25 april, 2012

Pomlad na Krasu


V soboto sva napravila velik krog po Krasu: Stepani–Tinjan–Osp–Kastelec–Socerb–Varda–Črni Kal–Stepani. Primorsko avtocesto sva zapustila takoj za črnokalskim viaduktom, nato pa sledila smerokazu desno Stepani. Čez kakih 50 m je v desno asfaltni odcep v Tinjan (smerokaza ni, so pa markacije), še čez 50 m pa na levi veliko parkirišče. Preden sva se odpravila proti Tinjanu, sva se sprehodila do bližnjega Rožárja, katerega del s cerkvijo sv. Jurija se vidi že s parkirišča. Poleg knafelčkov sva opazila rdeče-modre lokalne markacije (nekatere srčaste), in lesene tablice s podobo čarovnice na metli (Slovenska Istra je tudi dežela štrig, to je čarovnic). V obeh vaseh je veliko hiš v ruševinah, nekatere pa obnavljajo.

Iz Stepanov sva namerila korak proti Tinjanu. Istoimenski hrib (374 m) s TV-pretvornikom na vrhu sva imela ves čas pred seboj. Ob asfaltni cesti sva stopala med velikimi zaplatami grebenuš. Potem ko naju je cesta "prepeljala" čez avtocesto, je bilo asfalta k sreči konec. Jeseni (mali?) so razkošno cveteli, žuka (brnistra) pa še ne, a rumeno barvo je več kot dostojno zastopala šmarna detelja. Precej pogosto je tudi nizko hrastičje z drobnimi listi (nekatera drevesca so krasila moška socvetja – "kačice"). Gozdna cesta se zmerno vzpenja. Križišča in odcepi so dobro označeni (zapomnila sva si odcep proti Ospu). Ko sva dosegla glavnejšo gozdno cesto, so se Knafelčevim in rdeče-modrim markacijam pridružile rumene z oznako P9 (proti Dekanom). Nazadnje sva zavila na levo mimo verige, ki "varuje" počitniško prikolico s pritiklinami, k pokopališču v Tinjanu. Od tod ni daleč do cerkve sv. Mihaela in TV-pretvornika. Na malem trgu sredi vasi je obvestilna tabla z zemljevidom Tematske poti (niže opažena P9 je ena izmed njih). Do tja se pride tudi po drugi strani: če ne zavijemo levo mimo počitniške prikolice, ampak nadaljujemo naravnost, gremo mimo razglednega pomola, od koder se res zelo lepo vidijo Osp, Prebeneg (Prebenico) in Socerb nad njim. Nato sledimo markacijam na potko levo v breg mimo suhozida in vodnega zajetja. Z roba pod cerkvijo se vidita Trst in koprsko pristanišče. Med hišami (nekatere se podirajo, nekatere pa so obnovili v prave vile) so naju oznake pripeljale do žiga na hiši št. 28 (ne v njej, kakor trdi vodnik Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras iz leta 1997; ali je v hiši res vpisna knjiga, pa nisva preverila).

Spustila sva se nazaj k odcepu za Osp in dalje po markiranem kolovozu. Nekaj dobro uhojenih neoznačenih bližnjic poti ne skrajša veliko. Na tisto čez slabe četrt ure pa sva le stopila ‒ ne le ker je markirana, ampak tudi ker je postal kolovoz tako zaraščen, kakor da ga je konec. Za izbiro sva bila "nagrajena" s prelepo škrlatnordečo kukavico tik potke. Pristala sva na travniku, polnem kukavic in drugega cvetja (sem priteče tudi kolovoz). Od tam sta kot na dlani Osapska (Velika) stena in Mišja peč. Po silnem navdušenju nad cvetočim travnikom me je streznilo veliko divje odlagališče gradbenega materiala. Pod prvim mostičkom je bila struga Osapske reke popolnoma suha, ko pa sva se bližala drugemu, se je izpod njega razlegalo glasno regljanje žab, ki so se morale zadovoljiti s komaj kaj več kot nekaj lužami vode. Stopila sva na asfalt in mimo kampa Pr stari cerkvi prišla do obvestilne table Kraški robdomovanje številnih ptic, pred katero so komunalci postavili smetnjak. Tu teče tudi P3. V steni nad vasjo sva že od daleč videla številne plezalce. V križišču pri spomeniku žrtvam fašizma sva zavila desno mimo obvestilne table TD Osp Zaščiteno in urejeno območje stene in vasi Osp do mostu, onkraj njega pa pri hiši št. 9 levo (iz nasprotne smeri kažipot Jama) do velikega prireditvenega prostora s pokritim odrom. Z njega vodijo stopnice. Pot ni označena, a je razločna. Le tega nisva vedela, kdaj morava levo z nje, saj je veliko odcepov, ki jih uporabljajo plezalci, da pridejo pod steno. Nič ne bi bilo narobe, če bi vsaj tistega k jami Grad (Osapski jami) kako označili. Jama je precejšnja in pred njo stojijo ostanki obrambnega zidu iz turških časov. Vhodno dvorano krasijo "zastorčki" iz kapnikov na stropu, nadaljevanje v globino pa je zaprto. Vsenaokrog v steni so viseli plezalci. Vrnila sva se na križišče pri spomeniku in zavila desno navzgor mimo gasilskega doma, stavbe kulturnega društva Domovina in obveščevalne točke GRS (v tej hiši s št. 57 tudi prodajajo razglednice Ospa in hranijo žig). Pri hiši št. 69 nad cerkvijo apostola sv. Tomaža je konec asfalta.

Nad vasjo je razpotje: naravnost po širokem kolovozu kaže napis Socerb (P3; Knafelčeva markacija in 1 najbrž zavajata, saj sva prehodila lep kos poti, ne da bi bila videla kako markacijo, zato sva obrnila), desno po razriti poti pa Kastelec (tudi Knafelčeva markacija). Napotila sva se desno po redkem gozdu med rujem, brinjem in drugim grmičevjem. Večkrat sva naletela na drobljive, skoraj gnetljive flišne plasti, sicer pa je pot precej skalnata. Dotedanjim barvam in dišavam so se pridružile redke perunike. Stopila sva na plano in svet se je zravnal. Na obsežnem travniku so ležale velike bale sena med dvema suhozidoma. Nadaljevala sva ob desnem (markacija je že slaba) do ograje velikega pašnika. Električni pastir je precej visoko (nad in pod žico je bela vrvica, da pastirja ne prezremo), a očitno ga je treba prestopiti, saj je naslednja markacija znotraj ograje. Šele ko je bilo na koncu pašnika treba "manever" ponoviti, sva ugotovila, da je mogoče električno žico začasno odklopiti. Mimo kala, ki ga naseljujejo žabe, ob njem pa stoji obvestilna tabla Omrežje vzdrževanih habitatov (notri so bile tudi zlate ribice ...), sva kmalu prišla do krajevne table Kastelec pod cerkvijo sv. Helene. Po kakih 20 m v levo po asfaltni cesti naju je kažipot usmeril v breg k cerkvi. Markacije so naju vodile levo od nje na asfalt med vaškim domom in hišo št. 19. V sicer skromni vasici je nekaj razkošnih hiš. Do Kastelca sva hodila po Spodnjem Krasu, nad njim pa se začne Zgornji.

Za vasjo sva nadaljevala po neoznačeni gozdni cesti (le na razcepu sta naju markacija in puščica usmerili desno), ki se je prelevila v kolovoz. Mimo še enega kala z obvestilno tablo sva prišla na precej strmo pot in zelo skalnato, kot bi bila tlakovana. Dosegla sva gozdno cesto in križišče s kažipoti, med njimi desno Črni Kal 1.40 (tudi P3) in levo Socerb 0.15. Pred cesto sva zavila levo in – pozor! – tik pred električnim pastirjem še enkrat. Travnik je posut s skalami in cvetovi ptičjega mleka. Ko sva prišla do križišča cest, naju je pričakala obvestilna tabla Sveta jama brez vsakega namiga, v katero smer naj se napotiva. Odločila sva se za asfaltno cesto pred tablo v levo. Kmalu naju je kažipot Sv. jama usmeril desno v gozd. Jama je odprta le ob nedeljah ob 14.00; vstopnine ni. Skozi zamreženi vhod sva si ogledala prostor z oltarno mizo v edini jamski cerkvi v Sloveniji. Vrnila sva se na asfalt in zavila desno po njem do velikega parkirišča pri socerbskem gradu, nekdaj tudi Strmec imenovanem (389 m). Pod njim je vas Socerb, kamor se lahko spustimo po stopnicah (markirano). V gradu je restavracija; s terase je lep razgled (na parkirišču je tudi daljnogled).

Kar mimo Svete jame in po skalnatem travniku sva se vrnila na križišče, kjer sva sledila kažipotu Črni Kal 140. Tudi tam sta se nama cedila med (od rož je ves dan lepo dišalo) in (ptičje) mleko, naletela pa sva še na rastišče nekih kukavic, ki jih nisva (s)poznala, ker se še niso razcvetele. Srečala sva več nabiralcev špargljev. Sredi gozda naju je presenetila lipa s klopjo/mizo krog in krog, še bolj pa sva se čudila velikemu parkirišču ob betonski ploščadi takoj zatem – sredi ničesar! Do tu sva hodila po ravnem. Od zadnjega desnega vogala ploščadi sva se spustila do razcepa, kjer se P3 nadaljuje desno navzdol, planinska pot pa levo navzgor proti skalnati gmoti v gozdu. Po njej sva se v nekaj minutah povzpela na Vardo (423 m). Vpisna knjiga v kovinski skrinjici je bila vsa premočena. Razgledni vrh je posejan s perunikami, ki so bile 21. aprila še vse v popkih, zdaj pa so se najbrž že odprli. Potka naprej (dol) ni uhojena, od napisa in markacije na razpokani borovi skorji pa je ostalo le še nekaj sledov barve. Spust je zelo strm in se konča na dobri poti (tudi P3). Pripeljala naju je iz gozda na kolovoz, od koder Varda ni videti skalnata, ampak je le pohlevna poraščena kopica. Onstran podhoda pod magistralno cesto sva zavila levo in splezala k magistralki, od katere se pokaže Varda v vsaj nekoliko "resnejši" podobi.

Sledila sva obojim markacijam in dvakrat prečkala asfaltno cesto. Drugič naju je na drugi strani pričakala makadamska cesta. Pripeljala naju je na parkirišču, kjer parkirajo večinoma plezalci. Nekdo je z vozilom onemogočil dostop do obvestilne table Kraški robdomovanje številnih ptic. Za ovinkom naju je presenetil pogled na slikovite ostanke gradu, nad katerimi je vihrala slovenska zastava, visoko na skali, ločeni od pobočja. Ker sva jo hotela videti pobliže, sva se po markirani potki pred ovinkom povzpela levo v breg. Po razglednem robu sva se sprehodila do razvaline. Do nje vodi kovinski mostič z visoko mrežasto ograjo in tudi sicer je skrbno ograjena. Z mostiča so se po vrveh spuščali v globino mladi plezalci. Od tu vodita dve poti: levo lahka in desno zelo zahtevna. Odločila sva se za lahko, ker sva bila že utrujena. Nekaj med gozdno cesto in kolovozom naju je pripeljalo do železniške proge. Pri prečkanju sva se počutila nekoliko nelagodno, saj prehod ni zavarovan in je zelo blizu ovinka. Nato sva zavila desno s kolovoza in ko je z desne pritekla zelo zahtevna pot, sva sklepala, da sva kočljivi del obšla. Pot po Kraškem robu pa je še dolga in ker se je že večerilo, sva jo pustila za drugič. Obrnila sva se in se s parkirišča spustila po slabem makadamu (najstrmejši del je betoniran) v Črni Kal. Ob cesti so razpostavljeni leseni reliefi domačega umetnika. Mimo cerkve sv. Valentina z znamenitim privezanim zvonikom (nevarno se je nagibal) sva prišla na magistralno cesto in se pod avtobusno postajo po ožji asfaltni cesti spustila serpentino niže. Za Mihevčevim spomenikom žrtvam okupatorja sva zavila desno (smerokaz Vinska cesta in drugi) proti viaduktu Črni Kal. Namesto po cesti, ki se vzpenja levo ob njem, sva se podala po kolovozu pod njo. Dvakrat naju je presenetil: spremenil se je v asfaltno cesto in pripeljal naju je naravnost na parkirišče.

Po desetih urah in pol je bilo lepo videti Črni Kal, zardel od poljubov zahajajočega sonca, in (skoraj tako lepo) sesti, pa čeprav v avto.

Ni komentarjev: