07 april, 2008

Stari Tabor

Slavko Štefančič je poslal zanimiv opis poti na Stari Tabor (603 m) nad Povirjem na Krasu:

Parkirala sva v bližini železniške postaje v Povirju. Prečkala sva kamnit most čez železnico in nadaljevala levo ob progi. Kar nekaj spretnosti je bilo potrebno, da sva našla že močno obledelo markacijo na kamniti steni hiše. Tudi v nadaljevanju ni bilo nič bolje, sva pa od prijaznih naključnih domačinov izvedela za pravo pot. Makadamska pot zavije v rahlo vzpetino na robu gozda in pot nadaljujeva do razcepa. Smerokazi naju usmerjajo : levo za Strmec in Lokev, desno proti Staremu taboru, ki je najin cilj. Nama je bila desna, krajša pot prekratka in izlet bi prehitro končala, zato sva naredila zanimivejši krog.

Odšla sva levo v smeri Strmca in Lokev. Ob lepem sončnem vremenu sva postopoma, brez večjega napora, prikorakala do smerokaza desno, na vrh Strmca. Prej kot v petnajstih minutah sva kamniti vrh Strmca tudi dosegla. Malo prostora, veliko kamenja in ostrih skal ter lep razgled. Malo sva se oddahnila ter odšla dalje. Gozdna pot se spretno vije med skalovjem, močno poraslim z lepim mahom, ki razbije sivo monotonost, še ne popolnoma prebujene pomladi. Hitro se pridruživa poti, ki prihaja iz Lokev in po kratkem skalnatem vzponu prispeva na vrh Starega tabora 603m visoko. Pozdravi naju smerokaz in kamniti križ naključnega obiskovalca z umetniškim navdihom. Decembra imajo tukaj pod improvizirano streho in v s skalami ograjenem prostoru duhovito postavljene jaslice. Tudi klop in miza sta primerno postavljene v zavetrje, kjer sva v miru malicala. Na veliki skali, ki strumno označuje vrh, je vzidana skrinjica z vpisno knjigo in žigom.

Po drugi strani sva se odpravila nazaj v Povir. Markacije so zelo težko opazne ali pa jih sploh ni. Veselo razpoložena sva prispela v Povir in zavila v gostilno Pri hribu, ki je sama ne bi našla. Gostilna je stara že več kot tristo let in ne potrebuje nikakršne reklame, ker ima stalnih gostov (predvsem iz Italije) vedno zadosti. Tudi jedilnik jim je prirejen. Zanimal sem se za njoke z golažem in izvedel, da tukaj pač nihce ne je golaža. Tudi kavo po obroku sva popila tako kot jo pijejo Italijani, bila pa je dobra kot vsa hrana, ki sva jo pojedla. Cena je primerna in sploh jih ne smem preveč kritizirati, če se hočem še kdaj pojaviti pri njih.

Ni komentarjev: