Dleskovec v drugo (pre)lahko, a z dodatki imenitno

Zadnjo avgustovsko soboto sva poravnala še en dolg: znova sva se odpravila na Dleskovec (1965 m), ker se nama je lani skril v megli. Kako do izhodišča na planini Ravne (okoli 1500 m), ne bom še enkrat pripovedovala, ker ni bilo nič novega, žal tudi avtomobili pod najlepšo smreko ne (pač, volnatoglavi osati, če hočem biti natančna), le tega menda še nisem omenila, da je na tisti smreki tabla z napisom Pl. Ravni (ne Ravne, kakor piše v vodnikih in na zemljevidih).

Poti na Dolgo trato (okoli 1830 m) prav tako ne bom še enkrat opisovala, samo to naj povem, da sva se spotoma sladkala z malinami in da so planino tokrat krasili čedni šopki sviščevcev. Mimo križa in do možica je šlo še po spominu, od tam pa je bila pot za naju nova. Steza se je nadaljevala levo in desno. Zavila sva levo pred vrtačo, ki se nama je v jesenski megli zdela strma grapa, in jo obhodila po levem robu. Vzpenjala sva se med redkim ruševjem in razgled je postajal čedalje lepši: Veliki vrh, Velika Zelenica, Molička peč, Poljske device, Križevnik. Bore četrt ure nad možicem sva stopila na vrh. Torej sva bila novembra že skoraj na cilju!

Na vrhu je stala velika piramida, zložena iz kamnov. Razgled je bil za tako »nepomemben« vrh prav lep: na zahodu Deska, desno od nje Tolsti vrh, za njima Planjava, spredaj desno od nje Veliki vrh in Velika Zelenica; na severu Poljske device in Križevnik, za njimi Krofička in dolgi hrbet Strelovca, v naslednji vrsti pa Olševa; na severovzhodu Raduha; na jugu Velika planina. Na vršnem travniku so iz visoke suhe trave bodli razkošni šopi preobjed.

Ker sva s planine Ravne do vrha Dleskovca potrebovala samo uro in dvajset minut, je bilo treba vsaj vrnitev nekoliko »raztegniti«. Spustila sva se na drugo stran med ruševje. Hotela sva priti na markirano pot med Ravnami in Korošico ter poiskati (Staro) Lučko kočo. Nekaj časa je bila steza zelo očitna, saj je bilo ruševje sveže požagano. Ko se je zredčilo, sva zavila bolj desno in se spuščala po skalnatem pobočju, kjer steza ni bila vidna. Jani je poskusil srečo v najbolj obetavnem »koridorju« skozi ruševje, jaz pa sem prevzela vlogo možica. Le kakih 150 m nad markirano potjo se je ruševje zaprlo pred njim, zato se je vrnil k meni. Poskusila sva še enkrat in tam, kjer se je ruševje zredčilo, tokrat opazila odcep levo. Po slabe četrt ure naju je pripeljal do prečne poti, ki priteče z Dolge trate in obide Dleskovec po zahodni strani; na zemljevidu ni markirana. Zavila sva desno nanjo in čez nekaj metrov zagledala markacijo. Po tej poti sva v petih minutah prišla do križišča z drugo, ki obide Dleskovec po vzhodni strani in je tudi na zemljevidu narisana kot markirana.

Tik pred križiščem sva srečala planinca in ju rešila zmotnega prepričanja, da gresta na Korošico, v resnici pa sta veselo korakala za markacijami nazaj na Dolgo trato, saj jih proti Korošici ni bilo. Pri nedopustno zanikrnih kažipotih sva zavila desno. Steza je bila sprva kamnita in svet obakraj nje zelo kraški, sčasoma pa je postala bolj peščena in obrasla s travo. Prečila sva skalnato pobočje in se čez dobre pol ure znašla v kotanji, po kateri so ležale skale. Kmalu za njo so se levo ob poti pokazali spomenik 17 borcem partizanske tehnike, padlim 2. januarja 1945, ter miza in klopi. Ko sva tam malicala, sta prišla mimo planinca; ona je vedela »vse« o tem kraju: tukaj je bila planinska koča (Lučka koča, ki sva jo iskala) in v njej partizanska tehnika, zaradi česar so jo požgali. Tudi napis na lesenih tablicah, ki sta komaj še čitljivi, pravi tako, čeprav na zemljevidu Lučka koča ni narisana ravno na tem mestu. »Majhna in vsa skromna je bajtica, ne upa si stopiti v vrsto oholih planinskih Domov. Vsa je iz lesa, tri metre meri v višino, štiri v širino in dolžino. Spredaj vrata, ob zadnji steni ležišče s slamo, na vsaki strani po eno majhno okence, desno za vrati železen štedilnik, levo miza in dve klopi. To je vse. Enostavno, pa domače in prisrčno,« je v Planinskem vestniku 4/33 zapisal Mirko Kajzelj. A zdaj ni več sledu o njej, vsaj midva ga nisva našla.

Pot sva nadaljevala mimo ravnice z napajališčem ‒ tremi »podpisanimi« (RV/PV, RV/79) lesenimi koriti in zbiralnikom v bregu nad njimi. Čez zeleno kotanjo pod ravnico sva se vrnila v gozd. Na drevesih vrh klanca so naju pričakali kažipoti nazaj Molička pl., Korošica in Lučka koča (zdaj se ne čudim več pritožbi nekoga, ki je iskal Lučko kočo, češ da so ga kažipoti usmerjali proti njej, potem pa so – ne da bi bila kje kaka koča – začeli kazati nazaj, od koder je prišel; kdor postavlja znamenja, se mora zavedati, da ne poznamo vsi območja in z njim povezanih dejstev, zato marsikdo, ki sledi kažipotu za kočo, kočo tudi pričakuje) ter levo Pl. Polšak. Pa si oglejva še to planino, sva sklenila.

Namesto da bi bila nadaljevala proti Ravnam, sva torej zavila levo. Na nekaterih drevesih so bile rdeče pike. Na nekaj neoznačenih razcepih sva vselej izbrala razločnejšo stezo. Vzpenjala in spuščala se je in rdeče pike so se namnožile tudi na skalah. V iglastem gozdu je bilo čedalje več macesnov in vsepovsod je ležalo trohneče podrto drevje. Mimo zasilne klopce in po levem robu gole kotanje, obdane z macesni (zdajle že rumenijo!), v kateri so ležali kupi vejevja, ki so ostali po pospravljanju gozda, sva 40 minut za Lučko kočo prispela na planino Polšak (1695 m; po vodniku Kamniško-Savinjske Alpe Polšakovo planino). Tudi tam je bil zbiralnik za vodo in napajalno korito je bilo spet označeno z RV. Sedela sva pred malo kočo na planini in uživala najlepše trenutke tega dne. Belogriva kobila s še čisto majčkenim žrebičkom, ki se ni niti za hip ločil od nje, je pozvanjala z zvoncem. Žrebiček v drugi družinici je bil nekoliko večji in se je sito zleknil v travo, a še leže venomer nekaj mulil. Kulisa tega živahnega prizora pa je bila sicer negibna, vendar nič manj čudovita Raduha. Janija je zamikalo še s Polšaka na Križevnik, toda uresničitev te želje je odložil za kdaj drugič.

Vrnila sva se na pot proti Ravnam in čez pol ure preplezala leso nad planino. Nato sta naju puščica in markacija usmerili desno navzdol, a videla sva nekaj planincev, ki so nadaljevali kar naravnost naprej. Steza se je spremenila v širok travnat kolovoz. Z njega se je v desno spustila markirana travnato-skalnata potka, midva pa sva nadaljevala po kolovozu, ker sva pričakovala, da bova prišla na obračališče pod Smrekovcem in od tam po gozdni cesti na planino. Vendar sva se znašla na cesti že pod obračališčem (to se najbrž ne bi bilo zgodilo, če bi bila više pri markaciji in puščici sledila tistim, ki so šli kar naravnost, ne desno navzdol). Odmaknila sva žico električnega pastirja in se napotila po cesti mimo krav, zbranih ob majhnem kalu, proti avtu v gozdu pod planino.

V drugo sva Dleskovec tako rekoč mimogrede »našla« in ker je bilo to prelahko (predvsem pa prekratko), se nama je za vrnitev posrečilo porabiti ravno dvakrat toliko časa kot za vzpon nanj. Niti za minuto preveč!

»Odprava Činkelman« – drugi dan: malo znani vrhovi nad Konjsko planino

 

 

 

 

 

 

 

 

Drugi dan so se po prenočitvi v Vodnikovem domu naše poti začasno razšle. Mojco sva pustila v domu, midva s Tomažem pa sva se odpravila proti Konjskemu sedlu, se pravi v smeri Triglava. Uradno velja pot za zahtevno, a ker je odlično zavarovana, pohodnik kakšnim resnejšim nevarnostim ni izpostavljen. Sprva naju je vodila ob vznožju Vernarja. Že po četrt ure se je pred naju postavila mogočna gmota skrotovičenih pečin, v katero sta se s tiste strani neločljivo zlivali podobi Cesarja in Okla. Ko se ji je steza čisto približala, so se klini in jeklenice zgostili, prav posebno občudovanje pa so si nadelavci poti zaslužili s kakima dvema ducatoma stopnic, ki so jih vklesali ali vzidali v živo skalo. Ravno nasprotna občutja je budil neuravnovešenec, ki je z divje zelenim napisom popackal skale ob njih. No, že precej prej mi je pritisk dvignilo spoznanje, da človek niti v visokogorju ne more uiti vsiljivim jezusom. Po dobri uri se je pot zravnala in sva se od varoval poslovila. Hitro sva se zedinila, da je čas za slovo tudi od markacij, in sva zavila desno v brezpotje proti Konjski planini. Na tistem mestu je telefonska navigacija pokazala koordinate S 46.36550 in V 13.85610.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Blago sva se vzpenjala s Cesarjem na desni, katerega pobočje je bilo s te strani prav pohlevno. Kratek čas sva sledila njegovemu vznožju in oprezala, ali bova opazila kako znamenje uhojenosti proti vrhu. Nič. Zato sva se kar na pamet obrnila proti njemu. Prijeten vzpon po travnatih jezikih med skalami in nizkim rušjem naju je v nekaj minutah privedel na teme, od koder so se odprli veličastni pogledi. Glavno pozornost si je – tako kot vedno – prisvojil Očak. Šele ko sva očarana spet zaprla usta in sem pospravil fotoaparat, sva se vprašala, kje je pravzaprav vrh (2093 m). S pomočjo navigacije sva hitro odkrila možica, ki ga je označeval. Čeprav je Cesar pokazal svojo skromno čeladasto podobo šele kasneje s planine, se najbrž marsikdo že tu vpraša, kako je v neposredni bližini Triglava lahko dobil ime Cesar, ko je vendar videti kvečjemu njegov podložnik. Ime nima nič opraviti s cesarjem, ampak s kmetom Cesarjem, ki je bil nekdaj doma nekje v Blejskem kotu. Posedoval je kos planine pod vrhom, na katerega se je preneslo njegovo ime. Brskanje po portalu Hisnaimena.si me je pripeljalo do kar treh Cesarjev v tistem koncu: v blejskem zaselku Zagorice, na Poljšici pri Gorjah in v Mevkužu. Kateri je pravi, mi ni uspelo ugotoviti, a nagibam se k tistemu z Bleda. Pred časom sem tudi obiskal tam navedeni naslov Ribenska cesta 8, kjer zdaj stoji novejša hiša, na pročelju katere pa je pritrjena tablica z napisom Pr Cesárjo. Kakorkoli, Cesar je poleg pašnika na Konjski planini imel bliže domu še rovt, ki sem ga tudi že poiskal. Ni prav daleč od Hotunjskega vrha, Blejci pa ga danes bolj poznajo pod imenom Gače in se z njega spuščajo z jadralnimi padali v dolino.

 

 

 

 

 

 

 

 

S Cesarja sva se kar strmo spustila proti jugu na 20 m nižje sedelce in se vzpela na sosednji vršič, ki menda sliši na ime Oklo (tudi Okel). Izvor njegovega imena je videti bolj očiten. Meni se je sicer s planine zdel še najbolj podoben nosorogovemu rogu, a nosorogov pri nas seveda ni niti v živalskem vrtu. Torej se skoraj gotovo imenuje po koničastem delu cepinove glave. Tudi na njegovem vrhu (2082 m) so predhodniki postavili možica. Z vrha so pravo strahospoštovanje vzbujale prepadne stene Vernarja, vrtoglav pa je bil tudi pogled na Velo polje globoko pod nama.

 

Zdaj sva se začela ozirati po Činkelmanu. S pomočjo zemljevidov in na pogled sva določila, kaj naj bi bil njegov vrh. Ima namreč dve glavici, ki ju ločuje ozka škrbina. Odločila sva se za levo. Jaz sem podvomil, da bom sposoben splezati nanjo, ampak treba je bilo poskusiti. Spustila sva se nazaj na sedelce in z njega v dno Konjske planine. V starih zapisih sem našel, da je prav pod Oklom vsaj še pred pol stoletja stala zanemarjena, a trdna pastirska koča. Zdaj ni o njej ne duha ne sluha. Je pa majhen kos zemljišča očitno bolj ilovnat in bi lahko ob dežju zadržal kal za živino. Opazila sva tudi kar nekaj kravjakov. Pri najboljši veri si ne znam predstavljati, po kateri poti jim uspe govedo prignati na planino. Z nje se je Oklo pokazalo bolj kot stranski vrh Cesarja.

 

Po desnem robu melišča sva se po domnevni stezici začela vzpenjati proti škrbini v Činkelmanovem grebenu. Ko sva jo dosegla, sva po načrtu krenila levo. Od blizu vzpon sploh ni bil tako vratolomen, kot je bil videti od daleč, in sem previdno sledil Tomažu. Presenetljivo hitro sva dosegla vrh, kjer sem si oddahnil. A glej ga zlomka, navigacija je pokazala, da je to kota 2122 m in da je nižja od desnega vrha. Medtem ko sva v vročem dnevu gasila žejo in si od zgoraj ogledovala Konjsko planino, sva tuhtala, kaj storiti. Tomaž je bil odločen, da gre še na pravi vrh, jaz pa spet cagav.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V vsakem primeru sva se morala vrniti v škrbino. Tam me je Tomaž spodbudil, da še na desni vrh poskusiva skupaj. Ker je bilo očitno, da nama bodo prišle prav tudi roke, sva odložila palice in prav tako nahrbtnika. Korak za korakom sva zagrizla v strmino. Res je bilo tudi malce plezanja, a nič zahtevnega. En, dva, tri in sva stala na vrhu (2124 m), najvišjem med vsemi, ki obkrožajo Konjsko planino. Bil je tako »kosmat«, da sva morala nanj stopiti vsak posebej, saj za dva ni bilo prostora. Kot sem nekoč že omenil,  mislim, da se je v ime Činkelman na sodobnih zemljevidih skazilo staro ime Čikelman. Kot Čikelman sta ga poznala leta 1928 Henrik Tuma, skrbni popisovalec ledinskih imen v Julijcih, in štiri leta kasneje v skalaškem vodniku Naš alpinizem Mirko Kajzelj. Tuma je še razložil, da je to »bohinjski izgovor za Kikelman«. Temu vsaj delno pritrjuje najstarejši zapis, ki sem ga našel in je še sto let starejši. Takrat je Franz von Rosthorn, ki ni znal slovensko, nad Konjsko planino omenil vrhova Ciclimar in Caesar. Že omenjeni portal Hisnaimena.si je Čikǝlmana našel nedaleč od Cesarjevega doma v blejskih Zagoricah. Tam na Planinski cesti 1 stoji moderna hiša, ki z ničimer ne izdaja katere od svojih prednic. Zanimivo, da je tudi Čikelman imel rovt pod Hotunjskim vrhom, na katerega sva letos pozimi slučajno naletela z Mojco.

 

 

 

 

 

 

 

 

Ostala nama je še Kurica. Spustila sva se po melišču nazaj na planino. Po njej sva zavila desno na travnato sedlo med dvema neimenovanima dvatisočakoma. Vrh sedla je prijetno travnato podlago zamenjala zdrsljiva kamnita strmina. Se je pa že s sedla pokazala Kurica (s Temenom in Pršivcema v ozadju) v svoji značilni podobi, ki ji je ob ščepcu navihane domišljije najbrž dala ime. V tako »začinjenem« pogledu namreč spominja na zadek kokoši, če jo človek gleda od spredaj in od zgoraj. Na sedlu se je nenadejano pojavila kar razločna stezica, ki se je hitro spustila na Kuričine pašnike. Ja, zares pašnike, saj je bilo za to vsepovsod polno kravjih dokazov. Stezica je zavijugala med tam že mnogo višjim rušjem in naju pol ure od planine privedla na vrh (2028 m). Tudi ta je bil tako zaraščen, da nisva mogla oba hkrati stati na njem. V dno Krme se ni videlo. Ob pogledu nazaj proti Vernarju, Činkelmanu in koti 2096 m pa me je kar rahlo spreletelo. Morda sem se tudi zato in ker je bilo v teh dneh v javnosti večkrat omenjano ime plezalke Martine Čufar Potard, spomnil žalostne zime 2003, ko je med hitenjem na pomoč ponesrečenemu madžarskemu planincu v snežnem plazu prav s Kurice ugasnilo življenje Martininega očeta.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dan je bil sicer še razmeroma mlad, a zastavljeni cilji so bili doseženi. Zato sva sedla k »posvetu«, kako nazaj. Ves čas po isti poti si nisva želela. Ob pregledovanju terena sva opazila slabo razvidno stezico, ki je zavijala okrog najbolj severnega vršiča nad planino (na fotografiji je desni), in sva domnevala, da vodi na Konjsko sedlo. To bo najina pot, sva sklenila. V četrt ure sva jo dosegla. Z nje je bil pogled na Kurico zelo drugačen. Odkar sva zapustila markacije, nisva videla žive duše, le slišala sva nekaj žvižgov svizcev. No, končno pa je eden le zbral toliko poguma, da ga je Tomažu še uspelo za las ujeti v objektiv. Tudi cvetic se v poznem poletju nisva nagledala. Jaz sem si želel, da bi opazila vsaj katero od štirih, ki jim je dal ime Triglav. Pričakovano je bila to tista, ki cveti zadnja – triglavski dimek (Crepis tergluoensis). Marsikdo bi ob skromnem zlatorumenem košku omalovažujoče zamahnil z roko: »Ah, navaden regrat.« Ne, ne spada v isti rod, pri nas raste samo okrog Triglava in tudi drugje po Alpah je zelo redek.

Izbrana stezica naju je z nekaj malega iskanja v 20 minutah pripeljala na markirano pot iz Krme. Zavila sva levo nanjo in se z njo res povzpela na Konjsko sedlo (2020 m). Z njega ni bilo daleč do odcepa, kjer sva zjutraj zavila proti Cesarju, pa tudi Vodnikov dom ni bil prav zelo oddaljen. V jedilnici sva presenetila Mojco, ki je po svoje preživela dan in naju še ni pričakovala. Vsekakor smo si imeli veliko povedati.