Hvaležnost pa taka!

Ta teden sva se tri dni potepala po Dolini Triglavskih jezer in nad njo. Prvi dan sva prišla do Koče pri Triglavskih jezerih. Vedela sva, da je v njeni bližini spomenik Alojzu Knafelcu, očetu naše planinske markacije. Že od daleč sva bila ob pogledu na skalo s spominsko ploščo razočarana, ker ni bilo nikjer videti belo-rdečega kroga, kakršni nas vodijo po planinskih poteh. Ko pa sva prišla do tja, sva bila prav ogorčena: s črk, vrezanih v marmor, je izginila že vsa barva, tako da sva napis prebrala z veliko težavo:

PLANINSKI STAREŠINA ALOJZIJ KNAFELC * 20. 6. 1859 † 26. 4. 1937, POL STOLETJA NEUMOREN PLANINEC, JE NEUTRUDLJIVO SKRBEL ZA PRISTOPNOST IN DOMAČNOST SLOVENSKIH GORA: ZAZNAMOVAL JE POTA, RISAL ZEMLJEVIDE, VAROVAL PLANINSKO PRIRODO IN VZGAJAL PLANINCE K STVARNEMU DELU. TO JE ZVESTEMU SVOJEMU ODBORNIKU, GOSPODARJU ZAJEZERSKE KOČE, V HVALEŽNEM SPOMINU NAPISALO OSREDNJE DRUŠTVO SPD DNE 2. 7. 1939.

V hvaležnem spominu ... PZS kot naslednica SPD res ne bi smela dovoliti, da je Knafelčev spomenik tako zanemarjen.

»Enosmerna« Kloma

Potem ko sva raziskala sotesko Žaklja Klomo in njeno okolico, tudi dva bližnja hriba, je 8. maja prišel čas, da popeljeva v sotesko še Marjano. Dobili smo se na Dovjem pri Aljaževem hramu, kjer imajo posnetek Aljaževega stolpa in že utrujeno tablo s panoramsko sliko res lepe okolice, v bližini pa je tudi spomenik Jakobu Aljažu. Naprej smo se peljali z najinim avtom. Tudi tokrat smo parkirali eno križišče pred Tromostovjem, kjer je že stal en avto, pri Tromostovju pa jih je bilo še pet. A bili smo prepričani, da so pripeljali »osvajalce« Kepe in da bomo v Klomi sami.

 

Čez 25 minut smo pred sotočjem prečkali Mlinco in pod Staničem zavili desno v sotesko Žaklja. Voda je imela 7,8 °C, je izmerila Marjana. Strugo smo večkrat prestopili in napredovali po njej ali pa po levem ali desnem bregu, pač upoštevaje vodo in »pot«. Mnogih mest v Klomi sva se seveda spomnila, na primer velike skale, ki je zapirala strugo, nekaterih pa ne, zato smo ponekod na novo iskali prehode. Nekoliko dlje smo postali pri slapičih in največjem slapu. Po dobrih 50 minutah, tik pred koncem soteske, smo zagledali ostanek stare brvi, o kateri poročata Klinar in Juvan in jo je pozimi pokrival sneg, zato je nisva našla.

 

Po kratkem strmem vzponu se je svet zravnal in prečkali smo potok. Marjana si je natočila vode iz njega. Po suhem listju smo kar hitro pribredli na Vričev rovt, posejan z jegliči in svišči, ter se povzpeli skozi gozd nad njim. Na Orlovem rovtu smo tokrat ujeli gamse dobesedno za rep – le še zadnje tri v tropu. Nato smo se čez Vričev rovt odpravili na tretjega in po njem na preval pod Staničem. Na drugi strani smo se spustili po kolovozu in desno z njega ter pri najinem možicu zapustili pot in se povzpeli v desno po grapici. »Sprehod« po rovtih in do prevala nam je vzel slabe pol ure. 

 

 

 

 

 

 

Čez kočljivo peščeno grapo in Šijo 2 smo v slabih 40 minutah prispeli do Šije 1, kjer smo se med Planico in Borovljem odločili za slednje. Med vzpenjanjem nanj smo Planico videli le skozi drevje. Ko smo dosegli greben, smo zavili desno po njem in v pol ure stopili na vrh Borovlja. Odpočili smo se in uživali v razgledih. Najbolj brhka je bila Dovška Baba, ampak vedno sem posebno vesela, če vidim Triglav, pa četudi ne v najlepši podobi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Borovlje smo zapustili po drugi strani, proti rovtu Vrse, od koder sva se povzpela na Borovlje sama. Tokrat smo našli še drevo z »okvirom«, skozi katerega (se) planinci menda radi fotografirajo. Prvič ga nisva našla, ker sva se vzpenjala ne po grebenu, ampak po grapi levo od njega. Po pol ure smo prišli do kažipota nazaj Do križa 30.min, kjer sva prvič gor grede zavila premalo levo (v grapo namesto na greben). Čez Vrse, mimo studenca in po gozdni cesti, ob kateri so cvetele rdeče relike, smo se prej kot v tričetrt ure vrnili k avtu.

 

Tokrat sem kratka, ker sem vse to že podrobneje opisala ob prejšnjih priložnostih (vse tri povezave so v uvodnem odstavku). Zlasti po Klomi smo bili veliko hitrejši (0.55) kot midva pozimi v snegu (1.35) – predvsem zaradi boljših razmer, malo tudi zato, ker sva pot že poznala, nekaj pa še po zaslugi Marjane, ki je pri plezanju spretnejša od naju.

Ogledna tura za krožno pot skozi sotesko Kloma

Zadnjega aprila sva se namenila na Janče, ker smo bili zaradi koronavirusne epidemije še vedno zaprti v občine. Toda zvečer smo izvedeli, da je od polnoči »zapora« konec, zato sva se na hitro odločila za ugotavljanje, kako lahko peljeva Marjano po Klomi, ne da bi se bilo treba po soteski tudi vračati.

Začela sva enako kot prejšnjič, le da ni bilo več snega in so cveteli navadni slečniki, resje, navadne mastnice. Ko sva pri Tromostovju (1065 m) prečkala Žakelj, nisva nadaljevala ob njem, ampak po zgornji stezi mimo odcepa na Kepo. Pred sotočjem dobrih 20 minut od izhodišča se je povzpela levo v gozd peščena steza. Prvikrat zaradi snega nisva zares videla kolovoza, ki sva ga iskala, zato sva preverila, ali sva našla pravo pot. Steza se je kmalu staknila s kolovozom, najverjetneje s tistim, ki sva ga pod snegom slutila pozimi. Nadaljevala sva po njem navzgor. Zaljšali so ga navadni volčini in deveterolistne konopnice. Prečkala sva suh pritok Žaklja. Tam so cveteli navadni repuhi. Po kratkem strmem vzponu se je pot nekoliko položila. Vzpenjala sva se po južnem pobočju Staniča (po domače Stanča, 1274 m). Strmina se je spet povečala. Po Klinarju je bil to nekoč kolovoz za spravljanje sena iz rovtov v dolino. Pojavljale so se vedno nove rože – vijolice, podlesne vetrnice, mlečki, a nobenih ni bilo veliko, razen telohov, ki pa so že vsi odcveteli. Pobočje na levi je padalo skoraj navpično in pod kolovozom so ležali ostanki ograje (trhel les, žice, klini).

 

 

 

 

Ko sva prišla do (nekdanje) lese in razcepa za njo, sva jo ubrala po desnem kraku, saj sva domnevala, da ta vodi na preval severno od Staniča, levi pa proti Šiji. Tudi na naslednjem razcepu sva se držala desno, a sta se kraka hitro staknila. Tam so cvetele zajčje deteljice. Nedaleč nad leso (pol ure od sotočja) sva stopila na preval, kjer sva pozimi odnehala. Po njem so ležali papirnati robci. Nemarno. Zato pa je bil pogled na Kurjeke z Visokim Kurjekom na čelu toliko lepši. Ob robu gozda levo nad rovtom sva opazila stezico, ki je bila pozimi skrita pod snegom. Radovednost naju je po njej pripeljala do solnice. Iz suhe trave so kukali pomladanski jegliči, spomladanski svišči in zlatice.

Od solnice sva se spustila po rovtu. Ker ni bilo poti, sva po strmem pobočju vijugala v ključih po svojih potrebah in kadar sva se obrnila desno, sva imela pred seboj neizraziti gozdnati Stanič. Pristala sva pri domnevnih temeljih nekega objekta, nadaljevala po gozdu, čez suho strugo in potok ter v 20 minutah prišla na Vričev rovt (približno 1200 m). Mimo ostankov betonskega objekta in kozolca sva se povzpela v levi zgornji kot travnika, vstopila v gozd in po 5 minutah dosegla Orlóv rovt (1250 m). Preden sva stopila na plano, sva skrita opazovala čredo gamsov, ki so prečili pobočje od leve proti desni in se spotoma pasli. Ko so naju začutili, so se urno vrnili, od koder so prišli. Zmotila sva jih pri zajtrku ali pa na poti h kakemu potoku. Tudi na tem rovtu sva našla solnico, še ena pa je prazna ležala pod drevesom. Povzpela sva se do vršnega roba (pozimi se zaradi snega nisva), od koder sva uzrla Borovlje in pod njim prvi rovt. Po Orlovem so ležali kupi porezanih smrečic. Ali tako preprečujejo zaraščanje?

 

Nazaj grede sva se nekoliko zadržala na Vričevem rovtu, kjer sva opazovala srnjačka na paši. Še pred betonskimi ostanki sva postala pozorna na stezico v desno, ki je pri velikem drevesu prečkala potok (tudi te pozimi zaradi snega nisva videla). Bila je zelo razločna in ponekod celo utrjena. Na prvi rovt naju je pripeljala kakih 20 m nad omenjenimi temelji, kjer je cvetelo nekaj nunk (belih žafranov). Le kako se prebijejo skozi prst, ne da bi si umazale bele srajčke? V dobre četrt ure sva bila spet na prevalu. Spustila sva se na drugo stran, od koder sva prišla zjutraj, nato pa skrenila na prvo razločno stezo desno. Ta je kmalu zavila ostro levo, nazaj proti lesi. Na tem ovinku naj bi stal možic, pa ga ni bilo, zato sva ga postavila midva. Tam sva zapustila pot in zavila desno. Po plitvi grapici sva dosegla širok pas nanesenega peska, ga prečkala nekoliko v desno navzgor in na drugi strani naju je čakal možic. Skozi pas ruševja in resja sva dosegla skalnato grapo, nad katero je bilo treba po ozki in sila krušljivi peščeni stezici, kjer se ni bilo za kaj prijeti. Ob njej so cvetele alpske velese in trilistne vetrnice. V smrekovem gozdu sva si nato kar oddahnila, čeprav je bila potka tam strma in viseča.

Kakih 40 minut od prevala sva prispela na Šijo 2 (tako Stanko Klinar, na zemljevidu samo Šija, 1362 m), kjer sva zavila levo po grebenu proti Šiji 1 (razločna pot desno domnevno vodi čez Kurjeke na Kepo). Greben je krasilo resje. Del poti je bil zaradi podiranja peščene podlage podprt (tudi ponekod drugod sva opazila znake vzdrževanja, čeprav sva sicer ves čas hodila po nemarkiranih poteh). Od tam sva posebno lepo videla Kurjeke in Dovško Babo. Po svetlem gozdu sva prečila strmo pobočje in skozi drevje na levi opazila Borovlje. Do sedla Šija 1 (prav tako po Klinarju, 1349 m) med Borovljem in Planico (tudi Planičico, po domače Pvaničco) sva hodila slabe četrt ure. Tik preden sva sestopila nanj, sva šla mimo odcepa na Plani(či)co desno navzgor. Onkraj sedla se vzpne steza na Borovlje, desno navzdol pa na Vrse.

 

 

Začelo se je oblačiti; za popoldne je bil napovedan dež, zato sva sklenila ogledno turo končati. Le še to sva morala ugotoviti, kako se pride s Šije 1 na Vrse. Prejšnjikrat sva se namreč spustila po grapi, morala pa bi se bila bolj levo, po pobočju Borovlja, naju je poučil dovški župnik Juvan, ki sva ga takrat srečala. Ker sva mu verjela, sva vztrajala toliko časa, da sva našla pravo pot, sicer je najbrž spet ne bi bila. Nekoliko pod sedlom, med potjo na Borovlje na levi in grapo na desni, je še ena stezica, ki je komaj vredna imena. Po njej je treba napraviti osem korakov in sestopiti na pravo stezo. Potem ko sva prestopila grapico (v levo), se je gozd razredčil in ozka travnata stezica naju je po četrt ure privedla na Vrse (1184 m). Travnik okrog Karlove počitniške hiše je bil posejan z zlaticami in ranimi mošnjaki. Gospodar je bil doma in zapletli smo se v prijeten klepet. V varni razdalji seveda. V njegovo vpisno knjigo naju nisem vpisala; to sem med epidemijo opustila, saj se nerada dotikam stvari, ki so se jih dotikali neznanci. Nikoli ne veš ...

Vrse sva zapustila po potki mimo klopce navzdol skozi gozd. Okoli studenca in korita tik pred poseko je bilo vse rumeno kalužnic. O razritem in blatnem kolovozu, ki je kmalu zavil desno proti gozdni cesti, je Jani menil, da ni pravi, zato sva se od studenca spustila čez poseko, kjer pa poti sploh ni bilo. Na spletu je prebral, da je treba skozi praprot, in tako sva nadaljevala med kupi požete in že čisto posušene praproti. Zašla sva med mlade smrečice, kjer ni bilo ne duha ne sluha o kaki poti. Pri skupini dreves na manjši izboklini sva zavila desno navzdol, ker sva niže ugledala stezo. Zavila sva levo nanjo ter po četrt ure pri skali in možicu sestopila na gozdno cesto. To območje se imenuje Brinje. Tam bi za silo lahko parkiral en avto. Pogled na Dovje in Mojstrano, Grančiše in Julijce v ozadju je bil prava paša za oči. Zavila sva levo po cesti in čez 20 minut sva bila pri avtu.

Ker sva ugotovila, da se dá pohod z »uporabo« obeh Šij obogatiti z Borovljem in/ali Plani(či)co, je bilo dognanje o poti čez preval le informativno. Ampak zato nič manj zanimivo. »Samo za Luštreke,« bi se obregnil Janijev znanec Zvone. Prava reč.