Na izletu z roželjubci

V soboto so naju z Janijem vzeli s seboj na izlet roželjubci. Prepoznate jih po sklanjanju, čepenju, klečanju ali celo ležanju na mestih, kjer kaj cveti. Tej dejavnosti se poljudnostrokovno reče pritlehno zviranje ter služi preštevanju dlačic, zobcev in drugih delčkov rož, razločevanju barvnih in oblikovnih odtenkov, razpoznavanju ((pod(pod))vrst ter seveda fotografiranju najlepših, največjih, najnenavadnejših, najredkejših ... primerkov. Roželjubci potlačijo nekaj več trave kot mi navadni pohodniki in planinci, drugače pa niso nevarni. Nasprotno: kot večina ljudi, ki ljubijo lepo, so zelo prijetni in prijazni. Tega ne rečem, ker nas je vodil Ivan, v čigar spletnem dnevniku gostujem, ampak ker je res. Nekaj teh nagnjenj kažem tudi jaz (vsaj zviralnih) in pri Janiju žanjejo le zmerno navdušenje, saj raje hodi kot postaja, a ker je bil važen del sobotnega programa ogled spodmolov in naravnega mostu, Ivanove fotografije pa so mu naredile skomine, je tvegal.

Že na začetku me je razveselil Rafko (tudi njega že poznate) z galantno potezo − prinesel mi je (seveda narisan) šopek: navadni kukavici. Kukavice so mu menda posebno pri srcu in še nikoli jih nisem videla toliko in tako različnih kot v tej družbi. Spozna pa se tudi na fosile in pokazal nam je prav lepe primerke numulitov. In prikupno praprot slatinko; takale čedna "zelenjava" me ne navduši nič manj kot kaj cvetočega. Alenka je glavna; venomer so jo klicali, kaj je to in kaj ono. Vse ve, še preden pogleda; ta izjava se mi je sprva zdela malo nagajiva, potem pa sem se vsaj na primeru krvavordeče krvomočnice prepričala, da drži. Ko sta z Anko stresali latinska imena, je bilo slišati strašno znanstveno, ampak tudi rožice z najbolj resnimi imeni so bile pisane in lepe. Anka prekipeva od energije, zato je bila navdušena, da je bila pot od naravnega mostu nova tudi za Ivana in je bila tako deležna svoje doze brezpotja. Tam sta se nadvse izkazala Florijan (Cveto – imenitno ime za roželjubca!) in psička Libra; skozi na prvi pogled neprehodno goščavo sta nas kot kaka stezosledca nezmotljivo pripeljala na pravo pot. Od Darje in Cveta sva z Janijem izvedela marsikaj o vzgoji psov. Posebno všeč mi je bil Branko, ker se stvari ne loteva tako strokovnjaško, ampak se je izkazal s precej domišljije in hudomušnosti − "prepoznal" ali "določil" je kar nekaj dolgolistnih kratkopecljatih malocvetnih svetlordečih in podobnih rožic; ob njem se v tej družbi znalcev nisem počutila kot brezupna nevednica. Pridno je fotografiral, kar mu je naročila Tinka, ona pa je venomer nekaj zavzeto zapisovala v beležnico.

Spodmoli so osupljivi in tako so se tudi Janiju zdeli vredni potrpljenja z roželjubci. Poleg brezpotja je sicer precej sprehajalen izlet začinilo še nekaj plezanja ob jeklenici in po skobah. Seveda pa so bile najimenitnejše rože; Alenka mi je poslala svoj čudoviti album. Končalo se je tako, kot je bilo "zaukazano" že v vabilu: s slastnimi fuži. In seveda s prijetnim klepetom ob polni mizi. Ivanu in njegovi družbi hvala za lep dan.

Dragonja

Če se boste te dni vozili mimo Dragonje (ali pa odšli do Svetega Petra), se sprehodite še skozi vinograde nad vinsko kletjo Rebernik do prepadnih spodmolov. Te dni boste na travnikih za vinogradi našli vrtne vetrnice, pod spodmoli laške kačnike, škrlatnordeče kukavice pa rastejo kar ob cesti.

Več fotografij

Kolenoterapija v Čičariji

Če imate manjše težave s koleni, vam bodo nedvomno dobro deli položni (včasih celo markirani) kolovozi, s katerimi so prepredeni grebeni Čičarije, na primer krožna pot nad Movražem in Smokvico.

Izlet začnete malo pred Smokvico: iz Gračišča se po ozki asfaltni cesti zapeljete proti Movražu in parkirate pred prvem križiščem (tam, kjer se z desne priključi asfaltna cesta iz Gračiške vale). Odpravite se desno po stranski cesti, čez dobrih 100 metrov boste našli prvi kažipot, ki vas usmerja v levo na širok gruščnat kolovoz. Ta je naprej povsem položen, nato pa se zložno vzpne do razglednih travnikov Vele griže in vas čeznje popelje do cerkvice sv. Kvirika.Tik pred cerkvico se iz severa mimo ostankov gradišča na Gradcu priključi kolovoz, po katerem se odpravite proti Movražu. Kolovoz se hitro spremeni v ozko dobro vidno stezo, ki se ob postajah križevega pota spušča po travnatem pobočju do starega kolovoza. Temu sledite nekaj minut, nato pa ga pri IX. postaji spet zapustite in se v levo po dobro uhojeni stezi spustite v Movraž.

V Movražu se po glavni cesti odpravite nazaj proti Smokvici (rahlo v levo), tik pred koncem vasi pa zavijete desno na ožjo cesto proti pokopališču. Pred njim se s ceste v levo odcepi star kolovoz (stara "cesta" v Smokvico), od njega pa čez nekaj minut v desno širok kolovoz proti vrhu Kuka. Po daljšem vzponu se znajdete pod skalnim robom Kuka, ki se mu kolovoz spretno izogne in vas na kraške travnike Kuka in Gradeža pripelje malce bolj vzhodno. Ti travniki so prepredeni s kolovozi, držite se levih krakov. V pomoč vam bodo najprej pečine Kuka, nato pa križ na njegovem najvišjem vrhu; kmalu se pojavijo tudi markacije.S Kuka se spustite proti Lačni, najprej po razglednih travnikih, nato pa po grebenu mimo Kroga in Vrha Križa. Tik pred zadnjim vzponom na Lačno se v levo odcepi dobro viden kolovoz (označen z oranžnimi puščicami), po katerem se spustite nazaj v dolino. V dolini se kolovoz izteče na staro pot iz Smokvice v Gračišče. Na njej zavijete desno in v nekaj minutah vas bo pripeljala do asfalta le 150 metrov od križišča kjer ste parkirali.

Terapija seveda ne bo popolna brez fužev v gostilni v Sočergi.

Več fotografij >>>

Nad dolino Dragonje

Konec decembra je bil na spletišču gore-ljudje.net objavljen opis krožne poti med Krkavčami in Pučami, kot nalašč za izlet v mrzlih suhih februarskih dneh (po dežju so flišna tla nemarno blatna). V začetku sem zlahka sledil opisu: mimo torklje, levo na kolovoz (za hišo, ne na tistega pred njo), na desnem ovinku naravnost po poti, nato levo navzgor po kolovozu. Tam pa se je zapletlo, saj se opis nikakor ni hotel ujemati s tem, kar sem videl. Odpravil sem se po desnem kolovozu (položno po pobočju) in nato zavil desno na prvem odcepu. Napaka ... po uri grmičenja in iskanja ostankov starih stezic sem se znašel v dolini Dragonje. Namesto tega bi moral počakati do drugega odcepa (ta del poti je dosti bolje opisan v enem od prejšnjih prispevkov Jožeta Praprotnika).

Tudi nazaj grede ni šlo povsem po opisu. Vedno bolj zapuščen kolovoz (na koncu steza), po kateri se vrnete v Krkavče, je najbolj desna izbira, širši kolovozi, ki se končajo med nasadi oljk, pa se odcepijo v levo. Razen te malenkosti pa bi me opis zanesljivo pripeljal do izhodišča ... če se ne bi odločil za drugo porcijo grmičenja. Tam, kjer vas kažipot (stiliziran vodnjak) pošlje v desno, poiščite staro zaraščeno stezo, ki precej naravnost (le na začetku malce navzdol) vodi pod kamnitim zidom. Ko boste čisto dokončno obupali, boste morda (tako kot jaz) za grmovjem med odluščenimi kamni v zidu desno od sebe opazili stopinje, ki vas popeljejo na višje ležečo teraso, s te pa je do ceste le še minuta ali dve (sicer pa lahko pretikanje med grmovjem kadarkoli prekinete in se odpravite v desno, do asfaltne ceste je ves čas le nekaj deset metrov).

Več fotografij

Iz Movraža do sv. Kvirika

Med potepanjem po grebenih nad Movražem in Sočergo sem naletel na zanimiv križev pot: namesto bogato okrašenih kapelic, s katerimi lokalni veljaki sosednjim vasem dokazujejo, da so boljši od njih (če vas zanima, kam to pripelje, si preberite Butalce), vas bodo tukaj pričakali le skromni leseni križi, posejani ob poti skozi borove gozdičke in čez razgledne kraške travnike. Če se boste na pot odpravili na cvetno nedeljo ob dveh popoldne, boste imeli mnogo sopotnikov; vsako leto na ta dan se domačini odpravijo na križev pot.Do Movraža vas pripelje asfaltna cesta iz Gračišča. Skozi Kubed se odpravite proti Sočergi, nato pa v Gračišču sledite kažipotom za Movraž. S parkiranjem bo težko, verjetno boste še najlaže našli kotiček v bližini gasilskega doma.

Pot se začne sredi Movraža (pri hiši Movraž 57a), začetek je označen z markacijo in kažipotom, pa tudi sicer boste na poti (čeprav je ni na nobenem zemljevidu) našli ostanke starih markacij. Po širokem kolovozu se sprehodite čez dolino (tukaj ji rečejo vala), onkraj nje se kolovoz spremeni v dobro uhojeno pot, ki se začne skozi borove gozdičke vzpenjati po pobočjih Dobravice.

Precej pod vrhom se pot priključi staremu kolovozu. Temu sledite do razglednih travnikov pod vrhom, kjer zavijete levo na stezo, ki jo precej uspešno skriva suha trava. Steza vas v nekaj minutah mimo ostankov gradišča (Gradec) pripelje do cerkvice sv. Kvirika (iz Movraža slabo uro, naredili pa ste dobrih 200 višinskih metrov).Po krajšem počitku se lahko vrnete v Movraž ali pa se odpravite naprej mimo Velega Badina do spodmolov nad Mlini in naravnega mostu. Od mostu se odpravite levo, se spustite v Movraško valo in po cesti ali po kolovozih ob robu doline nazaj v Movraž (še približno dve uri hoje).

Lenoben sprehod okoli Hrastovelj

Ko sem gledal fotografije s svojega prvega vzpona na Križno goro, sem opazil tudi tiste z izleta na Veliki Gradež in Kuk, kjer sem se prav tako zadnjič potepal pred petimi leti. Ker je parkiranje v Dolu pri Hrastovljah skorajda nemogoče, sem se odločil na pot podati iz Hrastovelj (pred cerkvijo je obilica parkirišč), smrdela pa mi je asfaltna cesta do Dola ... potem pa sem se spomnil, da sem med drugim izletom okoli Hrastovelj videl makadam iz Dola v Zanigrad. Preverjanje posnetkov iz zraka na Geopediji je to potrdilo, opazil pa sem še pot, ki sem jo že dolgo iskal: kolovoz po vrhu Jerebin.Na pot se odpravite izpred cerkve v Hrastovljah in sledite markacijam do Zanigrada. Od cerkve v Zanigradu se odpravite po makadamu skozi vas in pod železnico, takoj za njo pa zavijete desno na precej ozek kolovoz. Ta se hitro vzpne na greben Jerebin in vas nato zložno pelje po njem (zgrešiti ne morete, na obeh straneh so električni pastirji). Po daljšem položnem sprehodu boste levo v dolini opazili Zazid, nato pa se kolovoz začne spuščati in se priključi tistemu, ki gre iz Zazida proti Gradežu. Opazili boste tudi prve markacije, ki jim sledite vse do Velikega Gradeža. Tam sem zavil desno na ozko dobro uhojeno stezo, ki pripelje naravnost na vrh Kuka.

S Kuka se po stezi, ki kaže skoraj naravnost proti Svetemu Kviriku vrnete na kolovoz, na prvem razcepu izberete desni krak (markacij tu skorajda ni), na prvem sedlu pa zapustite (zdaj bolje) markirano pot proti Lačni in zavijete ostro desno na ozek kolovoz. Ta prečka pobočje, nato pa zavije levo in se začne precej hitro spuščati v dolino, kjer postane zaradi flišnih tal nemarno blaten. Po slabih dveh kilometrih vas kolovoz pripelje na asfaltno cesto, po kateri se spustite do parkirišča.

Več fotografij
Zemljevid poti

Po kolovozih med Dragonjo in Drnico

Te dni dobiva ruj jesenske barve. Navadno ga hodimo občudovat na Kraški rob ali okoliške griče, ker pa ga flišna tla prav nič ne motijo, ga boste našli tudi na travnikih v piranskem zaledju. Ker sem svoj zadnji sprehod po teh gričih zaključil pri Svetem Petru, sem tokrat začel v Dragonji.

Tik pred mejnim prehodom Dragonja zavijete z glavne ceste proti Svetemu Petru, na naslednjem križišču pa vas že čakata zemljevid poti in parkirišče. Po posvetu z zemljevidom se odpravite po asfaltni cesti proti Svetemu Petru, po krajšem vzponu med hišami pa na prvem levem ovinku zavijete desno na lapornat kolovoz. Markacije vas zanesljivo vodijo po kolovozih nad dolino Dragonje do asfaltne ceste, ki se iz doline dviga proti Svetemu Petru. Cesto, s katere so lepo razgledi na Krkavče, Novo vas in Svetega Petra, že kmalu spet zapustite in zavijete desno na kolovoz, ki vas skozi čudovito vzdrževane oljčne gaje pripelje do cilja.

Spodmoli, mostovi in fuži

Če si konec septembra zaželite prave poletne vročine, se odpravite na potep po skalnem robu med Sočergo in Mlini. Primorsko avtocesto zapustite na izvozu Črni Kal in sledite kažipotom proti Buzetu, parkirate na začetku Sočerge na velikem parkirišču ob (bivšem?) zadružnem domu. Tik pred parkiriščem vas ob cesti dobro viden kažipot usmerja proti cerkvici svetega Kvirika (na zemljevidih so ga spremenili v Kinka, Kirka, Kirika in Kvirina), do katerega se povzpnete po ozki asfaltni cesti skozi borov gozdiček in poiščete široko stezo, ki se za cerkvijo zlagoma spušča proti jugovzhodu. Steza vas vodi po razglednih travnikih ob skalnem robu (oglejte si tudi zanimiv naraven bunker ob poti), ki jih le občasno prekinejo redki gozdički. Tik pred Mlini (in državno mejo) se pot spusti po kaminu (jeklenica) do neverjetno velikih spodmolov, ki vam tudi sredi dneva nudijo prijetno senco. Za njimi vas čaka še naravni most, nato pa vračanje po isti poti ali pa nadaljevanje izleta do Movraža.

Pred odhodom domov je skorajda obvezen postanek v gostilni Sočerga tik ob parkirišču. Zanjo sem slišal že pred leti in prav zaradi nje že dlje časa načrtoval izlet v ta del Slovenije, zato sem bil še toliko bolj razočaran, ko sva pred začetkom izleta naletela na majhno hišico brez očitnih znakov življenja. Ob vrnitvi se je ta hišica (skorajda kot pekarna Miš-Maš) čudežno spremenila v živahno gostilno, pred katero so v senci stale vabljive pogrnjene mize, klopi in stoli, med katerimi se je sukal prijazen gostilničar. Jedilni list (če sploh obstaja, midva sva zdržala brez njega) sicer ni prav obsežen, a nič hudega, na njem so same dobrote: od mineštre do fužev s tartufi ali golažem, neverjetno dobrim domačim kruhom (z malce sreče boste dobili sveže pečenega) in solato do izvrstne kave, s katero sva zaključila kosilo. Ko sva s polnimi želodci prijetno utrujena ob srebanju kave razmišljala o odhodu domov, sva lahko le še ugotovila, da je Bog, ko je ustvarjal poklic gostilničarja, očitno imel v mislih takšne ljudi, kot jih najdeš v Sočergi.

Več fotografij >>>

Kraški rob od Črnega Kala do Podpeči

Če bi radi konec septembra uživali v cvetočih travnikih, se odpravite na Kraški rob. Precej idej za izlete boste našli na straneh www.zaplana.net (na primer vzpon na Lipnik iz Zazida), lep pa je tudi sprehod po robu od Črnega Kala do Podpeči.

Najlepše je začeti na parkirišču nad Črnim Kalom: z avtoceste se na odcepu Kastelec odpravite proti Podgorju, po prvem klancu zavijete desno proti Črnotičam, nato pa desno na prvi širši makadam, ki vas po slabem kilometru pripelje do parkirišča nad plezališčem in začetka markirane poti. Pot vas najprej popelje mimo ostankov gradu na stolpu (ne hodite nanj, da ne boste prožili kamenja na plezalce pod seboj), nato pa se ob jeklenicah spusti pod steno. Po krajšem sprehodu skozi plezališče boste prišli do železniške proge, ki jo prečkate, na drugi strani v gozdu poiščete nadaljevanje poti in uživate v čudovitih travnikih in lepih razgledih.

Ko vas pot pripelje do radijskega stolpa, bo verjetno že čas za malico. Če je bil izlet za vas še prekratek, se odpravite po makadamski cesti; na prvem razcepu vas bodo markacije spet poslale na ozko stezico skozi gozd. Na začetku naslednjega razglednega travnika vas čaka razcep: lahko se odpravite do cerkvice Marije Snežne (levo) ali naprej po robu (naravnost) do jeklenic, ki vas varno spravijo pod steno. V gozdu pod robom se pot skorajda izgubi, mi smo ubrali shojeno bližnjico do makadama, na tem zavili levo in se znašli v deželi markacijskih bitk. Modre packe premazane čez sive lise, ki pokrivajo markacije, vas bodo poslale desno na dobro vidno stezo, ki pripelje nad Podpeč. Tam se ustavite, od daleč uživajte v pogledu na obrambni stolp, si odpočijte na klopci, ne motite domačinov in se počasi vrnite do izhodišča. Zmedi v goščavi pod robom smo se med vračanjem izognili s sprehodom po makadamu do radijskega stolpa.

Več fotografij >>>

Jesen na kraških travnikih

Kraški travniki so se že odeli v živordeče barve grmičkov ruja. Prvi vas bodo pozdravili že ob avtocesti pred Razdrtim, čakajo pa vas tudi na večini kraških travnikov. Na obronkih Vipavske doline ali v flišnem delu slovenske Istre boste razočarani, prav tako ruja ne boste našli v gabrovem ali borovem gozdu; izberite si torej izlet, ki teče predvsem po travnikih (fotografija je bila posneta ob poti iz Kubeda na Lačno).

Na Slavnik po kolesarski poti

V torek sem (že spet) optimistično razumel vremensko napoved in se odpravil iskat sonce na Primorsko. Seveda ga tam še ni bilo, megla in oblačen pokrov pa sta me prepričala, da se odpravim nekam kjer sem že bil ... in Slavnik se je kar sam pokazal v daljavi. Med izletom na Slavnik iz Prešnice sem se dvakrat srečal z neoznačeno "kolesarsko potjo" (starim kolovozom) iz Podgorja, pa sem se odločil, da jo grem tokrat pobližje pogledat.

 

Opozorilo: če se boste odpravili po tej poti, se zavedajte, da je namenjena kolesarjem (in da imajo ti na njej prednost). Če se niste pripravljeni umakniti dvokolesnemu izstrelku, ki bo z nekaj deset kilometri na uro priletel mimo vas, si raje izberite drugo pot.

 

Zemljevid na parkirišču v Podgorju pravi da se kolesarska pot začne ob železnici. Ker me hoja do tja ni mikala, sem se odpravil na Slavnik po strmi poti, na razcepu sredi gozda, kjer strma pot zavije v desno, pa sem zapustil markacije in izbral levi krak. Na požarni cesti (v dveh letih se je povsem zarasla) sem zavil levo in po krajšem spustu prišel do širokega kolovoza, ki se dviga v desno. Vzpon je zmeren, na prvih travnikih pa se kolovoz razcepi (pravi je desni, bolj shojen krak) in vas pripelje do makadamske ceste, ki pelje na Slavnik iz Kozine. Prečkate jo, se odpravite dobrih 50 metrov naprej po levem kraku makadama in poiščete markirano pot iz Prešnice. Ta vas mimo Grmade in Cigana popelje do vrha.

 

Da ne bi kvaril lenobnega vzdušja, sem se odločil, da se bom s Slavnika spustil po položni poti v Podgorje. Kakšna napaka !!! Spust so mi sicer popestrili zadihani, zaripli in popolnoma preznojeni ljubljanski gimnazijci, ki jih je vzpon po položni poti očitno popolnoma uničil, pot pa ni več vredna tega imena. V zadnjih nekaj letih so uspeli iz prijetnega širokega kolovoza narediti blatno gozdno cesto, po kateri se lahko prevažajo celo tovornjaki (kot kažejo kolesnice na njej). Za vzpon na Slavnik si raje izberite katerokoli drugo pot.

 

Pa še kolesarski pogled: v suhem vremenu je vzpon po položni poti na Slavnik in spust po kolesarjem namenjenem kolovozu zelo prijeten izlet ... konec maja pa kaj več o njem :).

Po kraških travnikih

Na kraških travnikih že cveti ametistasta možina. Opazil sem jo ob cesti iz Vipave proti Colu in od Ajdovščine do Predmeje (tam cveti tudi volnatoglavi osat), našli pa jo boste skoraj povsod na kraških travnikih (na primer na Kokoši, Lačni, Kojniku, Goliču, okoli Socerba ...)