Tretjič na Basališču

Ali je najin predzadnji pohod v lanskem letu popisni presežek ali primanjkljaj, je težko reči, vsekakor pa ne bom mirna, dokler »obračun« 2012 ne bo pod streho. Če človek skoraj 33 let dela pri računovodjih, se navzame njihovih navad. Za marsikatero sem jim hvaležna. Potem ko sva že bila na vrhu Paškega Kozjaka skupaj (takrat še ni bilo tegale dnevnika) in Jani še sam, res nisva mislila, da ga bova obiskala še tretjič. Kombinacija računovodstva in veselega decembra pa je bila tako naporna, da sva se za dva dni umaknila v Dobrno, od koder je bil le še korak do vrha Kozjaka.

 

Iz Dobrne sva se odpeljala mimo graščine Dobrnica ali Gutenek proti Hudičevemu grabnu in po 2 km parkirala na levi strani ceste pred mostom čez Dobrnico. Na desni strani so naju pričakali kažipoti in prva razlagalna tabla Gozdne učne poti Dobrna, pozneje pa sva prebirala še druge (po uvodnem besedilu je treba klikniti zemljevid). Gozdna učna pot je del Anine poti, imenovane po Ančki, zadnji prebivalki Šumejeve domačije, kjer je zdaj na ogled črna kuhinja.

 

Mimo Kneippovega korita in levo po mostu čez potok sva se sprehodila do jame Ledenice. V tem naravnem hladilniku (jama sicer ni naravna, ampak so jo izklesali in najbrž uporabili celo smodnik) so hranili led. Imenujejo jo tudi birkeler, ker je v njej grof Franc Anton plemeniti Kolovrat Liebsteinski, ki je leta 1851 graščino preuredil v pivovarno, skladiščil pivo. Od jame sva se povzpela po lesenih stopnicah k slapu Drenovec. Kakih 10 minut nad njim sva čez slabo opazno žico stopila iz gozda na travnik pod Maroškovo domačijo. Še skozi en pas gozda in spet čez žico, pa sva se znašla na asfaltni cesti, ob kateri je med več kažipoti tudi Basališče 2h 30min (levo). Pred prvimi hišami so spet kažipoti (z desne – tja se pride do Šumeja, a sva ga izpustila – so se nama pridružile markacije v obliki pastirskega klobuka). Sledila sva Knafelčevim markacijam naprej proti Paškemu Kozjaku. Pri kmetiji sva asfalt zamenjala za gozdno pot. Pripeljala naju je na ovinek gozdne ceste in po njej sva zavila levo navzgor mimo peskokopa.

 

Asfaltno cesto sva znova dosegla pri domačiji št. 10 s tremi različicami imena: Spodnji Urlčjek (tako kažipot in lokalna zemljevida), Spodnji Urličnik (tako domači kozolček) in Spodnji Orličnik (tako Atlas Slovenije ter zemljevid Maribor in okolica). Nadaljevala sva po asfaltu mimo odcepa levo na gozdno cesto, kamor kažejo kažipoti za kolesarsko pot 5, Parož ter domačiji Kragulčjek (na zemljevidih, tudi na lokalnih, Kraguljček) in Jamnišek (na zemljevidih Maribor in okolica ter Dobrna Jemnišek, v prospektu Poti Dobrne pa Jenišek). Za transformatorjem Brdce je desni ovinek, kjer kažipota naprej (desno) usmerjata proti Paškemu Kozjaku in domačiji Krivec Štraus, v levo na slabšo cesto pa kažeta kažipota k Štravsu in Pečniku. Skratka imenoslovno sila »pestro« območje (če ne gre zgolj za površnost, kakršna se kaže tudi v nepojmljivem številu napak in zanikrnosti v Velikem atlasu Slovenije, 2012, ki so ga oglaševali kot plod dela velike ekipe priznanih strokovnjakov).

 

Zavila sva levo na gozdno ali makadamsko cesto, šla mimo korita z vodo, od katerega sta pritekli srnici, čez 20 minut pa sva jo za desnim ovinkom zapustila po vlaki navzgor. Ko sva ugibala, kaj pomenijo rumene puščice, sva se skoraj spotaknila čez žico. Mogoče pa opozarjajo ravno nanjo? Povzpela sva se na cesto na Brdcah nad Dobrno, kjer sta naju presenetili puščici v obe smeri, vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije pa tudi ne pove, v katero smer je treba. Zavila sva levo proti klopcam, razpelu ter kozolčku z markacijo in napisi Brdce nad Dobrno, Grobovi borcev XIV. in Pot XIV. divizije. Zaradi goste megle se nama ni niti sanjalo, kje je partizanski spomenik, zato sva kar nadaljevala po cesti mimo domačije Neroden z največjo lipo v občini Dobrna. Pri razpelu pri Krivcu cesta zavije desno, pri Tonaču pa se konča. Mimo domačije sva krenila v gozd. Čez dobrih 10 minut nisva bila gotova, kaj nama skuša povedati puščica: desno navzgor ali naravnost naprej. Pravi je kolovoz desno navzgor. Pripeljal naju je na cesto. Zavila sva levo po njej navzgor do razcepa (1), na katerem so dotlej pogoste markacije, tudi pastirski klobuki, »odšle« levo, midva pa sva nadaljevala proti Jernejcema, Ortanu in Maguju. Tu nekje naj bi po vodniku sledila kažipotu desno Ostrica, a ga nisva našla. Redke markacije so naju pripeljale na naslednji razcep (2): desni krak (gozdna cesta) vodi navzgor, levi pa napravi ovinek levo. Markacij nisva videla na nobeni strani. Izbrala sva desni krak in se znašla pri Maguju (1024 m). Gospodar nama je razložil, da nenavadno ime izhaja iz »màgu« (= mogel oziroma najbrž moral; ded mu je povedal, da je prejšnji gospodar rad govoril, da bo màgu narediti to ali ono). Nazaj – proti Ostrici – nama je odsvetoval, češ da v snegu ne bova našla.

 

Kmalu za Magujem gozdna cesta zavije desno navzdol, levo navzgor se odcepi kolovoz mimo zbiralnika za vodo, po sredi pa se vzpenja gozdna cesta za tovornjake, ki nama jo je priporočil sogovornik. Za vrhom travnika je v gozdu (tokrat odprta) zapornica in ko se nama je že zdelo, da hodiva v napačno smer, se je cesta z ostrim levim ovinkom obrnila v pravo. Z obeh strani se ji pridruži več poti in desno zgoraj sva po dolgem času opazila markacije na poti iz Vitanja. Pripeljale so naju na sedelce s prežo (med Basališčem in Javorjem), od koder naju je usmeril kažipot Basališče. Po slabe četrt ure hoje po grebenu sva dosegla vršiček z betonskim stebričkom, dobrih 5 minut zatem pa vrh (1272 m). Tam je poleg geodetskega kamna, vpisne skrinjice in zasilne klopce samo kažipot nazaj Vitanje. Nisva opazila nobene druge poti, ki bi prišla iz Dobrne, da bi lahko napravila krog, kakor sva načrtovala, zato sva se z manjšo spremembo vrnila po poti vzpona.

 

Spremembo sva si privoščila na travniku pred Magujem, po katerem sva se povzpela k najviše ležeči kmetiji v vasi, Jernejčevi. Mimo preže, pod katero je v snegu ležala košarica s še ne odprto steklenico vina, in vodnega zbiralnika sva jo dosegla v pol ure in tam našla oznake, ki naj bi jim bila sledila gor grede: levo Ostrica, desno Basališče. Med nekaj hišami (našla sva še eno s trojnim imenom: tu Artan, na zemljevidu Dobrna Vrtan, spodaj pri razcepu 2 pa Ortan) sva po 20 minutah pristala na razcepu 1 proti Maguju, kjer sva se zjutraj očitno odločila napačno. Šele zdaj sva opazila markacijo na električnem drogu; oznaka (puščica) bi morala biti na razcepu, ne tako daleč in proč od njega. Ker se je megla nekoliko zredčila, sva se pod Krivcem ustavila še pri spomeniku 39 borcem XIV. divizije, padlim februarja 1944. Preostanek poti sva zgolj ponovila.

 

Dobre tri ure hoje gor in tri dol je poleg kopeli v Dobrni tudi pomagalo, da so bili dnevi od nekdanjega dneva JLA do konca leta znosnejši. Vreme ni bilo idealno, ampak tudi v takem je mogoče videti marsikaj lepega.