Naravnost gor in po ovinkih dol

Ko je včerajšnja jutranja radijska voditeljica namigovala, da vsi, ki smo bili na sobotnem koncertu Pankrtov, gotovo še spimo, sva se že bližala Slovenj Gradcu. Padal je leden dež in asfalt je bil drsalnica, a k sreči je bilo zmrznjeno tudi blato. Parkirala sva na "ekološkem otoku" za krajevno tablo (konec Slovenj Gradca), kjer sva začela vzpon na Kremžarjev vrh (1164 m), pozneje pa sva nekaj ovinkov naprej odkrila pravo parkirišče. Vzpenjanje po dobro označeni poti je bilo prijetno, dež je ponehal in kmalu je sijalo prav toplo sonce. Tedaj pa se je usulo! A ni bilo mavrice, kajti ni se usul dež, ampak ploha besed zgovornega predsednika slovenjgraškega planinskega društva. Prijazno nama je povedal vse, kar sva ga vprašala, in še marsikaj, česar ga nisva, tako da je bilo srečanje za naju prav poučno. Pri Koči pod Kremžarjevim vrhom sva odkrila oznake in opis Šisernikove poti, vsaj štiri ure iz Dravograda - za poleti, ko bo dolg dan. Še nekaj minut, pa sva bila na vrhu (poldrugo uro iz doline). Razgledi so prej in potem, prav na vrhu jih pa ni.

Na zemljevidu je pritegnil najino pozornost zapis Sv. Barbara čisto na samem. Z vrha sva se spustila v desno in poslej so bile markacije bolj redke. Dobre pol ure je šlo dol in gor po mehko zaobljenih travnatih hribih, med šumečimi smrekami in pod Mačkovim vrhom do Slovenjgraškega sedla. Tam sva zavila za kažipotom Berneško. Ko se je pot kmalu začela obračati v levo, sva jo zapustila po stezi v desno, ker sva tam nekje pričakovala cerkev. Doživela pa sva presenečenje: "sredi ničesar" spomenik kiparju Francu Bernekerju in njegovi rojstni hiši, značilni pohorski dimnici. Lične tablice označujejo Bernekerjevo pot – tudi to bo treba nekega dne raziskati. Potem sva precej na pamet kake četrt ure proti zahodu vendarle našla tudi cerkvico sv. Barbare. Česa tako prikupnega pa res nisva pričakovala! Sonce je začelo ugašati, zato sva se podvizala. Kmalu pod cerkvijo je ograda za jelenjad; ob njej sva zavila desno in se držala električnega voda, pomagale pa so nama tudi rumene markacije Bernekerjeve poti, da sva se spustila do Ostržnika. Zadnje pol ure je bilo treba po cesti. Asfaltni dolgčas sva preganjala z opazovanjem nenavadno živo rumenih in oranžnih hiš v Legnu, vsi, ki sva jih srečala, so naju prijazno pozdravljali, prijetno presenečenje za ta čas pa so bili tudi številni regratovi cvetovi ob cesti. Tako se je lep dan lepo končal.