18 april, 2012

Na Lubnik v čast vesni in Vesni

V soboto sva ušla slovenskemu dežju na prijazno osončeni, a vetrovni najzahodnejši hrvaški tisočak Žbevnico (1014 m), ki po nobenih merilih ne spada v tale dnevnik, sicer pa dolgujem še opis poti na Lubnik na velikonočni ponedeljek. Ta spomladanski praznik sva združila še z enim: pod Lubnikom sva tri dni prej dobila drugo vnukinjo. Tako je bila izbira cilja logična, le že prehojene in prekratke poti ne smem izbrati, mi je zabičal Jani. Mislim, da sem se kar dobro odrezala: za izhodišče sem izbrala Poljane nad Škofjo Loko. Tam sva parkirala nasproti pokopališča, od koder sva se vrnila kos poti do kažipota Pohodna pot Gabrška Gora – Lubnik (pri spomeniku NOB in nasproti gasilskemu domu), ki kaže na stransko asfaltno cesto.

Ustavila sva se pri hiši št. 34, pred katero stoji spomenik Ivanu Tavčarju, na pročelju pa je spominska plošča, ki pove, da se je pod slamnato streho te nekdaj skromne kmečke hiše rodil eden velikih Slovencev.

Nato sva se povzpela do zadnje hiše, kjer se asfalt konča, in po kolovozu v breg spet do asfaltne ceste. Zavila sva desno nanjo in na kozolcu zagledala prvo markacijo. Ali kažipot levo s ceste GABRŠKA G. pomeni vas (Gora) ali vzpetino (gora), zaradi velikih tiskanih črk ni jasno. Markacije naj bi se po vodniku Škofjeloško in Cerkljansko hribovje nadaljevale ob cesti, a jih nisva videla (drugod pa se je vodnik izkazal z natančnostjo; na slabo označenih in neoznačenih odsekih bi se bila brez njega nekajkrat težko znašla). Sledila sva kažipotu. Steza se takoj razcepi, oznak pa ni. Izbrala sva levi krak in prečkala gozdno cesto, po kateri bi bila prišli tja, če bi se bila držala ceste. Od tam so naju vodile markacije. Pri prvem dvosmernem kažipotu GABRŠKA G. levo (naprej) ni markacij, desno pa so. Povzpela sva se po stezici desno v breg, a naju je kmalu pripeljala nazaj na "glavno" pot. Takoj zatem sva stopila iz gozda in strmina je popustila. Vrnila sva se v gozd in se rahlo vzpenjala do velikega travnika (markacijo za nazaj je zelo težko opaziti). Kjer se v desno spusti gozdna cesta v Smoldno, sva zavila levo po njej. V tisto smer je lep pogled na Blegoš, Koprivnik in Mladi vrh. Nato sva na dveh razcepih zavila desno. Skozi drevje na desni sva ugledala Gabrško Goro v bregu onkraj doline. Pri razpelu se pot spusti v križišče. Po desnem kolovozu (ali gozdni cesti) se spet pride v Smoldno, po levem pa v Delnice. Nadaljevala sva po srednjem, označenem s kažipotom, mimo vegaste kočice. Drugi dvosmerni kažipot GABRŠA G. sva opazila bolj po sreči, saj se, kot bi se sramoval manjkajoče črke, skriva med smrekovimi vejami. Med levo nemarkirano gozdno cesto in desno markirano ožjo, bolj strmo potjo sva se odločila za slednjo.

Po manj kot 50 m naju je puščica usmerila strmo levo in nedolgo zatem sva stopila iz gozda pri cerkvici sv. Primoža in Felicijana (na zemljevidu samo Primož, 830 m). Levo od glavnega vhoda je tabla v spomin na žrtve druge svetovne vojne iz soseske Gabrovška Gora. "Soseščani" so redek zgled strpnosti: na tabli so imena talcev, borcev NOV, domobrancev, žrtev komunizma in nekoga, ki je padel "kod" nemški vojak. Od cerkvice vodi gozdna cesta v gozd in tam sem že drugič ta dan pomislila, kako slastna mora biti ta pot poleti, ko je toliko borovničevja. S ceste sva kmalu zavila desno na stezo, ki naju je pripeljala na asfaltno. Za nazaj ni nobene oznake in sploh ni videti, da je tam kaka pot – treba je vedeti zanjo.

Ob cesti stojita razpelo in kozolček s kažipoti. Čeprav je naštetih tudi nekaj domačij, Pešar, pomemben za najino smer, ni omenjen. Napotila sva se desno po asfaltu. Vodnik opisuje dve možnosti: po kakih 20 m s ceste levo po travnatem bregu ali naprej po njej mimo Pešarja (oznak ni). Gor grede sva izbrala prvo. Povzpela sva se po travniku mimo anten in veseličnega prostora (s hladilnikom in zamrzovalno skrinjo!) v gozd. Ko sva stopila iz njega na gozdno cesto (tu pa so oznake), sva se namesto po njej mimo Pešarja povzpela levo proti preži v krošnji vrh hriba. Na travnatem pobočju ni oznak, levo od preže pa sva našla ostanek markacije, ki je nekoč označevala vhod v gozd. Poslej je pot (kolovoz) nekaj časa dobro označena.

Čez kakih 5 minut se v desno odcepi neoznačena pot, ki bi lahko vodila na Gabrško goro (963 m). Preverila sva: res vodi na vrh z geodetskim kamnom (tudi na tem pobočju je obilo borovničevja). Vrnila sva se na markirani kolovoz in pripeljal naju je na sedelce, kjer je križišče poti; označena je bila samo najina. Poleg Knafelčevih markacij sva opazila zelene trikotnike z belo črto spodaj in zelen napis D.P. (najverjetneje pomeni Daretova pot). Začela sva se vzpenjati na Plešavnikov vrh (945 m) in na razcepu takoj nad sedelcem so knafelčki zavili desno, belo-zelene oznake pa levo. Povzpela sva se čez vrh. Ko sva se spuščala na drugo stran, je z leve pritekla zeleno označena pot (namenila sva se vrniti po njej). Kmalu za zapornico in napisom Daretova pot sva stopila na gozdno cesto, ki vodi desno k hišam, levo pa sva mimo partizanskega spomenika in napisa na drevesu LDP prispela do glavnejše gozdne ceste, označene z rumeno-rdečo markacijo E7, in zavila desno nanjo. Mimo dozdevno opuščene domačije in dveh partizanskih spomenikov naju je prinesla do prehoda makadama v asfalt, ki se spusti v dolino, v levo pa se odcepi makadamska cesta s kažipotom k Zalubnikarju. Po njej sva se povzpela do križišča na 800 m in od tam desno mimo kažipotov in klopce proti Lubniku.

Po slabi gozdni cesti, ki si sčasoma ne zasluži več tega imena, in treh označenih bližnjicah, ki jo skrajšajo, sva se med cvetočim zimzelenom in podlesnimi vetrnicami mimo odcepov desno v Loko in na grebensko pot povzpela k domu tik pod vrhom z razgledno ploščo (1025 m). Potem ko sva vse dopoldne hodila sama, se je zadnje pol ure promet silno zgostil, saj so ljudje prihajali iz različnih smeri, vseh krajših od najine (to je precej zanesljiv recept, kako na sicer oblegan vrh vsaj večji del poti brez gneče).

Vračala sva se po poti vzpona z nekaj spremembami. Kakih 250 m nad zapornico sva zavila desno na Daretovo pot, ki teče pod Plešavnikovim vrhom, ne čezenj. Približno 10 minut po tistem, ko sva se na zjutraj opaženem razcepu vrnila na planinsko pot, sva jo spet zapustila in zavila levo na neoznačeno stezico. Zgodilo se je, kakor je predvideval Jani: pristala sva na neoznačeni poti, po kateri sva se zjutraj povzpela na Gabrško goro. Torej bi si bila vrnitev z nje na označeno lahko skrajšala po tej bližnjici (malo pod vrhom zavije desno). K preži na robu gozda sva se spustila mimo Pešarja. To je izletniška kmetija z velikim parkiriščem (ne zelo verjetna – moja – etimologija imena: do sem se izletniki pripeljejo, od tu pa se podajo peš v hrib). In še zadnja sprememba: pred cerkvijo sv. Primoža in Felicijana sva se po traktorskem kolovozu spustila desno v gozd (oznak ni). Kolovoz sprva teče v napačno smer, na dnu spusta pa je križišče, na katerem na kažipotu za nazaj piše GABRŠKA G., a v levo, najino smer, ni oznak. Zavila sva tja po nekakšni vlaki in se znašla pri dvosmernem kažipotu GABRŠA G., kjer sva zjutraj zavila desno, zdaj pa sva se vrnila po levem, nemarkiranem kraku. Na koncu sva se še prepričala, ali je cesta markirana: ni.

Čeprav sva nekatere dele te poti že prehodila, je bila za naju v celoti vzeto nova. Čiste hoje sedem ur, gor malo več kot dol. Snega je bilo ravno še toliko, da je obveljalo "zelen božič, bela velika noč".

Ni komentarjev: