Krn drugič

Potem ko sva se 17. junija v hudem nalivu pripeljala čez prelaz Predel v Log pod Mangartom, sva bila kar malo v skrbeh, ali se bova naslednje jutro res lahko podala na Krn. Prespala sva v Motelu Encijan, katerega lastnik je prijazen Madžar, ki za silo govori slovensko, njegov natakar v bližnjem gostišču pa zna samo madžarsko in angleško; mislila sem, da to pri nas ni dovoljeno. K sreči je vsaj gospa, ki streže pri zajtrku, Slovenka, a se kljub ne več ravno rosnim letom uči madžarsko (v polnem motelu sva bila edina Nemadžara!). Ni čudno, da jo je gospodar pohvalil kot »super punco«. Le s težavo sva mu dopovedala, da je zajtrk pri njih za naju prepozen, saj morava na pot že zelo zgodaj. Ko pa je končno dojel, kaj naju tare, nama je tako napolnil hladilnik, da sva se napokala do onemoglosti, imela tudi za večerjo in še je ostalo. Že pri prenočišču sva si lahko napasla oči na okoliških gorah, tudi na Jerebici, ki nama je ostala v lepem spominu.

Zgodaj zjutraj sva se odpeljala v Lepeno in parkirala pri Domu Klementa Juga. Ob parkirišču stoji tabla s sliko Planinskega doma pri Krnskih jezerih s puščico naravnost, ki človeka zlahka zavede, če si prej ne ogleda še smernih tablic nekoliko naprej. Nisva bila edina, ki se nama je to zgodilo; že pred nama se je dala zapeljati na napačno pot glasna skupina planincev s še posebno glasnim dozdevnim vodjo, ki je ven in ven na vse grlo izražal svoje navdušenje z »ija ija o!«, na nahrbtniku pa mu je igral tranzistor. Vabil naju je: »Kar sledite nam!« Pa sva se raje še nekoliko obirala, ker imava pač rada svoj mir. Naravnost od doma naju je sprva zelo široka, nato ožja steza, posuta s kamenjem, med bujnim rastjem v četrt ure pripeljala do konca poti, kakor piše na skali, od katere je lep pogled na slap, izvir Lepenj(i)ce.

Vrnila sva se k domu in se odpravila ne naravnost kot prvič, temveč levo, kamor so kazale smerne tablice PD Nova Gorica in Ljubljana – Matica, vsake s svojimi pravopisnimi posebnostmi. Do Gomiškovega zavetišča na Krnu naj bi bilo pet ur hoda. Stezi se marsikje pozna, da je ostanek mulatjere.

Po Hribi.net naj bi iz Lepene na Krn vodili dve poti. »Leva, ki je nekoliko bolj strma je običajna, desna položnejša in nekoliko daljša pa je primerna za majhne otroke in starejše.« Tudi Mihelič v vodniku Julijske Alpe omenja zložnejšo in bolj strmo, obe markirani. Nisva našla ne razcepa ne mest, kjer naj bi se poti nekajkrat križali (no, dvakrat se nama je nekaj zdelo in na nekem ovinku sva videla zbrisano markacijo), domnevala pa sva, da hodiva po desni (pač letom primerno). Ko sva za nekaj časa zapustila gozd, sva na desni videla dolino, pred nama pa je bil razcep. Čeprav je črta pred njim kazala naravnost, kakor da naj bi nadaljevala po desnem kraku, se je izkazalo, da je markiran levi. V velikih ključih sva vijugala med cvetočimi negnoji in v skalnatem svetu so nama ponekod pomagale stopnice. Na nekem mestu je z leve pritekla še ena mulatjera, zelo dobro ohranjena.

Že na izhodišču sva prebrala, da je med obratovanjem žičnice (tam teče tovorna žičnica Lepena‒Krnska jezera) prepovedan prehod. Kmalu po tistem, ko sva prvič prišla do nje, naju je presenetila precej nepotrebna jeklenica. Pri naslednjem žičniškem stebru je stala klopca, blizu nje pa je brlela sveča, najbrž v spomin kakemu ponesrečencu. Potem sva na žičnico naletela še štirikrat. Dotlej ni bilo veliko rož, zdaj pa so se pojavile pogačice, večinoma še v popkih, in trilistne vetrnice. Drevje se je razmaknilo in prvič sva stopila iz gozdne sence na sonce. Z leve je od spodaj pritekla strma pot in tu je bila markirana. Brž zatem sva se ustavila pri zgornji postaji tovorne žičnice. Je razmeroma nova (iz leta 2001) in zmore 700 kg. Poleg nje rjavijo deli najbrž neke starejše naprave. Tam je klepetala in se krepčala skupina deklet, midva pa sva šla kar naprej.

Mimo še enega objekta, pred katerim naju je pozdravil napis Dobrodošli, sva prišla do snežnega metra, kjer sva izvedela, da je bilo največ snega aprila 2009: 350 cm (letos aprila samo 170 cm, najmanj pa aprila 2012 – le 30 cm). Transportna cesta, po kateri sva hodila, je bila na nekaj mestih zabetonirana. Ob njej je cvetelo veliko deveterolistnih konopnic, špajk in votlih petelinčkov, v jarkih obakraj nje pa je tu in tam še ležal sneg. Odcepu levo proti Veliki Babi (nasproti njega sva na skalni steni opazila vklesan napis iz časa prve svetovne vojne) je sledil umetelen kažipot, ki naju je usmeril levo (transportna cesta se je nadaljevala naprej), že po kakih 10 m pa sva zavila desno. Preden sva prišla k Planinskemu domu pri Krnskih jezerih (1385 m), sva šla mimo še enega kažipota k Veliki Babi. Ta ter Veliki in Mali Šmohor so lepa kulisa planinskega doma, ki stoji na Glavi, vzpetini med Dupeljskim ali Malim jezerom in planino Duplje. Pri njem sva dohitela glasne planince z začetka poti.

 

Od doma sva sledila kažipotu Krn 3h in Šmohorja sta se pokazala še lepše. Prikorakala sva na planino Duplje (1371 m). Na začetku stoji tako imenovani Madžarski križ ‒ lesen križ s strešico, ovit z madžarsko zastavo, znamenje v spomin vojakom, ki so padli pri Soči. Na planini je mogoče dobiti sir, skuto in kislo mleko. Pastir je povedal: »Kadar se pod Veliki Šmohor navleče megla, bo v dveh urah dež.« Megle k sreči (še) ni bilo. Ko sva prišla do konca planine, se je od pastirske koče že razlegal »ija ija ooo!« Pospešila sva korak in potem tisti dan tega nisva več slišala.

Mimo odcepa levo na Komno sva prišla do Krnskega jezera in sestopila k njemu. Na rahlo vzvalovani gladini so se zrcalile okoliške gore. Vrnila sva se na markirano pot, a so naju oznake kmalu usmerile nazaj proti jezeru, ker je običajna pot nevarna zaradi krušenja stene Velikega Šmohorja. V njej sva res opazila svetlejšo liso – sled odloma, pod njo pa so ležali skale in manjši okruški. Na neki skali sva prebrala podatke o jezeru: nadmorska višina 1383 m, dolžina 300 m, širina 150 m in globina 30 m. Kakor je že navada, so podatki v različnih virih različni, prevladujejo pa nadmorska višina 1394 m (toda na novem zemljevidu Krn – Kobarid – Tolmin iz leta 2009 le 1389 m), dolžina 400 m, širina 150 m in globina 17 m. Od konca jezera, kjer je počivala skupina planincev, njihov kuža pa je veselo čofotal po vodi, sva nadaljevala po markirani poti. Ob njej sicer ni bilo veliko rož, a so bile kar raznovrstne: clusijevi in tržaški svišči, alpske velese, dlakavi sleči in še druge, ki niso značilne le za gorski svet. V daljavi sva uzrla koničasto goro. Krn! Ko pa sva se ozrla nazaj proti jezeru, sva videla konico Debeljaka, levo od njega mogočni Veliki Lemež in še bolj levo manjšo konico Vogla. Čez čas se nama je pridružila zgornja pot, zdaj opuščena zaradi podiranja Šmohorjeve stene.
 

Ko sva prispela na obsežno gruščnato, deloma travnato ravnino, sva vedela, da sva na planini Na Polju, ki je za (pašno) planino nekam preveč peščena in tudi kakih pastirskih objektov ni bilo videti. Na desni je bilo sedlo Potoče (tudi Čez potoče ali Čez Potoče). Kmalu se je na desni prikazala lovska koča LD Smast. Razveseljevali so naju kosmatinci, visoki jegliči in množice mastnic. Na tratah so planinci s kamni izpisali raznovrstne napise; gradiva ne manjka, saj je svet zelo kraški.

Za planino se je pot začela strmeje vzpenjati. Ko sva dosegla razklano skalo, so bile snežne zaplate že pogoste in ni bilo dolgo, da sva gazila samo še po snegu. Pri skali na ovinku z markacijo in 1 sva sprva mislila, da sva že na razcepu, kjer se gre desno proti Krnski škrbini (na starem zemljevidu tudi Krnsko sedlo), naravnost pa na Prag (tudi Batogniško sedlo), a našla sva le oznake naravnost naprej, zato sva zagrizla v breg. Dosegla sva uravnavo, ki se je takoj prevesila v kotlinico, v kateri so iz snega štrlele razmetane skale. Šele nekaj minut zatem sta se poti na Prag in v Škrbino ločili; zavila sva desno proti slednji. Kake četrt ure pozneje sva opazila na skali napis Voda, a tam, kamor je kazala puščica, nisva videla ničesar (to je gotovo »težko opazen studenec«, omenjen v Miheličevih Julijskih Alpah). Vzpon proti sedlu, pod katerim so ležale zverižene bodeče žice, je bil naporen ‒ nekaj zelo strmih mest je bilo zaradi snega tudi precej nevarnih za zdrs.



V Krnski Škrbini (2058 m) sva se pomudila pri skrivljenih in »olupljenih« kažipotih, potrebnih zamenjave. Pogled na prehojeno pot in Krnsko jezero je bil zelo lep. Spomeniku borcem, padlim v tem pogorju v drugi svetovni vojni, delajo družbo ostaline iz prve vojne: kaverne in italijanska (francoska) prebojna granata kalibra 149 mm.

V Škrbini je mrgolelo planincev, dotlej pa sva bila vso pot od Dupelj sama; očitno so vsi prišli po drugih poteh. Skupaj smo se lotili dozdevno zadnjega vzpona, mnogi pa so se že vračali. Med skalami in zaplatami borne trave so se potikale ovce. Kar sva dosegla najprej, še ni bil vrh. Kakor se rado zgodi, je sledil še en zadnji vzpon. Zadnje metre sivih skal in skromnih šopov trave so nama popestrile zaplate živobarvnih brezstebelnih lepnic. Po dobrih petih urah sva stala na vrhu (2244 m). Megla, ki se je priplazila od spodaj, nam je vzela ves razgled. Potegnil je leden veter in kar hitro smo se odpravili proti Gomiščkovemu zavetišču.

 










Zavetišče (2182 m) tiči pod vrhom Krna na njegovem južnem pobočju. Mlada oskrbnika sta bila nadvse prijazna in dobrovoljna, čeprav nista imela tako rekoč ničesar vzeti v roke. Zavetišče sta komaj dobro odprla, zato so bile zaloge prazne, nekatere tudi pretečene, prvi helikopter z živili in drugim za novo sezono pa sta pričakovala šele čez štiri dni. Toda prezeblim planincem, nekaterim tudi lačnim, še na misel ni prišlo, da bi kateri negodoval. Čaj je bil topel in okusen, dekle je sama spekla kruh, Janiju, ki bi bil raje lačen, kot jedel ragu iz konzerve, pa so šla ocvrta jajca v slast kot le kaj. Dobra volja in nasmeh očitno vsaj med hribovci odtehtata prazno shrambo. Oskrbnik naju je tudi posvaril pred tistim strmim mestom, ki nama je delalo težave že pri vzponu, in pomišljal, ali se ne bi bilo pametneje vračati po pohlevnejši poti čez Prag, potem pa se je spomnil, da se je pred nama v dolino že vrnila večja skupina planincev, ki so gotovo napravili »stopnice«, da nama bo laže.

Ker se je nebo čedalje bolj mrščilo, je bilo treba čim prej v dolino. Od zavetišča sva sledila kažipotu Planinski dom pri Krnskih jezerih 2h. Na prvem razcepu so markacije kazale levo in desno, a brez pojasnila, kateri krak vodi kam. Odločila sva se za desnega, spodnjega. Ko sva pristala v Krnski škrbini, pa sva pot že poznala. Malo pred stikom poti iz Škrbine in s Praga sva opazila na skali še en napis Voda s puščico, a izvira tudi tokrat nisva našla. Pod razklano skalo sva spet občudovala kraški svet, ki je le od daleč siv in pust, v resnici pa je zelo razgiban, pester in poleg tega ga je krasilo sicer skromno, a živopisno rastlinstvo, na primer grmički navadnega slečnika.

Gredoč od Krnskega jezera proti planinskemu domu sva srečala možaka, ki naju je v šali oštel, ko sva na vprašanje, ali sva zgoraj, kjer je še precej snega, napravila snežaka, odgovorila, da ne. Mladenič za točilnim pultom v koči nama je potem z velikim spoštovanjem povedal, da je bil to Cvetko, legenda med novogoriškimi planinci. Izvedela sva še, da je bilo še pred enim tednom na Krnu toliko snega, da so planince odvračali od vzpona nanj, in da je strma pot opuščena, ker je z nje prenekateri planinec zašel (te logike ne razumem: človek se izgubi, ker je pot opuščena in zato neoznačena, nenavadno pa je, da pot opustijo, ker se hodci izgubljajo ‒ markirali bi jo, pa se ne bi!). Medtem ko sva se »mastila« z odličnimi štruklji in zavitkom, sva kovala načrte, kako bo drugič, ko se bova povzpela na Veliko Babo, prišlo na vrsto tudi Dupeljsko ali Malo jezero nedaleč od doma. Čakala naju je le še pot do avta. Za vrnitev sva potrebovala štiri ure in pol.

To je bil najin drugi vzpon na Krn. Čeprav je bilo prvič vreme dosti lepše in sva bila deležna čudovitih razgledov, sva bila s tem lepotcem zadovoljna tudi vdrugo, predvsem zaradi zanimive in razgibane poti pa tudi zaradi prijaznih ljudi, ki so naju pričakali v kočah.

Po poti XIV. divizije – 23. etapa

Iz Zgornjega Razborja do Žlebnika (KT 24)

V Šentvidu pri Zavodnju se je Kulturniška skupina s Karlom Destovnikom - Kajuhom na čelu 22. februarja 1944 namestila na Žlebnikovi domačiji. Kajuh je izčrpan legel k počitku. Samo nekaj minut kasneje, ko partizanom še ni uspelo postaviti varovanja, se je hiši približala nemška patrulja nekaj deset vojakov v belih haljah. Ob prvih klicih: »Švabi! Švabi!« je Kajuh z brzostrelko planil v vežo. Medtem je v hišo skozi priprta zadnja vrata že vstopil prvi napadalec, za katerega se je kasneje izkazalo, da je bil Slovenec, glavni orožniški stražmojster Franc Černe. Skozi odprta vrata je v razsvetljeno kuhinjo izstrelil nekaj rafalov. V tistem trenutku je v kuhinjo vstopil Kajuh. Rafal ga je zadel v sence in prsi, da se je zgrudil in v nekaj minutah izkrvavel. Medtem so partizani organizirali obrambo in celo prešli v protinapad, k hiši pa je tudi že prihajala pomoč, zato so se nemški vojaki in orožniki po samo četrturnem spopadu umaknili. Vse padle so še isti večer pokopali na gredi za kuhinjo.

 

V Zgornjem Razborju, kjer sva končala prejšnjo etapo, sva parkirala pri mrliški vežici ob pokopališču poleg župnijske cerkve sv. Danijela (S 46.449358, V 15.007955) tako kot pred leti na Šaleški planinski poti (ŠPP) Začela sva šele ob 9.30, ker sva se med potjo do izhodišča na makadamskih in gozdnih cestah dvakrat »izgubila«.

 

Od Pečolarja, kjer je kontrolna točka (KT) 23, je mogoče nadaljevati po asfaltni cesti pod ali nad šolo, saj se cesti le nekaj korakov naprej združita. Ker sva parkirala ob spodnji, sva ostala na njej. Kažipot (885 m) 5 minut od Pečolarja je napovedoval Cajgar 1h 40min, Andrejev dom na Slemenu 2h. Na razcepu čez minuto sva se držala glavne ceste, kjer sta se najina in Evropska pešpot E6 nadaljevali desno proti zahodu, ŠPP, mednarodna spominska pot zavezništva Vranov let in Benediktova pa so zavile levo proti jugu. Knafelcev je bilo komaj kaj, znaka XIV pa sploh nobenega. Za rože ta dan zaradi poznega začetka skoraj nisem imela časa, a ob tej cesti moram omeniti vsaj res veliko ozkolistnega ciprja.

 

Mimo Grbišnjakove domačije desno nad cesto sva 20 minut od izhodišča prispela k Prevalniku (na smerni tabli Prevolnik, Zgornji Razbor 21), kjer se je desno odcepila pot na Uršljo goro. Lesena plošča ob vhodu v staro hišo nama je povedala, da je domačija 16. marca 1945 pogorela med bojem šercerjevcev z Nemci. Od Prevalnika 
sva odšla po cesti po južnem pobočju Molakovega ali Glaseničkega vrha. Za domačijo je bilo asfalta konec in vstopila sva v gozd. Blago, toda vztrajno sva se vzpenjala. Motornega prometa k sreči ni bilo veliko, saj se je za vsakim avtomobilom silno kadilo, zato je bilo tudi rastje ob cesti čisto sivo. Ves dan pa so naju srečevali in prehitevali številni kolesarji.

 

 

Menjali so se (pre)dolgi sončni (napovedali so 36 ºC) in prijetni senčni odseki. Ob cesti so se vrstile raztresene kmetije. Najprej sva od daleč zagledala Skobirjevo, a čez dobrih 25 minut je prišla prva na vrsto Končnikova (Zgornji Razbor 24). V gozdu nad bližnjim Skobirjem (št. 25), kjer sva se držala levo (desno še en odcep na Uršljo goro), je mamljivo dišalo po bezgu. V električnem pastirju, ki je ločil cesto od strmega pašnika na levi, je glasno pokljalo. Kakih 5 minut od Skobirja sta bila pri odcepu k Spodnjemu Kotniku (št. 26) kažipota (1000 m), nato sva šla mimo te domačije levo pod cesto in čebelnjaka desno nad njo.

 

Dobrih 10 minut od Spodnjega Kotnika sva dosegla Zgornjega (Zgornji Razbor 29), ki ga v resnici ni več, saj je vojno preživela le kašča, ki je s cestne strani dvonadstropna. Razglašena je za spomenik stavbne dediščine lokalnega pomena. Nad kletnim portalom sva s težavo razbrala letnico 18Ӡ5.

Skoraj 10 minut od kažipotov pri kašči (1018 m) je cesta zavila pravokotno levo na jug in tekla mimo naslednjih ob razcepu (Ciganija V, 1051 m), kjer je bujno cvetelo kresničevje. Šele za tem je bilo po več kot poldrugi uri konec Zgornjega Razborja – res zelo raztresene vasi. Prispela sva v Javorje v občini Črna na Koroškem; tam nekje je namreč štajersko-koroška meja. Po kakih 10 minutah sva – radovedneža – zavila kar na pamet desno v breg proti cesti više, ob kateri je bilo na zemljevidu narisano znamenje. Ko sva dosegla zgornjo cesto, sva se znašla na SPP. Mimo klopce sva prišla do kažipotov (Ciganija, 1115 m) levo Dom na Slemenu 35min, desno Naravske ledine 1h 45min, Uršlja gora 2h. Na tem izhodišču za Uršljo goro je stala razpokana panoramska tabla in ob njej je parkiralo osem avtomobilov. Razpelo ob križišču s cesto iz Javorja je spominjalo na Alojza Kompana, ki je »/o/b tragičnem dogotku vzel slovo /…/ dne 30.11.1964.Daleč na okrog dobro poznan kmet iz Javorja, roj. 15.4.1921.« Radovednost je bila potešena. V levo je bilo manj kot 5 minut do kažipotov na stičišču obeh cest, najvišji točki 23. etape (Cajgar, 1107 m).

Cesta naju je čez slabih 10 minut pripeljala k spominski plošči in razpelcu na drevesu ob cesti (S 46.44639, V 14.96182) v spomin na Franca Kneza, po domače Zgornjega Kotnika. Tam so ga 11. decembra 1944 ustrelili Nemci, ko je prenašal pošto s Štajerskega na Koroško in zaradi konjskih kraguljčkov ni slišal nemškega Halt! Mrtva sta obležala on in en konj. Desetletni sin Feliks je naložil očetovo truplo na sani in ga z drugim konjem odpeljal domov. Cesta se je pri Mežniji iztekla na asfaltno regionalno cesto Šoštanj–Črna na Koroškem. Motorist, ki se je tam ubadal z neposlušnim starim tomosom, je povedal, da je mala stavba ob stiku cest počitniška hiška TEŠ. V bregu na drugi strani križišča so domačini leta 1991 zgradili majhno cerkev sv. Vida v spomin na prvotno, ki so jo 23. aprila 1945 požgali partizani. Bila je namreč del utrjene postojanke, ki jo je pod nadzorom Nemcev gradil madžarski delavski bataljon, da bi zavarovali umik nemške armadne skupine E na Koroško. Po napadu Šercerjeve brigade so se Nemci hitro umaknili, več kot 300 Madžarov in 100 Ukrajincev pa se je vdalo. Šercerjevci so potem vse utrdbe uničili.

Mežnijo sva zapustila po kolovozu, vzporednem s cesto, v gozd. V daljavi sva videla Uršljo goro. Kmalu za kažipotoma (Šentvid, 1080 m) sva cesto prečkala, nadaljevala po desni in v slabih 10 minutah prispela k Andrejevemu domu na Slemenu (Šentvid pri Zavodnju 6, 1090 m). Zgradili so ga leta 1952 na pobudo Andreja Stegnarja, tedanjega predsednika PD Šoštanj in direktorja Tovarne usnja Šoštanj, po katerem se tudi imenuje. Na steni v vhodnem hodniku je lesena plošča planincem, ki so padli v NOB, na zunanji steni pa je plošča centru za usposabljanje velenjskih teritorialcev, med njimi enote za posebne namene iz osamosvojitvene vojne.

 

                                              

 

 

 

 

 

 

 

 

Po hladni pijači sva se spustila od doma mimo kažipotov (1086 m, za naju Žlebnik 45min) proti gozdu. Pri Orlu (Šentvid pri Zavodnju 5) čez 10 minut so bili spet kažipoti (1045 m). Domačija se ponaša s posebno debelim jesenom. V gozdu nad njo sva posedela na podrtem deblu in pomalicala, nato pa nadaljevala po najbolj desni poti od Orla, zatravljenem kolovozu, ki vodi v gozd, kjer sva opazila prvo oznako XIV. Srečala sva nabiralki borovnic in na moje začudenje, saj nisem videla še nobenih zrelih, sta priznali, da so še zelene. Za dvema dobro označenima odcepoma sva na cestnem ovinku čez 10 minut zavila desno na kolovoz. Kažipot naju je takoj usmeril ostro levo navzdol, čez slabih 10 minut pa sva se na skromnem križišču spustila naravnost in stopila na plano. Levo ob poti je čemela zasilna klopca. Pri odcepu levo sva ostala na kolovozu, nato pa se ob stiku številnih stezic in stez še naprej držala svojega kolovoza. Ta se je zožil v stezo, nastlano z mehkim suhim listjem in češarki, ki je nekaj časa tekla po jarku. Na razcepu po manj kot 10 minutah sta puščica in knafelc kazala na glavni (desni) krak mimo Javornika, kar naju je presenetilo, saj celo na spletnih zemljevidih spremembe ni in je pravi še vedno levi. Čeprav so bile nekatere oznake ob njem prebarvane, sva se ga držala. Čez 5 minut sva prišla iz gozda in zagledala Žlebnikovo domačijo, do katere je bilo treba le še čez travnik.

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

Pri Žlebniku (Šentvid pri Zavodnju 2, 759 m) naju je čakala skrinjica z žigom KT 24. Ob vhodu v hišo je plošča Karlu Destovniku - Kajuhu, ki je tam padel. Posvečen mu je tudi skromen skalnat spomenik, predvsem pa lepo urejen spominski paviljon, delo velenjskega arhitekta Roka Polesa, tudi pesnika in pisatelja (ko sva bila tam prvič, ga še ni bilo). Paviljon spominja na kozolec. Šoštanjska občina ga je odprla leta 2017, ob 95. obletnici pesnikovega rojstva. V njem je razstava Samo en cvet, ki obsega pano z življenjepisom in fotografijami, zaslon za multimedijsko predstavitev in nenavadno Polesovo kiparsko upodobitev pesnika. Na stekleni steni je izpisan del pesmi Samo en cvet, en češnjev cvet in tudi dvorišče je porisano s češnjevimi cvetovi. Paviljon je odprt vse leto. Gospodinja je povedala, da so traso poti spremenili, ker se je dogajalo, da so celi razredi otrok mendrali travo, midva, ki sva prišla dol po pokošenem travniku, pa da nisva naredila kake škode, sploh pa sva le dva, je bila popustljiva. Izvedela sva še, da je pred časom neurje razbilo steklene stene paviljona in razmetalo opremo. Dobila sva tudi dovoljenje za parkiranje na dvorišču, ko bova naslednjič nadaljevala pot od njih.

Vrnitev pretežno po ŠPP

Od Kajuhovega paviljona sva se spustila mimo mogočne lipe, zaščitene kot naravna vrednota (premer 180 cm, obseg 555 cm) po travniku na severovzhod. Zavila sva levo v gozd na obupno zaraščeno stezico, ki je bila sicer markirana, a že zelo dolgo ne vzdrževana, tako da je bila predvsem zaradi kopriv in malinovih bodic težko prehodna in prav boleča. Kjer naju je ovirala »samo« praprot do pasu, sva si kar oddahnila. Sčasoma je postala steza nekoliko laže prehodna in ob njej so rdele gozdne jagode. Prebila sva se do potoka in ga prestopila po brvi. Prej kot v 20 minutah sva pristala na gozdni cesti in se vzpela levo po njej. V 5 minutah naju je pripeljala k Zadneku (
Zavodnje 39; na kažipotih Zadnik). Pred gospodarskim poslopjem onstran asfaltne ceste sva zavila levo, a jo takoj zapustila v desno mimo kažipotov (711 m), potrebnih novega vijaka. Prestopila sva električnega pastirja in po nepokošeni travi čez slabe četrt ure prigazila k Predneku (Zavodnje 38), kjer sva dobila vsak svoj kozarec osvežilno hladne vode.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od Predneka sva po asfaltni cesti mimo znamenja, šopa brstičnih lilij, ki so morda »pobegnile« s kakega vrta, in skladovnic drv prišla v gozd. Ta cesta teče med rdeče označenima potema po maPZS, med katerima na tem zemljevidu ni nobene ceste (na Mapy.cz pa je). Nameravala sva po desni, a sva se znašla na levi. V slabe četrt ure se je Prednekova dovozna cesta iztekla na glavno asfaltno, po kateri sva se spustila rahlo v desno proti Praprotnikovi domačiji (Zavodnje 42). Prav neverjetno je, v kakšnih strminah kosijo.

 

Čez 15 minut sva nad Praprotnikom pri tabli Kavčnikova domačija 100 m cesto zapustila v levo. Mimo tabel o tematski poti v okolici Kavčnikove domačije in o ptičih (slike na teh in naslednjih tablah so žal že precej obledele) sva hitro prišla do lese, onkraj nje pa do table o travniških rastlinah in Kavčnikove domačije, ene redkih ohranjenih evropskih alpskih dimnic (na slikah so zadnja in prednja stran ter preša). V njej je bil en sam bivalni prostor, namenjen tudi nekaterim domačim živalim. Iz ognjišča je dim uhajal skozi odprtino v strehi. Ta kulturni spomenik, za katerega skrbi Muzej Velenje, je odprt od 1. julija do 31. avgusta ob nedeljah med 10. in 17. uro (čeprav je bil šele 25. junij, pa sva se lahko odžejala pri vodni pipi). Poleg dimnice je majhen ograjen vrt s tablicami, na katerih piše, kaj tam raste, ob njem pa namig Športnega, kulturnega in turističnega društva Šentvid, naj gledamo z očmi, ne z rokami. Nasproti vrtička je tabla o zdravilnih rastlinah.

 

 

 

Pot sva nadaljevala po stopnicah levo v gozd. Čez stezo je teklo več potočkov, ponekod po dražnicah, drugod je bila mokra vsa. Sledile so tabla o sesalcih in dve o drevesih. Nato se je pot povzpela mimo Zavodnja 43a in druge table o ptičih. Slabih 10 minut od Kavčnika sva dosegla regionalno cesto Šoštanj–Črna na Koroškem. Po asfaltni cesti sva se spustila mimo Kopinove kmetije (Zavodnje 48), potem pa naju je kažipot (809 m) Zavodnje 30min usmeril levo čez travnik in v gozd (markacija ob vhodu vanj ni vidna prav daleč); tako sva prečkala dolg cestni ovinek. V gozdu sva se prebijala skozi malinovje in praprot, a je bilo vsaj dovolj markacij. Kmalu sva se vrnila na asfaltno cesto (759 m), po slabih 20 minutah pa za Sedlarjem (Zavodnje 51) zavila levo z nje. Kar hitro je bilo treba desno na vlako, ki sva jo zaradi zaraščenega začetka kljub markaciji najprej zgrešila, kasneje pa je postala boljša. Brž naju je odložila na makadamsko cesto in spustila sva se levo po njej. Lahko bi se je bila držala do Velunje, a sva raje sledila šaleškim markacijam. Po 10 minutah naju je kažipot usmeril desno; tudi ta odcep je bil popolnoma zaraščen. Zdi se, kot da se s to potjo ne ukvarjajo več. Čez slabih 10 minut se je nekoliko izboljšala in naju še čez toliko skozi pas skoraj do vratu visoke trave pripeljala na gozdno cesto.

 

 

 

 

  

 

V 5 minutah sva pristala pri Velunji. Po mostu sva jo prestopila in se na drugi strani ceste povzpela čez travnik v gozd. Čakal naju je še najstrmejši del poti, tudi ta zaraščen in razrit. Po skoraj četrt ure sva skrenila levo na kolovoz, dobrih 5 minut zatem pa zavila desno. Kolovoz so od najinega prejšnjega obiska očitno razširili. V slabih 10 minutah sva prišla iz gozda. Mimo znamenja, skritega v zelenju, čez strm travnik in mimo preže naju je pot za kratek čas znova popeljala med drevje, ko pa je ostalo za nama, sva daleč na desni zagledala zvonik Sv. Danijela.

 

 

Čez dobre četrt ure sva se ustavila pri Radmanu (Zgornji Razbor 11), kjer sva izvedela, da je tisti kolovoz razširil njihov »ta mladi«. Fantiček, ki nama je pred dobrimi štirimi leti mahal z balkona, je postal fant, njegova babica pa nama je postregla s hladno vodo. Kar uganila je, da je avto, ki stoji zgoraj v vasi, najin. Kmalu za lepo Radmanovo kapelico je bilo konec asfalta. Na mestu, kjer je stala lesena Tevževa bajta, naju je presenetilo gradbišče; podrli so jo in zidajo novo hišo. Do glavne ceste je bilo še slabih 10 minut strmega klanca, ob katerem je razkošno cvetelo nekaj pravih kostanjev, nato pa sva se kmalu razveselila avta: stal je v senci.

Ta dan sva poleg 23. etape Poti XIV. divizije prehodila kar nekaj odsekov Poti kurirjev in vezistov, Vranovega leta, Benediktove in zlasti ŠPP, posebno ob vrnitvi, saj se rada vračava po drugi poti, če je le mogoče. Tako sva lepo preživela rojstni dan naše države.