Prešerno praznovanje pri mejakih

Od Prešernovega dne je minilo že skoraj mesec dni, a ker delam pri računovodjih, januarja in februarja komaj dohajam samo sebe, ko pa sem "naredila" zaključni račun, sem si privoščila smučarske počitnice. No, Pristovški Storžič tačas ni nikamor ušel.

Na praznični ponedeljek sva se odpeljala čez mejni prehod Jezersko do Železne Kaple/Eisenkappel (spotoma sva z rid nad Belo/Bad Vellach prav lepo videla svoj cilj), kjer sva zavila levo po dolini Obirskega potoka/Ebriachbach v Obirsko/Ebriach, tam pa kmalu za ljudsko šolo pri gostilni Radlwirt spet levo v Korško sotesko/Trögerner Klamm (tako zemljevid Karavanke – osrednji del, Kompass 65 gotovo napačno Trögener Klamm, novi in stari vodnik Karavanke pa Trögernklamm – niso težave samo s slovenskim pravopisom!). Cesta je silno ozka (ob njej so odmikališča), soteska pa nadvse slikovita, pozimi tudi zaradi zaledenelih slapov in sten. Pri gostilni Francl/Franzl je ožine konec in kmalu sva se pripeljala v Korte/Trögern. Nekaj metrov po tistem, ko cesta zavije desno čez most, naju je pričakalo "parkirišče", kjer so zloženi hlodi; parkirala sva čisto na robu, da ne bi ovirala morebitnega dela (v Avstriji je bil seveda delavnik). Za "parkiriščem" je razcep; levo se pride k cerkvi (kažipot Trögernerkirche/Korška cerkev 1,8 km), a tam je zapornica z obvestilom, da je cesta zasebna in prepovedana za kolesarje. Nasproti omenjenega mostu se požene v breg markirana potka, ob katere vznožju stoji drog s kažipoti, med njimi levo Trögern/Korte 30 min in Storschitz 2 ½ h 608,630. Čeprav je vodnika ne omenjata in pravita, da se pot začne pri cerkvi (novi celo izrecno, da se pripeljemo do Pristovnika), sva se ravnala po planinskih oznakah in se povzpela po njej. Po označenih bližnjicah sva sekala cestne ovinke. Pri cerkvi ob Pristovnikovi domačiji sva se ustavila. Na pokopališču so sama slovenska imena. Plošči, vzidani ob vhodu, pričata, da so imeli tu v 19. in na začetku 20. stoletja dva dušna pastirja z Gorenjskega – iz Lesc in iz Radovljice.

Nad Pristovnikom sva stopila na gozdno cesto, a oznake so naju takoj usmerile desno v breg. Bližnjica se vrne na cesto na mestu, kjer se slednja priključi glavni cesti Korte–Jezersko. Nenehno sva se ozirala, ker se nama je ponujal res lep pogled na Tolsto Košuto. Slabe pol ure nad Pristovnikom sva se znašla na neoznačenem razcepu. Po krajšem tavanju sva ugotovila, da je pravi krak levi. Mogoče so se oznake izgubile zaradi sečnje. Pot čez poseko se že zarašča. Sčasoma so se pojavile rdeče-bele in rumeno-zelene markacije. Virnikov Grintovec na desni naju je spominjal na lep jesenski dan pred več kot petimi leti. Ko sva spet dosegla gozdno cesto, sva našla na tleh izruvan kažipot Trögern 608,630, ki bi moral kazati s ceste navzdol na bližnjico, po kateri sva prišla do tja. Prislonila sva ga na drevo, da je kazal pravo smer.

Cesta naju je pod kamnolomom/peskokopom prepustila kolovozu. Na še eni poseki (nobena izmed njih ni posebno nova, torej markacije »manjkajo« že dolgo) sva opazila več odžaganih razcepljenih debel, v precepu pa sol za divjad. Zelo prijazno, če ne bi nad enim takih solníkov (uporablja se tudi izraz solníca) stala preža, kar je približno tako »človekoljubno« kot na smrt obsojenemu pred izvršitvijo kazni izpolniti zadnjo željo. Ko sva se naslednjič znašla na cesti, je bila zasnežena (na levi se dviga slikovita skala). Zagazila sva desno po njej, pod (še eno!) poseko pa zavila levo na bližnjico, kjer se začne ograja. Kmalu sva uzrla križ visoko zgoraj na najinem cilju. Kjer sva izgubila markacije, sva se zlahka zanesla na ograjo. Sploh je bilo bolje hoditi ob njej, ker v gozdu ni bilo toliko snega kot na cesti. Nazadnje pa so naju markacije le odvedle po njej in po kratkem gaženju sva se že sončila na planini Kepp. V snegu je bil polurni vzpon z nje na vrh Pristovškega Storžiča kar siten, ker sta nama »nagajala« sneg, ki je bil ponekod zbit in zglajen, ponekod pa se je globoko udiral, in ruševje. Zgoraj pa sami Slovenci. Že res, da smo imeli prost dan, ampak po najinih izkušnjah Avstrijci tudi sicer v snegu nič kaj dosti ne hribolazijo. Samo midva sva prišla z avstrijske strani. S slovenske je bilo baje ledeno. Razgledi so bili jasni in širni, v brezvetrju pa je bilo prav prijetno toplo. Še če ne bi bil praznik, bi se počutila praznično!

Dol grede sva si do planine Kepp nataknila dereze in se vrnila po poti vzpona. Na poseki, kjer sva bila zjutraj preveč zaposlena z iskanjem prave poti, sem se zdaj pomudila pri letošnjih prvih sončkih, kakor rada rečem rumenim cvetkom lapuha. Na tako lep dan niti vrnitev po isti poti ni dolgočasna. Slabe tri ure od izhodišča do vrha in slabi dve nazaj.