Velikan (ali) Obir

Konec predlanskega leta, ko sem še pestovala zlomljeni gleženj, se je Jani sam podal na Obir (2139 m), natančneje na njegov najvišji vrh Veliki Obir ali Ojstrc (Hochobir ali Oisterz). Srednjo junijsko soboto je peljal gor še mene, seveda po drugi poti. Čez Jezersko in skozi Železno Kaplo (Eisenkappel) sva se zapeljala v Spodnje Obirsko (Ebriach) in parkirala ob cesti nekoliko naprej od gostilne Kovač (Schmied). Na vprašanje, ali je mišljeno tako, sem dobila prijazen slovenski »Seveda«.

Med gostilno in gospodarskim poslopjem sva zavila na slabo asfaltno cesto. Kmalu za sotočjem dveh potokov sva enega prestopila po mostu, od tam pa se že vidi tablica više gori ob cesti (Hochobir in Eisenkappler Hütte 608, 617), ki se zlagoma vzpenja. Pri vodnem zajetju sva zavila levo čez travnik, rožnat od kukavičjih lučc, v gozd. Tam so lep čas odločno prevladovali navadni ženiklji (zame so bili popolnoma novi, zato hvala Alenki Mihorič za pomoč). Pot po gozdu je ponekod precej zaraščena, a dobro označena z markacijami in kažipoti, prav tako po gozdnih cestah, čeprav travnati grebeni po sredini nekaterih kažejo, da niso posebno prometne.

 

Na eni strani lepe fuchsove prstaste kukavice, dolgolistne naglavke in orlice, na drugi gozdna cesta, razrita od težkih vozil. Prišla sva do mesta, kjer je nasuta s peskom, in se že razveselila, da je konec blata, ko sva na ostrem desnem ovinku odkrila, da gradijo novo cesto ali širijo staro. Žrtvi velikega razdejanja zaradi gradnje sta postala tudi planinska kažipota za Veliki Obir in Kapelsko kočo ter Kovača. Obležala sta med podrtim drevjem. Odcepa ni bilo videti, zato sva domnevala, da je kažipot nekoč kazal po cesti naprej. A ko se je ta kar končala, do koder so pač prišli graditelji, sva spoznala, da je bila najina domneva napačna. Vrnila sva se na ovinek in se prebila mimo podrtih kažipotov. Našla sva eno markacijo, poti pa še vedno ne; zaradi gradnje je očitno prekinjena. Poskusila sva srečo s prečkanjem tamkajšnje struge, a tudi na drugi strani nisva našla ničesar razen robidovja, osatov in (k sreči mrtvih) kopriv. Pa prvič letos sva oblekla kratke hlače! Iznad grape je Jani končno zagledal markacijo na drugi strani, od koder sva prilezla sem, in sva se vrnila na cesto. Prav na omenjenem ovinku je treba obiti nagrmadena podrta drevesa in poiskati pot navzgor ob strugi.

 

Ozka potka ponekod teče čisto po robu skoraj navpičnega brega. Strmina se konča pri veliki skali, čedni preži in kažipotu nazaj (h Kovaču), kjer sva prišla iz gozda na opuščeno gozdno cesto. Ob njej je cvetelo nekaj enocvetk; vedno se jih razveselim, ker jih redko vidim, fotografirajo se pa nič kaj rade – trmasto gledajo v tla. Po kratkem počitku sva cesto prečkala. Više gori sva skozi presledek med drevjem na desni ugledala Ojstrico, Planjavo, Grintovec, Kočni. Čez poseko sva stopila v temen gozd posušenih smrek. Približno 20 minut nad najinim počivališčem sva zavila ostro levo navzgor; kake oznake nisva opazila, a k sreči sva ob gozdni cesti nad seboj zagledala kažipot. Napotila sva se desno navzgor po njej, na blagem levem ovinku pa stopila na zaraščeno stezico, po kateri dozdevno že dolgo ni nihče hodil. Tu je gozd redek in zato svetal. Skozi še en temen pas sušic sva se povzpela k vrhu omenjene poseke, a pot tik pred njo zavije desno, nazaj v temni gozd. Med smreke se vriva čedalje več listavcev, zato je postajalo spet svetlo. Pogled na velike modre zaplate spominčic je bil prav prijeten, vtis pa so nekoliko kvarile koprive, ki so naju grizle v gole noge.

 

V nekaj minutah sva dosegla ozko asfaltno panoramsko cesto (po spletnih podatkih je enotna cestnina za zadnjih 7 km 6 evrov). Tu in nedaleč levo navzgor pri lesi so številni kažipoti. Lesa spada k Obirski planini (Obiralm; domačija Majerhof je bila po Klinarjevih Karavankah opuščena, a zdaj je planina zelo živa). Na drugi strani ceste teče kolovoz proti zapornici, a že pred njo pri markaciji na skali je treba zaviti levo v travnati breg in po nekaj korakih desno čez ograjo v gozd. Takoj sva ga zapustila in se podala na zgornji del planine, proti naslednjemu kažipotu. Spet sva dosegla asfaltno cesto, od koder je lep pogled na planino.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Onkraj ceste so naju oznake vodile v nepopustljivo strmino. Ko sva drugič dosegla gozdno cesto, sva končno lahko zajela sapo. V desno ni bilo daleč do lese. Če je jasno ozračje, morajo biti od tam res lepi razgledi. Zavila sva levo in kmalu zagledala Kapelsko kočo. Čeprav sva vse dopoldne hodila sama, je bilo pri koči precej ljudi. Ni čudno, saj je bilo veliko parkirišče polno pločevine. Na obvestilni tabli so besedila tudi v (ne najboljši) slovenščini. Z nje sva izvedela, da je ime Obir slovensko in pomeni velikan. Nisva se dolgo mudila, saj sva hotela najprej na vrh.

 

Nad kočo se nadaljuje kamnita pot, ki jo skozi prijeten smrekov gozd nekoliko »mehčajo« iglice. Poleg rdeče-belo-rdečih oznak sva opazila tudi modro-rumene na naravoslovni krožni poti. Prebirala sva njene oštevilčene tablice. Pot je ponekod prav slikovito skalnata in koreninasta. Vzpenja se v ključih. Na križišču je pri tablici 7 naravoslovna pot zavila desno, midva pa sva se vzpenjala dalje. Kmalu nad križiščem tiči v gozdu lično zavetišče, pokrito z lubjem. Okoli njega so klopce, notri pa bi lahko celo prespali, če bi imeli kaj pogrniti na brunca.

 

 

Drevje se je začelo redčiti, bori in macesni so se umikali ruševju in zaplatam trave, posutim s skalami. Tudi pot je postala skalnata. Ko sva stopila na plano, sva prvič zagledala cilj. Zdel se mi je še strašno daleč in nisem verjela, da bi ga lahko dosegla v eni uri, kakor približno napovedujeta vodnika. Že doslej je bilo precej cvetja, tu pa se je cvetana še bolj razbohotila: clusijevi in spomladanski svišči, pogačice, vretenčasti ušivci, zlatice, jegliči, alpske velese, regrat, brezstebelne lepnice, celo kalužnice, podlesne vetrnice in pljučniki. Pot naju je vodila mimo Mrzle vode (ne vem, zakaj Kalte Quelle ne prevajajo z Mrzli studenec). Korita pod tablo so precej razdejana. Pojavili so se prvi wulfenovi jegliči, potem pa jih ni bilo ne konca ne kraja, vsa pobočja so bila vijoličasta. Med njimi je bilo komaj opaziti navadne alpske zvončke. Ob poti je nekdo postavil kamnito piramido. Nad razvalino Rainerjevega zavetišča (Rainer-Schutzhaus), o kateri je pisal že Jani, je v Obirski škrbini (Obirscharte) z leve pritekla pot s sedla Šajda (Schaidasattel). Pod razvalino sta koriti za napajanje živine, desno od nje pa v skalnatem »hribčku« plitva votlina, kamor bi se lahko zateklo nekaj ljudi. Pojavile so se prve zaplate snega. Mimo table o endemičnih rastlinah in odrgnjenih kažipotov sva stopila skozi nekakšno leso. Nekoliko nad njo se levo odcepi vratolomna markirana pot. Cvetju so se pridružili alpski kosmatinci. Vrh sva v nasprotju s pričakovanji dosegla celo prej kot v eni uri od trenutka, ko sva ga zagledala. Opisal ga je že Jani. Ozračje je bilo nekoliko mrčasto, a nad razgledom se kljub temu nisva pritoževala.

 

 

 

Vrnila sva se po isti poti. Šele dol grede sem opazila čedne šopke kernerjevih makov. V koči sva si privoščila kosilo – najbrž ne posebno zdravo, a okusno. Med vračanjem sva se nekajkrat ustavila zaradi pogleda na Kamniške planine; redko jih lahko vidiva tako lepo razvrščene. Čeprav se sicer raje vračava po drugi poti, nama tudi tako ni bilo dolgčas. Tri ure in pol gor, dobro poltretjo dol.

 

 

 

 

 

Ojstrc, najvišji vrh Obirja

Janiju je vandranje z mano in mojo okrevajočo nogo ob koncih tedna premalo, zato je v četrtek skočil na kondicijsko malenkost zahtevnejšo turico – na Obir oziroma njegov najvišji vrh Ojstrc ali Veliki Obir/Hochobir ali Oisterz (2139 m; slika je s pohoda na Tolsto Košuto, ko nama je "padel v oči"). Seveda vodi nanj več poti. Izbral si je tisto s sedla Šajda. Takole mi je zbujal skomine:

Šajda/Schaidasattel je edina skupna točka severne in južne karavanške verige. Prek njega je speljana cesta iz selske doline na zahodu v obirsko na vzhodu, se pravi, da je dosegljivo ali iz Borovelj/Ferlacha ali iz Železne Kaple/Eisenkappel. Spletni načrtovalci poti priporočajo dostop iz Borovelj. V Avstrijo se torej zapeljemo skozi ljubeljski predor. V Podljubelju/Unterloiblu zavijemo z glavne ceste desno v Borovlje. Skoznje sledimo kažipotom Zell-Pfarre. Do Sel, kot se vas imenuje po slovensko, je 12 km. Še 5 km naravnost naprej se pripeljemo v vas Šajda/Zell-Schaida, za znano gostilno Trkelj/Terkl zavijemo desno in 2,5 km više ustavimo na sedlu. Sedlo Šajda je zelo dobro urejeno. V uporabo se nam ponujajo parkirišče, nekaj miz in klopi, kemično stranišče, lesen paviljon in turistični prospekti. Bolj radovednim priporočam, da pred vzponom stopijo po stopnicah desno s ceste in se sprehodijo do 3 minute oddaljene kapelice neobičajnega rudarskega zavetnika sv. Pafnucija.

Vzpon na Ojstrc začnemo na drugi, se pravi levi strani ceste. To je markirana pot 623, imenovana tudi Simon-Rieger-Steig. Rieger je bil eden od direktorjev obirskega rudnika svinca in cinka, ki so ju v nedrjih gore kopali že od konca 17. stoletja. Zakoračimo po gozdni cesti, z zapornico zavarovani pred motoriziranimi vsiljivci. Cesta vodi do lovske Peručeve koče/Perutschhütte, vendar je na večini zemljevidov vrisan le njen spodnji, starejši del. Mi jo tako ali tako zapustimo veliko prej: že po 250 m zavijemo desno na planinsko stezo, ki vodi v breg v gozd. Steza je dejansko bližnjica, ki nato cesto prečka – reci in piši – osemkrat. V večini primerov gremo kar naravnost čez cesto, le pri petem prečkanju moramo po cesti 50 m levo, pri šestem in osmem pa 30 m desno. To omenjam, ker ti trije prehodi niso jasno označeni. Na splošno je oznak veliko, a so prav nič po avstrijsko precej obledele. Kmalu po zadnjem prečkanju ceste ali uro in pol od začetka vzpona pridemo na travnato ramo, na kateri stoji skromno razpelo, imenovano Kacmunov križ. Še 20 minut više pa se dokončno poslovimo od gozda in čez ogrado stopimo na planino (po Janševih Karavankah naj bi se imenovala Jerebova, po zemljevidu PZS pa se tako imenuje planina niže, kjer stoji Peručeva koča). Kar težko sem čakal, da bo konec enolične hoje po gozdu, zdaj ko so se končno odprli razgledi, pa sem hitro pogrešil zavetje drevja. Že tako nizki temperaturi (doli v avtu je termometer kazal ‒7 ºC) so se namreč pridružili še močni sunki vetra. Navlekel sem nase vse, kar sem našel v nahrbtniku (k sreči sem vanj vrgel tudi smučarske rokavice), in nadaljeval. Steza se na planini sčasoma razširi v kolovoz, ki nas pripelje na neizrazito Obirsko sedlo/Obirsattel, ki loči Ojstrc od Kravjega vrha/Kuhberga. Za slednjega vodniki trdijo, da je nepomemben vrh, na katerega se je zaradi gostega ruševja težko prebiti. A nanj vodi menda dobra nemarkirana pot. Po nekaterih virih je treba njen začetek iskati pri Kacmunovem križu. V travi je pot slabše vidna, markacije izginejo, v pomoč pa nam je nekaj velikih možicev. Na planini sicer prvič zagledamo svoj cilj (in pred njim Zvonik), a je do njega še kake pol ure hoje. Rahlo v desno navzgor obhodimo s travo in ruševjem poraslo vzpetino, onstran katere zagledamo manjšo zarezo v grebenu – tako imenovano Obirsko škrbino/Obirscharte. V njej se z desne naši stezi priključi široka pot, ki pripelje sem od Kapelske koče/Eisenkappler Hütte. Pod škrbino so ruševine nekdanjega Rainerjevega zavetišča/Rainer Schutzhaus. Prvotno je bila to rudarska bajta, ki jo je njen lastnik Viktor von Rainer po opustitvi rudarjenja leta 1878 podaril novoustanovljeni kapelski podružnici Österreichischer Touristenkluba. Ta jo je do leta 1908 preuredila v veliko planinsko postojanko, ki so jo v vojnem letu 1944 požgali. Ob njej sta koriti za napajanje živine, a ne vem, ali s pitno vodo. Ta dan sta bili globoko zamrznjeni. V primeru poslabšanja vremena velja poiskati stezico za ruševinami, ki vodi do nekaj deset metrov oddaljene votlinice v prepadnem pobočju. V njej je prostora morda za pet, šest ljudi. To je v bližini vrha edino zasilno zaklonišče. Če si ruševin ne želimo ogledati pobliže, nadaljujemo do škrbine kar po levi, tik ob prepadnem robu. Pri škrbini spet prestopimo ogrado in smo v 5 minutah vrh Ojstrca (skupaj 2 uri 45 minut) .

Ker stoji Obir ločeno od vseh drugih visokih gora, je razgled z vrha na vse strani imeniten. A ne glede na njegovo širino naredi najmočnejši vtis pogled na vsega spoštovanja vredna severna ostenja Košute. Na vrhu stoji velik železen križ, postavljen v spomin na spornega nacionalističnega politika in enega od pobudnikov koroškega plebiscita Hansa Steinacherja. Nedaleč je vremenoslovna postaja. Od leta 1891 do 1947 je tam stala celo prava hišica, po slavnem avstrijskem vremenoslovcu Juliusu von Hannu poimenovana Hannov stolp/Hannwarte.
Takrat je bila to najviše ležeča vremenoslovna postaja v habsburškem cesarstvu. Tudi Hannovega stolpa ni več. V sklopu današnje vremenoslovne postaje pa sta še panoramska plošča in skrinjica z vpisno knjigo.

Vrnemo se po poti pristopa (2 uri). Bil je čudovito sončen jesenski dan, pot pa še v vsej dolžini kopna.

Na mokri strani Alp ali vsaka stvar je za nekaj dobra

Obir bi bil skupaj z nekaterimi naravnimi znamenitostmi v njegovi okolici, posebno kapniškimi jamami, vsaj za naju časovno prevelik zalogaj za enodnevno turo, a da bi se jim posvetila posebej, še ni bilo prave priložnosti. Prvi dan meteorološkega poletja pa nama jo je tako zagodel z vremenom, da sva kar med potjo spremenila načrte. Onkraj ljubeljskega mejnega prehoda je vztrajno deževalo, zato se hitro izboljšanje ni zdelo nič kaj verjetno.

Odpeljala sva se skozi Borovlje (Ferlach), Šmarjeto v Rožu (St. Margareten im Rosental), Dolnjo in Gornjo vas (Niederdörfl in Oberdörfl), na križišču na koncu slednje pa zavila desno, kamor kaže smerokaz za Borovniško pregradno jezero (Freibach Stausee) in tamkajšnjo gostilno Stauseewirt Kaiser (2 km). Parkirala sva nad gostilno kolikor mogoče daleč od nje. Še dobro, kajti ko sva v tistem mokrem jutru postopala tam okoli, je prišel ven mladenič in strogo vprašal: »Kaj ste fotografirali?« Z odgovorom, da naravo, je bil videti zadovoljen. Če bi bil vedel, da je na eni od fotografij tudi gostilna, nama morebiti ne bi bil povedal, da je gora v ozadju Setiče (Setitsche, Freiberg). Jezero leži približno 730 m nad morjem; dolgo je 1200 m in široko 400, globoko do 33 (podatki so različni). V njem lovijo ribe, se kopajo in potapljajo, čolnarijo in celo deskajo.

 

Med jezerom in cesto je od gostilne nazaj do 10 minut oddaljenega bifeja speljana sprehajalna pot. Sprehodila sva se do bifeja, pri katerem je veliko parkirišče. Med potjo sva v bregu na drugi strani ceste videla več hiš, spodaj ob jezeru pa čolne. Na koncu naju je tabla Gemeinde/Obcina Zell Sele pozdravila Auf Wiedersehen – Nasvidenje – Good bye – Arrivederci. Vrnila sva se po cesti, ob kateri se do gostilne zvrstijo razpelo in tri spominska znamenja. Človek kar začne verjeti, da ni naključij: 10. 10. (na obletnico koroškega plebiscita) 1995 sta umrla 22- in 21-letnik, 1. 11. (na dan vseh svetih) 1964 se je ponesrečil 26-letnik, Elizabeta, rojena na moj 20. rojstni dan, pa je umrla še ne polnoletna 31. 3. 1991.

 

Nad gostilno je križišče asfaltne ceste v smeri Freibach (Sele Frajbah/Zell - Freibach) in Terkl (Trkelj) z gozdno. Najprej sva se spustila po njej desno, od koder sva slišala šum Borovnice (Freibacha). Pot je označena z 9H. Samo do mostu sva šla, da bi videla rečico, ki napaja jezero.

 

Na drugi strani asfaltne ceste markacije 625 vodijo proti Kapelski koči (Eisenkappler Hütte) in Obirju (Hochobirju). Tudi na to stran sva se namenila le do Jagovca (Jagoutza)  – gledat, kaj pomeni znamenje za kapelo na avstrijskem zemljevidu (Kompass 65; na zemljevidu PZS ga ni). Kmalu sva stopila iz gozda na ograjen travnik s prežo na zgornjem robu. Nad njim se je mrščil Mali Obir. Čez četrt ure sva bila že pri Jagovcu. Konji na pašniku so nama dobesedno pritekli naproti. Na kapelici ob domačiji je slovenski napis Tebi Bog se posvetimo; (tudi) zaradi tega sva pričakovala slovensko besedo. Gospodinji v hlevu sva na nemški pozdrav odzdravila po naše, pa ni pokazala, da bi jo to kakorkoli »ganilo«. Nadaljevanja poti na Obir nisva našla, a ga tudi nisva posebno prizadevno iskala. Ker se je dež spet okrepil, sva se hitro odpravila k avtu.



 

Vrnila sva se na glavno cesto in zavila desno proti Železni Kapli (Bad Eisenkappel), pri Zenklu v Podkanji vasi (Wildensteinu) pa desno z glavne ceste. Mimo ograde s srnjadjo ni daleč do urejenega parkirišča pri gostilni Zum Wasserfall (Pri slapu; na avstrijskem zemljevidu piše še Planteu, kar je priimek prejšnjega gostilničarja). Pot je ponekod precej strma, a lepo speljana, utrjena in zavarovana omogoča doseči razgledišče pred slapom vsakomur, celo otroški voziček sva videla. Bolj na začetku je počivališče s klopcami in mizo, razlagalna tabla (samo v nemščini) pa izletnike poučuje o pomenu vode za življenjsko okolje. Sredi vzpona kažipot 608 v desno opozarja na odcep proti Obirju in koči, a rdeče-beli trak najbrž skuša dopovedati, da je pot zaprta. Mimo vmesnega razgledišča sva bila v četrt ure na cilju. Naprej brani ograja; nekateri so jo kar preplezali. Po stezici, ki vodi dalje pod in za slap, sklepam, da se je nekoč smelo bliže.

 

Podkanjski slap (Wildensteiner Wasserfall) na Podkanjskem potoku (Wildensteiner Bachu) domačini razglašajo za najvišji prosto padajoči slap v Evropi (54 m). Na spletu sem našla geološko razpravo o njem, a kakega evropskega »rekorda« ne omenja, govori pa o približno 55-metrski steni, čez katero pada. Tudi če ni najvišji, je lep. Pogled v globino razkrije nekakšno zajezitev; najbrž je povezana z žago, ki je označena na avstrijskem zemljevidu (Hazar, na slovenskem tudi Hacar). 

Vreme se je sicer popravilo, a za najin prvotni načrt je bilo že pozno, zato sva nadaljevala z okolico Obirja (čeprav sva ga tokrat "izpustila", nama ni zameril in se je pokazal v vsej svoji mogočnosti). Za Obirske kapniške jame (Obir-Tropfsteinhöhlen) je priporočljiva rezervacija, v slabem vremenu pa je celo nujna. Med čakanjem na prevoz priporočajo ogled informacijskega centra geoparka nasproti pisarne, kjer prodajajo vstopnice. Toda imela sva srečo: na avtobusu, ki naj bi odpeljal čez četrt ure, je bilo še nekaj prostih mest. Odpeljali smo se z Glavnega trga v Železni Kapli (tja so na voljo tudi brezplačni prevozi iz Beljaka in nazaj) ter v Plaznici (slovenski zemljevid Zaplaznica, avstrijski pa Spodnja Plaznica/Blasnitzen) zavili na ozko vijugasto cesto, po kateri smejo voziti le turistični avtobusi in domačini (srečanje ni možno). Pri odcepu je planinski kažipot Hochobir 5h 622. Kdor gre peš, plača 17 evrov, s prevozom pa stane ogled jam 22 evrov (za odrasle; za skupine, upokojence in študente manj; otrokom do 4 let vstop ni dovoljen, živalim tudi ne).

 

Po 11,3 km smo se pripeljali do vhoda v nekdanji rudnik svinca in cinka na 1078 m; kapniške jame so odkrili rudarji. Dobili smo čelade, prelahko oblečeni tudi jopiče, kajti v jamah je le 8 °C. Pri blagajni so nama na vstopnico natisnili, da potrebujeva zvočni vodič v slovenščini. Vodnik naj bi na vsakem za to določenem mestu vključil razlago v izbranem jeziku, ponekod v jamah pa naj bi se to zgodilo kar samo. Mislim, da sva bila za nekaj prevodov prikrajšana (bila sva edina tujca), a nekoliko nemško že razumem, lepote podzemlja pa so govorile tudi same zase. Slovenci smo v tem pogledu razvajeni, saj imamo Postojnsko jamo, Škocjanske jame in druge, zato me taki ogledi v tujini navadno ne navdušijo posebej. Tokrat je bilo drugače: Indijska dvorana, Orgle, Dolga, Wartburgova in Mala dvorana so bile čudovito doživetje, h kateremu sta prispevali tudi glasba in svetloba. Fotografiranje in snemanje nista dovoljeni, zato le slike iz prospekta in povezava na spletno stran.
 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tako je slabo vreme poskrbelo, da sva videla lepote, ki doslej niso prišle na vrsto, in jutranja čemernost je kar izpuhtela.