08 junij, 2008

Sprehod do Vrat

Sreda je bila prekisla za kak podvig, za sprehod pa čisto dobra. Ker še vedno zbiram žige Komendske planinske poti (KPP), sva se odpravila po tistega k Sv. Lenartu. V Sidražu nad Tunjicami ni kje parkirati, zato sva pustila avto nasproti igrišča ob križišču med Sidražem in Šenturško Goro. Ko sva se vračala v vas, sva se nazobala gozdnih jagod. Nobenega znaka ni, da je treba zaviti na kolovoz nasproti hiše Sidraž 3, in tega ni vedela niti tamkajšnja stanovalka. Šele čez čas so se pojavile markacije, pa so se kmalu nehale in znašla sva se pred zaprto ograjo. Odprla sva jo; na leseni hiški onkraj nje piše Pri Smrečniku. Ob kolovozu desno od hiške sva opazila markacijo v nasprotno smer. Lepki osati so nama kimali, a ker nisva vedela, ali pritrjujejo najini izbiri poti ali kimajo kar iz navade, sva povprašala pri hiši Prapretno-Zakal 9, na kateri sta celo markacija in puščica. Menda pot že dolgo ne teče tu in bi bila morala zaviti levo za Smrečnikom. Kljub temu sva nadaljevala po kolovozu med cvetočimi in pojočimi travniki in prisopla do Zakala 5 ob gozdni cesti. Po klepetu z zadovoljnim gospodarjem, ki se je pravkar vrnil s planine, kamor je odpeljal živino za čez poletje, sva se napotila levo po cesti v zaselek Sv. Lenart in do žiga pri Špruku (št. 4 – tega podatka v knjižici Komendska planinska pot ni).

Nadaljevala sva po ponekod blatni gozdni cesti in pripeljala naju je med zelene griče, po katerih so se pasle krave, izza enega pa je pokukal križ na zvoniku cerkvice sv. Lenarta na Rebri. Čedno obnovljena stoji čisto na samem, da jo najbrž le malokdo občuduje. Sicer se je že kisalo, a sva le potegnila še do Jagodica, od tam pa po slabi gozdni cesti, ob kateri cvetijo lučniki, na preval Vrata. Sploh nisva imela občutka, da sva skoraj na 1000 m (933). Bil je lep sprehod, tudi zaradi slapov nagnoja in obilice medenik. In zaradi travnikov, kakršne imam najraje: ivanjščice, kukavičje lučce in zlatice ne smejo manjkati na travnikih, ki me spominjajo na otroštvo.

Vračala sva se po cesti; četrt ure asfalta in droben dežek nama nista pokvarila prijetnega razpoloženja. Ko sva bila že v avtu, pa se je neusmiljeno ulilo – še en razlog za dobro voljo. Slaba poldruga ura gor, slabe tričetrt ure dol. Sprehod, izvedljiv tudi z dežnikom.

Ni komentarjev: