Poljanska baba, planina Obranca in Snežna jama

Ker se spet spopadam s težavami s kolenom, se je Jani 7. junija sam odpravil na potep po vzhodnih obronkih Mežakle. Tam sva že hodila tudi skupaj, ko tegale bloga še ni bilo, a malce drugače in v snegu. Jani je pohod v že pravi poletni vročini doživel takole.

 

Avto sem pustil na kar velikem parkirišču za cesto pred krajevno tablo za Kočno na severnem koncu vasi. Markirana planinska pot se začne kakih 20 m nazaj proti dolini onstran ceste. Njen začetek označuje zelena tabla z napisom Pohodniška pot 6, kar je dejansko oznaka jeseniške poti, imenovane Potep po Mežakli, ki obišče njene najbolj zanimive točke. Takoj po vstopu v gozd sem se znašel na razcepu treh poti, a številni knafelčki in velikanski možici niso puščali dvoma: treba je navzgor po srednji, najbolj strmi poti. Zasukala se je v levo in se kmalu celo malce spustila med balvane. V 10 minutah me je pripeljala do prvih kažipotov (730 m), 
kjer se mi je z druge strani pridružila pot iz središča vasi, označena z rumenimi pikami. Družno sta zavili desno in me povedli do kratkega skalnega odseka, ki ga je mogoče tudi obhoditi po desni. Sledilo je 15-minutno prečenje pobočja v levo do novih kažipotov (822 m), ki sta kazala naprej Obranca 40min in desno Poljanska Baba 5min.

 

Seveda sem najprej zavil k Babi, ki sem jo doslej vedno gledal le iz doline. Ker sem bolj počasen, sem pred njeno obličje (okoli 840 m) stopil šele čez 10 minut. To je slikovit osamelec iz anizijskega dolomita, se pravi starega kakih 245 milijonov let, ki je prepereval znatno počasneje kot njegova okolica. Proti pobočju je visok 4 m, in proti dolini 8 m. O takih pojavih krožijo med ljudmi številne pripovedi. O Poljanski babi je menda najbolj znana tista, ki pravi, da je to trdosrčna grajska gospodična, ki je okamenela, ker je na lovu pustila zveri raztrgati nemočnega gonjača. Tamkajšnji vpisni zvezek priča, da mnoge domačine kljub tolikšni krutosti premaga njena privlačnost. To jutro na primer se je neki Denis D. do pol sedme ure že štirikrat vzpel do nje, letos pa celo 835-krat. Turistični delavci so podnjo postavili lično razlagalno tablo in prijetno klopco za oddih z razgledom.

  

 

Če sem že splezal do zanimive skala, pa poglejmo še na vrh Babe, tudi Kres imenovane, na pobočju katere skala stoji, sem si misli. Rečeno, storjeno. Nad klopco sem mimo markantne, a žal že umirajoče bukve zavil desno. Pot, sitno viseča po strmem pobočju, se je malo dvigala in malo spuščala. Ko se je po 10 minutah povzpela na greben, sem zavil desno nanj in vijugajoč med skalami v minutki ali dveh stopil na vrh (889 m). Označujeta ga geodetski kamen in srčasti knafelc. Prav veliko prostora na njem ni, razgled na Deželo pa je kar širok, a tisti dan žal ne najlepši. Malo prostora je najbrž botrovalo tudi temu, da so lesen križ postavili v skale nekaj metrov niže.

 

Vrnil sem se h kažipotoma (822 m). Tokrat sem nadaljeval naravnost proti Obranci. Čeprav je to srednjegorski svet, strmina ni popuščala, nasprotno, pojavili so se celo prvi ključi. Skoraj 40 minut je trajalo, da se je gozd malo razmaknil in se je pokazal travnat rob. Tam je bilo urejeno vzletišče za jadralne padalce (1036 m) z vpisno knjigo, na katero je opozarjala kričeče rdeča tablica. Zasilni klopi sta vabili k počitku s še lepšim pogledom na Deželo in Stol. Kljub mrču se mu nisem mogel upreti. Ko sem nadaljeval spet v gozd, se je strmina vendarle unesla, iz česar sem sklepal, da sem dosegel vršno planoto. Kažipota (1052 m) 10 minut naprej sta me spravila v dvom. Čeprav je tisti v levo že v 5 minutah napovedoval Obranco, sem se na srečo odločil za desni krak, ki naj bi vodil na Planski vrh. Bom takoj razložil, zakaj na srečo. V nekaj minutah sem namreč dosegel kolovoz, zavil levo nanj in minutko naprej levo ob njem presenečen zagledal spominsko ploščo Ferdu Korenu in Viktorju Arzenšku. Prejšnji dan sem prebrskal kar nekaj zemljevidov (zdaj vem, da sem iskal napačno lokacijo – Gonžov rovt) in zavrtel več telefonov, da bi izvedel, kje ta plošča je, a zaman. Nihče ni vedel nič uporabnega, nekateri so mi celo napovedali, da mi je ne bo uspelo najti. Prazne marnje. Koren in Arzenšek sta bila mladeniča, ki sta padla 1. avgusta 1941 v prvem oboroženem spopadu jeseniških partizanov z Nemci. Na ta dan imajo Jeseničani zdaj občinski praznik.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kolovoz se je mimo plošče in slikovitega debelušnega štora nadaljeval do gozdne ceste in naslednjih kažipotov (1079 m). Po cesti se gre desno na Planski vrh in levo na planino. Pot na slednjo je samo 30 m naprej zapustila cesto ter se v 5 minutah iztekla pred leso in kopico kažipotov (1048 m). S tamkajšnje razlagalne table sem se poučil, da je bil večji del Obrance nekdaj v lasti Marovtovih iz Podhoma, da je nekdanja kmetija obnovljena v pastirsko kočo in da se danes na planini še vedno pase nekaj krav. Razsežen travnik je bil poln cvetja. Ob poti skozi senčni gozd sem dotlej opazil le precej kokoševcev in medenik, tu pa so me je med običajnim travniškim cvetjem najbolj razveselili nekaj primerkov redkejše pikastocvetne kukavice in imenitno razcvetela bleda naglavka. V gozdičku sredi planine se skriva spomenik trinajstim partizanom in aktivistom (tudi Korenu in Arzenšku), ki so med vojno na tem koncu Mežakle izgubili življenje. V bližini so ob stezi proti Gorjam vidni skromni ostanki zidanega pastirskega stanu. Na najbolj južnem in najvišjem robu planine (1035 m) se odpre lep pogled proti Bledu, bolj desno sem v daljavi prepoznal Viševnik in Debelo peč, ali se morda vidi tudi Triglav, pa mi zaradi oblakov ni uspelo ugotoviti. Na razgledišču raste samotna smreka. Nekdaj je bil v njeno deblo menda vrezan križ, a je narava rano že zacelila, za njo pa pustila le nekaj smolenih solzic.

 

 

Čeprav sem se na Obranci zadržal kar uro in pol, se mi je zdelo še prezgodaj za vrnitev. Če že stikam za mežakelskim krasom, je pa res nujno obiskati še Snežno jamo. Po planinskih kažipotih je do nje tako in tako samo 20 minut. Od lese na začetku planine sem krenil po gozdni cesti proti zahodu. Po 5 minutah sem se po stezici v desno prestavil na cesto više. Tam me je sicer pričakal kažipot (1088 m), ki me je usmeril levo, potem pa kar dolgo ni bilo nobene markacije, niti na odcepu ceste v levo, ki bi lahko koga zavedla, ne. 10 minut naprej me je še zadnji kažipot (1093 m) opozoril, da moram desno na kolovoz, po katerem sem v nekaj minutah dosegel Snežno jamo (1109 m). Čeprav sem o njej že nekaj vedel s spleta, sem prebral vse s tamkajšnje razlagalne table. Medtem je iz smeri Planskega vrha prišel par, ki se je izkazal za očeta Janeza in hčer Uršo. Glasno sta ugotavljala, da s seboj nimata svetilk, ker nista vedela, da si je mogoče ogledati tudi notranjost jame. Predlagal sem, da grem jaz s čelko naprej, onadva pa mi bosta sledila s pomočjo telefonov. In smo šli. Previdno smo se spustili v vhodno udorno jamo in šele od znotraj se je res razločno videlo, da ima jama pravzaprav dva vhoda, ki ju ločuje naravni most. Vzhodni je navpičen in tako za navadne smrtnike neuporaben. Iz vhodnega dela zavije rahlo v desno 70 m dolg rov, ki je na dveh mestih tako ozek, da mora obiskovalec na vse štiri. Najtežji mesti sta opremljeni s klini in eno celo s kratko jekleno lestvijo. Kljub zelo spolzkemu terenu smo se vsi srečno prebili do končne dvoranice, popackane z nekaj grafiti. S pravimi kapniki se jama ne more pohvaliti, premore pa več prav čednih sigastih tvorb. Ker v vhodnem delu dolgo obleži sneg, so menda nekdaj pastirji in gozdarji iz njega pridobivali vodo, med vojno pa je partizanom jama služila za shrambo hrane.

 

Po izstopu iz jame sem malce okleval, ali naj podaljšam še do Planskega vrha. A ker sva tudi tam z Mojco bila že dvakrat, sem se odločil, da se s prijetno družbo vrnem v dolino. Prej kot v poldrugi uri smo bili spet pri avtih.

Neplansko spet na Planskem vrhu

Na Planskem vrhu (1299 m) sva bila že pred leti. Po najvišjem vrhu Mežakle, Jerebikovcu (1593 m), se nama je zahotelo še drugega najvišjega. Bila pa je zima, zato sva imela zimske težave z markacijami ter »običajne« težave zaradi neujemanja zemljevida in dejstev. Nazadnje niti nisva bila gotova, ali sva dosegla vrh. Na dan upora proti okupatorju sva se spet odpravila na Mežaklo. Pohajkovat, imela pa sva tudi dve določni želji: razgledati se s Škrbine in videti naravni most.

V središču Jesenic sva sledila smerokazu Športni park pod železnico, se zapeljala čez savski most in zavila desno, kakor svetujejo na Hribi.net. A tisto parkirišče je zasebno, zato je bolj »spodobno« nadaljevati pod cesto nekaj metrov naprej, saj je za podvozom (markacijo desno od njega je neznani avtor »vkomponiral« v svoj grafit) precejšnje makadamsko parkirišče, namenjeno ljubiteljem narave. Tudi ob bližnji zapornici, ki zapira dovoz k zasebnemu kamnolomu, stoji prijazna opozorilna tabla.

Na ovinku med podvozom in makadamskim parkiriščem se levo v breg odcepi potka, na asfaltu označena z markacijo in puščico. Spodnji del je bogato obrobljen s šmarnicami, ki prejšnjo sredo še niso cvetele, a te dni tam gotovo že lepo diši. Sicer sva videvala skoraj vse tiste rože kot na prejšnjem pohodu, le malo bolj pohitele so (telohi so se množično pretvarjali, da so stročnice). Po 25 minutah sva dosegla gozdno cesto, kjer pot navzdol označuje Viktor iz »zgodbe« Pot pod noge z Viktorjem pohodnikom (takih tablic je še več, prospekta pa žal ni več dobiti*), da morava zaviti levo, pa sva »uganila« sama. Na prvem ovinku leži kup vreč z odpadki, ki potrpežljivo čakajo na dokončanje čistilne akcije. Opazila sva prvi planinski srobot letos. Listi in celo že popki napovedujejo kar nekaj orlic. Pot čez veliko grdo poseko je (bila) markirana v levo, a ker se kmalu obrne desno, je že nastala bližnjica takoj desno. Markacij je pravzaprav dovolj, le da so mnoge slabo vidne (posebno za slabovidne). Nekatere so peterokrake, kot nalašč za dan upora. Hribi.net omenjajo dve poti. Ko sva čez 20 minut prišla na prireditveni prostor ob spomeniku padlim partizanom, je bilo jasno, da sva »drugo varianto« (tako rekoč »direktno« - levo strmo v klanec, ko dosežemo gozdno cesto, pa smo že mimo Zakopa) zgrešila. Na Zakopu (na tablici 1190 m, na Hribi.net pa 1150 m; na spomeniku piše o Zakopih, na tablici pa je končni i zamazan in tudi sicer prevladuje Zakop) na dan upora v držalih pri spomeniku ni bilo zastav in tudi golaža, ki ga »obljublja« tablica, ni bilo.

Nad prireditvenim prostorom sva zavila levo po gozdni cesti (oznak ni), ki se kmalu konča z nekakšnim obračališčem. Lahko bi bila nadaljevala desno po markacijah, a sva sledila kažipotu Bolnica. Stezica je komaj vidna in slabo označena, zato sva si precej pomagala z opisom na Hribi.net (koristijo tudi orientacijske sposobnosti in domišljija). Povzpela sva se na markirano panoramsko pot; razglede sicer moti drevje, a zdaj ko še ni olistano, niso tako slabi. Najprej sva se odpravila levo in se spustila ob ograji k partizanski bolnišnici. Pot je strma in posebno v vlažnem zelo spolzka. Spodnji del ograje je potreben popravila. Pod skalno steno tiči lesena hišica in s tabel izvemo nekaj o prvi partizanski bolnišnici na Gorenjskem, ki je sovražnik ni nikoli odkril. V njej je precejšen nered, podpisi vsepovsod pa pričajo, da ima kar veliko obiskovalcev.

Povzpela sva se nazaj na panoramsko pot in nadaljevala po njej proti vzhodu. Ni bilo dolgo, ko sva se spet ustavila: tako številnim in tako lepim avrikljem se niti Jani ni mogel upreti. Do menda najboljšega razgledišča na tem robu, Škrbine (Hribi.net 1210 m, panoramski zemljevid jeseniške občine 1154 m), ki ga poleg razgleda »krasita« pretvornik in siva pločevinasta hišica, ni daleč. Pod Škrbino pripelje gozdna cesta. Neki domačin nama je razložil marsikaj, tudi kako prepoznati Planski vrh, zato sva se odločila preveriti, ali sva pozimi res že stala na njem. Zlezla sva čez podrt električni drog in prišla do vodnjaka, nad katerim se pot močno vzpne. Ko se je strmina unesla, sva stala nad naravnim mostom (viri se razhajajo glede dolžine 15/10 m, višine 8/6 m in širine 3/4 m). Kmalu so naju markacije popeljale desno navzdol, kjer so oznake na nekaj mogočnih smrekah. Od tam je v desno le kratek vzponček na Planski vrh, ki ga označujejo geodetski kamen, v tla zapičen lesen kol in piramidasta skala z rdečo konico. Na najini zimski fotografiji kukata iz snega isti kol in (nepobarvan) vršiček skale. Čeprav sva malicala sredi gozda, se nama je prileglo enako kot na kakem zračnem razgledniku.

Desno od omenjenih smrek sva se spustila na zatravljen kolovoz, kjer je nekdo postavil možička, in desno po njem. Hitro začne zavijati levo in se strmo spuščati. Po kake četrt ure sva se znašla na drugem obračališču, kjer se konča gozdna cesta z desne. Zavila sva nanjo in čez nekaj minut levo z nje po stezi navzgor, po kratkem vzponu dosegla rob, se prekucnila čezenj in na neoznačenem razcepu izbrala levi krak (šele čez čas nama je izbiro potrdila markacija). Po nekaj manjših vzponih in spustih sva zagledala znamenje za Snežno jamo in zavila levo k njej. Jani je zlezel tudi noter, česar pozimi nisva mogla (si nisva upala) storiti.

Ko sva se vračala, naju je pod Planskim vrhom ujel dež. Dežek. Pri vodnjaku nisva zavila desno na panoramsko pot, ampak sva se spustila levo na gozdno cesto, jo prečkala in po široki, udobni gozdni poti prišla na prvo obračališče z druge strani, kot pa sva ga zjutraj, ko sva zavila k bolnišnici, zapustila. Od tu sva nadaljevala po gozdni cesti in čez 5 minut sledila markaciji v smeri Zakopa. Tokrat sva se izognila spomeniku in čez 5 minut pristala na stari poti; zdaj sva si lahko ogledala, kje sva gor grede** zgrešila »direktno«. Po poti vzpona sva se vrnila k avtu. Od tam sva se namesto skozi središče Jesenic odpeljala kar po Ulici heroja Verdnika, ki se nadaljuje z Ulico 1. maja, nato pa v Podkočni na glavno cesto (če boste to bližnjico ubrali tja grede, tik pred savskim mostom pri napisu Športni park Podmežakla zavijte levo) in pri Lipcah na avtocesto.

Izlet je trajal slabih pet ur. Pa ne slabih, ampak prijetnih!

* Viktor Ruard, podjetnik in inovator, je bil v 19. stoletju zaslužen za razcvet fužinarstva in zaposlovanje prebivalcev, zgradil je stanovanja za delavce in ustanovil fužinsko šolo. Podjeten je bil tudi v turizmu (v Zagorju ob Savi imajo Turistično društvo Ruardi). Iz jeseniškega turističnega društva so mi prijazno sporočili, da prospekta ni več, poslali pa so mi zemljevida kolesarskih in pohodniških poti ter panoramski zemljevid jeseniške občine. Hvala!

** Ko se približamo prvi skalni steni in pot zavije desno, je treba še do naslednjega ovinka, ko pa pot spet zavije desno pod veliko skalo, je čez kakih 30 m (pre)visoko levo v bregu dobra markacija, ki označuje »direktno«.