Jazz Cerkno - izhodišče za Porezen

Prejšnji konec tedna so naju odlični cerkljanski organizatorji zvabili pod svoj jazzovski šotor. Petkov spored je bil vrhunski, vreden cijazenja po cesti v Cerkno. Tisti, ki so ob štirih zjutraj še bolj ali manj ubrano prepevali, so še sladko spali, ko sva se odpeljala proti Jesenici.

Držala sva se odličnega opisa na spletišču Zaplana.net, zato si o poti na Porezen preberite kar tam, le ljubiteljem rumene barve naj priporočim obilico zlatic, nokot, ranjakov, šmarne detelje, pogačic, košeničic, lučnikov, celo še regrata ... Če ste bolj za modro, pa vas čakajo glavinci, svišči (tisti malčki - spomladanski ali tržaški, pa tudi nekaj clusijevih je že cvetelo), srobot, spominčice, jetičniki ... Da ne bo zamere, naj omenim še dišeče salomonove pečate, travnolistne perunike, velikanske zvezdaste kukavice ... Čeprav je na strani PZS pisalo, da je Dom Andreja Žvana - Borisa zaprt (zdaj s(m)o to že popravili), sta nas čakala prijazen sprejem in toplo kosilo. Kar veliko se nas je nabralo, posebno mladina je bila razveseljivo številna, a med potjo sva ves dan srečala le enega planinca (tudi to je prednost opisov na strani Zaplana.net: ogibajo se najbolj "prometnim" potem).

Nazaj pa sva jo mahnila po svoje. Na vrhu sva se napotila za napisom Poče, se spustila mimo bunkerjev in čez 20 minut po travnatih pobočjih prišla do odcepa levo v Davčo, kmalu za njim pa zavila desno proti Počam. Čudovita sicer nemarkirana, a zelo razgledna potka naju je v 25 minutah pripeljala nazaj na markirano pot. Gor in dol po 2 uri.

Prihodnja leta bo Jazz Cerkno izhodišče za Kojco, Pohoški kup, Hum, Kopo ... V turističnem uradu imajo obilico gradiva za nemirne in raziskovalne duhove.

Jazz Porezen

Med letošnjim festivalom Jazz Cerkno sva imela več sreče z vremenom kot med lanskim. Za hribovski del sobotnega programa sva si izbrala Porezen po drugi poti kot prejšnjikrat, iz Labinj. Cesta tjakaj je ozka in vijugasta. V zgornjem delu vasi kažipot Porezen usmerja desno v breg, a prav tam ni parkirnega prostora. Odcepa k cerkvici sv. Duha, kjer ne bi bila nikomur napoti, nisva odkrila in tako sva se znašla v zadregi. Pri eni izmed hiš, kjer so na majhnem dvorišču tik ceste stali že trije avtomobili, je prijazni gospodar napravil prostor še za najinega. V teh bregeh, skopih s prostorom in še s čim, ne skoparijo z gostoljubjem.

Pokazali so nama, kje prideva na markirano pot. Za zadnjo hišo sva dobila napotek, naj kar odpreva leso (za ograjo so se pasle ovce). Desno spodaj sva na robu vasi videla cerkvico sv. Duha, midva pa sva zavila levo v gozd. Ko se je svet odprl, sva se znašla na travniku, razkošno posejanem z vsakovrstnimi rožami: travniškimi kozjimi bradami, kukavicami, travniškimi kaduljami, dolgolistnimi naglavkami, rožnatimi gadnjaki ... ("navadnejših" sploh ne omenjam, seveda pa tudi ne številnih, ki jih ne poznam po imenih). Precej strma pot je dvakrat prečkala gozdno cesto, tretjič pa sva napravila nekaj korakov desno po njej in nato se je v levo odcepil nasut kolovoz, ki naju je po nekaj korakih pripeljal na Labinjske lehe. To je pravi cvetlični vrt, rožnatih gadnjakov pa toliko, kolikor jih nisva videla v vseh najinih skoraj desetih planinskih letih skupaj.

Ko sva spet stopila v gozd, so se pojavili lučniki, medenike in gorski glavinci. Kos poti je zavarovan z jeklenico in ograjo; najbrž prideta prav pozimi, saj je levo spodaj pravcati prepad, a v kopnem je pot dovolj široka za varen korak. Ob poti, ki se zložno vzpenja ob zelo strmem pobočju, cvetijo šmarnice in zelene čmerike. Ko sva znova prišla na plano, je postalo bolj strmo. Na najstrmejšem delu pomagajo številne stopnice; kjer jih ni, je potka zelo ozka, breg pod njo pa skoraj navpičen, tako da je treba biti kar previden. Prisopihala sva na greben. Onstran njega sva se spustila na sedlo Velbnik, od koder sva lepo videla Medrce in Porezen v ozadju. Nad sedlom stoji antena, pretvornik ali nekaj takega. Desno se pride k pastirski koči, levo pa k lovski koči na Šašu LD Porezen Cerkno, ki slikovito "visi" v strmini, zato je njeno dvorišče kot razgleden balkon.

Z Velbnika sva pri zanimivem kažipotu (na njem sta Knafelčeva in evropska markacija) stopila v gozdiček in ko sva prišla iz njega na travnik, sva opazila uhojeno potko, ki zavije levo rahlo navzdol. Ker je ozka in neoznačena, sva domnevala, da je lovska. Šele po 10 minutah sva prišla do prve markacije (E7). Levo pod nama je tekel kolovoz, s katerim se je najina potka združila, ko sva prišla do ograje. Tedaj se je pojavila še Knafelčeva markacija. Če bi bila prestopila ograjo, bi naju bila pot odpeljala preveč levo (po tej sva se prejšnjikrat vračala z gore), zato sva zavila desno ob ograji precej strmo navzgor. Prisopihala sva do kažipotov, od katerih je mogoče nadaljevati po levi ali desni strani ograje, saj se potki čez čas združita. Okoli kažipota Davča, ki kaže desno (lepega dne bo prišla na vrsto tudi ta pot), je cvetelo nekaj zlatičnih vetrnic, ki jih ne videvava prav pogosto. Ker je markacija na desni strani ograje, sva se seveda povzpela po desni in tako izgubila označeno pot (nazaj grede sva ugotovila, da bi bilo treba po levi in ves čas ob ograji), a ker je cilj nezgrešljivo stal pred nama, sva napredovala za nosom. Pripeljal naju je nad ograjen kolovoz, toda najina potka se ni iztekla nanj, ampak je izginila. Vzpenjala sva se dalje po travniku, saj se je vrh že videl. Mimo Doma Andreja Žvana - Borisa sva ga kmalu dosegla in tam je bil napis, da je dom odprt. Prejšnjikrat se nama je zgodilo ravno tako: na spletu je pisalo, da je zaprt, zato sva prinesla malico s seboj. Pravzaprav se jim je zgodilo: tako so izgubili dva lačna in žejna gosta.

Čeprav sva ves čas hodila sama, je bilo zgoraj kar precej planincev, med njimi nekaj obrazov, ki sva jih opazila na koncertih v Cerknem. Zadnjič sem omenila svojega najljubšega bobnarja. Ko sem ga zagledala na vrhu Porezna, je še zrasel v mojih očeh!

Nazaj grede sva zlezla še na Medrce (1411 m). Po pobočju, ki ga krasijo pogačice, sva se spustila pod hrib (na spletu pravijo Medrcam ne le hrib, ampak tudi predvrh Porezna, vrh, vzpetina, planina ‒ tam so se res pasle krave ‒, sedlo, celo dolina, ampak to bo najbrž kaj drugega). Vrh ni označen. Na njem so ruševine bunkerja in nekaj dreves(c). Za planino pod Medrcami nama je domačin povedal, da se imenuje Sor(i)ška planina. Spustila sva se na drugo stran in ugotovila, zakaj sva gor grede Medrce obšla: onstran gozdička bi bila morala zaviti desno, čeprav vsaj na začetku poti sploh ni, in po grebenu ob ograji. Z Velbnika sva se vrnila po že znani poti.

Ko sva stopila iz gozda nad Labinjami, nisva nadaljevala proti vasi, ampak sva zavila levo nazaj in si odprla tamkajšnjo leso. S travnika sva sestopila na (zgornjo) asfaltno cesto, ki pelje k cerkvi sv. Duha. Seveda je zaprta. Od nje sva po levi (spodnji) asfaltni cesti odšla v vas pogledat, kje sva zjutraj zgrešila odcep (pri hiši št. 19, pred transformatorjem). A celo če bi se nama bilo posrečilo, bi bilo kar težko najti markirano pot. Pri hiši št. 22 z leve priteče markirana pot iz Cerknega. Po njej je le kakih 5 minut do Miklavževega turna, ostanka srednjeveške rudarske cerkve; pod razvalino zvonika se menda skriva zaklad, a nikar ga ne skušajte odkopati, če nočete, da vas udari strela, kakor svari izročilo.

Po kakih petih urah hoje, izdatno podaljšanih s številnimi postanki v pomladni naravi, je bilo pred večernim koncertom še dovolj časa za počitek. Jazz Cerkno in cerkljanski hribi so imenitna kombinacija!

Mejni kamen LW 60 pod Vrhovčevim gričem

Kakor sem napovedala v opombi na koncu prejšnjega zapisa, sva se 17. julija med potjo na Jazz Cerkno ustavila na prevalu Kladje v naselju Podlanišče (787 m; S 46.110436, V 14.013326), znanem predvsem zaradi kolesarske dirke Maraton Franja, da bi poiskala mejni kamen LW 60. Nad cesto na prevalu stoji spomenik, posvečen borcem in talcem iz Podlanišč, Cerkljanskega vrha in Podpleč, padlim v NOB. Na obelisku so tri plošče; na eni je posvetilo Po težkih temnih dnevih trpljenja za ceno njihovih žrtev narod vstal v novo življenje, na drugih dveh pa imena 24 žrtev. Onstran ceste sva med hišama Podlanišče 1 in 4 opazila predrapalski kamen z meje med Goriško in Kranjsko z napisom Deželna meja / V Cerkno in puščico v tisto smer, pod puščico pa K 6.767 (Štefan Rutar ga je poimenoval Purgarjev, po domačinu, ki je kamen rešil pred Italijani: porabil ga je za obteževanje kisle repe in zelja).

 

Deževalo je, a za pot, ki je bila pred nama, dežnik ni posebna ovira. Pri Podlaniščah 1 sva se povzpela po asfaltni cesti (smer Ermanovec in Slajka, v nasprotno smer Bevkov vrh in Sivka) mimo vmesnega rapalskega mejnika 34/LXIX v gozd. Ob vstopu vanj je kazal levo na gozdno cesto kažipot Škofje, midva pa sva nadaljevala po markirani asfaltni. Ob njej je bil tu in tam prostor za kak avto (če bi ga na Kladju zmanjkalo). Vztrajno se je vzpenjala in naju po 20 minutah pripeljala iz gozda na Laniško ravan (905 m). Na travniku pod cesto so se pasle krave. Na razpotju pod Podlaniščami 16 so bili kažipoti nazaj Bevkov vrh 1h 15min, levo Bolnica Franja 1h 30min, naprej Ermanovec 50min (najina smer). Po kakih 5 minutah sva prišla do kažipota pod orehom (920 m) levo Ermanovec – pešpot 45min. Od njega sva zagledala hišo s tablo na pročelju in šla pogledat, kaj sporoča.

Znašla sva se pri domačiji Na Lanišah (Podlanišče 15), ki se imenuje po nekdanji pridelavi in predelavi lanu ter prodaji tja do Trsta, danes pa je znana po sonaravnem kmetovanju in prirejanju porok v naravi. Na tabli, ki naju je pritegnila, je pisalo: V tej hiši se je rodil 22. septembra 1808 / Mihael Peternel / duhovnik, šolnik, naravoslovec in prvi ravnatelj ljubljanske realke / Postavili: domačini in Občina Cerkno 22. septembra 2003 (po velikem slovenskem biografskem leksikonu Osebnosti, MK 2008, in Enciklopediji Slovenije se je rodil 22. novembra). Na Wikipediji piše, da se je rodil na Podjelovem Brdu (domačija je tedaj spadala v Podjelovo Brdo, zdaj pa v Podlanišče), na nagrobniku na ljubljanskem Navju pa v Novi Oselici (tako tudi Osebnosti in ES). Umrl je 6. avgusta 1884. Bil je imeniten um: ni bil le duhovnik in profesor naravoslovnih ved (učil je fiziko in matematiko ter se ukvarjal še s kemijo, z astronomijo in zemljepisom), ampak je tudi izdeloval učila, risal gradbene načrte, svetoval mlinarjem in barvarjem, sodeloval pri izdaji Vegovih logaritemskih tablic ter uvajal slovensko strokovno izrazje (njegov spis Imena, znamnja in lastnosti kemiških pervin, 1862, je začetek slovenskega kemijskega izrazoslovja). Ko sva stopila na dvorišče, sva mlademu gospodarju nekoliko v zadregi pojasnila svojo radovednost, a naju je prijazno povabil: »Kar pošpegajta!«

 

Nadaljevala sva po cesti nad domačijo. Za čednim vrtom sva zavila desno na markiran kolovoz čez travnik navzgor proti gozdu. Z njegovega roba sva od klopc z lepo urejeno okolico videla spodaj domačijo, v ozadju pa Kojco, Porezen in njune sosede. Nekaterim markacijam je bila dodana 1, znak SPP. Na razcepu sva sledila markaciji levo. Na večinoma široko, udobno pot je tu in tam sililo malinovje, med katerim je bilo nekaj grmov divjega ali rdečega bezga z živordečimi jagodami. Čez 10 minut sva zagledala dolgo pobočno vojašnico, pred njo pa kažipot in vpisno skrinjico Pohodne poti Občine Gorenja vas - Poljane (KT 9). V opisu pohodne poti sem prebrala, da je to italijanska karavla, ki so jo v letih 1937 in 1938 zgradili furlanski mojstri. Vstopila sva; dolg hodnik je povezoval opustošene prazne prostore. Za vojašnico so se pojavile še zeleno-modre in belo-rumene markacije. Kratkemu strmemu vzponu je sledila uravnava s križiščem in rumenimi kažipoti nazaj Kaverna 50 m, naprej Vrhovc, levo Šance 150 m, desno Podlanišče. Pri Vrhovcu in Podlaniščah sta bili sliki pohodnika in mejnega kamna, ob katerem s hrbtom drug proti drugemu stojita na levi italijanski vojak, na desni jugoslovanski.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Najprej sva se odpravila proti Vrhovcu. Od kažipotov sva se spustila do tja, kjer je z leve od spodaj pritekel podoben kolovoz, nato sva hodila po ravnem. Še en spust in po kakih 5 minutah sva prikorakala iz gozda k Vrhovcu (Podlanišče 20). Zaradi dežja in oprezanja za kamni pa tudi ker ni bilo kaj prida rož, se z rastlinami nisem ukvarjala, le pred Vrhovcem sem se ustavila pri nekaj lepih šopkih pikastih pijavčnic (mi je povedala Alenka).

Že od daleč sva ob makadamski cesti, ki pripelje k domačiji s Kladja in se nadaljuje na Ermanovec, zagledala rapalski glavni mejnik 35. Poleg stoji tabla Poti ob rapalski meji. V Škodičevi Meji na razvodnici piše, da je gospodar po razmejitvi leta 1947 kamen razbil, saj mu je rapalska meja presekala posest na dvoje. Tako je sedanji mejnik le posnetek prvotnega in ne stoji več na Vrhovčevem dvorišču, ampak na drugi strani ceste. Ob njej so tudi kažipoti nazaj Bolnica Franja 2h 30 min, Pohodna pot Občine Gorenja vas – Poljane in Podlanišče, naprej Ermanovec (na njih je nadmorska višina 1002 m, na tabli 954 m). Vzpetina nad domačijo je po zemljevidih Vrhovčev grič (1048 m), domačini pa ji rečejo Šance ali Na šancah.

 

Od Vrhovca sva se vrnila na križišče nad vojašnico in zavila levo navzdol proti Podlaniščam po stezici z belo-rumenimi in zeleno-modrimi markacijami. Sestopila sva na kolovoz (verjetno na tistega, ki sva ga videla gor grede) in ko sva zavila desno po njem proti robu gozda, sva že od daleč videla kamen (slabih 5 minut od križišča). Jani je bil precej pred mano in ko je zaukal, sem vedela, da sva našla »svoj« mejnik. Tik pred kamnom LW 60 sta obe markaciji kazali desno navzdol na drug kolovoz, po katerem sta se poti nadaljevali v levo.

 

Še enkrat sva šla k rumenim kažipotom na križišču in sledila tistemu Šance 150 m. Blatna stezica se je strmo vzpenjala večinoma med visoko praprotjo. V dobrih 5 minutah sva dosegla šance (zastarel izraz za obrambni nasip). V desno sva prišla da jase ali zaraščene poseke, ki jo je pokrivala sama praprot. Od tam je bil lep pogled na dolino in okoliške hribe. Tik pod vrhom sva našla ostanek vojaške opazovalnice, na drugi strani hriba pa še eno vojašnico, podobno prvi.

Še zadnjič sva se vrnila k rumenim kažipotom in se po poti prihoda odpravila nazaj na Kladje. Srečala sva mladeniča z razigranim psom; izkazalo se je, da se je mlademu tujcu (govoril je angleško) pridružil Na Lanišah. Zdaj si je »premislil« in se tako navdušil za naju, da sva se ga komaj otepala. Ko smo prišli nad domačijo, se je kar po strmem bregu pognal proti kozolcu k domačemu fantiču. V dobrih 5 minutah sva bila tudi midva pri domačiji in nato v dobrih 20 minutah pri avtu.

Potem ko lani prvič po mnogih letih nisva šla na cerkljanski jazzovski festival (pohodu z Brankom se kljub temu nisva odpovedala), sva se letos odločila le za en koncertni večer. Ker se Branko trenutno potepa po Kirgiziji, smo skupno hribolazenje prestavili na pozneje.

Tudi Cerkn York ima svoj "Centralni park"

Ko sva bila na letošnjem festivalu Jazz Cerkno, sva opazila grafit Cerkn York. Jazza je v New Yorku kajpak več kot v Cerknem, a če upoštevamo razliko v njuni velikosti, ima Cerkno veliko prednost: sicer prostrani newyorški Centralni park tiči sredi mesta, cerkljanski "park" pa je tolikšen, da mestece tiči sredi njega – med bujnim zelenjem, hribi in drugimi lepotami. Tokrat sva si izbrala Šebreljsko planoto. Iz Cerknega sva se odpeljala v smer Tolmin in v Želinu zavila desno. Na Reki naju je kažipot levo Šebrelje 1^h15 usmeril na most čez Idrijco. Že od tam se vidi zvonik cerkve sv. Ivana, ki kuka iz drevja na hribu. Onstran mostu sva parkirala na majhnem parkirišču poleg informativne table Arheološkega parka Divje babe, kjer se asfalt konča.

Sveti Ivan (573 m) in Divje babe

Makadamska cesta kmalu zavije levo in tam se desno odcepi pot k majhnemu seniku. Ta očitno ni tisti, ki ga omenjata vodnika Idrijsko-cerkljanska planinska pot ter Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, češ da pri njem zavijemo ostro desno k Reki 17. Kratko malo ni ga več. Najbrž je stal na mestu, kjer sva videla gradbene stroje (to območje se imenuje Log ali Na Logu). Tam je res oster desni odcep (na skali pred njim sva precej po naključju opazila edino markacijo, vidno le iz nasprotne smeri), po katerem sva se mimo Reke 18 povzpela  do zadnje hiše (17), kjer je treba čez dvorišče in levo nad domačijo po ni nič kaj uhojeni stezi ob kamnitem kanalu. Prečkala sva ga po brvici in prišla do neoznačenega razcepa; odločila sva se za pot navzgor. Pripeljala naju je na naslednji neoznačen razcep, kjer je prava leva, ožja pot. Sčasoma postane razločnejša in se iz grape vzpenja levo v ključih med salomonovimi pečati, repuši, trilistnimi vetrnicami, kukavicami, šmarnicami, gnezdovnicami, dolgolistnimi naglavkami, krvomočnicami ... Dosegla sva skalno steno; pot po policah ob njej je razgledna in slikovita. Posebno lepo mora biti jeseni, ko pordeči ruj, tokrat pa so naju razveselile travnolistne perunike. Po tričetrt ure sva stopila na gozdno cesto. V desno je le nekaj minut do cerkve sv. Ivana, kjer naju je že čakal vodnik Štefan Lapanja, ki ve vse o Divjih babah. Vstopnina za posameznike (do 5 oseb) je 20 evrov ne glede na število obiskovalcev (za naju torej po 10 na osebo), za skupine pa po 3,50 evra na osebo.

Nahrbtnika in palice (te so na poti k Divjim babam bolj v nadlego kot v pomoč) sva pustila v cerkvi. Vodnik naju je opozoril na ostanke avstrijskih strelskih jarkov iz prve svetovne vojne. Med četrturnim spuščanjem po zavarovani poti sva izvedela, da je bila med prvo vojno v gozdu levo od tod bolnišnica za konje s fronte. Pred prvo jamo, Divje babe 2, stojijo miza in klopi. Ta je odprta; v njej (še) niso našli sledov prebivalcev iz preteklosti, današnji pa so predvsem netopirji. Zanimivi so škrlatno rdeči lišaji, ki baje še nimajo imena. V steni nad potjo gnezdi par krokarjev; kosmi, ki ležijo pod gnezdom, so njuni izbljuvki, večinoma dlake pojedenih živalc. Do znanega najdišča iz stare kamene dobe ni bilo več daleč.

Jama Divje babe 1 je zaklenjena pred "ljubiteljskimi arheologi". Ker je v njej tudi poleti hladno, je priporočljiva kaka jopa. V lepo vidnih plasteh kamnin iz različnih obdobij se razloči množica kosti, največ jamskega medveda. Jamo so začeli raziskovati leta 1978. V njej so doslej našli kosti več kot 50 vrst živali, nekaj sto kosov orodja in ostanke številnih kurišč. Najznamenitejša je svetovno znana 50.000 do 60.000 let stara koščena piščal, ki naj bi jo bil izdelal neandertalec, domnevno najstarejše glasbilo na svetu. Glasbenik, slikar in pesnik Ljuben Dimkaroski jo je dolgo proučeval in dokazal, da je nanjo mogoče res igrati, ne le "piskati". Gospod Štefan je izdelal precej natančen posnetek piščali.

Vrnili smo se k sv. Ivánu (tako cerkvi sv. Janeza Krstnika pravijo domačini, na oltarju pa je napis S. Janes Kresnik). Cerkev je bila zgrajena menda že leta 1152. Prej je bilo po nekaterih virih na njenem mestu svetišče boga Sonca. Oltar je delo znanega podobarja, rezbarja in pozlatarja Jožefa Štravsa iz Ravni pri Cerknem. Vodnik je na najino presenečenje meni nič, tebi nič zamenjal oltarno sliko. Za preverjanje, ali so okoli cerkve res najmočnejše energijske točke na Primorskem, si nismo vzeli dovolj časa, smo pa srečali tolstega goža. Gospod Štefan nanju je zapeljal še slaba 2 km do Šebrelj (pri številki 16 je vrnil cerkveni ključ) in nama nad trgovino v zadružnem domu pokazal razstavo o Divjih babah: panoje s slikami in opisi izkopavanj, neandertalčeve piščali in drugih najdb ter življenja neandertalcev, jamskega medveda in drugih živali. Blizu zadružnega doma stoji spomenik žrtvam druge svetovne vojne. Poslovili smo se in midva sva spet vzela pot pod noge.

Vrhovec (1079 m)

Od zadružnega doma sva se napotila naprej po asfaltni cesti mimo kozolčka z zemljevidom kraja do križišča, kjer ta cesta zavije desno proti Stopniku. Tam sva jo zapustila po ožji asfaltni (smer Jagršče), ki teče mimo gasilskega doma, vodnjaka z letnico 1906, znamenja in makadamskega odcepa levo proti Jagrščam. Na ostrem desnem ovinku še vedno asfaltne ceste se v levo odcepita dve gozdni cesti ali kolovoza; desni krak se vzpenja, levi pa teče pod njim. Ni čisto jasno, ali kažipota "naprej" Jagršče in Krnice kažeta vsak na svoj krak ali oba na enega in na katerega. Odločila sva se za gornjega. Po njem sva prisopihala iz gozda na travnik, kjer se pot kar konča. Usmerila sva se proti veliki lipi, tam pa zavila levo po prečni stezi v gozd. Desno pod seboj sva videla hiše in krajevno tablo Šebrelje. Ko se je po četrt ure pot prekucnila navzdol, sva domnevala, da je za nama pohlevni Ravni vrh (789 m). Po blagem spustu sva pristala na kolovozu ravno pri razcepu – desni krak se rahlo vzpenja, levi pa rahlo spušča. Markacij ni bilo videti. Odločila sva se za desni, zgornji krak. Poslej sva hodila po poštenem kolovozu, skoraj gozdni cesti. Za kratek čas sva izstopila iz gozda in tam onkraj ograjenega travnika na desni stoji lovski dom na Lascah, od katerega cesta iz Šebrelj ni več asfaltirana. Ko sva se vrnila v gozd, sva kmalu dosegla njeno makadamsko nadaljevanje in po njem zavila levo navzgor. Prispela sva na križišče: odcep levo vodi v Jagršče, desno (naravnost) pa se pride v Krnice. Vzpon se je kmalu končal na Šebreljskem Vrhu, pri obnovljeni kapelici iz leta 1912 in domačiji Šebrelje 83. Nadaljevala sva po travnatem kolovozu levo od hiše. Med množico pogačic, mimo starega senika in po pravem "nasadu" zelenih čmerik pa tudi orlic, zlatic, vetrovk, spominčic, kukavic in drugega cvetja sva se naglo dvigala. Že sredi pobočja sva zagledala velikansko panoramsko tablo tik pod vrhom, označenim z betonskim stebrom. Iz Šebrelj sva hodila slabo poldrugo uro. Vrhovec imenujejo tudi Lokvarski grič/vrh (ali kar Vrh), ker je zadnja kmetija pod njim Lokvar. Proti severu je lep razgled na Šebrelje s Kojco v ozadju, Jagršče ter pol travnati, pol gozdnati Špik in desno od njega Jerebovo domačijo, v ozadju pa se vidijo Julijci, vse lepo naslikano in popisano na panoramski tabli. Ni čudno, da Anka priporoča Lokvarski grič, češ da se z njega vidi ves svet.

Na cesto sva se vrnila nekoliko za Šebreljskim Vrhom. Tam se od nje odcepi navzdol kolovoz. Najin "kažipot" je bil Špik. Pristala sva na eni cesti niže (nad hišo Šebrelje 79), ki naju je pripeljala na križišče, kjer sva gor grede zavila proti Krnicam, zdaj pa sva se vrnila iz smeri Jagršče. Po že znani poti pod lovskim domom sva prišla do razcepa, kjer nisva zavila nazaj na pot vzpona (levo), ampak sva se spustila desno po kolovozu. Vodil naju je mimo vodnega zajetja ter nad Pšenkarjem in nad označeno potjo v Jagršče. Ko sva se združila z njo, sva bila spet v svetu markacij. Kmalu sva stopila na asfaltno cesto na ostrem ovinku, kjer sva zjutraj ugibala, kam kažeta kažipota Krnice in Jagršče. Očitno sva tja grede izbrala napačno pot, pred katero "svari" tudi M. Bradeško v Planinskem vestniku 12/10 (če bi ga bila prebrala med pripravami na pohod, bi bila prikrajšana za nemarkirano različico in nekaj tavanja). Mimo še enega odcepa v Jagršče sva se po asfaltu vrnila v Šebrelje; desno pod cesto stoji značilna sušilnica za sadje (pajštva), kakršnih je v teh krajih precej.

Na križišču, kjer sva gor grede zapustila glavno cesto skozi vas, sva zavila desno proti cerkvi sv. Jurija iz leta 1750, da se ne bi vračala po isti poti. Na pokopališču stoji zanimiv spomenik žrtvam prve svetovne vojne. Od cerkve sva šla še naprej po asfaltni cesti. Za hišo št. 43 se asfalt konča, pred št. 40 pa sva zavila desno na kolovoz. Ko ta zavije desno navzdol, je treba naravnost naprej po stezici čez travnik. Mimo ograde za jelenjad sva se spet vrnila v gozd. Prijetno mehka, a zelo ozka potka teče vzporedno s strmim pobočjem. Pri visoki brezi in nekakšnem mejnem kamnu kmalu spet pripelje na travnik, onkraj katerega se vidi cerkev sv. Ivana. Pri hiši Šebrelje 15a sva dobila od gospodinje pijačo in napotke, saj pozna vse poti in stezice tam okoli. Odpeljala naju je nazaj h kamnitemu mejniku. Pri njem bi bila morala že takoj ob izstopu iz gozda zaviti desno in spet v gozd. Tam sicer ni ne duha ne sluha o kaki poti, a ko sva napravila nekaj korakov skozi podrast, se je pokazala sprva manj razločna, potem pa čisto dobra stezica, ki se spušča v dolino Sevnice. Izpod skalnih sten se nama je ponujal lep pogled na Jagršče in grapo Kopačnice.

Ozka stezica ponekod sitno visi nad strmino, a slediti ji ni težko. Ker očitno ni (več) prometna, se je treba nekoliko tepsti z grmovjem in tam sva najbrž "nabrala" številne klope, ki sva jih odkrila šele doma. Na travniku pri opuščeni Munhovi domačiji se je stezica izgubila v nepokošeni travi, v kateri pa so se prav dobro počutile rože in živalce. Najprej so nama kazali smer električni drogovi, potem pa sva ob levem robu travnika opazila ostanek kolovoza, ki je v gozdu postal razločen. Ob rečici sva se napotila k obnovljeni hiši na levi in kolovoz se je prelevil v makadam. Desno pod cesto je ribogojnica.

Že čez 5 minut sva bila spet tam, kjer bi moral stati "znameniti" senik, in preden sva prišla do avta, je zazvonil telefon. Gospoda Štefana je najbrž malo skrbelo za naju, kajti kdor ne najde niti tolikšne stvari, kot je senik (tudi on nama je namreč zatrdil, da senik je in še kažipot poleg), se zlahka izgubi. Pa se nisva! Hvala za skrb.