Veliki in mali

Ta konec tedna tičim doma in se spominjam prve junijske nedelje, ko so po nenehnem prelaganju le prišla na vrsto Stegovnikova okna, o katerih sva že večkrat brala. Za začetek sva se pregrešila zoper prometni znak in se tako kot mnogi drugi pripeljala po gozdni cesti do Doma pod Storžičem. Čez Javorniški preval (čemaž pod njim se je ravno razcvetal in doslej sploh nisva vedela, kako lepe popke ima!) sva bila v slabi poldrugi uri na planini Javornik, ki sva jo spoznala že takrat, ko sva se povzpela na Ženiklovec (ta nama je bil bolj všeč v zimski podobi, pot pa je zaradi razkošnih velecvetnih mrtvih kopriv, alpskih mastnic, sviščev, visokih jegličev, dvocvetnih vijolic ... lepša zdaj). Z nje sva se spustila v desno na markirano gozdno cesto, ki pelje mimo številnih počitniških hišic. Na levi sva skozi drevje kmalu opazila veliko skalno gmoto Stegovnika, ki se nama je zdela s te strani čisto neosvojljiva. Pa vendar sva bila v uri in četrt že pri oknih. Ta so presegla najina pričakovanja: večja in manjša, skozi nekatera lahko pogledamo na eno ali drugo stran gore, nekatera pa so znotraj med njenimi kamricami. Kakor že kdo šteje, ampak »sklenila« sva, da jih je (vsaj?) šest. Vmes so jeklenice (če bi bile napete, bi bile v večjo pomoč) in lesena lestev.

Čez pol ure sva že uživala razgled s Stegovnikovega južnega vrha. Začelo je rositi in to je bil kar dober izgovor, da se nisva odpravila po grebenu na glavni vrh – zračni grebeni nama niso posebno pri srcu (drugi so vsi nadaljevali po njem, celo družba s prav majhnim fantičem), poleg tega pa sva na najvišjem vrhu že bila. Zaradi tistih 8 m, kolikor je višji, se nama ni zdel nič boljši od »najinega«. Tako sva se spustila nazaj do oken, pod njimi pa ne po poti vzpona, ampak levo ob steni (smer Močnikovo sedlo) do sedelca, ki ga »krasi« zavržen akumulator. Pod sedelcem se gre levo na Močnikovo sedlo, desno pa na Javorniški preval in tja sva se napotila. Kmalu je treba zaviti ostro levo ob skalah navzgor (opozarjam, ker sva midva sprva prezrla ne zelo opazno markacijo in prišla na travnik, kjer se je pot izgubila). Ko sva se vzpenjala po grebenu, sta se nama tu in tam pokazala Veliki in Mali Javornik. Na piko sva vzela Malega, ker na njem še nisva bila. Malo zaradi obiranja, malo pa zaradi orientacijskih težav (na koncu naju je pot kar »zapustila«) je trajalo dobro poldrugo uro, preden sva stala na njegovem vrhu. Ne morem reči, da ima Mali vse, kar imajo veliki, a tedaj jih je v marsičem prekašal: Storžičeva siva glava in še mnoge druge so tičale v oblakih, mi pa smo imeli sonce in prijeten vetrc, zeleno travo in cvetje in na imenitno Stegovnikovo teme smo gledali zviška.

Spustila sva se proti Ženiklovcu – ne preveč desno, kar na pamet, kjer se nama je zdelo, da je med smrekami prehod, in res je nastala prav lepa grebenska potka s pogačicami, kukavicami in drugimi rožami, ki so se jim čez čas z leve pridružile še markacije. Po dobre pol ure sva se znašla na mali planini z leseno stajo, kjer sva nekoč že bila na poti z Ženiklovca. Na kažipotu piše 30. 5. 2006. Kako je to mogoče, ko pa sva midva stala tam vsa izgubljena januarja 2007 in kažipota ni bilo?! Pa še čez Javorniški preval in po že znani poti do izhodišča. Čudovit dan!