Pozdrav z Lubnika brez dežnika!

Načrt za sredo popoldne sva ob pogledu na Kamniške planine, ki so naju gledale mrko in so jim izpod čela jezno švigali bliski, na hitro spremenila: pogled proti Škofji Loki je bil vsaj nekoliko prijaznejši. Na Lubniku sva bila le enkrat, že dolgo tega, in med tednom - pa še v takem vremenu - ni bilo pričakovati običajnih množic. Če bi se le ulilo, sva si izbrala pot, po kateri bi šlo tudi z dežnikom in brez palic.

Skozi Škofjo Loko sva se zapeljala do mostu čez Selščico; tik pred njim je v desno odcep proti Planici, kmalu za njim pa v levo k Sv. Tomažu nad Praprotnim. Parkirate lahko na križišču nad zadnjo kmetijo. Pot je lepa in če odmislim nekaj strmih odsekov, tudi prav udobna, precejšen del teče celo po ravnem, skratka prava izbira za deževen dan. Ampak dežnih kapelj je bilo komaj za vzorec, na vrhu so skozi oblake začeli bosti žarki in spust je bil že ves sončen. Samo dva pohodnika sva prehitela in enega srečala, vrh pa sva imela čisto zase. Še v oblačnem vremenu se je videlo daleč, v soncu pa so razgledi res lepi. Videla sva srno, pot nama je prekrižal zajček, v krošnjah je žvrgolelo in povsod je dišalo po bezgu. Pa nenavadno veliko repušev je modro kimalo ob poti.

Vrnitev sva si popestrila z bližnjico: od drugega (levega) ovinka se v desno spusti neoznačena steza, sprva nekoliko neizrazita, potem pa razločna, in se po četrt ure izteče na markirano pot. Uro in četrt gor, dobro uro dol. V vasi sva se povzpela še k cerkvici sv. Tomaža na prijaznem hribu sredi mehko zaobljenih skrbno pokošenih pobočij, od koder sva se še zadnjič naužila razgledov.