Ni bil ravno hrib ...

Ta teden ni bilo varno hribolaziti. Če bi trdila, da je najinemu »pohodu« v sredo botrovala tovrstna razsodnost, bi bilo podobno basni o lisici in kislem grozdju. Ne, to je bil pač edini dan, ko sva se lahko kam potepla, in se nisva mogla ozirati na vreme. Razmere niso bile primerne za kaj imenitnejšega kot za »ostanke«, denimo za iskanje odgovora na vprašanje, kam se pride izpod avtoceste v Skaručni, če onstran potoka Gračenice izmed več poti (nikoli ne veva zagotovo, koliko se jih skriva pod snegom – treba bo kdaj poskusiti v kopnem) izberemo drugo z leve, ko stopimo iz gozda, pa namesto levo po mostičku čez potok zavijemo desno. Tokrat pod avtocesto ni bilo »drvarnice«, zato sva si privoščila parkiranje pod streho, namesto s palicami pa sva se oborožila z dežnikoma.

Na robu gozda sva torej zavila desno. Kolovozna pot je takoj spet potonila v gozd – in mokroto. Čez čas nama je napis na smreki Repnje povedal, kam jo mahava. Gaziti težak, moker sneg je bilo kljub ravnini naporno. Koliko poti! Toda oznake so naju zanesljivo vodile. Enkrat je bilo treba preskočiti potok, drugič se je voda razlila v pravcato jezero, sredi katerega je stalo drevo s puščico, zato je bilo treba daleč naokoli in potoček preskočiti precej s poti. Z desne je ves čas prihajal šum z avtoceste. V »deževnem gozdu« se je začelo mračiti. Po uri hoda se je med drevjem zasvetlikala luč in znašla sva se pred veliko hišo z avtoservisno delavnico. Mladi gospodar nama je razložil, da sva pristala v Repnjah 11b, pod sv. Tilnom, in da se v levo nadaljuje markirana pot na smledniški Stari grad, do koder naj bi bilo še dve uri hoda. Celo to nama je povedal, da parkirava pr Tink (na zemljevidu TIS res piše Tinek). Če sva se mu zdela prismuknjena, da v takem tavava okoli, je imel čisto prav, pokazal pa tega ni.

Nadela sva si čelki in se vrnila po svojih gazeh. Markacije so se že bolj slabo videle, k sreči pa nama je »svetil« tudi sneg. Po slabe pol ure sva na drevesu opazila napis Zavrh, ki ga tja grede nisva. Torej bi lahko rekla, da pot povezuje Stari grad in Šmarno goro.

Zdaj pravijo, da so se snežne razmere v gorah umirile. No, planinci z znanjem in opremo, kakršna premoreva midva, kljub temu ne bomo rinili kam visoko, upati pa je, da nam po ravnem in z dežniki vendarle ne bo več treba.