Vošca z avstrijske strani

Na Vošci sva že bila, a ko sva gazila na Kamnati vrh, sva si zamislila poletni pohod nanjo iz avstrijskega Strmca (Krainberga). No, nisva mogla počakati do poletja, bilo je že 8. maja (zaradi dolinskih obveznosti tale planinski zapis zamuja bolj kot navadno). Onkraj mejnega prehoda Korensko sedlo sva zavila desno za smerokazom Krainberg, pri kapelici spet desno in parkirala pod smreko pri Bergmannu (ni ravno parkirišče, a en avto ne povzroči ne gneče ne škode). Gostilne Oitzl iz novega in starega vodnika Karavanke nisva našla. Ni čudno, saj je v Ričarji vasi (Riegersdorfu) in mimo nje pridejo le tisti, ki se pripeljejo iz beljaške smeri.

Po kolovozu (poti 689) sva se spustila mimo peskokopa, kjer piše, da je prepovedano nabirati gobe (možna »praktična« razlaga dvojezičnega napisa: prepoved velja samo za tiste, ki razumejo nemško in italijansko). Prepustila sva se jasnim in dovolj pogostim markacijam, ki so naju nekajkrat povedle čez cesto, sicer pa po prijetnih gozdnih poteh in kolovozih. Kjer se je svet odprl, sva lahko videla Dobrač in Ojstrnik. Običajno pomladno cvetje je že minevalo, bilo pa je veliko kalužnic in trilistnih penuš. Tla so bila precej vlažna, tudi pot. Ob njej so številna mravljišča. Oglašala se je kukavica. Kmalu za veliko poseko nad beljaško dolino sva stopila na široko cesto, po kateri se najbrž že dolgo ni nihče peljal, saj je bila popolnoma posuta z iglicami. Nad njo stoji Zollhütte, vsaj zemljevid Kompass 61 pravi tako, a napisa ni nobenega. Poleg stavbe stoji vodnjak. Na klopci ob njej sva si nekoliko oddahnila po nekaj prav strmih odsekih. Nadaljevala sva po cesti, a sva jo kmalu zapustila. Z višino so se množile podlesne vetrnice pa tudi borovničevja je bilo precej (senca skoraj vso pot in borovnice so prava reklama za poletni pohod!). Kmalu sva dosegla gozdno cesto s planine Rekarščica na ovinku, kjer se konča. Tam so kažipoti, ob katerih sva dobila zamisel za ta pohod. Kot bi mignil, sva dosegla Kamnati vrh, kjer se pot 689 pridruži avstrijski pohodniški poti Südalpenweg 03 (tudi z markacijami 603). Pozimi klopce ni bilo videti izpod snega, zdaj pa sva se lahko posončila na njej.

Po slabih 5 minutah spusta na drugo stran se je pot 603 oziroma 03 nadaljevala naravnost navzdol, midva pa sva pri mejnih kamnih 179/01 in 179 zavila desno na sončno poseko. Pred nama se je dvigala gozdnata Visoka Bavha z Julijci v ozadju. Namesto ob mejnih kamnih po strmi poseki sva se spustila proti levi na gozdno cesto, ki se tu konča. Spodaj pri preži sva zavila desno in po ne najbolj razločni poti dosegla najnižjo točko (kamen 173), nato pa se je začel kar strm vzpon na Visoko Bavho (Steinwipfel, 1647 ali 1650 m, odvisno od vira; nekatere druge višine se tudi razlikujejo za kak meter). Velika uravnava na njenem vrhu (kamen 161) je postlana s podlesnimi vetrnicami in nastlana z obžaganimi vejami. Zaradi poseke je vsaj nekaj razgleda (na avstrijsko stran). Nato je bilo treba dol na sedlo (Mala) Bavhica (Wauchza(sattel), 1531 m; kamen 154), kjer stoji prikupna počitniška hišica s prelepim razgledom na Julijce. Od tu nekaj časa markirana planinska pot 03 in graničarska tečeta skupaj, ko pa se ločita, sva naprej iskala mejne kamne med telohi in jetrniki. Strmi vzpon na Nizko Bavho (1642 m; kamen 138) so nama polepšali številni tržaški svišči, vrh pa je bil posejan z belimi in rdečimi telohi. Po rumenih cvetnih preprogah in med nenavadnimi smrečicami sva bila kar hitro na Grpišci (Korpitschhöhe, 1676 m; kamen 130). S sedla Dolič (1612 ali 1624 m; najnižja točka je nekje med kamnoma 121 in 122), pod katerim se je sončila Grpiška planina (Korpitscher Alm), sva se spet začela strmo vzpenjati. Na vrhu Tamarče (1728 m; kamen 108) sva posedela v travi, posuti s pisanimi rožami. Ko jeseni pozlatijo macesni, mora biti tudi silno lepo. Skozi macesnov drevored sva stopila na plano in v daljavi že zagledala razvalino na Vošci. Med počitkom in prigrizkom sva se razgledovala po Martuljških gorah, Jalovcu in Mangartu, Višu in Montažu ... (manjkal je kdo, ki bi nama povedal, kaj vse vidiva).

Vrnitev po poti vzpona sva si popestrila s stranpotjo čez planino Radnaršco (Radendorfer Alm, 1443 m). Na sedlu Bavhica sva namesto po jutranji (graničarski) poti zavila za avstrijskimi planinskimi markacijami desno na kolovoz, po katerem sva se spustila na gozdno cesto, že precej poraščeno s travo. Na razcepu gozdnih cest sva namesto levega kraka navzgor izbrala desnega, ki se rahlo spušča. Na planini sta gospodarsko poslopje in hiša z odprto verando, kjer si očitno lahko tudi sposodimo posodo, moramo pa počistiti za seboj (na voljo so krpe, metle ...). Lahko si natočimo vodo. S planine sva se povzpela po zelo strmem travnatem bregu, sledeč markacijama 603 in 688. Ko se je strmina končno unesla, sva se začela spuščati in se pri kamnu 179/01 vrnila na znano pot.

Za nama je bil lep dan. Prav na koncu ga je malo poškropilo, ampak res malo. Čiste hoje gor dobre 3 ure, dol nekaj manj. Vrhov in sedelc pa za lep venček, za ves dan.