Krn drugič

Potem ko sva se 17. junija v hudem nalivu pripeljala čez prelaz Predel v Log pod Mangartom, sva bila kar malo v skrbeh, ali se bova naslednje jutro res lahko podala na Krn. Prespala sva v Motelu Encijan, katerega lastnik je prijazen Madžar, ki za silo govori slovensko, njegov natakar v bližnjem gostišču pa zna samo madžarsko in angleško; mislila sem, da to pri nas ni dovoljeno. K sreči je vsaj gospa, ki streže pri zajtrku, Slovenka, a se kljub ne več ravno rosnim letom uči madžarsko (v polnem motelu sva bila edina Nemadžara!). Ni čudno, da jo je gospodar pohvalil kot »super punco«. Le s težavo sva mu dopovedala, da je zajtrk pri njih za naju prepozen, saj morava na pot že zelo zgodaj. Ko pa je končno dojel, kaj naju tare, nama je tako napolnil hladilnik, da sva se napokala do onemoglosti, imela tudi za večerjo in še je ostalo. Že pri prenočišču sva si lahko napasla oči na okoliških gorah, tudi na Jerebici, ki nama je ostala v lepem spominu.

Zgodaj zjutraj sva se odpeljala v Lepeno in parkirala pri Domu Klementa Juga. Ob parkirišču stoji tabla s sliko Planinskega doma pri Krnskih jezerih s puščico naravnost, ki človeka zlahka zavede, če si prej ne ogleda še smernih tablic nekoliko naprej. Nisva bila edina, ki se nama je to zgodilo; že pred nama se je dala zapeljati na napačno pot glasna skupina planincev s še posebno glasnim dozdevnim vodjo, ki je ven in ven na vse grlo izražal svoje navdušenje z »ija ija o!«, na nahrbtniku pa mu je igral tranzistor. Vabil naju je: »Kar sledite nam!« Pa sva se raje še nekoliko obirala, ker imava pač rada svoj mir. Naravnost od doma naju je sprva zelo široka, nato ožja steza, posuta s kamenjem, med bujnim rastjem v četrt ure pripeljala do konca poti, kakor piše na skali, od katere je lep pogled na slap, izvir Lepenj(i)ce.

Vrnila sva se k domu in se odpravila ne naravnost kot prvič, temveč levo, kamor so kazale smerne tablice PD Nova Gorica in Ljubljana – Matica, vsake s svojimi pravopisnimi posebnostmi. Do Gomiškovega zavetišča na Krnu naj bi bilo pet ur hoda. Stezi se marsikje pozna, da je ostanek mulatjere.

Po Hribi.net naj bi iz Lepene na Krn vodili dve poti. »Leva, ki je nekoliko bolj strma je običajna, desna položnejša in nekoliko daljša pa je primerna za majhne otroke in starejše.« Tudi Mihelič v vodniku Julijske Alpe omenja zložnejšo in bolj strmo, obe markirani. Nisva našla ne razcepa ne mest, kjer naj bi se poti nekajkrat križali (no, dvakrat se nama je nekaj zdelo in na nekem ovinku sva videla zbrisano markacijo), domnevala pa sva, da hodiva po desni (pač letom primerno). Ko sva za nekaj časa zapustila gozd, sva na desni videla dolino, pred nama pa je bil razcep. Čeprav je črta pred njim kazala naravnost, kakor da naj bi nadaljevala po desnem kraku, se je izkazalo, da je markiran levi. V velikih ključih sva vijugala med cvetočimi negnoji in v skalnatem svetu so nama ponekod pomagale stopnice. Na nekem mestu je z leve pritekla še ena mulatjera, zelo dobro ohranjena.

Že na izhodišču sva prebrala, da je med obratovanjem žičnice (tam teče tovorna žičnica Lepena‒Krnska jezera) prepovedan prehod. Kmalu po tistem, ko sva prvič prišla do nje, naju je presenetila precej nepotrebna jeklenica. Pri naslednjem žičniškem stebru je stala klopca, blizu nje pa je brlela sveča, najbrž v spomin kakemu ponesrečencu. Potem sva na žičnico naletela še štirikrat. Dotlej ni bilo veliko rož, zdaj pa so se pojavile pogačice, večinoma še v popkih, in trilistne vetrnice. Drevje se je razmaknilo in prvič sva stopila iz gozdne sence na sonce. Z leve je od spodaj pritekla strma pot in tu je bila markirana. Brž zatem sva se ustavila pri zgornji postaji tovorne žičnice. Je razmeroma nova (iz leta 2001) in zmore 700 kg. Poleg nje rjavijo deli najbrž neke starejše naprave. Tam je klepetala in se krepčala skupina deklet, midva pa sva šla kar naprej.

Mimo še enega objekta, pred katerim naju je pozdravil napis Dobrodošli, sva prišla do snežnega metra, kjer sva izvedela, da je bilo največ snega aprila 2009: 350 cm (letos aprila samo 170 cm, najmanj pa aprila 2012 – le 30 cm). Transportna cesta, po kateri sva hodila, je bila na nekaj mestih zabetonirana. Ob njej je cvetelo veliko deveterolistnih konopnic, špajk in votlih petelinčkov, v jarkih obakraj nje pa je tu in tam še ležal sneg. Odcepu levo proti Veliki Babi (nasproti njega sva na skalni steni opazila vklesan napis iz časa prve svetovne vojne) je sledil umetelen kažipot, ki naju je usmeril levo (transportna cesta se je nadaljevala naprej), že po kakih 10 m pa sva zavila desno. Preden sva prišla k Planinskemu domu pri Krnskih jezerih (1385 m), sva šla mimo še enega kažipota k Veliki Babi. Ta ter Veliki in Mali Šmohor so lepa kulisa planinskega doma, ki stoji na Glavi, vzpetini med Dupeljskim ali Malim jezerom in planino Duplje. Pri njem sva dohitela glasne planince z začetka poti.

 

Od doma sva sledila kažipotu Krn 3h in Šmohorja sta se pokazala še lepše. Prikorakala sva na planino Duplje (1371 m). Na začetku stoji tako imenovani Madžarski križ ‒ lesen križ s strešico, ovit z madžarsko zastavo, znamenje v spomin vojakom, ki so padli pri Soči. Na planini je mogoče dobiti sir, skuto in kislo mleko. Pastir je povedal: »Kadar se pod Veliki Šmohor navleče megla, bo v dveh urah dež.« Megle k sreči (še) ni bilo. Ko sva prišla do konca planine, se je od pastirske koče že razlegal »ija ija ooo!« Pospešila sva korak in potem tisti dan tega nisva več slišala.

Mimo odcepa levo na Komno sva prišla do Krnskega jezera in sestopila k njemu. Na rahlo vzvalovani gladini so se zrcalile okoliške gore. Vrnila sva se na markirano pot, a so naju oznake kmalu usmerile nazaj proti jezeru, ker je običajna pot nevarna zaradi krušenja stene Velikega Šmohorja. V njej sva res opazila svetlejšo liso – sled odloma, pod njo pa so ležali skale in manjši okruški. Na neki skali sva prebrala podatke o jezeru: nadmorska višina 1383 m, dolžina 300 m, širina 150 m in globina 30 m. Kakor je že navada, so podatki v različnih virih različni, prevladujejo pa nadmorska višina 1394 m (toda na novem zemljevidu Krn – Kobarid – Tolmin iz leta 2009 le 1389 m), dolžina 400 m, širina 150 m in globina 17 m. Od konca jezera, kjer je počivala skupina planincev, njihov kuža pa je veselo čofotal po vodi, sva nadaljevala po markirani poti. Ob njej sicer ni bilo veliko rož, a so bile kar raznovrstne: clusijevi in tržaški svišči, alpske velese, dlakavi sleči in še druge, ki niso značilne le za gorski svet. V daljavi sva uzrla koničasto goro. Krn! Ko pa sva se ozrla nazaj proti jezeru, sva videla konico Debeljaka, levo od njega mogočni Veliki Lemež in še bolj levo manjšo konico Vogla. Čez čas se nama je pridružila zgornja pot, zdaj opuščena zaradi podiranja Šmohorjeve stene.
 

Ko sva prispela na obsežno gruščnato, deloma travnato ravnino, sva vedela, da sva na planini Na Polju, ki je za (pašno) planino nekam preveč peščena in tudi kakih pastirskih objektov ni bilo videti. Na desni je bilo sedlo Potoče (tudi Čez potoče ali Čez Potoče). Kmalu se je na desni prikazala lovska koča LD Smast. Razveseljevali so naju kosmatinci, visoki jegliči in množice mastnic. Na tratah so planinci s kamni izpisali raznovrstne napise; gradiva ne manjka, saj je svet zelo kraški.

Za planino se je pot začela strmeje vzpenjati. Ko sva dosegla razklano skalo, so bile snežne zaplate že pogoste in ni bilo dolgo, da sva gazila samo še po snegu. Pri skali na ovinku z markacijo in 1 sva sprva mislila, da sva že na razcepu, kjer se gre desno proti Krnski škrbini (na starem zemljevidu tudi Krnsko sedlo), naravnost pa na Prag (tudi Batogniško sedlo), a našla sva le oznake naravnost naprej, zato sva zagrizla v breg. Dosegla sva uravnavo, ki se je takoj prevesila v kotlinico, v kateri so iz snega štrlele razmetane skale. Šele nekaj minut zatem sta se poti na Prag in v Škrbino ločili; zavila sva desno proti slednji. Kake četrt ure pozneje sva opazila na skali napis Voda, a tam, kamor je kazala puščica, nisva videla ničesar (to je gotovo »težko opazen studenec«, omenjen v Miheličevih Julijskih Alpah). Vzpon proti sedlu, pod katerim so ležale zverižene bodeče žice, je bil naporen ‒ nekaj zelo strmih mest je bilo zaradi snega tudi precej nevarnih za zdrs.



V Krnski Škrbini (2058 m) sva se pomudila pri skrivljenih in »olupljenih« kažipotih, potrebnih zamenjave. Pogled na prehojeno pot in Krnsko jezero je bil zelo lep. Spomeniku borcem, padlim v tem pogorju v drugi svetovni vojni, delajo družbo ostaline iz prve vojne: kaverne in italijanska (francoska) prebojna granata kalibra 149 mm.

V Škrbini je mrgolelo planincev, dotlej pa sva bila vso pot od Dupelj sama; očitno so vsi prišli po drugih poteh. Skupaj smo se lotili dozdevno zadnjega vzpona, mnogi pa so se že vračali. Med skalami in zaplatami borne trave so se potikale ovce. Kar sva dosegla najprej, še ni bil vrh. Kakor se rado zgodi, je sledil še en zadnji vzpon. Zadnje metre sivih skal in skromnih šopov trave so nama popestrile zaplate živobarvnih brezstebelnih lepnic. Po dobrih petih urah sva stala na vrhu (2244 m). Megla, ki se je priplazila od spodaj, nam je vzela ves razgled. Potegnil je leden veter in kar hitro smo se odpravili proti Gomiščkovemu zavetišču.

 










Zavetišče (2182 m) tiči pod vrhom Krna na njegovem južnem pobočju. Mlada oskrbnika sta bila nadvse prijazna in dobrovoljna, čeprav nista imela tako rekoč ničesar vzeti v roke. Zavetišče sta komaj dobro odprla, zato so bile zaloge prazne, nekatere tudi pretečene, prvi helikopter z živili in drugim za novo sezono pa sta pričakovala šele čez štiri dni. Toda prezeblim planincem, nekaterim tudi lačnim, še na misel ni prišlo, da bi kateri negodoval. Čaj je bil topel in okusen, dekle je sama spekla kruh, Janiju, ki bi bil raje lačen, kot jedel ragu iz konzerve, pa so šla ocvrta jajca v slast kot le kaj. Dobra volja in nasmeh očitno vsaj med hribovci odtehtata prazno shrambo. Oskrbnik naju je tudi posvaril pred tistim strmim mestom, ki nama je delalo težave že pri vzponu, in pomišljal, ali se ne bi bilo pametneje vračati po pohlevnejši poti čez Prag, potem pa se je spomnil, da se je pred nama v dolino že vrnila večja skupina planincev, ki so gotovo napravili »stopnice«, da nama bo laže.

Ker se je nebo čedalje bolj mrščilo, je bilo treba čim prej v dolino. Od zavetišča sva sledila kažipotu Planinski dom pri Krnskih jezerih 2h. Na prvem razcepu so markacije kazale levo in desno, a brez pojasnila, kateri krak vodi kam. Odločila sva se za desnega, spodnjega. Ko sva pristala v Krnski škrbini, pa sva pot že poznala. Malo pred stikom poti iz Škrbine in s Praga sva opazila na skali še en napis Voda s puščico, a izvira tudi tokrat nisva našla. Pod razklano skalo sva spet občudovala kraški svet, ki je le od daleč siv in pust, v resnici pa je zelo razgiban, pester in poleg tega ga je krasilo sicer skromno, a živopisno rastlinstvo, na primer grmički navadnega slečnika.

Gredoč od Krnskega jezera proti planinskemu domu sva srečala možaka, ki naju je v šali oštel, ko sva na vprašanje, ali sva zgoraj, kjer je še precej snega, napravila snežaka, odgovorila, da ne. Mladenič za točilnim pultom v koči nama je potem z velikim spoštovanjem povedal, da je bil to Cvetko, legenda med novogoriškimi planinci. Izvedela sva še, da je bilo še pred enim tednom na Krnu toliko snega, da so planince odvračali od vzpona nanj, in da je strma pot opuščena, ker je z nje prenekateri planinec zašel (te logike ne razumem: človek se izgubi, ker je pot opuščena in zato neoznačena, nenavadno pa je, da pot opustijo, ker se hodci izgubljajo ‒ markirali bi jo, pa se ne bi!). Medtem ko sva se »mastila« z odličnimi štruklji in zavitkom, sva kovala načrte, kako bo drugič, ko se bova povzpela na Veliko Babo, prišlo na vrsto tudi Dupeljsko ali Malo jezero nedaleč od doma. Čakala naju je le še pot do avta. Za vrnitev sva potrebovala štiri ure in pol.

To je bil najin drugi vzpon na Krn. Čeprav je bilo prvič vreme dosti lepše in sva bila deležna čudovitih razgledov, sva bila s tem lepotcem zadovoljna tudi vdrugo, predvsem zaradi zanimive in razgibane poti pa tudi zaradi prijaznih ljudi, ki so naju pričakali v kočah.

Krn – kakšen skalnjak!

Za dan državnosti sva si pripravila prelepo proslavo: odpravila sva se na Krn (2244 m). Nisva ubogala Tineta Miheliča, ki pravi, da se je treba poleti povzpeti od Krnskega jezera, ker je z juga prevroče; južno pot priporoča za jeseni. Ampak jeseni ni toliko rož!

Iz petke pri Jazbecu na Idrskem je bilo zjutraj videti izzivalno silhueto, ki se ji ni bilo mogoče upreti. Začela sva med cvetočimi šipki na planini Kuhinja. Čez planino Slapnik, kjer pasejo konje, in mimo planine Zaslap pod slikovitim Kožljakom sva se vzpenjala med zlatimi jabolki, triumfettijevimi glavinci, glavičastimi repuši, prstastami kukavicami, pogačicami, potočnimi sretenami, kačjimi in živorodnimi dresnimi ter cvetočimi travami. Više gori so naju navdušile cele preproge pri nas baje sicer redkih srebrnih krvomočnic. Skale krasijo razkošne blazine brezstebelnih lepnic in alpskih oklepov. Skušam razumeti tiste, ki postanejo nestrpni, ko že »celo večnost« gledajo Gomiščkovo zavetišče, poti pa noče biti konec, ampak krivi so si sami: preveč stavijo na cilj, namesto da bi uživali v poti. Ta je čudovita, ker razgledov ni treba plačati s strahom: prijazna je tudi do vrtoglavih, saj je dovolj široka, da ni treba hoditi čisto po robu. Proti vrhu se namnožijo še kobulaste vetrnice in clusijevi svišči – majhni, a tako silno temno modri, da so včasih videti skoraj črni. Pot je dobro markirana. Z vrha nad zavetiščem so prelepi razgledi. Slabe tri ure je trajalo in precej nas je šlo gor.

Za vrnitev sva si izbrala samotnejšo pot (skoraj štiri ure nisva srečala žive duše). Spustila sva se na Krnsko škrbino in zlezla na razgledno Batognico, polno kavern in zarjavelega železja iz prve vojne, a tudi okrašeno z velikimi šopi rožnih korenov. Na Pragu pod njo sva naletela na orientacijske težave, ker so se markacije kar izgubile, mogoče tudi pod snegom. Dolina Lužnica je precej divja; čeprav je kamnita in pusta, naju je presenetila z navadnimi alpskimi zvončki ob robovih talečega se snega in s celim »vrtom« visokih jegličev. Že tako redke markacije so popolnoma izginile, a zemljevid naju je le pripeljal do prikupnega jezera, kjer so se noge in oči, utrujene od razbeljenih skal, znova razveselile zelenja in cvetja. S sedelca nad jezerom se nama je odprl čudovit pogled na Rdeči rob in zanimive gore, ki so naju spominjale na inkovsko deželo, Machu Picchu. Spustila sva se v novo dolino, v kateri so mnoge skale okrašene z rumenim miljem, manj radodarne pa so z oznakami. Kjer je bil napis za najino smer zbrisan, je k sreči vsaj pisalo, kam ne smeva: na planino Sleme. Tako sva se čez planini Leskovca in Kašina srečno in srečna vrnila k avtu.