23. marca 2002 sva se odpravila k Sveti Ani v Tunjice, kar ni ne tavanje ne hribolazenje, ampak je malo daljši sprehod s hribčkom na koncu. A pomemben sprehod: ta dan štejeva za začetek najinega planinstva. Odtlej ni minil teden, da ne bi šla v hrib, razen na dopustu, pa še tam zadnja leta tudi hribolaziva. V tem času sva naredila okroglo 460 "izletov": od sprehodov in pohajkovanja po gričevju in sredogorju, do (sicer bolj redkih) vzponov na dvatisočake pri nas in v tujini. Najviše sva stala na Fudžiju (3776 m), največjo višinsko razliko pa sva premagala v Grand Canyonu (2842 m). To sta za naju sicer lepa dosežka, a jaz imam največ veselja s slovenskim sredogorjem. Rada povem, da sem šodrovka.
xxx
Odkar hodim v hribe, spet veliko pišem. Prvo priložnost sem dobila na Zaplana.net, nekaj časa sem objavljala v Planinskem vestniku, izdala sem pesniško zbirko Gora je moja muza in že šesto leto pišem tale dnevnik, s katerim imam veliko veselje (doslej 267 zapisov). Tudi zato, ker imam veliko bralcev. Upam, da bom enako zadovoljna obhajala dvajsetletnico hribolazenja ...
