Tegoška gora za navdušence

Zadnjo (lansko!) oktobrsko soboto sva se kot že ničkolikokrat odpeljala v Jelendol, od tam pa proti Medvodju in po približno 2 km levo ob Zalem potoku. Pripeljala sva se pod planino enakega imena (1032 m), kjer se vozna gozdna cesta konča z obračališčem, nad njim pa stoji precejšnja počitniška hiša. Tam sva parkirala. Za cilj sva si izbrala Tegoško goro (najvišji vrh mogočne gore enakega imena, ki se začne vzhodno od Škrbine in niza vrhove do Macesja) z nekaj »podcilji«, katerih eden je bila Tegoška planina, ki sem jo predlani zaradi bolezni zamudila.

Podala sva se navzgor po kolovozu desno od počitniške hiše (vlako levo od nje sva se namenila raziskati nazaj grede). Pripeljal naju je do koč na planini Zali potok. Po sprehodu med njimi sva nadaljevala po kolovozu in takoj prišla na razcep, kjer sva izbrala desni krak navzgor. Spremenil se je v stezo, poraščeno s travo, ki je bila popolnoma razmočena, saj je ponekod voda kar tekla po njej. Ko se je strmina za kratek čas unesla, sva prečkala potok, potem pa se je steza pognala še bolj strmo v breg. Vzpenjala sva se po mokri Mrzli dolini. Še večkrat sva morala čez vodo; nekje je odnesla kos poti, tako da sva hodila pravzaprav po strugi.

 

Ko se je svet osušil, se je vzpon nadaljeval po stezici, obrasli in porasli z visoko suho travo, desno ob njej pa je tekla suha peščena in kamnita struga in pozneje zaraščen ozek jarek. Dosegla sva uravnavo s poseko in vrh nje zagledala rob ceste iz Jelendola proti planinam pod Košuto. Poseko sva prehodila po razritem opuščenem kolovozu skozi suho travo, ki nama je segala do pasu. Cesto sva dosegla kake pol ure nad izhodiščem in nadaljevala desno navzgor po njej. Nasproti studenčka na levi naju je verižica na desni opozorila na odcep k počitniški hišici s sila okrašeno okolico.

Od počitniške hišice je cesta tekla mimo peskokopa ter naju po rahlem spustu pripeljala do kažipotov levo proti Tegoščam, Šiji in Pungratu. Sledila sva jim na stransko cesto. Od nje se je odcepilo več kolovozov, eden desno z zapornico. Levo pod cestiščem sva opazila kolovoz in sklenila nazaj grede preizkusiti, kam vodi. Na naslednjem razcepu je pot na Pungrat in Šijo odšla levo, midva pa sva se držala desne smeri proti Tegoški planini. Toda nedaleč naprej, po slabe pol ure hoda po cesti, sva se pri odcepu levo odločila za pot čez planino Pungrat proti Škrbini, ki jo je bilo od tam prav lepo videti.

Vzpenjala sva se čez poseko, zasajeno z novimi drevesci. Kmalu po prestopu pašniške ograje sva na levi zagledala modro pobarvana kovinska vrata na planino Pungrat. Zgoraj ob cesti, ki je pritekla skozi tista vrata, sva videla kažipote, zato sva se usmerila tja. Tam je bil še en odcep levo k taborniškemu domu na Šiji, od koder je bilo slišati hrup in tudi prometa v tisto smer je bilo nenavadno veliko. Midva pa sva zavila desno, kamor je vabil kažipot Pungrat Odprto vsak dan. Hm. Kakih 20 minut nad cesto sva prispela do stanov na planini Pungrat (1447 m) in seveda niso bili odprti. Čisto do stavb nama pravzaprav ne bi bilo treba, a sva si hotela ogledati kažipote.

Čez pašnike, posejane s skalami, sva se podala navzgor proti Škrbini. Markacij ni bilo videti, le na levem robu planine sva na debeli smreki opazila smerno tablico navzgor Škrbina 1^h. Skozi pas gozda sva prikoračila med ruševje, ki ga je popestrilo nekaj zardelih jerebik. Strma, ozka in vijugasta, a dovolj dobro označena stezica naju je mimo vodnega zajetja in slikovitih skal natanko uro nad planino odložila na sedlu Škrbina/Skarbina (1869 m). Na drugo stran sva prvič pogledala v Avstrijo. Zarjavela smerna tablica nama je povedala, da morava desno proti Košutnikovemu turnu, bližnja skala pa še dodala znak za zelo zahtevno pot, ampak midva seveda nisva nameravala tako daleč. Na tamkajšnjem mejnem »kamnu« piše XXIV/83.

 

Ko sva zapustila sedlo in se s strmega pobočja ozrla nanj, sva ga šele zares videla kot škrbino. Pot naju je vodila mimo odcepa proti Malejevi planini in Selam/Zell. Odpirali so se čedalje širnejši razgledi na Kamniško-Savinjske Alpe. Nadaljevala sva desno po grebenu ali tik pod njim; ozko stezo so tu in tam »zagradile« skale. Pobočje pod nama (na slovenski strani) je bilo silno strmo in travnato, prav »primerno« za zdrs. Dohitel naju je mladenič, ki se je povzpel na vsak vršič v grebenu (midva sva enega, nekoliko umaknjenega levo od grebena, izpustila). Fotografirali smo drug drugega in potem nekaj časa hodili skupaj. Po 40 minutah od Škrbine smo se povzpeli na Pungratsko goro/Dichte Spitze (2025 m, mejni kamen XXIV/74), označeno z geodetskim kamnom s križcem in kamnom z napisom KT. Daleč pred seboj smo zagledali čredico gamsov, ki se je pasla po pobočju nad Tegoško planino. Mladenič je odhitel naprej, midva pa sva se še razgledovala. Ko je začelo brenčati in je »brenčalo« nekaj časa lebdelo nad Kladivom, sva že mislila, da se je zgodila nesreča in je helikopter pripeljal reševalce, a se je k sreči izkazalo, da se nekdo spreletava za zabavo.

 

S Pungratske gore sva se spustila na stezico pod vrhom in mimo Pišence/ Pešince/Windhöhe (1999 m) prikorakala pod Klado/Kleinspitz (1956 m). Strm vzpon nanjo se začne pri mejnem kamnu XXIV/68. Izpustila sva jo in se ustavila na vršiču s kamnom XXIV/65, od koder je bil lep pogled nazaj na greben, zadaj za njim pa sva razločila celo Triglav. Na najvišjo točko Tegoške gore (2044 m, mejni kamen XXIV/63) sva stopila 40 minut od Pungratske. »Najin« mladenič je tedaj stal že na Macesju. Razgled je bil čudovit, med drugim sva prvič lepo videla Cjajnikov steber. Cjajnik/Lärchenturm (1967 m) je skalnat stolp, ki ga imajo nekateri za del Macesja, od tod tudi ime Macesnov turn, če to ni zgolj prevod nemškega imena. Domneve o imenu sem našla tri (v obojih Karavankah, tako Klinarjevih kot Janševih, in zanimivem zapisu Gorazda Goriška): s planine Mrzli log je menda videti kot čajnik, Ecjan (po Klinarju) ali Cjan (po Gorišku) se imenuje del pobočja Tegoške gore, tretja pa je izpeljava iz encijan – cjan. 

Ko sva se odpravljala z vrha, je po brezpotnem travnatem rebru (Klinar ga tako celo imenuje: Travnato rebro) ves navdušen prisopel gor mlad par s kužkom. Ta direttissima se nama je zdela prestrma za sestop, zato sva se vrnila po grebenu ter ga po 20 minutah na najnižjem delu zapustila in se spustila proti Tegoški planini (1430 m; Janša uporablja ime Tegošče, na kažipotu, koči in zemljevidu pa piše Tegoška planina). Spuščala sva se na pogled in si sproti določala grmičke in skale, kjer sva zavijala, da ni šlo prestrmo naravnost navzdol. Po slabi uri sva pristala pri Jelendolu 34, kakor piše na eni izmed stavb na planini. Stara smerna tablica z napisi Pungart 0,30^h, Dolga njiva 1.20^h, Šija 1,30^h in Kofce 2,00^h je ležala na tleh. Poklepetala sva z domačinoma, ki sta moževala na verandi, in nadaljevala pot po cesti nad stanovi.

Pri kovinskih vratih sva zapustila planino in stopila v gozd. Onkraj njega se je obakraj ceste s pogledom na gore od Ojstrice do Storžiča košatila visoka suha trava. Kmalu za razgledno klopco sva srečala lovca, ki nama je s kazalcem na ustnicah pokazal, naj bova tiho; hodil je po travnatem grebenu po sredini ceste, da bi stopal čim tiše in tako ne bi svoje žrtve opozoril nase. Za levim ovinkom s parkiriščem, nad katerim so žareli macesni, se je cesta začela nekoliko spuščati. Približno 40 minut pod planino sva prepoznala odcep proti Pungratu, kjer sva zjutraj zapustila cesto, in klobasa je bila zašpiljena. Sledil je razcep s kažipoti in kakih 40 m pod njim sva pri možicu, ki sva si ga postavila gor grede, preverila, kam pripelje tamkajšnji kolovoz. Na gozdno cesto sva sestopila pred peskokopom in si pot precej skrajšala (kdor bi hotel uporabiti to bližnjico gor grede, bi moral zaviti na prvi kolovoz za peskokopom levo). Takoj za studenčkom sva se spustila levo po neopazni »potki« brez oznak, ki sva jo k sreči poznala od prej, in se prebila skozi ščavje na poseki. Po Mrzli dolini in čez planino Zali potok je šlo hitro, na parkirišče pa sva se spustila po vlaki – pravcati drsalnici, ki naju je dostavila natanko k avtomobilu. Od »špile« do njega sva potrebovala 45 minut.

 

Ta prijetni in razgibani pohod nadvse priporočam. Res ne vem, zakaj si je Tegoška gora v vodnikih zaslužila mnenje, da je brez prave samostojne veljave in kot poseben planinski cilj zato običajno ne pride v poštev. Midva se za take zlahka navdušiva. Hoje je bilo tri ure in pol tja, dobri dve in pol nazaj. Ker sva se potepala več kot devet ur, sva se v dolino vozila že v pojemajoči svetlobi in je bilo treba kar nekaj previdnosti, saj je cesta slaba in se nanjo valijo tudi precejšnje skale. Previdno torej. Preden sva se poslovila od Zalega potoka, pa sva se ustavila še pri njegovem zalem slapu.

Briška Črnica

Posebno mene (Janija malce manj) veseli jeseni »obirati češnje« po Brdih ‒ ubirati poti, poimenovane po starih briških sortah. Privoščila sva si že Trcinko in Karnjuko, za lansko zadnjo oktobrsko soboto pa sem izbrala Črnico. Prenočevala sva v hotelu Venko v Neblem in že skozi okno videla, kje bova začela pot.

Od hotela sva se odpravila po asfaltni cesti proti Italiji. Pri potoku Dugo se je Črnica odcepila levo, a midva sva se jo odločila prehodili v nasprotno smer (da bi prišla do vinoteke v gradu Dobrovo kar najpozneje in tam kupljenega vina ne bi bilo treba predolgo nositi). Ker je označena le v eno smer, sva se zavedala, da bodo oznake ves čas kazale »narobe«. Zavila sva torej desno med vinograde. »Dišalo« je po zamaških. Med vrstami trt je raslo nekaj zelenega, preveč urejeno, da bi bil plevel. Brala sem, da vinogradniki posejejo med trte medonosne rastline, ki cveto spomladi, da privabljajo žuželke, ki potem oprašijo tudi trte.

Šele po 20 minutah naju je na škarpi nasproti razpadajočega gospodarskega poslopja pri Bertu razveselila prva markacija in asfalt se je končal. Ob poti so rasli kakiji. Na dvorišču pri Mihlarju sta med na pol podrtimi stavbami stala traktor in kitajski zabojnik. Po obokanem vhodu sva sklepala, da je bila domačija nekoč kar imenitna. Mimo naslednje sva čez 10 minut prišla do asfaltne ceste. Sprehodila sva se med hišami Nebla, ki so jih krasili rože in zanimiva drevesa, kot so pavlovnije, granatna jabolka, velecvetne magnolije. Za pavlovnijo je gospodar uporabil ime fatalka, kar spominja na usodnik, ki pa je drugačen (tudi tega sem nekoč spoznala v Brdih).

Po asfaltu sva se spustila v levo; na cestišču so bile narisane rumene puščice. Čez 20 minut sva pri zdelani, a lepo poslikani kapelici naletela na vaščanko, ki jo je zanimalo, ali sva od daleč. Povedala je, da je slika delo neke domačinke, kapelica pa propada, ker se ljudje ne znajo več »skup vzet«, da bi jo obnovili, ampak je danes vsak zase, tako kot otroci, ki se ne znajo več skupaj igrati zunaj, ampak sedi vsak pri svojem računalniku. Pri hiši Neblo 31a sva zakoračila po makadamu, spet med vinograde. Iz pozabljenega grozda (morda pa ne – nekateri vinogradniki menda namenoma pustijo kak grozd, da se tudi po trgatvi vidi, kakšen je pridelek) sva utrgala jagodo in bila je nepričakovano kisla.

Na naslednjem razcepu sva se držala levo in pri Hruševlju 18a spet stopila na asfalt. Že od daleč sva videla cerkev sv. Marjete. Takoj za razpadajočo hišo (za varnost mimoidočih je »poskrbljeno«) sva zavila levo navzgor in po četrt ure prišla do prikupne gotske cerkve z odprtim zvonikom. Ustavila sva se še na bližnjem pokopališču, kjer je tudi spomenik borcem in talcem, ki so 22. maja 1944 zgoreli pri Peternelu. Nadaljevala sva mimo table Pohodne poti po Brdih o Neblem in Hruševlju ter pri oljčniku v gozd. Srečala sva domačinko, ki je vprašala, ali greva v hribe. Ne vem, ali je razumela Janijev odgovor »Lahko bi se tako reklo.« Tam kljub obilici vzpetin (brd) pač nimajo »pravih« hribov. Prvič sva se zares povzpela. Na naslednjem razcepu je bil najin levi krak. Nad drugim oljčnikom sva stopila iz gozda pri klopci in počitniški hišici s pogledom na Hruševlje. Po tleh so ležale prazne kostanjeve ježice, ko sva nadaljevala po robu gozda, pa želodi. Po blatu in mokrih kamnih je drčalo. Gozd je bil neurejen in zaraščen s podrastjo pa tako gost, da se je kar stemnilo.

Ko sva naslednjič prišla do asfaltne ceste, je kažipot Črnica kazal desno, edinikrat v najino smer (torej narobe). Tam, četrt ure od Sv. Marjete, na pobočju Komnine (242 m), se je asfalt prekucnil proti desni. Cesta, na kateri so bile rumene puščice v obe smeri, naju je vodila mimo ograjene hiše (tablica je morebitnemu vsiljivcu grozila s psom, nožem, pištolo in puško v sliki in (italijanski) besedi) in transformatorske postaje Hlevnik (včasih je to edini vir podatka, kje sva se znašla) do druge ceste. Ob njej sva se ustavila pri slikovitem Skubinovem čebelnjaku in dveh osličkih. Kmalu zatem sva zavila ostro desno navzgor, kamor sta kazali rumena črta na asfaltu in markacija. Cesta se je zožila v stez(ic)o, pa je bila še vedno asfaltna. Komnino sva šele od tam videla kot vzpetino. Na nekem drugem hribu nama je pritegnilo pozornost nenavadno rogovilasto drevo. Ob cesti so rasli kakiji in oljke, ki so se šibili od plodov, pa tudi fige in orehi. Pred hišo, h kateri je najbrž spadalo to drevje, sva zavila levo.

 

 

 

Pol ure od Komnine sva prispela na križišče. Najina smer je bila desno navzdol, a najprej sva se na hitro povzpela levo, kjer naj bi bila najvišja točka najinega pohoda: Bajetov vrh (265 m – z nekaj zlobe bi mu lahko rekla Baje vrh), od koder sva med drugim videla dolinico, v kateri se je skrival Krčnik s kotliči in naravnim mostom, ki sva si jih ogledala prejšnji dan (ne prvič). Vrnila sva se na križišče in sledila markaciji. Pri zanimivi, a propadajoči kapelici sva prečkala asfaltno cesto in na drugi strani mimo domačije vstopila v gozd. Ko sva sestopala po strmi skalnati stezi, je začelo deževati. Po 20 minutah sva pristala na cesti pri Peternelu. Spomenik nad križiščem, posvečen 22 domačinom, ki so jih Nemci žive zažgali, sva že poznala, saj se tam Črnica sreča s Trcinko. Na tragični dogodek spominja tudi tablica na pročelju hiše na drugi strani križišča, ki je prejšnjikrat nisva opazila.

S križišča sva odšla po dvoločnem kamnitem mostu čez Kožbanjšček s kipcem Janeza Nepomuka; njegova podoba večkrat krasi kak most ali stoji ob reki, ker so ga vrgli v Vltavo in je utonil. Ko so leta 1903 zgradili most, so mu dodali kipec, da bi jih svetnik varoval pred Kožbanjščkovimi poplavami. Poseben kažipot na podstavku – roka, katere kazalec kaže v smer Slauče in Belo – je veljal tudi za naju. Cesta naju je vodila mimo hiše s svojevrstno »zemljanko« do križišča, od koder sva videla domačijo znanega vinarja Čarge na Pristavem. Smeri Slavče in Belo sta se ločili, pohodniških oznak pa ni bilo. Povzpela sva se desno proti Slavčam. Pri kažipotu Črnica sva se spet držala desno. Za kapelico pri Slavčah 2b sva stopila na kolovoz. Mimo kažipota levo Čmpevka sva se vzpenjala dalje nad vinograde. Na gojzarjih so se nama hitro nabrale blatne cokle.

 

Bližala sva se hribu z rogovilastim drevesom na vrhu. Pot je sicer tekla mimo njega, a radovednost naju je gnala gor. Nagajale so nama bodeče akacije in paziti sva morala, da nisva napravila kake škode na brajdah. Pol ure nad Peternelom sva s težavo dosegla vrh Kandije (217 m) s starim hrastom in borno klopco. Tedaj se je pošteno ulilo, kar vrnitve na pot ni ravno olajšalo. Spodaj po naseljih se je ves čas slišalo Moj očka 'ma konjička dva – potujoča prodajalna je vabila kupce. Kmalu sva se znašla na asfaltni cesti med hišami in mimo pokopališča prišla do kapelice. Nasproti nje so bili ob odcepu v desno kažipoti: nazaj Čmpevka, nazaj in desno Črnica. Slednja ima namreč dve različici in tam sta se srečali; midva sva hodila po daljši. Nedolgo zatem sva četrt ure pod Kandijo stopila na trg pri cerkvi sv. Lovrenca.

 

V vasi se nisva dolgo zadržala. Vrnila sva se na križišče pri kapelici in zavila desno navzdol po asfaltni cesti, od katere se je takoj spet desno odcepil kolovoz. Komaj sva se dobro otresla blata, že sva imela na podplatih spet debele cokle. Spustila sva se do potočka Šebeč, nato se začela vzpenjati, ves čas med vinogradi. Obstala sva na trojnem razcepu in v krošnji bogato obložene jablane precej po naključju opazila kažipota, ki sta kazala na srednjo pot. Dobre četrt ure od Šlovrenca sva po strmem bregu prisopihala pod hišo in zavila desno na asfaltno cesto, na kateri sva puščala grde sledi. Šla sva pogledat hišno številko: Kozarno 5a.

 

Po posvetu z zemljevidom sva zavila desno po cesti. Srečala sva prijazno dekle s prikupnim psom in izvedela, da bi bila morala spodaj na trojnem razcepu zaviti bolj desno. Izkoristila sva priložnost za vprašanje, kaj je vitki stolp ali steber, ki sva ga že nekaj časa opazovala v daljavi, in dobila nevznemirljiv odgovor: »Simobilova antena, nič posebnega, zelena plastika.« Skozi Kozarno, mimo kupa zavrženih kolov iz brajd, ki so se jih še držali posušeni trsi (vrtnica pa je še cvetela!) in čudovito polnih oljk sva se v četrt ure strmo spustila k bencinski črpalki pod Dobrovim. V daljavi se je že pokazal grad. Nasproti črpalke se je na cesto iztekla pot, ki sva jo zgrešila. Glavno cesto Neblo‒Dobrovo sva prečkala v smer Fojana.

Čez kakih 200 m sva za mostom čez Reko zavila levo. Kažipoti so nama povedali, da se tam srečajo Čmpevka, Črnica, Prvačnca in Bjla cepika. Kolovoz je tekel ob kanalu med vinogradi in sadovnjaki. Pod mostom čez kanal je po vodi stikala bela čaplja; ko sva se ji približala, je odletela. V 10 minutah sva prispela do torklje; del Kleti Brda je tudi oljarna. Lahko sva si ogledala zbiranje oliv, pridobivanje olja in odstranjevanje ostankov plodov ‒ tropin. Kdor pripelje vsaj 150 kg oliv, dobi svoje olje, manjše količine pa zmešajo. Na drugi strani iste stavbe je vinoteka. Od nje sva nadaljevala po cesti navzgor.

Pred tablo za krožišče in krajevno tablo Dobrovo sva zavila ostro desno in na začetku ekološkega otoka so bili spet »češnjevi« kažipoti. Nekakšen kolovoz naju je v 10 minutah pripeljal do gradu. V vinoteko nisva mogla, ker je bila zaradi prenove zaprta (na spletu ni bilo nobenega obvestila), torej sva brez potrebe hodila v »napačno« smer. Na dvorišču sta naju presenetila doprsni kip prvega predsednika vlade neodvisne Republike Indije Jawaharlala Nehruja, ki sta ga leta 2013 odkrila predsednica lok sabhe (tako se imenuje indijski parlament – česa vsega se človek ne nauči na pohodih!) Meira Kumar (ne, ni poročena s Slovencem, Kumar je v Indiji pogost priimek) in župan Brd Franc Mužič, ter spominsko drevo, zasajeno leta 2012 ob 20. obletnici vzpostavitve japonsko-slovenskih diplomatskih odnosov.

Pot sva nadaljevala mimo kažipotov Gradnikove učne poti in Kozanke (o Črnici pa nič), kjer je bilo konec asfalta. Na dveh razcepih sva se držala levo. Čez četrt ure sva končno lahko od blizu videla Simobilov stolp, »oblečen« v velikansko plastično cipreso, kar se nama je sicer zdelo zanimivo, lepo pa ne. Ogledala sva si tudi razgledno ploščo in tablo o Dobrovem. Sledil je kratek vzpon do kažipotov in med njimi je bil končno spet tudi najin. Spustila sva se desno in se za kratek čas znebila asfalta, a brž spet zakoračila desno na prečno asfaltno cesto, kjer je iz (nama) neznanega razloga čepel zajček (enega sva videla že prej).

 

Na naslednjem križišču ni bilo znamenja za naju, zato sva sledila kažipotu Prvačnca levo po asfaltu (desni krak je bil makadamski). Cesta se je spuščala skozi gozd. Na transformatorski postaji je pisalo Kozlink 2. Pri Grajski cesti 24 se je asfalt končal in Prvačnca se je nadaljevala desno navzdol, levo pa ni bilo oznake. Pozvonila sva pri najbližji hiši in vprašala, kje se gre v Fojano. Če bi se držala Prvačnce, bi prišla v Jordanovo, za Fojano pa morava nazaj in na križišču po desnem, makadamskem kraku, sva izvedela. Med vračanjem sva naletela na deklici, ki sta se podili po gozdu in kričali: »Tata, gobe, rjave gobe!« Pridružila se nama je psička Pika, čeprav jo je njena kolesarka glasno klicala in sva jo tudi midva podila nazaj. Srečala sva možaka v džipu; ustavil se je in vprašal, ali sva videla črnega psa. Le kaj je s tamkajšnjimi psi?

Kakih 20 minut od Simobilove antene (stranpoti po Prvačnci ne štejem) sva le prispela v Fojano. Kaj naj s Piko? Tedaj se je pripeljal avto in voznik z otrokoma jo je iskal. Mimoidoči domačin jih je poznal. Psička, stara šele eno leto, je bila ves dan notri in ko so jo končno spustili ven, ni hotela več nazaj. Ostala je v Fojani pri tistem domačinu. Mimo hiše, na katere zdelanem ometu sva še lahko prebrala Živel – Tito – Kardelj, in suhega vodnjaka sva dosegla vrh klanca s tablico o gradnji ceste Dobrovo‒Fojana‒Barbana iz časa samoprispevkov in prostovoljnega dela leta 1986. Postala sva pri spomeniku šestim domačinom, ki so padli za svobodo. Živahna domačinka, skoraj zgrožena, koliko sva že prehodila, in zaskrbljena, koliko še morava, nama je opisala pot naprej. Ko je izvedela, da je najin današnji cilj hotel Venko, je namignila: »Če masta puhno soldov, lohku ...« Pa sva ji brž razložila, da tam samo spiva, nič ne hazardirava (v hotelu je namreč igralnica). Poslovili smo se kot stari znanci. Brike, ki sva jih srečala ta dan, so bile vse zelo prijazne; morda to pomaga tudi pri vzgoji sadja.

O Fojani sem pozneje odkrila še dve zanimivosti: tam so ustanovili prvo zadrugo v Brdih in tam se je rodil skladatelj Rado Simoniti, ki je pokopan pri Svetem Duhu na jezeru. Ob stoletnici rojstva so na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo. Žal si vasi nisva natančneje ogledala, tudi ker je spet začelo deževati. Ko sva se spuščala dalje po cesti, sva v daljavi že zagledala svoj hotel. Skozi Fojano sva hodila 20 minut in naslednja vas je bila Barbana. V označenem križišču sva zavila desno. Pri klopci pod hrastom sva prebrala tablo o obeh vaseh. Ko sva prišla do cipres pod domačijo, sva po napisih samo v italijanščini (Azienda agricola Livon, Val Buins Livon) sklepala, da sva prestopila državno mejo. Odšla sva že predaleč. Vrnila sva se in pod Kramarjem odkrila odcep nasproti škarpe, na kateri sta bili markacija in puščica, rumena puščica pa tudi na asfaltu (četrt ure od začetka Barbane). Spustila sva se po gozdni cesti in na drugi strani gozda zavila levo po mostu čez Reko. V njej so bile nekakšne pregrade, ob njej pa vodomerna postaja. Onstran mostu sva nadaljevala levo ob Reki in po 20 minutah prispela v hotel. 

Sicer veliko parkirišče je bilo že skoraj polno in avtobusi so še dovažali goste. Igralniških turistov ne razumem – oni pa najbrž pohodnikov ne. Po dobrih petih urah hoje in skoraj osmih urah »na terenu« sva bila prijetno utrujena (resnici na ljubo je bilo nekoliko preveč cest) in silno blatna, a z vremenom sva imela pravzaprav srečo: le nekajkrat je deževalo, napovedanih nalivov pa ni bilo. Bova videla, kakšne sreče bova naslednjič, ko bova spet na kakem koncertu v Krminu – kar nekaj »češnjevih poti« naju še čaka.