Na Kepo z naše strani

Prvič sva se povzpela na to goro po najlažji poti, iz Avstrije, potem pa sva nekaj časa zbirala pogum za vzpon po slovenski strani. Prejšnjo soboto, ko je bilo ustaljeno lepo vreme, bi bilo greh zamuditi priložnost. In je nisva. Zapeljala sva se do konca Belce in zavila z glavne ceste desno na gozdno. Ponekod je zelo slaba in ko sva se prejšnjikrat vozila tam, sva se komaj prebila med odkrušenimi skalami in kamenjem, tokrat pa je bila očiščena. Speljana je skozi predor. Peljala sva se, do koder je dovoljeno: do opuščene nakladalne rampe ob sotočju Belce in Belega potoka. Z malega parkirišča se že vidi prva markacija onstran struge. Najin avto je bil drugi, tretji pa je pripeljal družino z dvema majhnima otrokoma. Ko naju je mama vprašala, ali sva že bila na Kepi, se mi je zdela nekoliko zaskrbljena. S tako majhnima otrokoma na tretji najvišji vrh Karavank ni mačji kašelj. Mlajši, fantiček, ni bil videti nič zaskrbljen, podvig pa je očitno vzel zares: pridno je telovadil in se ogreval.

 

Prečkala sva Beli potok in se na drugi strani takoj zagrizla v strmi breg. Vzpon so nama pomagali premagovati ključi. Čeprav pot teče po smrekovem gozdu, se med drevjem tu in tam ponujajo razgledi: na planino Mikulovico, okoliške hribe in Julijce. Pri prvem prečkanju gozdne ceste, pri ostankih žičnice, si nisva mogla pomagati z markacijami, a je pot onkraj ceste zelo razločna in »označena« z znamenji, ki pričajo, da tod hodijo krave. Naslednji prehod čez gozdno cesto je poleg kravjih sledi označeval še možic. Ko sva jo dosegla tretjič, sva se napotila desno po njej. Pripeljala naju je do parkirišča pod grebenom. Tja pripelje cesta tudi z avstrijske strani. Mimo mejnega kamna XXVI/249 sva bila brž pri bivaku, nad njim pa je uravnava z mizo in klopmi, kjer je nekoč stala Anina koča (Annahütte, 1587 m, po tamkajšnjem napisu 1.580 m) in se konča avstrijska planinska pot 682. Na bivaku so napisi SLO in zvezdice, na njegovem betonskem podstavku pa letnica 1991. Notri sta dve postelji; na listu piše, da so odeje darovali Avstrijci. K SLOvenskemu stranišču usmerja avstrijski napis Zum Häus'l. Oglasna deska je polna slik in besedil; največ prostora zavzemajo dvojezični opisi dogodkov maja 2004 ob vstopu Slovenije v EU, tukajšnje povezave slovenskih in avstrijskih gorskih poti ter prizadevanj za novo Anino kočo.

 

Od bivaka so nekatere Knafelčeve markacije obrobljene zeleno (mejne). Označenost ni najboljša. Iz smrekovega gozda sva stopila med ruševje. Pod seboj sva občudovala turkizno Baško jezero (Faaker See). Daleč na levi se je razkrival Dobrač. Pot je zelo razgibana. Kmalu za prvo jeklenico sva bila pod vrhom Koroške Male Kepe (pot ne vodi nanj). Tam naju je prehitela družina s parkirišča. Greben se je zelo zožil; na takih izpostavljenih, zračnih mestih se ne počutim najbolje. Sledil je daljši zavarovan odsek; jeklenice so bila kar dobrodošle. Družina pred nama se je ustavila, zložila palice in si nadela čelade. To so bile edine čelade, ki sva jih videla tisti dan. Tudi midva sva pospravila palice. Odsek, kjer bi nama bile res v nadlego, je zelo kratek in kmalu sva jih pogrešala. Sveže jutro se je prelevilo v vroče dopoldne. Preden sva dosegla vršni greben, sva dobro uro grizla kolena in se potila po odprtem razdrapanem svetu. Tu in tam sva med skalami izgubila markacije, a smer nama je kazal tudi križ na vrhu. Od table in kamna XXVI/213, ki označujeta državno mejo, je bilo le še nekaj korakov do cilja.

 

Zgoraj je bilo nadvse živahno. Nad lepimi razgledi in priljudnimi planinskimi kavkami smo se navduševali v obeh jezikih. Otroka iz »najine« družine nista bila videti prav nič utrujena. Par, ki je prišel gor z Dovjega, nama je opisal tisto pot; za naju je najbrž prezahtevna. Le redki so se podali še k severnemu križu. Poiskala sva si prijeten prostorček, občudovala Triglav, Stenar, Jalovec, Mangart, Veliki Klek tam daleč v Avstriji in druge znane in (nama) neznane gore, se zabavala s kavkami in se veselila v vseh pogledih lepega dne. Na Kepi sta dve vpisni skrinjici; ena je bila prazna že takrat, ko sva bila tam prvič, tokrat pa tudi v tisti pri križu ni bilo knjige.

 

Do Anine koče sva se vrnila po isti poti, tam pa se nisva spustila na parkirišče, ampak sva sledila avstrijski markaciji, na katere belem polju je z roko napisano poleg Jepca Sattel še Wandersteig (puščica levo) in Straβe (puščica desno). Zavila sva levo v gozd po slabem kolovozu, ki se strmo vzpenja ob mejnih kamnih. Ko doseže najvišjo točko, se prekucne navzdol in tako je šlo gor in dol do travnika s prežo, imenovanega Jepca (Jepzaalm, 1610 m; mejni kamen XXVI/263). Od tam je prelep pogled na Kepo. Kadar je čas volnatoglavih osatov, mora biti strašno lepo, toliko jih je. Ni čudno, ko se tako pridno razmnožujejo. Sicer pa tisti dan nisva videla veliko rož (največ avstrijskih in resastih sviščevcev). S planine sva se spustila po smrekovem gozdu, še vedno ob mejnih kamnih. Pot ni le zelo strma, ampak je bila tudi vlažna, blatna in zaraščena. Skozi drevje se je spet pokazalo Baško jezero. Pristala sva na Sedliču (Jepca Sattel/Jepc/zasattel, 1438 m; kamen XXVI/276). Tam so kažipoti, na markaciji z napisom zur ehem. Annahütte Steil pa je dodano nicht markiert (zemljevid se s tem ne strinja, saj je to pot na Kepo). Samo v levo ni nobenega znamenja, a že od sestopa s Kresišča sva vedela, da morava prav tja. Na Planji sva spet ujela markacije, ki so naju vodile v dolino Bele (ta naju je tudi odžejala), mimo neoznačenega odcepa na Mikulovico (ta naju še čaka) in k avtu.

 

»Najina« družina se je že odpeljala. Sva bila res tako počasna? Meni se ni zdelo: dobre tri ure hoje gor in slabe tri dol. Skrb, da bo prezahtevno, je bila pa k sreči odveč.