19 december, 2012

Svete višave

December je čas največjih zaostankov v temle mojem dnevniku. Danes je na vrsti šele pohod na (Svete) Višarje (Monte Santo di Lussari), kjer sva bila na prvi decembrski dan. Tja se pride z žičnico iz Žabnic (Camporosso in Valcanale) – Tine Mihelič omenja še staro žičnico iz Ovčje vasi (Valbruna), po gorski cesti iz Zajzere (Val Saisera) in po pešpoteh. Najlepša je menda romarska pot iz Žabnic (»Za mlini«) in to sva si izbrala tudi midva. Ob njej ni več polen, da bi jih romarji kot nekoč nosili na vrh, tudi mlinov ob Višarskem grabnu (Rio Lussari) ne, lepa je pa še vedno.

V Trbižu (Tarvisio) nisva smela zaviti na avtocesto, ampak sva se držala regionalne ceste v Videm (Udine). V drugem krožišču so se pojavili znaki za višarsko žičnico, za cerkev in za parkirišče. Po 4 km od Trbiža do Žabnic sva se pod avtocesto zapeljala proti spodnji postaji žičnice in pred njo levo do križišča, kjer sva zavila desno. Kmalu za kažipotom Monte Lussari in tablico Alpe Adria Trail sta prometna znaka za prepoved prometa v obeh smereh in za slepo cesto; ustavila sva se na precejšnjem makadamskem parkirišču na desni. Pod njim teče reguliran Višarski graben. Povzpela sva se po asfaltni cesti med hišami in nad njimi naju je presenetilo še eno, sicer manjše, a lepo urejeno asfaltirano parkirišče z mizo in klopmi (le komu je torej namenjena prepoved vožnje?). Kažipot nama je napovedal poltretjo uro hoda po poti 613. Na Promoturjevi tabli v italijanskem, angleškem, nemškem in slovenskem jeziku (lepa poteza, a o spoštovanju našega jezika sem kljub temu podvomila, boste brž videli, zakaj) sta zaradi gradnje nove smučarske žičnice obvestili za vozila (Cesta za vozila do Višakjev za izvedbo del lahko bo imela zapire. V pkimerv zapor po cestišcv je obvezno jih ne obvoziti in premikati. Pocakat na osebo ki bo to naredila in dopustila nadaljno vožnjo.) in za pešce (Hoja bo dolocena z namešcenimi zaporami in kanalizikana. Obvezno bo hoditi med temi.). Tu se asfalt konča in stopila sva na kolovoz.

Kolovoz kmalu zavije desno čez potok Canale Argento in teče mimo velikega vodohrana na levi. Za naslednjim, manjšim in ograjenim, prav tako na levi, stoji podirajoča se hiša s popisanim pročeljem in rdeče-belo-rdečo markacijo na vogalu. Večinoma strma pot naju je vodila čez številne poto(č)ke in mimo razpela do kapelice I s sliko Pilat obsodi Jezusa na smrt. Za njo so se hitro zvrstile II Jezus vzame križ na svoje rame, III Jezus prvič pade pod križem, IV Jezus sreča svojo žalostno mater, V Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ in VI Veronika poda Jezusu potni prt. Nato so namesto kapelic sledili leseni križi VII‒IX. Vmes nama je križev pot popestril velik (lesen) jurček. Tu in tam sva opazila črno-bele markacije, za katere nisva dognala, kaj označujejo; tik preden sva prečkala še enega izmed potočkov, so »odšle« levo navzgor, midva pa sva se onkraj vode ustavila pri križu X pred kapelico, drugačno od drugih: v njej je namesto slike Marijin kip.









 

 

Pot je postajala čedalje bolj slikovita, saj so bili macesni odeti v prelepe pajčolane iz ivja in snega. Nato so se pojavila nič kaj lepa znamenja gradbišča ‒ oranžne zaščitne mreže in ostanki trakov na drevesih. Ko sva prišla pod novo štirisedežnico, se je začela spuščati megla. Nedaleč naprej je markirani kolovoz zavil levo, midva pa sva sledila gazem desno čez grapo na neoznačeno, a razločno stezo po pobočju Beračnega kugla (Monte Prasnig, 1780 m). Po njej sva v lepo speljanih ključih dosegla rob gozda. Megla se je zelo zgostila, a po snežnih topovih sva vedela, da sva ob smučišču na Višarski planini (Malga di Lussari). Še naprej sva se vzpenjala skozi gozd po lepo nadelani poti. Na več mestih sva opazila table, ki prepovedujejo dostop nezaposlenim; po njih in po neoznačenosti poti sva sklepala, da so jo zaradi gradnje žičnice prestavili s planine v gozd. Ob njegovem robu pri križu XIII sva sledila napisu v italijanščini, angleščini, nemščini in slovenščini Steza za Sv. Višarje desno, tablica Alpe Adria Trail pa tam usmerja
hodce naprej ob smučišču. Še vedno brez markacij sva spet prisopihala pod štirisedežnico, kmalu nato pa se je od najine smeri (Borgo Lussari) odcepila v levo navzdol druga z napisoma Sentiero del Cacciatore in Strada per Valbruna. Na koncu oranžne zaščitne ograje naju je pričakal odprt svet ‒ velika uravnava. Mimo kupov gradbenega materiala in še ene Promoturjeve table ter ličnega spomenika 650-letnici Višarij sva prišla do ceste. Onkraj nje sva zagrizla v strmo pobočje, kakor sva malo prej videla storiti dva mladeniča. Tako sva nekoliko po sreči dosegla najvišjo točko s križem (1789 m). Tik pod seboj sva v gosti megli bolj slutila kot videla naselje z Marijino cerkvijo (1766 m). Zaradi strupenega mraza nisem veliko fotografirala, saj sem se kar bala sneti rokavice.

Zakaj Svete Višarje? Leta 1360 naj bi bil pastir našel ovce klečati okoli brinovega grma, v katerem je tičal lesen Marijin kip. Trikrat ga je odnesel v žabniško župnišče, a Marija se je trikrat vrnila na goro, zato je oglejski patriarh dovolil sezidati cerkev. Nastala je zelo obiskovana božja pot. Ko je cesar Jožef II. leta 1780 božje poti prepovedal, so kip odnesli v Žabnice, cerkev pa je propadala. Leta 1790 so jo pod cesarjem Leopoldom II. obnovili. Leta 1807 je leseni del zgorel zaradi strele, a so jo spet obnovili in razširili. Med prvo vojno jo je razdejala granata, vendar so kip rešili in ga hranili v različnih krajih (tudi v Sloveniji), leta 1925 pa se je vrnil in naslednje leto so cerkev na novo pozidali. Krasijo jo freske Toneta Kralja, a Franci Petrič posrečeno pravi, da je njena najlepša »oprema« čudoviti razgledi na vse strani. Sem poleti in jeseni prihajajo slovenski, italijanski, furlanski in avstrijski romarji, pozimi pa smučarji.

Od 1. decembra naj bi bila odprta gostilna pri Juretu (Rifugio Locanda al Convento, »Da Jure«) in hotel Al Rododendro (tako piše na spletu), a letos so začetek sezone prestavili na 8. 12., »ker žičnica še ne vozi« (tako mi je Jure povedal po telefonu; torej ni prav varno zaupati podatkom na spletu). Le malo preddverje Juretove gostilne je bilo odprto; tam sva se malo »odtajala« in si ogledala zemljevid tega območja – Tabacco 019. Nedaleč stran je zgornja postaja žičnice (1760 m). Sprehodila sva se po ulici z zaprtimi lokali in si našla zatišje za malico iz nahrbtnika. Največ vreden je bil vroči čaj. Sonce se je nekaj trudilo, a je kmalu odnehalo.

Vrnila sva se deloma po drugi poti. Mimo kapelice (domnevno XV – pozabila sem pogledati!) sva se spustila po cesti, ki vodi v Zajzero, ter pri kapelici (na njej je napis v spomin znanemu trbiškemu alpinistu Luci Vuerichu) in križu XIV zavila levo na pot ob smučišču. Pri odcepu so številni kažipoti; Cima del Cacciatore (Kamniti lovec) bo prišel na vrsto kdaj poleti, midva pa sva sledila tistemu Malga di Lussari (Višarska planina). Mimo križa XIII sva kmalu prišla do stavb na planini (1573 m) in naslednjega križa (XI; tako nama je manjkal le XII). Kar kmalu sva se znašla na mestu, kjer sva zjutraj zapustila kolovoz in zavila čez grapo na neoznačeno pot. Če bi bila torej gor grede nadaljevala po označenem kolovozu, bi bila prišla na smučišče in bi se bila po njem lahko povzpela na cilj. Po že znani poti sva se vrnila k avtu. Čiste hoje je bilo gor grede dobro poltretjo uro, dol pa uro in štirideset minut. Ustavila sva se še pri spodnji postaji žičnice in si ogledala zemljevide. Tam je visela slika Višarij na sončen zimski dan. Take bodo mogoče naslednjič ‒ ali pa zelene!

In zakaj svete višave? Na Višarje nisva šla romat, a v hribih me vedno preveva nekakšna poganska pobožnost. Ker me osrečujejo in pomirjajo. Zato pa je gora moja muza.

Ni komentarjev: