Sobotno jutro je bilo sivo in zoprno vlažno, zato je bilo treba nekam više. Na parkirišču pri planini Podstoržič (na Spodnjem Jezerskem pri Kanonirju levo, v Dolu spet levo; gozdna cesta je precej slaba, tudi poledenela) še ni bilo nič bolje, pod Škarjevo pečjo pa se je sivina dolinskega jutra začela razpirati v bleščečo modrino. V dobri uri sva bila na Javorniškem prevalu (snega ni bilo skoraj nič, zato pa precej ledeno) in nato čez kake pol ure na le nekoliko zasneženi planini Javornik. Tam se je kar težko odločiti za nadaljevanje poti, tako lepi razgledi se ponujajo. A Ženiklovec (Veliki Javornik) vabi. Ker nanj ni markirane poti, vrh pa se vidi, si lahko sami izberete pot, kjer je najmanj snega, najmanj ledeno, najmanj strmo – ali pa najbolj, če vam je tako ljubše. Zgoraj je bilo vendarle treba nekoliko gaziti, zato je zadnji vzpon trajal kar pol ure. Kakšen razgled! Storžič komaj lučaj stran, na obzorju Julijci z Očakom, pred njimi Dobrča, potem dooolga Košuta od A do Ž (tudi Kofce, toliko da ni zadišalo po štrukljih!), Virnikov Grintovec, Kočna, Krvavec, bliže pa Stegovnik, Mali Javornik, Kozji vrh ...Vrnete se lahko po isti poti ali pa kot midva: nazaj na planino in po cesti naokoli do sedelca med Javornikoma (če je še časa in moči, je v levo kake pol ure do Malega Javornika, 1685 m), od tam pa desno nazaj proti Javorniškemu prevalu. Markirano ni ravno zgledno in če se boste kot midva znašli na majhni planini z leseno stajo ob vznožju, le zavijte desno po gozdni cesti, čeprav vodi v napačno smer, saj bo kmalu zavila levo in vas pripeljala na preval. Od tam pa po že znani poti do izhodišča. Brez Malega Javornika dobri dve uri (če nič ne zaidete ...).
Na Ženiklovec se lahko povzpnete tudi s tržiške strani, iz Loma pod Storžičem (V. Habjan in I. Mušič: Tržič, planinsko-izletniški vodnik, PZS 2006, str. 39).
Ni komentarjev:
Objavite komentar