Na strehi Brd pod dežnikom

Zadnji konec tedna v oktobru sva preživela v Goriških Brdih (tako Atlas Slovenije in Enciklopedija Slovenije, pravopis pa veli brda z malo začetnico), kjer je navadno najin »glavni stan«, kadar je v Krminu (Cormònsu) na italijanski strani meje festival Jazz & Wine of Peace. Poleg glasbe si rada privoščiva še kak hrib. Tokrat sva se odločila za najvišjega v Brdih, Korado (812 m).

 

V deževnem jutru sva se odpeljala v Plave, vas ob Soči. Mimo parkirišča gostilne Pri mostu sva zavila navzgor po ozki asfaltni cesti k cerkvi sv. Janeza Krstnika. Med stisnjenimi hišami je pravzaprav vseeno, ali zaviti desno ali levo (markacija kaže desno, kar sva opazila šele nazaj grede), le odnehati ne, ko se zazdi, da ne gre več naprej. Vsekakor je dobro imeti čim manjši avto. Pri cerkvi je prostora za nekaj vozil. Kakor sva se midva tiščala k vhodu, da bi ostala suha, se je tudi majhna kolonija šuštarjev stiskala k steni, morda pred mrazom. Tako so nazorno pokazali, da spadajo med stenice. Ob misli na stenice občutim nelagodje, a kadar vidim rdeče-črno pisane šuštarje, se mi zdijo prikupni in imajo tudi prisrčno ime: rdeči škratci. Pri sv. Janezu ne le stanujejo, ampak tudi jedo (ob cerkvi stoji lipa in lipe imajo radi).
 

 

Nad cerkvijo se pri zadnji hiši cesta konča in nad gospodarskim poslopjem sva se po kolovozu povzpela v gozd. Na kamniti podlagi, posuti z listjem, je bilo zelo spolzko. V dežju je še posebej drčalo; vzela sva dežnika in sva kar pogrešala pohodne palice. Pri odcepih ni bilo oznak in tudi markacije niso bile prav goste. Kolovoz se je prelevil v stezo, ki naju je pripeljala na greben. Po njem sva dosegla gozdno cesto. Ko se je gozd razredčil, sta bila dežnika zelo dobrodošla. Prečkala sva suho hudourniško strugo. Mimo nekakšnega nakladališča sva prišla do desnega ovinka, kjer naju je odcep levo odpeljal s ceste. Dosegla sva strmo in neznansko blatno vlako. Šele ko je pot postala bolj skalnata, nama ni bilo treba več gaziti po blatu. Zožila se je v stezo in prečkala potoček. Kmalu sva skozi drevje zaslutila gozdno cesto. Pri studencu sva stopila nanjo in zavila desno po njej. Tu naju je pričakalo nekaj več markacij.

 

Cesto sva zapustila pri praznih hišah v zaselku Vrtače. Za zadnjo na desni sva opazila stopnice navzdol in puščico, med hišama na levi pa se je nadaljevala najina pot. Napisa sva lahko prebrala, šele ko sva odgrnila bršljan na škarpi: desno Plave, levo Korada. Nad hišami sva stopila v gozd, iz njega pa na travnik. Vztrajno sva se vzpenjala. Z dreves so se usipali cekini, ptički so peli, ne meneč se za mokroto, po bilkah in listih obakraj travnatega kolovoza pa so se nabirali dežni biseri. Povzpela sva se do asfaltne ceste. Po njej sva zavila desno do drevesa z markacijo, ki naju je usmerila na ozko stezico med visoko mokro travo levo v breg. Dosegla sva makadamsko cesto, ob njej pa kažipota nazaj Plave in desno Kanal; da je najina smer levo navzgor, pa naj bi bilo samoumevno.

Čez nekaj minut sva na razcepu zavila levo na skalnato stezo, kamor kažeta markacija in prazen kažipot. Zavila sva tja, ker sva domnevala, da bova prišla k cerkvi sv. Genderce. Res sva se kmalu znašla pred njo. S tamkajšnjega napisa sva izvedela, od kod tako nenavadno ime svetnice: to je sv. Jedrt Nivelska, ki goduje 17. marca in ima v Sloveniji 17 cerkva. Ker Slovencem lepše kot Gertruda zveni Jerica in se je nad Kobališčem, na Koradi, kjer »v srcu združuje sever in jug«, ljudem zelo priljubila, ji rečejo kar Gendrca (ne vidim vzročne povezave, a Gendrca je pri domačinih očitno ljubkovalno ime). Kraj je tako prijeten, da bi prav rada kdaj prišla tja v lepem vremenu.

 

Pri cerkvi nisva našla napotka, kam naprej. Nadaljevala sva po travnatem kolovozu ob ograji in zaradi megle, v kateri sva videla komaj nekaj pedi pred nosom, na sedelcu nisva skušala dognati, ali bi naravnost ob ograji prišla na vrh Korade, ampak sva sledila kolovozu navzdol proti gozdni cesti, ki sva jo pod cerkvijo zapustila. Kmalu sva pristala na njej in ni bilo dolgo, pa naju je pripeljala na parkirišče 100 m pod zavetiščem. To stoji na 802 m (tako na hiški) ali 803 m (tako PZS). Okrog njega so mize, klopi in igrala, pod njim stranišče, na mestu topovskih položajev (zavetišče so zgradili na ostankih vojaške kaverne iz 1. svetovne vojne) pa ognjišče in hodnik, ki tudi vodi v zavetišče. Oskrbničin oče nama je zgovorno razložil načrte za širitev, saj imajo posebno poleti zelo veliko obiskovalcev. Skozi ozek pas gozda sva se pretaknila na travnik, po njem pa sva v nekaj minutah dosegla vrh Korade. Tam je na zidanem kamnitem podstavku betonski steber z napisi in markacijami. Poleg sta vpisna skrinjica in žig, nekaj korakov stran pa geodetski kamen. Žal nisva imela »izredno lepega razgleda« – sploh ga nisva imela. A v takem je človek že vesel, če ni moker.

 

Do Vrtač sva se vrnila po poti vzpona, tam pa sledila kažipotu Plave in se spustila po gor grede opaženih stopnicah, ki so precej razdrte in zaraščene. Niže doli je še več hiš, v katerih nihče stalno ne živi, prihajajo pa jih vzdrževat in vrtnarit. Od prijaznega para sva izvedela, da okrepčevalnica zgoraj na hribu sicer deluje le ob sobotah in nedeljah, a da tam pripravljajo imenitne sirove in orehove štruklje pa tudi druge dobrote – »spečejo ti, kar hočeš«. Mogoče kdaj ugotoviva, ali res.

 

Po cesti sva zaman oprezala za označenimi bližnjicami, o katerih piše na spletu, potem pa eno vendarle zagledala, a že na mestu, kjer se spet izteče na cesto. Poslej bi torej morala biti markirana cesta. Že precej nizko sva na ostrem desnem ovinku bolj po naključju opazila, da se v levo odcepi markiran kolovoz, s katerega je treba takoj zaviti desno navzdol. Spuščala sva se po gozdni stezici, ki se izteče na gozdno cesto (za nazaj ni nobene oznake!), vendar nisva stopila nanjo, ampak sva zavila levo spet v gozd. Markacij ni bilo, le na skali na tleh sva opazila rdečo črto. Pristala sva na povezovalni poti, ki v desno pelje do ozke ceste (kakih 10 m), kjer tudi ni oznak. Prikorakala sva v Zamedveje. Poskusila sva po (neoznačeni) bližnjici pod visoko hišo na travnik in čezenj; nazaj na asfaltno cesto naju je pripeljala pri nekdanjem ekološkem otoku (tabla obvešča, da so ga prestavili, niso pa pospravili za njim).

Med škarpo, živo zeleno od mahov, in Zamedvejskim potokom (imenuje se tudi Močila; ta pritok Soče je pod Špikom izjedel kakih 100 m globoko sotesko s prepadnimi stenami, v kateri je okoli 50 m dolga Divja jama z dvema vhodoma – namig za še en izlet), mimo lesene hišice in hudo  ograjenih vrtov ter starega napisa o nekdanji vojaški cesti, zgrajeni 1915–1918, sva prišla do železniške proge. Ob njej sva se usmerila proti Plavam. Železniška postaja je videti opuščena, a vozni red na spletu pravi drugače. Na postaji je kažipot Korada in kdor začne pri njej, lahko parkira tukaj. A dobro, da tega nisva storila, kajti mislim, da bi od tu težko našla na Korado, saj je pot preslabo označena. Med hojo ob cesti nad Sočo sva »občudovala« grde objekte, ki kazijo to lepo reko in o katerih je težko reči, ali so še nedokončani ali že propadajo. Do izhodišča ni bilo več daleč.

 

Slabi dve uri hoje gor in dobri dve dol. Vreme je bilo kislo in mokro, a kaj je lepo vreme, je odvisno od okoliščin in sodil. Odkar sem prebrala posrečeno knjigo Močvirniki in se med branjem večkrat nasmehnila ob opisih pustega sončnega vremena in prijetnih deževnih dni, to še bolje razumem. Ali ste opazili, da vremenoslovci nikoli ne napovedo poslabšanja vremena, vedno le spremembo?