiša Trnovci 2, saj sva pri Rucmancih 63 sklepala, da sva Trnovce že pustila za seboj. Ko sva na križišču zavila desno na glavnejšo cesto, sva po kažipotu Rucmanski vrh, ki je kazal naravnost čeznjo, sklepala, da sva zadnji kos poti zgrešila in brez potrebe hodila po cesti, saj bi bila morala na glavno prispeti bolj desno, bliže gasilskega doma. Po četrt ure sva stala na njegovem dvorišču in tam zaman iskala domnevno zgrešene markacije. K sreči nama je eden izmed gasilcev postregel z jasnimi in prijaznimi napotki vsaj za naprej.

Na križišču pred gasilskim domom sva tako zavila levo mimo kapelice, avtobusne postaje in trnovskega grba, v katerem je zelena žaba, ker je bila dolina tu nekdaj močvirnata. Že na prvem električnem drogu je bila spet markacija in potem še druge. Na desnem ovinku sva jim sledila levo na ožjo asfaltno cesto. Mimo kapelice naju je pripeljala do domačije Mézgovci 5, kjer je bilo po 20 minutah asfalta konec. Na trati pod hišo je stalo nekaj topov (!). Gospodinja naju je poučila, da morava »dole po cesti«. Torej sva se vrnila k »artileriji« in zavila levo, pa ne na cesto, temveč na zaraščen kolovoz. Ta se je kar končal in nadaljevala sva po travniku mimo preže in brvi čez potoček. Rahlo sva se vzpenjala med dišečim poljem invazivnih enoletnih suholetnic in robom gozda do klavrnega gospodarskega poslopja in še dalje proti hišam na hribu. Nad nama je hrumel traktor z obračalnikom za seno, a nepojmljive vonjave, ki so se širile iz sušečih se trav in rož, so odtehtale neznosni hrup.

Čez 10 minut sva pri kažipotih dosegla prečno asfaltno cestico v Sénčaku. Zavila sva desno in na razcepu levo mimo vinskih kleti. V dobrih petih minutah sva bila na vrhu. Tam od leta 1992, ko so obhajali 130. obletnico rojstva Janeza Puha, stoji 18-metrski (na spletni strani Turistično informativne pisarne Sveti Tomaž piše 17,5 m) temu znamenitemu možu posvečen kovinski razgledni stolp. Prejšnjega lesenega je podrlo neurje. S stolpa je lep razgled na bližnjo in daljno okolico. Na južnih pobočjih so vinogradi in sadovnjaki, na severnih listnati gozdovi. Vrh je stičišče občin Juršinci, Sveti Tomaž, Ljutomer in Sveti Jurij ob Ščavnici. Poleg stolpa stoji Marijina kapela, ki so jo prav takrat obnavljali. V Domu Turističnega društva Gomila, zgrajenem s prostovoljnim delom, je okrepčevalnica Pri stolpu. Ob stolpu je še vremenska hišica, na kateri sta šaljiv vremenski napovednik (zadnja napoved Če vrvice ne vidiš, pa si pijan ni posebno duhovita – bolje bi bilo, če bi to pomenilo meglo) ter znak Poti kurirjev in vezistov (skrinjica je prazna). Na Gomili naj bi bila tudi KT 7 Ormoške planinske poti.

Vrnila sva se po isti poti. Sklenila sva dognati, kje med Rucmanci in Trnovci sva zgrešila označeno pot. Pri Rucmancih 63 sva res našla slabo opazno markacijo na štoru, prav tam, kjer sem si gor grede zaželela s ceste na kolovoz med koruzna polja. Gospodinja je priznala, da je markacija preslaba, in zagotovila, da bo – če sva prav razumela – na to opozorila svojega botra, gospoda Cirila, pri katerem sva parkirala. V Rakovcih sva srečala domačina, ki je vprašal: »A delata?« Ko sva zanikala, je ugibal dalje: »A hojata?« To pa, že ves dan! Okrog Doma krajanov pri Svetem Tomažu je bilo že vse pospravljeno in mirno. Tudi midva nisva bila več posebno živahna, saj je toliko cest za vsakega hribovca preveč. Po skoraj šestih urah hojanja (tri gor, malo manj dol) sva jih imela kljub prijazni pokrajini in lepemu vremenu dovolj. Po tem šihtu (potepala sva se osem ur) je bilo treba še pohiteti (zdaj pa z avtom), da nama niso pred nosom zaprli zidanice Malek, kjer se je Jani namenil kupiti nekaj steklenic Puklavčevega vina (samo zaradi Gomile se gotovo ne bi bil voljan pripeljati tako daleč!). Poln avtobus »razigranih« Avstrijcev je bil zaslužen, da je bila še odprta.

Hribi so kakor ljudje ‒ različni, pri vsakem najdeš kaj zanimivega, posebnega, drugačnega. Celo pri kucljih, kakršna je Gomila. No, bolj kot vzpetina sama mi je bila všeč pot do nje. Ni bila ravno hribovska in žal je bila tudi čisto preveč asfaltna, da bi bila prijetna za hojo, toda ob njej je bilo marsikaj zanimivega in drugačnega, kot sva vajena iz »pravih« hribov. Tokrat jo je torej bolje odnesla glava kot noge, a tudi duši se ni godilo slabo.