Kje je Vrhovčev grič?

Še o drugi ta kratki. Zapeljala sva se k Svetemu Tomažu. Nad vasjo je med drugimi kažipoti v desno tudi Vrhovčev grič, ki sva ga opazila, ko sva šla na Lubnik. Markacije so redke in stare, številni odcepi pa niso označeni; držala sva se gozdne ceste. Poleti mora biti ta pot precej sladka, saj sva videla obilo borovničevja, zato pa takrat olistano drevje verjetno ne dopušča tako lepega pogleda na izhodiščno vas in Rantovše. Čez pol ure se je svet odprl in prišla sva na makadamsko cesto. Ob lepem vremenu oko razveseli venec gora na obzorju, a midva sva jih le slutila; samo Storžič sva spoznala, ker sva na sosednji Zaplati razločila Hudičev boršt. Zavila sva levo za markacijami. Nad Krivarjem je počitniška hišica, za katero sva našla označeno strmo pot, tudi obrobljeno z borovničevjem. Pripeljala naju je na cesto ravno na križišču; desno od njega je partizanski spomenik, midva pa sva se napotila levo.

Cesta je zavijala okrog hriba; prva pot, ki se je odcepila levo, se nama je zdela še preblizu, potem pa ni bilo nobene več. Tako sva po redko markirani cesti domnevno obšla Vrhovčev grič, se na naslednjem (neoznačenem) odcepu povzpela levo in kmalu zavila desno na prečno pot, označeno z belo podčrtanimi zelenimi trikotniki. Pripeljala naju je k ličnima hišicama in se za njima nadaljevala na vrh nečesa, kar zagotovo ni bilo Vrhovčev grič. Ta vrh sva razglasila za »nadomestni« cilj. Po zemljevidu Škofjeloškega in Cerkljanskega hribovja bi bil lahko jugozahodni odrastek hriba Pleše, po zemljevidu TIS* pa morebiti Tavčarjev vrh – oba sta višja od Vrhovčevega griča, kar je smešna "tolažba", ker nobeden ni niti tisočak. Ampak to nama ne pomeni dosti. Vrnila sva se mimo Zalubnikarja. Poldrugo uro gor, slabo uro dol.

Če bi imela GPS, je rekel Jani, bi vsaj vedela, kje nisva. Da bi naju pa vodil, sem pripomnila jaz, ne bi veljalo (kakor da "velja" kaj bolj, če naju vodijo markacije!). Jani je bolj stvaren: njega GPS moti, ker se boji, da bi s to potuho kmalu ne znal več brati zemljevidov, kakor zaradi računal(nikov) skoraj ne zna več množiti in deliti. Ta "tehtni" pogovor sva končala s sklepom, da bova zgrešeni vrh osvojila kdaj drugič, recimo kadar se bova odpravila na Gabrško goro (še eno ime s tukajšnjih kažipotov). Ta je pa skoraj tisočak!

* 14. 3. 2009 - Kaže, da sva zatavala še bolj, kot sva mislila (Jani pa je zdaj o tem celo popolnoma prepričan). Po zemljevidu elektronskega telefonskega imenika sodeč teče pot nad Krivarjem levo od Vrhovčevega griča, torej je bilo iskanje odcepa v levo najverjetneje čisto zgrešeno. Na zemljevidu Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, ki sva ga uporabljala, pa je markirana pot narisana po desni strani Vrhovega (tako tudi Atlas Slovenije) - ne Vrhovčevega! - griča.