Briška Črnica

Posebno mene (Janija malce manj) veseli jeseni »obirati češnje« po Brdih ‒ ubirati poti, poimenovane po starih briških sortah. Privoščila sva si že Trcinko in Karnjuko, za lansko zadnjo oktobrsko soboto pa sem izbrala Črnico. Prenočevala sva v hotelu Venko v Neblem in že skozi okno videla, kje bova začela pot.

Od hotela sva se odpravila po asfaltni cesti proti Italiji. Pri potoku Dugo se je Črnica odcepila levo, a midva sva se jo odločila prehodili v nasprotno smer (da bi prišla do vinoteke v gradu Dobrovo kar najpozneje in tam kupljenega vina ne bi bilo treba predolgo nositi). Ker je označena le v eno smer, sva se zavedala, da bodo oznake ves čas kazale »narobe«. Zavila sva torej desno med vinograde. »Dišalo« je po zamaških. Med vrstami trt je raslo nekaj zelenega, preveč urejeno, da bi bil plevel. Brala sem, da vinogradniki posejejo med trte medonosne rastline, ki cveto spomladi, da privabljajo žuželke, ki potem oprašijo tudi trte.

Šele po 20 minutah naju je na škarpi nasproti razpadajočega gospodarskega poslopja pri Bertu razveselila prva markacija in asfalt se je končal. Ob poti so rasli kakiji. Na dvorišču pri Mihlarju sta med na pol podrtimi stavbami stala traktor in kitajski zabojnik. Po obokanem vhodu sva sklepala, da je bila domačija nekoč kar imenitna. Mimo naslednje sva čez 10 minut prišla do asfaltne ceste. Sprehodila sva se med hišami Nebla, ki so jih krasili rože in zanimiva drevesa, kot so pavlovnije, granatna jabolka, velecvetne magnolije. Za pavlovnijo je gospodar uporabil ime fatalka, kar spominja na usodnik, ki pa je drugačen (tudi tega sem nekoč spoznala v Brdih).

Po asfaltu sva se spustila v levo; na cestišču so bile narisane rumene puščice. Čez 20 minut sva pri zdelani, a lepo poslikani kapelici naletela na vaščanko, ki jo je zanimalo, ali sva od daleč. Povedala je, da je slika delo neke domačinke, kapelica pa propada, ker se ljudje ne znajo več »skup vzet«, da bi jo obnovili, ampak je danes vsak zase, tako kot otroci, ki se ne znajo več skupaj igrati zunaj, ampak sedi vsak pri svojem računalniku. Pri hiši Neblo 31a sva zakoračila po makadamu, spet med vinograde. Iz pozabljenega grozda (morda pa ne – nekateri vinogradniki menda namenoma pustijo kak grozd, da se tudi po trgatvi vidi, kakšen je pridelek) sva utrgala jagodo in bila je nepričakovano kisla.

Na naslednjem razcepu sva se držala levo in pri Hruševlju 18a spet stopila na asfalt. Že od daleč sva videla cerkev sv. Marjete. Takoj za razpadajočo hišo (za varnost mimoidočih je »poskrbljeno«) sva zavila levo navzgor in po četrt ure prišla do prikupne gotske cerkve z odprtim zvonikom. Ustavila sva se še na bližnjem pokopališču, kjer je tudi spomenik borcem in talcem, ki so 22. maja 1944 zgoreli pri Peternelu. Nadaljevala sva mimo table Pohodne poti po Brdih o Neblem in Hruševlju ter pri oljčniku v gozd. Srečala sva domačinko, ki je vprašala, ali greva v hribe. Ne vem, ali je razumela Janijev odgovor »Lahko bi se tako reklo.« Tam kljub obilici vzpetin (brd) pač nimajo »pravih« hribov. Prvič sva se zares povzpela. Na naslednjem razcepu je bil najin levi krak. Nad drugim oljčnikom sva stopila iz gozda pri klopci in počitniški hišici s pogledom na Hruševlje. Po tleh so ležale prazne kostanjeve ježice, ko sva nadaljevala po robu gozda, pa želodi. Po blatu in mokrih kamnih je drčalo. Gozd je bil neurejen in zaraščen s podrastjo pa tako gost, da se je kar stemnilo.

Ko sva naslednjič prišla do asfaltne ceste, je kažipot Črnica kazal desno, edinikrat v najino smer (torej narobe). Tam, četrt ure od Sv. Marjete, na pobočju Komnine (242 m), se je asfalt prekucnil proti desni. Cesta, na kateri so bile rumene puščice v obe smeri, naju je vodila mimo ograjene hiše (tablica je morebitnemu vsiljivcu grozila s psom, nožem, pištolo in puško v sliki in (italijanski) besedi) in transformatorske postaje Hlevnik (včasih je to edini vir podatka, kje sva se znašla) do druge ceste. Ob njej sva se ustavila pri slikovitem Skubinovem čebelnjaku in dveh osličkih. Kmalu zatem sva zavila ostro desno navzgor, kamor sta kazali rumena črta na asfaltu in markacija. Cesta se je zožila v stez(ic)o, pa je bila še vedno asfaltna. Komnino sva šele od tam videla kot vzpetino. Na nekem drugem hribu nama je pritegnilo pozornost nenavadno rogovilasto drevo. Ob cesti so rasli kakiji in oljke, ki so se šibili od plodov, pa tudi fige in orehi. Pred hišo, h kateri je najbrž spadalo to drevje, sva zavila levo.

 

 

 

Pol ure od Komnine sva prispela na križišče. Najina smer je bila desno navzdol, a najprej sva se na hitro povzpela levo, kjer naj bi bila najvišja točka najinega pohoda: Bajetov vrh (265 m – z nekaj zlobe bi mu lahko rekla Baje vrh), od koder sva med drugim videla dolinico, v kateri se je skrival Krčnik s kotliči in naravnim mostom, ki sva si jih ogledala prejšnji dan (ne prvič). Vrnila sva se na križišče in sledila markaciji. Pri zanimivi, a propadajoči kapelici sva prečkala asfaltno cesto in na drugi strani mimo domačije vstopila v gozd. Ko sva sestopala po strmi skalnati stezi, je začelo deževati. Po 20 minutah sva pristala na cesti pri Peternelu. Spomenik nad križiščem, posvečen 22 domačinom, ki so jih Nemci žive zažgali, sva že poznala, saj se tam Črnica sreča s Trcinko. Na tragični dogodek spominja tudi tablica na pročelju hiše na drugi strani križišča, ki je prejšnjikrat nisva opazila.

S križišča sva odšla po dvoločnem kamnitem mostu čez Kožbanjšček s kipcem Janeza Nepomuka; njegova podoba večkrat krasi kak most ali stoji ob reki, ker so ga vrgli v Vltavo in je utonil. Ko so leta 1903 zgradili most, so mu dodali kipec, da bi jih svetnik varoval pred Kožbanjščkovimi poplavami. Poseben kažipot na podstavku – roka, katere kazalec kaže v smer Slauče in Belo – je veljal tudi za naju. Cesta naju je vodila mimo hiše s svojevrstno »zemljanko« do križišča, od koder sva videla domačijo znanega vinarja Čarge na Pristavem. Smeri Slavče in Belo sta se ločili, pohodniških oznak pa ni bilo. Povzpela sva se desno proti Slavčam. Pri kažipotu Črnica sva se spet držala desno. Za kapelico pri Slavčah 2b sva stopila na kolovoz. Mimo kažipota levo Čmpevka sva se vzpenjala dalje nad vinograde. Na gojzarjih so se nama hitro nabrale blatne cokle.

 

Bližala sva se hribu z rogovilastim drevesom na vrhu. Pot je sicer tekla mimo njega, a radovednost naju je gnala gor. Nagajale so nama bodeče akacije in paziti sva morala, da nisva napravila kake škode na brajdah. Pol ure nad Peternelom sva s težavo dosegla vrh Kandije (217 m) s starim hrastom in borno klopco. Tedaj se je pošteno ulilo, kar vrnitve na pot ni ravno olajšalo. Spodaj po naseljih se je ves čas slišalo Moj očka 'ma konjička dva – potujoča prodajalna je vabila kupce. Kmalu sva se znašla na asfaltni cesti med hišami in mimo pokopališča prišla do kapelice. Nasproti nje so bili ob odcepu v desno kažipoti: nazaj Čmpevka, nazaj in desno Črnica. Slednja ima namreč dve različici in tam sta se srečali; midva sva hodila po daljši. Nedolgo zatem sva četrt ure pod Kandijo stopila na trg pri cerkvi sv. Lovrenca.

 

V vasi se nisva dolgo zadržala. Vrnila sva se na križišče pri kapelici in zavila desno navzdol po asfaltni cesti, od katere se je takoj spet desno odcepil kolovoz. Komaj sva se dobro otresla blata, že sva imela na podplatih spet debele cokle. Spustila sva se do potočka Šebeč, nato se začela vzpenjati, ves čas med vinogradi. Obstala sva na trojnem razcepu in v krošnji bogato obložene jablane precej po naključju opazila kažipota, ki sta kazala na srednjo pot. Dobre četrt ure od Šlovrenca sva po strmem bregu prisopihala pod hišo in zavila desno na asfaltno cesto, na kateri sva puščala grde sledi. Šla sva pogledat hišno številko: Kozarno 5a.

 

Po posvetu z zemljevidom sva zavila desno po cesti. Srečala sva prijazno dekle s prikupnim psom in izvedela, da bi bila morala spodaj na trojnem razcepu zaviti bolj desno. Izkoristila sva priložnost za vprašanje, kaj je vitki stolp ali steber, ki sva ga že nekaj časa opazovala v daljavi, in dobila nevznemirljiv odgovor: »Simobilova antena, nič posebnega, zelena plastika.« Skozi Kozarno, mimo kupa zavrženih kolov iz brajd, ki so se jih še držali posušeni trsi (vrtnica pa je še cvetela!) in čudovito polnih oljk sva se v četrt ure strmo spustila k bencinski črpalki pod Dobrovim. V daljavi se je že pokazal grad. Nasproti črpalke se je na cesto iztekla pot, ki sva jo zgrešila. Glavno cesto Neblo‒Dobrovo sva prečkala v smer Fojana.

Čez kakih 200 m sva za mostom čez Reko zavila levo. Kažipoti so nama povedali, da se tam srečajo Čmpevka, Črnica, Prvačnca in Bjla cepika. Kolovoz je tekel ob kanalu med vinogradi in sadovnjaki. Pod mostom čez kanal je po vodi stikala bela čaplja; ko sva se ji približala, je odletela. V 10 minutah sva prispela do torklje; del Kleti Brda je tudi oljarna. Lahko sva si ogledala zbiranje oliv, pridobivanje olja in odstranjevanje ostankov plodov ‒ tropin. Kdor pripelje vsaj 150 kg oliv, dobi svoje olje, manjše količine pa zmešajo. Na drugi strani iste stavbe je vinoteka. Od nje sva nadaljevala po cesti navzgor.

Pred tablo za krožišče in krajevno tablo Dobrovo sva zavila ostro desno in na začetku ekološkega otoka so bili spet »češnjevi« kažipoti. Nekakšen kolovoz naju je v 10 minutah pripeljal do gradu. V vinoteko nisva mogla, ker je bila zaradi prenove zaprta (na spletu ni bilo nobenega obvestila), torej sva brez potrebe hodila v »napačno« smer. Na dvorišču sta naju presenetila doprsni kip prvega predsednika vlade neodvisne Republike Indije Jawaharlala Nehruja, ki sta ga leta 2013 odkrila predsednica lok sabhe (tako se imenuje indijski parlament – česa vsega se človek ne nauči na pohodih!) Meira Kumar (ne, ni poročena s Slovencem, Kumar je v Indiji pogost priimek) in župan Brd Franc Mužič, ter spominsko drevo, zasajeno leta 2012 ob 20. obletnici vzpostavitve japonsko-slovenskih diplomatskih odnosov.

Pot sva nadaljevala mimo kažipotov Gradnikove učne poti in Kozanke (o Črnici pa nič), kjer je bilo konec asfalta. Na dveh razcepih sva se držala levo. Čez četrt ure sva končno lahko od blizu videla Simobilov stolp, »oblečen« v velikansko plastično cipreso, kar se nama je sicer zdelo zanimivo, lepo pa ne. Ogledala sva si tudi razgledno ploščo in tablo o Dobrovem. Sledil je kratek vzpon do kažipotov in med njimi je bil končno spet tudi najin. Spustila sva se desno in se za kratek čas znebila asfalta, a brž spet zakoračila desno na prečno asfaltno cesto, kjer je iz (nama) neznanega razloga čepel zajček (enega sva videla že prej).

 

Na naslednjem križišču ni bilo znamenja za naju, zato sva sledila kažipotu Prvačnca levo po asfaltu (desni krak je bil makadamski). Cesta se je spuščala skozi gozd. Na transformatorski postaji je pisalo Kozlink 2. Pri Grajski cesti 24 se je asfalt končal in Prvačnca se je nadaljevala desno navzdol, levo pa ni bilo oznake. Pozvonila sva pri najbližji hiši in vprašala, kje se gre v Fojano. Če bi se držala Prvačnce, bi prišla v Jordanovo, za Fojano pa morava nazaj in na križišču po desnem, makadamskem kraku, sva izvedela. Med vračanjem sva naletela na deklici, ki sta se podili po gozdu in kričali: »Tata, gobe, rjave gobe!« Pridružila se nama je psička Pika, čeprav jo je njena kolesarka glasno klicala in sva jo tudi midva podila nazaj. Srečala sva možaka v džipu; ustavil se je in vprašal, ali sva videla črnega psa. Le kaj je s tamkajšnjimi psi?

Kakih 20 minut od Simobilove antene (stranpoti po Prvačnci ne štejem) sva le prispela v Fojano. Kaj naj s Piko? Tedaj se je pripeljal avto in voznik z otrokoma jo je iskal. Mimoidoči domačin jih je poznal. Psička, stara šele eno leto, je bila ves dan notri in ko so jo končno spustili ven, ni hotela več nazaj. Ostala je v Fojani pri tistem domačinu. Mimo hiše, na katere zdelanem ometu sva še lahko prebrala Živel – Tito – Kardelj, in suhega vodnjaka sva dosegla vrh klanca s tablico o gradnji ceste Dobrovo‒Fojana‒Barbana iz časa samoprispevkov in prostovoljnega dela leta 1986. Postala sva pri spomeniku šestim domačinom, ki so padli za svobodo. Živahna domačinka, skoraj zgrožena, koliko sva že prehodila, in zaskrbljena, koliko še morava, nama je opisala pot naprej. Ko je izvedela, da je najin današnji cilj hotel Venko, je namignila: »Če masta puhno soldov, lohku ...« Pa sva ji brž razložila, da tam samo spiva, nič ne hazardirava (v hotelu je namreč igralnica). Poslovili smo se kot stari znanci. Brike, ki sva jih srečala ta dan, so bile vse zelo prijazne; morda to pomaga tudi pri vzgoji sadja.

O Fojani sem pozneje odkrila še dve zanimivosti: tam so ustanovili prvo zadrugo v Brdih in tam se je rodil skladatelj Rado Simoniti, ki je pokopan pri Svetem Duhu na jezeru. Ob stoletnici rojstva so na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo. Žal si vasi nisva natančneje ogledala, tudi ker je spet začelo deževati. Ko sva se spuščala dalje po cesti, sva v daljavi že zagledala svoj hotel. Skozi Fojano sva hodila 20 minut in naslednja vas je bila Barbana. V označenem križišču sva zavila desno. Pri klopci pod hrastom sva prebrala tablo o obeh vaseh. Ko sva prišla do cipres pod domačijo, sva po napisih samo v italijanščini (Azienda agricola Livon, Val Buins Livon) sklepala, da sva prestopila državno mejo. Odšla sva že predaleč. Vrnila sva se in pod Kramarjem odkrila odcep nasproti škarpe, na kateri sta bili markacija in puščica, rumena puščica pa tudi na asfaltu (četrt ure od začetka Barbane). Spustila sva se po gozdni cesti in na drugi strani gozda zavila levo po mostu čez Reko. V njej so bile nekakšne pregrade, ob njej pa vodomerna postaja. Onstran mostu sva nadaljevala levo ob Reki in po 20 minutah prispela v hotel. 

Sicer veliko parkirišče je bilo že skoraj polno in avtobusi so še dovažali goste. Igralniških turistov ne razumem – oni pa najbrž pohodnikov ne. Po dobrih petih urah hoje in skoraj osmih urah »na terenu« sva bila prijetno utrujena (resnici na ljubo je bilo nekoliko preveč cest) in silno blatna, a z vremenom sva imela pravzaprav srečo: le nekajkrat je deževalo, napovedanih nalivov pa ni bilo. Bova videla, kakšne sreče bova naslednjič, ko bova spet na kakem koncertu v Krminu – kar nekaj »češnjevih poti« naju še čaka.