Ob stražnih stolpih na Toško Čelo

Nekateri spletni zemljevidi – tudi s pomočjo uporabnikov – postajajo res bogat vir vsakovrstnih podatkov. Ko je Jani nedavno brskal po Mapy, je ob planinski poti iz Šentvida na Toško Čelo presenečen opazil vrisane tri oznake za nemške stražne stolpe na medvojni meji med Nemčijo in Italijo. Ker sva midva poznala samo enega od njih, je sklenil, da pot ponovno obiščeva, saj po njej nisva hodila že desetletje. No, na koncu je na žalost to storil sam, saj me je spet izdalo koleno in sem obtičala doma.

 

Zaradi cvetne nedelje (29. marca) mi ni uspelo parkirati po načrtu pred šentviškim Ljudskim domom, meni iz pankerskih časov bolj znanim kot Dom svobode, sem pa prostor našel malce naprej, nasproti tamkajšnje knjižnice (S 46.097744, V 14.464256). Malenkost nazaj proti mestu sta me na škarpi onstran Celovške ceste pričakala napis T. ČELO 1'45 in kažipot v desno. S Cesto v hrib sem naredil oster levi ovinek in takoj za njim se je z nje odcepilo nekaj med gozdno cesto in širokim kolovozom, kot mu bom rekel jaz, saj je po njem dovoljena vožnja le z gozdarskimi stroji. Kolovoz je speljan vse do Toškega Čela, kar pomeni, da je dolg približno 5 km, planinske oznake pa vodijo večinoma po in malo ob njem. Tudi nanj je usmerjal kažipot. Samo dva ovinka naprej, ko se je kolovoz povzpel nad šentviški predor, sem levo pod njim opazil betonski objekt. Firbec me je zvabil k njemu. Izkazalo se je, da gre za opuščeno vodno zajetje. Sicer ne vem, v kateri čas sodi, našel pa sem podatek, da je prvo zajetje v tistem hribu priskrbel Anton Belec, ko so leta 1898 potrebovali vodo pri obnovi v »velikem potresu« poškodovane cerkve sv. Vida. Lokacija je pravšnja. Seveda Belca bolj poznamo kot kleparja, ki je naredil Aljažev stolp. Neki David je ves objekt zunaj in znotraj pokracal z napisi. Saj vemo: kjer osel leži, dlako pusti. Kolovoz se je nenadoma postavil pokonci in tam so markacije zavile levo ob njem. V četrt ure sta se pri razpelu in klopci poti spet staknili. Obakraj klopce sta se v desno odcepili ožji,  a jaz sem ostal levo na kolovozu, po katerem sta kazala kar dva kažipota.

 

 

 

 

 

Malo gor in malo dol, malo levo in malo desno me je kolovoz v 20 minutah pripeljal do kotanje levo pod potjo. Vanjo se je stekal skromen izvir. Bližnje drevo, ovešeno z lončki in skodelicami, me je prepričevalo, da je voda pitna. Kotanjo sem imel izpred let v spominu kot umetno mlako, ki jo je nekdo zajezil za poletno ohlajanje pasjih spremljevalcev pohodnikov. Najbrž se ga je zato prijelo ime Volkov studenec, kot piše na maPZS. Nekaj deset metrov naprej je bil še en »piten« izvir, tokrat na drugi strani poti. Za dolgim desnim ovinkom sem se znašel na širokem križišču. Ker sem vedel, kam moram gledati, sem napel oči v desno in kakih 30 m više zaznal betonska kvadra. Zlezel sem k njima in potrdilo se mi je, da so to temelji stolpa, s katerega so med vojno Nemci nadzorovali mejo z Italijo (S 46.09172, V 14.44557). Takrat so bili seveda štirje, vendar sta zdaj dva že tako razbita, da ju je težko ločiti od navadnih skal. Prvi cilj je bil dosežen.

V nadaljevanju je kolovoz po južni strani obšel Veliko Trato, zavil pod daljnovod in me v 10 minutah pripeljal na novo križišče v neizrazitem sedelcu med Veliko Trato in Črnim vrhom. Z leve se mi je pridružila široka pot iz Pržana. Spet sem vzel v roke telefon in prižgal Mapy. Aha, tale kucelj na levi bo pa kar pravi, da bi Nemci nanj lahko postavili stražni stolp. Ob kažipotu PRŽAN sem moral zlesti čez rob na slabše opazno stezico, potem pa je postajala vse razločnejša. V 5 minutah sem stal na vrhu, kjer so se spet bohotili mogočni kvadri (S 46.09029, V 14.43638). Pravzaprav sta bila taka spet samo dva, druga dva pa napol porušena. Le komu gredo ti opomniki na hude čase tako v nos? Tudi drugi cilj je bil dosežen. Tokrat se mi ni bilo treba vrniti po poti vzpona, ampak sem lahko sestopil kar na drugo stran. Ko sem se vrnil na kolovoz (nazaj kažipot Šentvid), sem spoznal, da ga je na odseku, ki sem ga izpustil, planinska pot spet obšla.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sledil je daljši del poti brez kakšnega zanimivega »dogajanja«. Po 10 minutah se je skozi drevje pred mano pokazal strmejši zaključni vzpon na Peštoto. Še pred tem je bil nov razcep, kjer je bil pravi krak levi. Markirana pot je zadnjič zavila levo ob kolovoz. Ko sem bil po 20 minutah že malce ob sapo, sem desno nad seboj le zagledal temelje tretjega stražnega stolpa, ki sem ga edinega že poznal. Čeprav ni tako dolgo, kar sva ga z Mojco odkrila, sem zavil tudi k njemu (S 46.08690, V 14.41951). Ta je edini, od katerega so se ohranili vsi podstavki; na enem je celo ploščica, ki se poklanja spominu na vojne dni. Poleg tega sta med stebri mejna kamna z vklesanima črkama D in I, verjetno prinesena od drugod, če sta sploh pristna. Še trikrat sem se ugriznil v kolena in čez 5 minut stopil iz gozda na asfaltno cesto. S pobočja Peštote (prav na vrh ni mogoče, ker je pozidan) se je končno odprlo nekaj razgleda na gore. Cesta se je prekucnila na vzhodno stran in se v nekaj minutah iztekla pred lovsko kočo (562 m).

 

 

Za svoje poti in stranpoti sem porabil poltretjo uro, tako da sem v kočo prispel ravno opoldne, za čas kosila. Za 14 evrov sem dobil pravo nedeljsko: govejo juho, svinjsko pečenko, pražen krompir, rdeče zelje in solato. Koči sta pravzaprav dve. Ta, kjer postrežejo pohodnikom, se uradno imenuje Okrepčevalnica Julijana Benkovič. Nasproti ji stoji brunarica, kjer po svoje gospodarijo lovci. Sit in odžejan sem se pretegoval na sončku med njima. Hotel sem že oditi, ko sem na zidcu pred brunarico zagledal bronasto ploščo. Sporočala je, da je med vojno na tem območju delovala 3. četa 1. bataljona Dolomitskega odreda, ki je skrbela za varnost vojno-političnega vodstva slovenskega osvobodilnega gibanja. Je mogoče, da je nisem še nikoli prej opazil? Pozneje so mi tošnáški lovci, ki so lani praznovali 80-letnico organiziranega dela, razkrili, da je bila prej slabo opazna ob vhodu v kurilnico okrepčevalnice, ob njeni prenovi leta 2017 pa so jo prestavili na sedanje mesto.

 

 

Za vrnitev sem sklenil, da si jo popestrim s kakšno spremembo poti. Do križišča v sedelcu med Veliko Trato in Črnim vrhom sem sestopal po poti pristopa. Tam sem se začel ozirati za nemarkirano stezo, ki pelje na Veliko Trato. Na prvi pogled je nisem opazil, na drugega pa vendarle. Krene rahlo v levo s kolovoza. Nekdo jo je označil s puščico, ki jo je vrezal v najbližje drevo. Nemudoma se je razširila in v dobrih 5 minutah pripeljala pod daljnovod, pod katerim sem šel zjutraj kakih 20 višinskih metrov niže. Ker je bil od zgoraj pogled na Ljubljano lepši, se nisem čudil, da so tam postavili zasilne klopce. Po levi poti sem nadaljeval proti vrhu (517 m), na katerega sem stopil četrt ure nad sedelcem. Pričakoval sem, da bo vrh morda označeval geodetski kamen. Ni ga bilo, so me pa toliko bolj presenetile tri lesene tablice, pritrjene visoko na drevo. Ko sem doma razvozlal, za kaj pri njih gre, pa se bil prav presunjen. Na hribu se je namreč 18. novembra 2013 smrtno ponesrečil Gorazd Stražišar – Guru, eden od pionirjev slovenskega gorskega kolesarstva. In to samo pet dni po poroki in na tako rekoč domači progi, po kateri se je vozil domala vsak dan. Spodnji dve se poklanjata spominu na njegovega dobrega prijatelja, drugega znanega gorskega kolesarja Marka Čuka, ki je izgubil boj z boleznijo dobra štiri leta pred njim.

 

 

 

 

 

 

 

 

Sestopil sem po drugi strani širokega hrbta. Sklenil sem, da se bom držal rumenih krožcev, puščic in križev, katerih pomena sicer nisem poznal, a so se nizali v moji smeri proti Šentvidu. Sem ter tja sem jih izgubil, zato sem si čez čas izbral novo vodilo – rjavo črto z maPZS,  ki povezuje Dvor s Pržanom. To mi je šlo bolje od rok, le na telefon sem moral bolj pogosto pogledovati. Kake pol ure od vrha se mi je korak ustavil na jasi s pogledom na Šiško – Mala Trata (okoli 470 m). Za razliko od večje soimenjakinje ta sploh ni vrh, a sem kljub temu na njej poleg klopc in ptičje hišice našel geodetski kamen. Pri njem sem zavil levo na stezico, na kateri so se spet pojavili rumeni krožci. Prej kot v 10 minutah me je odložila na križišče z razpelom, ki sem ga poznal od zjutraj. Po že znani poti sem se vrnil k avtu.

Tako, zdaj mi je poznanih sedem nekdanjih stražnih stolpov. Naslednji v polhograjski črti, za katerega vem, je nekje nad Osredkom pri Dobrovi, menda dobro skrit. A preden ga grem iskat, moram odkriti kakšno podrobnejšo informacijo o njegovi lokaciji.

Slapovi pod Toščem in Polhograjska Grmada

Na dan žena sva se odpravila raziskovat slapove pod Toščem, ki jim pred kratkim nisva prišla do dna. To so slapovi na potoku brez imena, ki teče izpod Tošča in se pod Rovtarjem združi s Kozjeglavskim grabnom. Na svoji poti do Rovtarja, na kateri premaga kakih 60 m višinske razlike, naredi več slapov, koliko jih je, pa so podatki različni. Jani si je precej prizadeval, da bi se dokopal do pravih, pa ne ve, ali mu je uspelo. Znana in najobsežnejša slovenska spletna stran o slapovih Boštjana Burgerja jih našteje pet, visokih od 5 do 15 m. Njegova opredelitev: »slap je potok ali reka, ki s stalnim vodnim tokom teče ali pada po pobočju z naklonom večjim od 45 stopinj. Padec mora biti enak ali višji od 5 metrov.« Pet jih pozna tudi PD Blagajana, vendar niso vsi isti kot pri Burgerju. Na spletnih zemljevidih maPZS in Mapy so označeni trije, in to na istih lokacijah. Tretji zanesljivo ni vrisan pravilno, saj je na tistem delu potok čisto krotek in pobočje nima toliko padca, da bi lahko nastal slap. Rovtar pa je Janija v telefonskem pogovoru presenetil s trditvijo, da nad spodnjima dvema ni več slapov.

 

Začela sva na istem izhodišču kot prejšnjič: v Trnovcu za mostom čez Kozjeglavski graben (S 46.096130, V 14.347469). Ob cesti nad domačijo Setnica – del 3 so se že razcveteli spomladanski žafrani. Čez četrt ure sva še enkrat obiskala prvi slap za nadstreškom (S 46.092214, V 14.340047) na ovinku pod Rovtarjem (Setnica – del 7). Pozna ga samo PD Blagajana. Zakaj, ne znava razložiti, saj ustreza Burgerjevi opredelitvi slapu.

 

Nato sva enako kot zadnjič nekoliko niže ob cesti prečkala potoček, ob katerem so tokrat že cveteli lapuhi, in se povzpela v gozd. Na vodnem zajetju sva šele zdaj opazila rdečo puščico naprej, skrito pod suho travo. Po dobrih 5 minutah sva se ustavila pri drugem slapu. Ta je najbolj znan, saj je dostopen po dobro uhojeni stezici. Po Burgerju je visok približno 8 m. Poznajo ga vsi omenjeni viri. Tam naju je dohitela skupina otrok in nobeden ni pozdravil, le eden je opazil, da je slap lep, drugi pa so šli kar mimo, ne da bi se sploh ustavili. Na koncu je bilo nekaj odraslih, ki o slapovih niso vedeli ničesar, poti, ki je bila pred njimi, pa niso zelo dobro poznali. Ko so odšli, sva se brez večjih težav spustila še k vznožju slapa, čeprav je na prvi pogled pobočje zelo strmo. Tako sva si drugi slap lahko bolje ogledala.

 

Tokrat ni bilo tako mokro kot prejšnji mesec, zato se stezice nad slapom nisem več bala. Na desnem bregu potoka sva našla majhno uravnavo s klopco, s katere sva zagledala tretji in četrti slap. Še lepše sva ju videla, ko sva se povzpela na travnat rob nad klopco. Po Burgerju sta visoka približno 7 in 5 m. Precej više pa se je skozi drevje za silo videl še peti slap, na katerega opozarja PD Blagajana. Pobočje desno od prvih dveh je bilo travnato in zelo strmo, zato se k zgornjemu slapu nisva povzpela, saj bi bilo posebno nazaj navzdol prenevarno za zdrs.

 

 

Radovedna, kam vodi steza naprej, sva nadaljevala po njej. Ob njej je cvetelo že nekaj deveterolistnih konopnic. V 5 minutah naju je pripeljala skozi gozd na travnat breg nad Rovtarjem. Steze je bilo v resnici konec že malo prej. S škarpe sva skočila na asfaltno cesto nad domačijo in se v dobrih 5 minutah spustila pod ovinek z nadstreškom, kjer sva znova prečkala potoček. Ponovila sva pot do drugega slapa, tam pa se povzpela v desno po tudi že prejšnji mesec prehojeni poti. Spomladanskim cveticam so se od zadnjič pridružili še kranjski petoprstniki, endemična vrsta (hvala Alenki za poduk; če ne bi cveteli že zdaj, bi mislila, da so gozdne jagode, a te vzcvetijo šele maja). Kakih 25 minut nad cesto sva se ustavila pri Didini klopci. Na njej je sedel starejši par; nista vedela, od kod ime klopce. Tam samo trenirata, sicer pa hodita v Karnijce, sta povedala. Le malo naprej sva že prejšnjikrat od leve slišala šumenje vode in skozi grmovje videla nekaj, kar bi tudi utegnilo biti slap. Zemljevida sta trdila, da sva vzporedno z drugim slapom. Zdaj je Jani sklenil dognati, kaj je to, jaz pa sem v skrbi za kolena ostala na stezi in ga čakala. Med spuščanjem po sila strmem zaraščenem pobočju sem ga težko spremljala s pogledom, le njegovo rdečo majico sem tu in tam ugledala. Kar lep čas je trajalo, da se je vrnil s sliko: res je bil slap. Peti? Petega predstavljata tako PD Blagajana kot Burger, a ta dva zagotovo nista ista. Po PD Blagajana je videti bolj skromen slapič, po Burgerju pa je s približno 15 m najvišji in tako morda res tisti, h kateremu je splezal Jani.

 

 

Nekoliko naprej sva, tokrat skupaj, zapustila stezo in pod strmim bregom našla še nekaj, kar bi se lahko štelo za slap. Tega ne omenja nihče. Je ali ni? Vsekakor se je do lepega pogleda nanj težko spustiti. Nato sva na potoku videla še več »slapičev«, ki pa so bili premajhni celo za tako oznako. Šla sva še mimo že znanega hidravličnega ovna, dobrih 20 minut od Didine klopce pa zavila levo čez stružico na prečni kolovoz. Tam naj bi bil po zemljevidih tretji slap, vendar ga ni. Prejšnjič, ko sva šla na Tošč, sva tam zavila desno, tokrat pa levo, proti Kozjeglavu.

 

 

 

 

 

 

 

 

Kolovoz, širok skoraj kot gozdna cesta, je bil popolnoma zasut s suhim listjem in čezenj je tekel drobcen potoček. Po 10 minutah rahlega vzpenjanja in spuščanja sva že zagledala Kozjeglava. Mimo lope z drvmi in stopnic k hišici sva prispela k domačiji (Setnica – del 8) z »grbom« s kozjo glavo ter stopila na asfaltno cesto. Po njej sva se v dobrih 10 minutah povzpela h kmečkemu turizmu Gonte (Setnica – del 9), kjer je bilo zelo živahno tako v jedilnici na prostem kot na dvorišču in okrog otroških igral.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po kosilu sva se odpravila na (Polhograjsko) Grmado, s katere je prihajalo veliko ljudi in tudi nanjo so se odpravljali še mnogi, zato je bila ves čas gneča, kakršne nisva vajena. Mimo igral sva se napotila proti kažipotom (780 m) in sledila tistemu levo Grmada 20min. Povzpela sva se po travniku s pogledom nazaj na Gonte ter Mali Tošč in Tošč, levo pa na hribe in naselja od Sv. Jakoba do Katarine. Nadaljevala sva kar strmo skozi gozd po številnih stopnicah, koreninah in skalah. Ta pot ali njen del se imenuje Macuhova kalvarija. Po dobrih 20 minutah so naju pričakale celo jeklenice. Čez 5 minut sva kmalu za razglednima klopcama desno nad potjo prišla do planinskih kažipotov (890/891 m) nazaj Gonte 20min, Tošč 1h, naprej Topol, Katarina 1h. Na desni se je za »neuradnimi« kažipoti in tablico s Tumovim poučnim citatom že pokazal vrh (899 m) z vpisno skrinjico, dvema žigoma, klopco, razgledno ploščo in množico obiskovalcev. Bila je pač sončna nedelja. Razgled na bližnje hribe je bil lep, na zasnežene gore v daljavi pa zaradi mrčastega ozračja ne posebno.

 

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrh sva zapustila po drugi strani; pri planinskih kažipotih sva se držala smeri Katarina. Ob peščeni in zdrsljivi poti ni bilo veliko markacij. Iz gozda sva prišla na razgledno travnato pobočje, potem pa spet zakoračila med drevje. Čez dobre četrt ure sva pristala na Sedlu pod Grmado s kažipoti (777 m) nazaj Grmada 20min, desno Polhov Gradec 1h 30min, naprej Katarina 50min, Medvode 3h 30min, levo Gonte 10min, Tošč 50min in klopco, na kateri je sedel starejši par. Nadaljevala sva proti Katarini po nekakšnem grebenu in desno pod njim. Cveteli so jetrniki in videla sem prvo tevje letos. Na neki skali je bila oznaka TV (Pot kurirjev in vezistov). Že tako redke markacije so bile večinoma slabe.

 

Kakih 25 minut od sedla sva se ustavila pri kovinski plošči, pritrjeni na skalno steno, v spomin na 22 borcev I. bataljona Dolomitskega odreda, padlih 19. marca 1943 v Belški grapi v bojih z okupatorji in belogardisti. V skalo desno od plošče je bila vklesana letnica 1961. Čez 5 minut sva šla mimo bele tablice z risbo cele in prepolovljene hruške ter puščico nazaj (Pot suhih hrušk; nekdo je ročno pripisal POT SRCA). Malo naprej je smerna tablica KATARINA 20' kazala naprej po poti, kažipot BELO – ŽIROVNIK pa desno z nje. Tik pred tem odcepom sva zavila ostro levo nazaj čez greben, pod katerim sva hodila dotlej, in zapustila markirano pot proti Katarini. Nadaljevala sva po kolovozu. Najprej sva hodila po ravnem, nato pa navzdol in kar gazila po suhem listju. Jani je že pokončal prvega klopa. Spust je postal strm in nenadoma so se pojavile kolesnice. Tam je cvetelo še veliko telohov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po 25 minutah sva se znašla za Robežem (Trnovec 31). Puščica na tamkajšnji tablici s hruškama je kazala levo. V tisto smer sva se spustila do slabe gozdne ceste. Najprej sva šla v desno pogledat domačijo, nato pa nadaljevala levo po gozdni cesti. Mimo »zasebnega« prometnega znaka za prepoved motornega prometa sva prišla do treh stavb: stolpaste spodaj zidane, zgoraj lesene z gankom, čedne lesene s hišno številko Trnovec 32 in tablico z domačim imenom PR VÁHTӘRI, iz tretje, običajne, pa je stopil prijazen možak, ki nama je potešil radovednost. Domačiji se reče Vahtar, ker so tam prebivali pastirji, ki so pazili (vahtali) Robeževo živino. V mali leseni hiši je živelo kar petnajst ljudi: mož in žena z enajstimi otroki in stari starši. Za slednje so potem postavili tisto nenavadno stolpasto domovanje. Izvedela sva še, da je cerkev, ki sva jo gledala levo od Sv. Jakoba, Sv. Florijan »v Thovcu« (tako sva spoznala, da se reče Tehôvec, ne Téhovec). Na najino presenečenje je povedal, da mimo njih hodi veliko pohodnikov – midva nisva srečala nikogar. 

Od Vahtarja sva šla mimo gospodarskega poslopja in zavila desno (gozdna cesta je tekla dalje). Za zadnjo hišo sva spet vstopila v gozd, kjer je stala še ena počitniška hiška. Vztrajno sva se spuščala in po slabe četrt ure pristala na asfaltni cesti, ob kateri sva parkirala. Še dobrih 5 minut in sva bila pri avtu.

  

 

O slapovih pod Toščem zdaj veva nekaj več, vsega pa očitno še ne. In težko razumem, da tako živahen, s slapovi bogat potok niti imena nima (domačini mu menda rečejo kar Slap).