Kje in kaj je Zjat?

V soboto sva pobegnila pred dežjem na Kraški rob. Namenila sva se prehoditi kak del, ki ga še nisva, ter raziskati zelo zahtevno pot, za katero je prejšnjikrat zmanjkalo časa in moči. Začela sva v Črnem Kalu. Znaki za parkirišče zanesljivo vodijo skozi vas, le cesta je strašno ozka. Zjutraj je bilo še vse prazno; kaže, da plezalci ne začnejo tako zgodaj.

Na levem ovinku ceste pri makadamskem parkirišču je na tleh napis Jama. Sledila sva mu na kolovoz, od katerega se kar hitro odcepi v levo razločna stezica (poleg rdečih črt sva opazila tudi modre). Pripeljala naju je pod steno in na nekem grmu sva zagledala še Knafelčevo markacijo. Do napovedane jame ni daleč. V njej menda včasih bivakirajo plezalci in ker tudi kurijo, je počrnela od saj.

Stezica se nadaljuje proti železniški progi. Prečkala sva jo in se kmalu znašla na razcepu zelo zahtevne (po tej sva prišla midva) in lahke poti. Radovednost od zadnjič, kakšna je ta zelo zahtevna pot, je bila potešena: nama se ni zdela niti zahtevna. Od tam do Marčevega hriba je komaj nekaj korakov. Nadaljevala sva po robu (po Rebri) med kamnitimi "polji", poraščenimi s suho travo in posejanimi z ametistastimi možinami v različnih odtenkih: od zelenkastih prek zelenomodrih do vijoličastomodrih. Pot je posuta z ostrimi kamni, zato ni prav udobna in je treba gledati pod noge. Številne strelske jarke in stojišča so "zasedli" grmi in ščavje. V enega večjih sva se spustila in zlezla v votlino – bunker – na koncu. Že od daleč sva videla TV-pretvornik. Pred njim se končajo električni drogovi, pot pa zavije levo mimo objekta, ki spada k njemu, na peščen kolovoz. Obilica ruja ob večini poti obeta slikovito jesen, številni posušeni grmi pa so najbrž žrtve prevročega poletja. Prečkala sva makadamsko ("gozdno") cesto (po vodniku Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras kolovoz) Podpeč–Črnotiče. Na travnatem kolovozu takoj onkraj nje stoji znak za protipožarno preseko, tik pred njim pa se v desno odcepi označena stezica.

Markacije so naju izmenoma vodile po gozdu in kraški gmajni, vrstili so se strelski jarki. Jeseni so ta čas že okrašeni s krilci, ki nosijo semena, brinovi grmi so polni jagod in nekatere že modrijo. V velikih suhih plodovih perunik se skrivajo semena za pomlad, ki je na Krasu posebno lepa. Ko sva naslednjič stopila iz borovega gozda, sva daleč na levi prvič zagledala cerkvico sv. Marije Snežne na Gradišču (krajevno na Gradišcah ali Gradišci). Iz zelenih grmičkov kraškega šetraja so dobesedno izparevala eterična olja, da je omamno dišalo. Na označenem razcepu sva najprej zavila desno proti jami Ladrici (na grmu ob poti nekoga čakajo izgubljene rokavice). Nad strmim spustom ob jeklenici sva pustila palice, potem pa sva jih na spolzkih z mahom poraščenih skalah kar malo pogrešala. Ker je vhod v jamo zelo ozek, sva snela še nahrbtnika. Splašila sva netopirja in skalnega goloba, svetilka je odkrila krmežljavega žužka. V vodniku piše, kako se lahko primerno opremljen planinec spusti po vrvi, torej sva ostala kar v zgornjem "nadstropju". Potka teče še naprej, a sva se vrnila na razcep in zavila desno proti Gradišču.

Pot naju je pripeljala na skromen kolovoz in spustila sva se levo po njem. Prestopiti sva morala žičnato ograjo, kar je takrat, ko je vključen električni pastir, najbrž precej težko. Opozorili na elektriko in bika na paši svarita, markacija in puščica v isti sapi vabita čez. Ni težko uganiti, kaj sva storila. S skalami posejana pot, ki vijuga med rujem, naju je pripeljala na travnik. Pred nama se je dvigalo Gradišče. Po suhi travi med suhozidi in grobljami sva se povzpela skozi pas gozda do ograje, onkraj nje pa med hrastičjem in drugim nizkim drevjem do suhozida in čezenj k cerkvici sv. Marije Snežne. Okrog nje je več klopc in sodov za smeti. Nad portalom je latinski napis o zidavi in obnovi cerkve. Zvonov (še) nima. Poleg župnikovih navodil, kako naj se vedemo romarji in obiskovalci, je obsežno besedilo o zgodovini in obnavljanju cerkve. Za naslednji dan je bilo napovedano opasilo (proščenje). Markirana pot se nadaljuje zadaj za cerkvijo, na nasprotni strani jase, na kateri stoji, pa se spusti nemarkirana pot v Črnotiče. Pri Mariji Snežni sva srečala edini živi duši (sprehajalca), če ne štejem hroščev, kobilic in metuljev.

Markacijam sva sledila po kolovozu mimo obsežnih ostankov obzidja. Pod cerkvijo je prehod v ograji "zaprt" z zanimivo "napravo": z visečo palico. Pot čez kraško gmajno ni posebej razločna in velik del gozda je požagan, podrtega drevja pa še niso pospravili, tako da ga je treba obiti. Skozi naslednjo leso sva zavila desno na kolovoz pri betonskem stebričku Rižanskega vodovoda (RV) z markacijo. Kmalu sva stopila na asfalt v Prapročah. Po "posluhu" sva zavila desno in na prvem razcepu spet desno ob škarpi, kjer nama je odločitev končno potrdila markacija. Med hišami in vrtički, mimo pokopališča z zvonom in spomenika žrtvam druge vojne sva prišla do električnega droga, ki naju je z napisom Podpeč usmeril desno. Pri nenavadni hiši na levi (ob njej stoji zadnji električni drog) se v desno odcepi pot v gozd. Nekaj časa sva se vzpenjala po neoznačenem zaraščenem kolovozu, morda pa sva oznake zgrešila; ko so se spet pojavile, se je vzpon končal in kolovoz se je obrnil navzdol. Pri križanju z naslednjim, boljšim, ni oznak za nazaj, zato sva postavila možica. Kmalu sva prečkala travnik in se začela znova vzpenjati. Poleg Knafelčevih markacij sva opazila sivomodre oznake. Ko sva naslednjič stopila na plano, sva obstala na robu, s katerega je lep pogled na dolino (Podpeč z obnovljenim beneškim obrambnim stolpom na skali in železniškim mostom, prenesenim iz Gozda - Martuljka, Hrastovlje), Kraški rob, črnokalski viadukt, tržaško in koprsko pristanišče. Ker nisva našla nobene oznake, sva kar na oko "določila", kje je najvišja točka. Vodnik, ki opisuje pot na Zjat iz Podpeči, pravi, da so na vrhu trikraka puščica in napisi, ki povedo, kje se gre na Kojnik, v Praproče in po Majini polici v Podpeč. Morda vse to najdeva naslednjič, ko si bova za izhodišče izbrala Podpeč.

 

Do možica, ki sva ga postavila ob kolovozu, sva se vrnila po poti vzpona, tam pa kolovoza nisva prečkala, ampak sva zavila levo nanj. Vodil naju je mimo dolgega ograjenega pašnika, kjer se je pasel "tisti" bik, in več (suhih) kalov. Markirano ni. Čez kake četrt ure sva zavila desno na prečni kolovoz ali cesto, ob kateri so na polju Plaso (v vodniku Plasa) ležale pokrite bale sena, ki sva jih videla že z Rebri nad Ladrico. Pripeljala naju je na križišče, kjer sva jo gor grede prečkala in zavila desno pred znakom za protipožarno preseko. Zavila sva levo mimo TV-pretvornika ter se onstran Rebri na razcepu "zelo zahtevne" in lahke podala po slednji. Prečkala sva železnico in zavila desno za kažipotom Grad (leva pot je brez oznake). Že prej sva videla precej piramidastih zvončic, pri gradu in prav na njem pa so bile še posebno (več kot meter) visoke. Na boru na levi nama je zbujal radovednost še en napis Zelo zahtevna pot. Šla sva pogledat. Slabe četrt ure označene razgledne potke zelo blizu robu in čez številne vojaške jarke naju je pripeljalo do vpisne skrinjice, od katere se čez gladko ploščo spusti z jeklenico zavarovana pot v globino. Morda kdaj drugič od spodaj – navzgor je strmina manj sitna. Nadaljevala sva po potki, da bi dognala, kam vodi: na pot, omenjeno kot brez oznake (nad železniškim usekom se konča), ki naju je pripeljala nazaj h kažipotu Grad (tokrat levo) in do gradu. Ograja je bila tokrat zaklenjena in zastava raztrgana (to je celo kaznivo!), plezalci pa nič manj neumorni kot prejšnjikrat. Od tam do zgornjega parkirišča so se ponujali zelo žalostni pogledi: že čez dan sva videla nekaj posledic gozdnih požarov, tu pa naju je pričakalo pravo opustošenje. In polna parkirišča: tudi plezalcem se je lepo posrečil dan brez dežja. Nazadnje sva odpešačila še v vas pogledat Benkovo hišo, "najstarejši poznan signiran in datiran objekt ljudskega stavbarstva na Slovenskem". Vse skupaj je trajalo dobrih šest ur; vrnitev je bila precej krajša.

Kaj je že bil najin tokratni cilj? Pohajkovanje po Kraškem robu. Pa Zjat? Zemljevid ga imenuje tudi Vrh Stene, vodnik enkrat Vrh stene, drugič Rob stene, Planinski vestnik pa mu reče vrh stene. Razrešila sva vprašanja od zadnjič in že so tu nova!