Toško Čelo za »rehabilitacijo«

Jani je kak mesec po nesreči tičal doma, hodil k zdravnikom (rekord na urgenci je bil dobrih 11 ur) in trpel ne le telesno, ampak tudi duševno: poletni načrti so drug za drugim odpadali. Sledilo je nekaj napornih sprehodov (!) ob Savi, nato pa se je 26. julija opogumil za Toško Čelo. Treba je bilo začeti »trenirati«, kajti še vedno je upal, da vsaj Durmitor sredi avgusta ne bo padel v vodo.

 

Iz Ljubljane sva se odpeljala proti Podutiku in parkirala nad Prevalom ob Podutiški cesti nekoliko naprej od spomenika partizanskim kurirjem (S 46.078387, V 14.432641). Za prometnima znakoma sva vstopila v gozd in takoj po stezi levo. Z desne je pritekla tista od Kurirčka. Čeprav ni tako dolgo, kar sva bila tam, nisva bila gotova, kam naprej, zato sva sledila maPZS in zavila desno. Pod potjo naju je presenetil razpadajoč betonski objekt z napisom COFFEE SHOP BRDO in drugimi čečkarijami, ki se ga nisva spominjala, in res se je izkazalo, da pot ni prava. Vrnila sva se na stičišče s stezo od Kurirčka, od tam pa naravnost naprej in ob ograji vodohrana. Markacije so bile še vedno tako redke kot prejšnjič

 

Od sprva slikovito skalnate, nato pa samo še koreninaste steze so se na obe strani cepile bolj ali manj zaraščene ožje. Po četrt ure sva pri vezistični in planinski markaciji prečkala cesto. Markirana gruščnata bližnjica je le presekala ovinek, tako da sva se takoj vrnila na cesto in nekaj časa hodila po (ob) njej. Videla sva, da jo nekateri tudi tam le prečkajo in še naprej hodijo po gozdu. Nato smo cesto zapustili tudi »disciplinirani«, ki sledimo oznakam. Starejši možak naju je spustil naprej, češ da sva bolj urna. Pa naju vendar še kdo prekaša v počasnosti! V naslednjih 10 minutah sva zavila ostro levo čez vodnato grapo, se čez strmo grbino vrnila na cesto in se takoj spet povzpela v breg, kamor je kazala markacija na skalnatih tleh.

 

Po slabih 10 minutah sva po zaraščeni stezi prišla do prečne, ob kateri je raslo drevo z zbledelimi napisi, med njimi BITENC 5min (levo). Zavila sva desno ter se prej kot v 5 minutah znašla pri brunarici in koči Lovske družine Toško Čelo (Toško Čelo 16); obe sta bili zaprti. Posedela sva na klopci, nato pa se mimo vrtička in majhnega betonskega objekta povzpela na cesto in po njej na parkirišče. Okoliški travniki so bili polni cikorij, belih in rumenih kobulnic in drugega cvetja.

 

Više je z desne pritekla markirana pot iz Šentvida, po kateri sva pred leti prišla na Toško Čelo z vnukinjama. Da bi že znanemu cilju dodala vsaj nekaj novega, sva po njej čez slabih 15 minut za hišo Toško Čelo 14 vstopila v gozd. Spuščala sva se po ilovnatih tleh, ki so v mokrem gotovo zelo spolzka. Ena izmed markacij se je slikovito skrivala v razklanem drevesu. Kmalu sva zapustila markirano pot v Šentvid, se spustila na kolovoz na levi in ga prečkala. Široka steza naju je v 5 minutah pripeljala do ostalin nemškega stražnega stolpa iz druge svetovne vojne na pobočju Kuclja. Poleg štirih 1,90 m visokih betonskih podstavkov, na katerih je nekoč stal lesen stolp, sta bila tam še dva mejna kamna, ki sta označevala mejo med Italijo (I) in Nemčijo (D). Na enega od podstavkov so ob 60-letnici osvoboditve pritrdili ploščo v spomin na medvojno mejo in junaški slovenski odpor. K temu so vandali dopisali BANDA RDEČA LAŽNIVA.

 

Ker sta Toško Čelo in Toško čelo (590 m) tako rekoč eno in isto, sva si sklenila privoščiti še vrh Kuclja, ki sicer že po imenu ni kak dosežek, je pa hrib(ček), na katerem še nisva bila. Kolovoz sva brž zapustila po stezici, ki se je začela kmalu spuščati, a ta »prelom« še ni bil vrh. Sestopila sva nazaj na kolovoz, kar pomeni, da bi bila lahko šla na vrh ves čas po njem. Na razcepu sva izbrala levi krak, ne vedoč, ali je pravi. Takoj se je začel vzpenjati in čez 5 minut sva bila že na cilju (571 m), ki je sredi gozda tako rekoč neopazen.

 

Po poti prihoda sva se v slabi uri vrnila k avtu. Poškodovani rama in noga (v nizkih pohodnih čevljih, ker je v gojzar zaradi otekline še ni mogel stlačiti) sta jo kar dobro odnesli, zato je bil Jani optimističen: naslednjič poskusiva z Blegošem.

Iz Šentvida na Toško čelo

V novembru sva komaj izpeljala pohod z vnukinjama; ves mesec je šlo kaj navzkriž: druge dejavnosti in obveznosti otrok ali pa vreme. In tako je morala biti pač dobra zadnja nedelja, čeprav je bila čemerna, siva, vlažna in ‒ kot se je izkazalo na poti ‒ blatna kot le kaj. Tokrat smo začeli kar v Ljubljani, v Šentvidu, kajti namenili smo se na Toško čelo (590 m). Spet sem posegla po Krajevnem leksikonu Slovenije, ki seveda obravnava naselje Toško Čelo (560 m), pove pa tudi, da ga obkrožajo na severu Kucelj, na vzhodu Peštôta, na jugu Vrh in na zahodu kraška planota Rávnik. Našteti trije hribi so označeni tudi na starem zemljevidu Polhograjsko hribovje: Peštota 590 m, Vrh 570 m, Kucelj 572 m (na novem ni Peštote, ampak meri 590 m Toško čelo, Vrh pa ni napisan, je le kota 570 m). Je torej Peštota drugo (ali prvo, staro?) ime za Toško čelo?

Parkirali smo pri cerkvi sv. Vida v ljubljanskem Šentvidu. Prečkali smo Celovško cesto in se ustavili pri zemljevidu pohodnih poti ob Cesti v hrib. »Neuradni« kažipot Toško - čelo 1.45 na bližnji škarpi nas je napotil desno po asfaltni cesti in nato kažipot PD Rašica z enako vsebino desno na gozdno cesto nad šentviški predor. Po nekaj minutah nas je puščica usmerila levo z nje in znašli smo se pred strmim, spolzkim bregom, ki ga je bilo kar težko premagati. Ajda pa je bila navdušena: »Čisto lahko! Kaj je to za nas plezalce!« Ko smo se prikobacali na ravno, nismo vedeli, kam naprej, po levi ali desni poti, saj ni bilo markacij. Izbrali smo desno. Tla so bila nastlana s kostanjevim listjem. Kmalu smo bili spet na gozdni cesti, domnevno isti, ki smo jo prej tako vratolomno zapustili, in sklenila sva, da bo nazaj grede varneje izpustiti bližnjico, zlasti zaradi strmega, spolzkega začetnega dela. Plezalki sta seveda protestirali, posebno ena.

Cesta je zavila desno proti velikemu vodohranu in tam smo jo zapustili. Morali smo se odločiti med približno vzporednima levo stezo in desnim kolovozom. »Če se bomo izgubili, bomo pa tukaj prenočili,« se je pošalil dedi in požel Vesnino navdušenje: »Jaaa!!! Mogoče bodo volkodlaki!« V njenih letih mene misel na volkodlake nikakor ne bi bila tako razveselila, ampak časi se očitno spreminjajo tudi v tem pogledu. Izkazalo se je, da je kolovoz markiran in nam ne bo treba prespati v gozdu, sploh pa se je čez čas združil s stezo. Takoj za njunim stikom smo prikoračili do razpela in klopce pri križišču pol ure od izhodišča: z leve je pritekel kolovoz in z desne od zadaj steza, desno naprej po grapici je tekel še en kolovoz s številko 7 na drevesu ob njem, levo od njega mimo klopce še eden, kažipot nad klopco pa nas je poslal na najbolj levi krak ‒ »glavni« kolovoz.

 

Vrstili so se razcepi in odcepi, vendar so nas markacije, četudi ne prav pogoste, varno vodile. Pri klopci na levi tik nad potjo smo se preselili na rob in se za kratek čas ognili blatnemu kolovozu. Ponekod so nas ovirala tudi podrta drevesa. Po dobrih 20 minutah smo prispeli do trohneče klopce na desni in jezerca levo pod potjo. Dekleti sta si umili blatne roke, pili pa smo raje iz termovke, čeprav sta bila lončka, ki sta visela na drevesu ob vodi, gotovo namenjena njenemu pitju. Kaj dela na drugem drevesu obešalnik za obleko, je bilo že teže uganiti. Dekleti sta se nevarno približali vodi, zato ju je dedi vprašal, ali se nič ne bojita morebitnih morskih psov. Seveda ne, saj to ni morje! »Ugovarjanje«, da bi bil jezerce lahko kdo posolil, ju je kvečjemu še bolj vabilo k obrežju. Takrat še nisem vedela, kar sem pozneje prebrala na spletu: v tem jezercu je res mogoče videti pse, čeprav seveda ne morske. To je namreč bazen, ki ga je nekdo napravil za štirinožne prijatelje pohodnikov, da se v poletni vročini hladijo v njem.

 

 

Potem ko smo (nekateri) nekoliko neradi zapustili jezero, smo se dalje uspešno ogibali napačnim odcepom. Kjer ni bilo markacij, so bile na razcepih obledele rdeče puščice. Po 25 minutah smo prišli do daljnovodne preseke. Pot se je prekucnila navzdol in sestopili smo na neznaten preval med Veliko Trato in Črnim vrhom, nato pa smo se spet vzpenjali. Neumorno smo ugibali, kaj kdo vidi na izbrano črko, zato sta dekleti tako skrbno opazovali okolico, da sta »pozabili« gledati pod noge in se ogibati blatu. Najbrž je tu cesta pogosto blatna, saj je čez vzpetino levo od nje uhojena že poštena steza; tudi mi smo se povzpeli po njej. Tokrat je izjemoma Vesna večkrat vprašala, kdaj bomo na cilju. Čeprav sta silno bistri, jima je tako rekoč nemogoče dopovedati, da hitreje ko hodimo, prej smo tam, in da se čas pač ne ustavi, če se ustavimo mi. Tako je trajalo še skoraj eno uro, preden smo iz gozda stopili na asfalt pri veliki ograjeni hiši.

Prispeli smo na Toško Čelo, ki ga je dr. Robert Kermauner v svojem vodničku pred skoraj sto leti imenoval prijazna gorska (!) vasica. No, okolje ni bilo ravno gorsko, s travnatih pobočij okrog vasi pa so menda sicer lepi razgledi na Ljubljano in Barje, a tisti sivi dan nam žal niso bili dani. Pri bližnjih kažipotih, kjer so tudi klopce in parkirni prostori, smo zavili levo navzdol po slabem asfaltu k lovski koči in okrepčevalnici Julijana, do kamor je bilo še 200 m. Zaradi najinega »staromodnega« prepričanja, da je treba zaužiti kaj toplega, sta tudi dekleti pojedli vsaka svojo juho, flancata, ki sta si ju smeli potem naročiti, pa sta bila tolikšna, da jima celo veliki  sladkosnedki nista bili kos.

 

Vrnili smo se po isti poti. Da je treba pri ograjeni hiši v gozd, smo k sreči že vedeli (oznake ni nobene), potem pa se je začel živahnejši del pohoda. Dol grede se namreč vedno tako podita, da smo večino časa na robu padca. Dedi je bil poučen: »Drsalnica se lahko spremeni v jokalnico. Ni hudo samo, če padeš na nos ali si potolčeš kolena; tudi če padeš na ritko, lahko zelo boli. Vesta, kaj je trtica?« Vesna je s prstom pokazala na spodnji del hrbtenice in odgovorila nič manj poučno: »To je tam, kjer je bil včasih repek.« Ajda pa: »Tudi jaz sem vedela, ampak sem počakala, ali bo vedela Vesna.« Čez 40 minut smo pri kažipotu Šentvid zavili levo, se dobre pol ure pozneje pri jezercu spet prepričali, da v njem ni morskih psov, in še čez pol ure pri avtu z veseljem sezuli blatne čevlje.

Z dežnikom na Toško Čelo in Katarino

Prejšnjikrat je bila Katarina izhodišče, 5. decembra pa cilj, na katerega sva se namenila s Prevala nad Podutikom prek Toškega Čela. No, to s Prevala nama ni uspelo, ker v snegu ni bilo prostora za parkiranje. Zapeljala sva se nekoliko više, do spomenika kurirjem Dolomitskega odreda iz leta 1961 kiparja Staneta Keržiča in arhitekta Marka Šlajmerja z lepim posvetilom: Tihim junakom kurirjem, drznim perutim naših besed. Niso se bali umreti, tiho so pali za boljši svet. Snega je bilo precej, ponekod poledica, drugod plundra, da je bila mera polna, pa je še deževalo. Kljub temu sta tudi tam že stala dva avtomobila.

 

S parkirišča sva se napotila v gozd, v križišču naravnost naprej in nato mimo vodohrana. Pri njem je steza zavila desno navzgor. Po njej je tekla voda in poznavalci so zgazili manj mokre »pomožne« poti. Markacije so bile redke, zato sva morala biti pozorna pri odcepih. Med vzpenjanjem po spolzkih tleh sva pogrešala palice, ki jih zaradi dežnikov nisva imela. Po dobrih 10 minutah sva pri vezistični in planinski markaciji prečkala cesto. Markirana steza je le presekala ovinek in se vrnila na cesto. Nato sva jo znova zapustila, se še enkrat vrnila nanjo in se takoj spet podala v gozdnati breg. Čez pol ure sva prispela na Toško Čelo. Pri lovski koči so bila opozorila, da (zaradi epidemije) ni dovoljeno uživanje hrane in pijače na javnih površinah ter da je prepovedana uporaba miz in klopi. Nadaljevala sva po cesti navzgor mimo parkirišča, kjer je najvišja točka (Toško čelo, 590 m). Tam z desne priteče markirana pot iz Šentvida, po kateri sva štiri leta prej prišla z vnukinjama). Ko se je cesta prekucnila, se je spustila proti glavnini naselja. Pri Toškem Čelu 2 se je iztekla na glavno skozi vas. Pri hiši 2a z majcenimi jaslicami v čedni niši (tudi sicer je bilo dan pred miklavžem že kar nekaj božično-novoletnega okrasja) so smerokazi kazali nazaj k lovski koči in desno proti Katarini, cesta levo proti Podutiku pa ni bila označena. Zavila sva proti Katarini.

Za gospodarskim poslopjem, znamenjem in čebelnjakom sva slabe četrt ure od lovske brunarice zapustila naselje. Pri visokem zlatem macesnu, razpelu in napisu Krajinski park Polh. Dolomiti je bilo konec asfalta. Med sicer redkimi markacijami sva opazila tudi M Ljubljanske mladinske poti in TV Poti kurirjev in vezistov. Za rumenima puščico nazaj in napisom Podutik 4 km (taki napisi so nato sledili vsak kilometer) se je od makadamske ceste levo odcepila gozdna. Vzpenjala in spuščala sva se mimo več odcepov kolovozov. Kmalu za poseko, poraščeno z malinovjem, se je cesta pognala v klanec. Po slabe pol ure je levo ob njej kukal iz snega križ z letnicama 1954 in 2008 z nekaj umetnimi rožami. Na križišču vrh strmega klanca čez 5 minut sta kažipota Slovenske turnokolesarske poti kazala nazaj in desno, kamor je zavila najina cesta. Levo se je odcepila druga z znakom za prepoved prometa. Markacije ni bilo nobene, za ovinkom pa sva vendarle zagledala »bivšega« knafelčka. Za križiščem se je potegnil dolg klanec.

Mimo precejšnjega peskokopa in kamnoloma, iznad katerega se je po hudi strmini sankala mlada družina, sva čez 25 minut prikorakala na Katarino (in na asfalt). Zgovorna domačinka je bila zelo razumevajoča: »To sta pa pridna! Človek mora malo ven, hodit, posebno tisti iz blokov.« Na vprašanje »Kako ste pa vedeli?« se je samo zasmejala. Smerokazi so kazali na križišču sredi vasi nazaj Toško Čelo 5 in Ljubljana 16, pri Dobnikarju pa levo Dobrova 8, desno Medvode 10. Med kažipoti je bila poleg smerne tablice za Pot suhih hrušk, ki sva jo spoznala prejšnji teden, še ena, morda za Pot divjega petelina (petelin na tablici sicer ni bil ravno divji). Od Dobnikarja sva se odpravila v smer Medvode in pri bližnji podružnični osnovni šoli (kake četrt ure od začetka vasi) stopila pod streho, da bi se pogrela s čajem, četudi »na javni površini«. Na oglasni deski so bila obvestila o obnašanju med epidemijo.

 

Topol pri Medvodah (738 m) je po cerkvi bolj znan kot (Sv.) Katarina, kakor se je tudi uradno imenoval do leta 1955. To je eden najbolj obiskanih izletniških krajev v Polhograjskem hribovju, a tokrat sva se skozenj le sprehodila, saj vreme ni bilo ravno naklonjeno raziskovanju. Vas sva zapustila po cesti prihoda. Tik pred kamnolomom sva na drevesu ob cesti šele zdaj opazila rdeč kažipot desno Gabrje Žirovnik (na zemljevidih Žerovnik). Med potjo nazaj na Toško Čelo sva srečala veliko ljudi (precej več kot tja grede), ki se niso ustrašili dežja; najbrž so se že naveličali tičati doma. Pri hiši 2a (debelo uro od šole na Katarini; zaradi vremena in mojega kolena so časi (pre)dolgi) se nisva povzpela levo nazaj mimo lovske koče, ampak sva ostala na glavni cesti. Ko sva po slabe pol ure zagledala parkirišče, je bilo polno avtomobilov, še ob cesti so stali.

 

Kakor je že noro, da zaradi obupnih zaostankov sredi poletja popisujem zimske pohode (no, tale je bil po sili razmer bolj sprehod), je v tokratnem vročinskem valu po svoje blagodejno gledati fotografije zasnežene pokrajine. In zakaj sva se potepala v dežju? Ker nimava vedno časa ravno takrat, ko je lepo vreme, čeprav sva upokojenca (ali pa ravno zaradi tega).