Planine pod Stolom

12. 12. je bil tak lep datum in vreme se je strinjalo. Ko se človek na sončen zimski dan pelje proti Gorenjski, se mu ob pogledu na zasnežene Julijce lahko zmeša od navdušenja (sploh če je nagnjen k temu). Pot do Tinčkove koče sva že poznala. Na makadamski cesti, preozki za srečanja, se nama je primerilo táko, vredno omembe. Lovec v poltovornjaku je pripeljal nasproti ravno pri enem redkih odmikališč. Imava pa res srečo, sva se spogledala. Račun brez krčmarja! Čeprav naju je zagledal pravi čas, se je še kar peljal, dokler naju ni odrezal od razširitve cestišča, potem pa nejevoljno čakal, da se mu umakneva. Le kam? Šele ko se nisva ganila, se je potrudil toliko vzvratno, da sva lahko zapeljala na »svoje« odmikališče. Tako neprijaznega srečanja ne pomnim vseh teh ducat let, kar se potikava po hribih. K sreči se je dan nadaljeval dosti prijazneje.

 

Parkirala sva pri Tinčkovi koči, eni izmed tako imenovanih Jagrskih bajt (Pr' jagrsk'h bajtah). Imenuje se po alpskem smučarju Tinetu Muleju, ki je zastopal Jugoslavijo na zimskih olimpijskih igrah v St. Moritzu leta 1948 in v Oslu leta 1952, bil pa je tudi lovski čuvaj. Že na izhodišču so naju pričakale prve zaplate snega.

 

Sledila sva kažipotoma za Zabreško planino, Valvasorjev dom in Stol. Ko sva pustila za seboj spomenik Dragoljubu Milovanoviću, sekretarju CK SKOJ, ki se je leta 1922 smrtno ponesrečil pri ilegalnem prehodu meje, sva se kmalu začela sprva položno in nato strmeje vzpenjati skozi precej razdejan gozd. Onstran doline na levi so se dvigali pod nebo obronki Begunjščice. Spodaj sva videla planino Pri žagi, čez katero sva se pripeljala na izhodišče. Čedalje ožja steza je bila kar nevarna za zdrs. Ko sva čez dobre četrt ure zavila okrog velike skale z enico poleg markacije, se nama je naproti prismejalo sonce. Ni čudno, da so trobentice mislile, da je pomlad, in so meni nič, tebi nič zacvetele. Potem se je svet nekoliko zravnal, dosegla sva kolovoz in na levi se je odprl pogled na savsko dolino.

 

Spustila sva se levo po kolovozu in po kakih 150 m, tik pred dnom kotanjice, sva pri dveh markacijah (kažipota ni bilo) zavila desno na stezo. Takoj zatem sva prečkala slabši kolovoz. Pobočje je bilo še vedno strmo, steza pa ne več tako; izmenično se je vzpenjala in spuščala. Potem se je spet postavila pokonci in prečkala domnevno isti kolovoz. Pripeljala naju je nad Doslovško planino (1210 m). Onkraj nje je pogled segel v dolino z Blejskim jezerom in Julijci v ozadju. Pred koncem planine sva opazila nemarkirano stezo in ker naju je zanimalo, ali bi po njej morda lahko prišla še na eno, Staro planino, sva se ločila od markacij in zavila desno navzgor po stezi.

 

Čez kakih pet minut se je od steze odcepila pravokotno levo strmo navzgor slabo vidna stezica. Ker sta bila na prvi smreki pribita kronska zamaška, sva sklepala, da gre za nekakšne markacije. Še več jih je bilo in čeprav sva jim zaradi majhnosti težko sledila, sva po stezici kmalu dosegla širok razrit kolovoz. Tam je vsakršnih znamenj zmanjkalo, zato sva si postavila možica, če bi se morala vrniti po isti poti. Nekoliko više sva stopila na travnik. Vrh njega je v košati smreki tičala preža. Pod njo se je od najinega traktorskega kolovoza v desno odcepil še eden, ki pa se je kmalu končal pri poseki. Zato sva se vrnila k preži in nadaljevala po kolovozu levo od nje. Od razcepa sta se lepo videli Šmarjetna in Šmarna gora, kolikor sta pač kukali iz megle.

 

Preža in nad njo še ena sta očitno napovedovali lovsko kočo, saj sva v nekaj minutah prišla do hiške z znakom Lovske družine Stol Žirovnica. Videti je bila nova in zelo lepo urejena. Z zanimive klopce je čudovit pogled na Blejsko jezero in okolico. Lep razgled imajo tudi ptički, ki jim je namenjena hišica na bližnjem drevesu. »Depandansa« s srčkom je stranišče. Na verandi je spravljeno orodje za košnjo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nad lovsko kočo se je kolovoz končal in skozi presledek v žičnati ograji (»spečem« električnem pastirju) sva vstopila v gozd. Onkraj domnevno najvišje točke dotlej sva se začela spuščati in kmalu prispela na Staro planino (okoli 1300 m). Planinec s psičko, ki je s klopce polizala skoraj ves sneg (studenec je ni zanimal) in se navdušeno povaljala po zasneženi travi, jo je imenoval Stara Zabreška planina. Z nje so prelepi razgledi; komur se zjutraj na poti proti Gorenjski še ni zmešalo, to lahko »popravi« tukaj. Ljubljansko kotlino in Kranjsko polje je še vedno zalivala megla. Zaplate snega so se izmenjevale s šopki telohov in trobentic. Skrivljen kažipot Prešernova koča–Stol na podrtem drevesu je bilo nekam težko prebrati. Na spodnjem delu planine pri koritu iz leta 1933 in novem z reliefnima konjsko in kravjo glavo je betonsko zavetišče ali morda shramba za orodje v ne najboljšem stanju (je to tisto, čemur Hribi.net rečejo »novejša "Betonska bajta"«?). Ob spodnji poti k Valvasorjevemu domu sta lesena kažipota Prešernova koča na Stolu 2½^h (Stol je od tu videti kot kaka mizasta gora), naprej pa Zabreška in Valvazor. Na dnu planine stoji preža.

 

S planine vodita proti Valvasorjevemu domu zgornja in spodnja pot. Z zgornjega roba planine sva se napotila po zgornji, ki je ni na zemljevidih in ni prida markirana. Levo, nekoliko proč od steze, sva opazila ograjo; najbrž je že napovedovala Zabreško planino. Čez čas sva skozi drevje zagledala Ajdno in v daljavi Valvasorjev dom. Prečila sva kratko melišče. V snegu je bilo zaradi pičle označenosti stezi težko slediti, a k sreči so naju vodile stopinje. Na razcepu čez četrt ure so zavile levo navzdol, midva pa sva se držala markiranega desnega kraka. Takoj zatem sva stopila iz gozda nad Žirovniško planino. Na razcepu na 1220 m pri kažipotih nazaj proti Prešernovi koči in vrhu Stola in levo proti Zabreški planini sva sklenila, da bova nazaj grede zavila proti slednji. Zgornja in spodnja pot sta se tu združili. Nedolgo zatem sva prečila zaraščeno melišče na pobočju Potoškega Stola. Prehiteli so naju trije mladeniči z mokrimi gojzarji; najbrž so prihajali s Stola.

 

Kmalu sva prispela k Valvasorjevemu domu (1181 m). V najbolj priljubljeni planinski koči leta 2014 sva si privoščila kosilo. Jani je zbral pogum za masovnek; pokusila sem ga in lahko rečem, da je bil kar junaški, da ga je pojedel (zame je ta jed odločno premastna). Moji štruklji pa so bili nadvse slastni. Nekaj gostov je prišlo s Stola in vsi so poročali o neznanskem vetru in mrazu na vrhu.

 

Vrnila sva se, kakor sva prišla, potem pa sva zavila proti Zabreški planini. Pot naju je vodila čez Žirovniško planino (1188 m), ki sva jo tja grede gledala z zgornje poti. Poleg prikupnega stanu je zrasla čisto nova staja. Po slabi markaciji na koncu korita sva sklepala, kako naprej; za koritom sva opazila stezico proti smrekam. Pripeljala naju je na kolovoz in pri preži sva vstopila v gozd.

 

Kljub skromni označenosti sva brez težav našla na  Zabreško planino (1225 m; v Klinarjevih Karavankah piše kar 1307 m). Mimo novega zavetišča Agrarne skupnosti Selo Zabreznica, namenjenega konjem in pastirjem (vsaj tako je sklepati po podobah konj v zatrepu in jaslih ter mizi in klopeh) sva čez razgledne travnike prikorakala do obsežnega stanu s panoramskimi slikami in kažipoti. S spominske plošče sva izvedela, da je bil stan iz leta 1919 med drugo vojno požgan in leta 1953 obnovljen. S slikovitih stolov in klopi je mogoče uživati v lepem razgledu, seveda če niso zasneženi, kakor so bili tokrat. Pri napajalnem koritu si je najbrž mogoče natočiti vodo. Z roba nad planino sta se ravno takrat pognala jadralna padalca in čeprav me je strah letenja, sem jima kar malo zavidala.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Širok kolovoz naju je privedel do kažipotov, kjer sva zavila levo navzgor (cesta se je nadaljevala proti gozdu, kjer so onstran zapornice stali avtomobili, torej se je do sem mogoče pripeljati). Po travnatem pobočju sva se povzpela v precej razdejan gozd. Poslej pot ni bila več razgledna. Stezo je prečkal potoček, zato sva nekaj časa gazila po vodi in blatu. Sledil je temeljit spust. Priključila sva se širši stezi z leve in ta naju je pripeljala na kolovoz. Kar kmalu sva ga zapustila po stezici levo navzdol. Nekaj časa se je vzpenjala, kdaj tudi strmo, in spuščala, včasih pa tekla po ravnem. Ob kozarcu pri potočku sva imela precej pomislekov, saj je bil žleb, po katerem je pritekala voda, zelo umazan. Ko sva se znašla nad Doslovško planino, ki sva jo zjutraj le obšla, sva nadaljevala do razmeroma strmega in razritega kolovoza, ki je zavil desno nazaj k njej, in se spustila po njem. Pristala sva na majhni planini, na kateri najbrž ne pasejo več, kjer poleg ostanka podolgovate kamnite zgradbe stojita na eni strani lepo obnovljena hiša in na drugi nekakšna lesena stojnica. Vrnila sva se na odcep in nadaljevala desno navzdol (smer Zelenica-Roblek).

 

Od tu sva pot že poznala. Iznad Žage sva spet lepo videla Begunjščico, šele zdaj pa sva opazila, da se vidi tudi Roblekov dom. Nenadoma je nekaj zašumelo in zagledala sva gamsa, ki je lahkotno prečil strmino pod nama. Kot bi mignil, sva bila spet pri avtu. Po sedmih urah (štirih hoda). Med vožnjo v dolino sva se ustavila še na planini Pri žagi (okrog 1200 m). Na pastirski hiši iz leta 1985 je napis Smokuška planina pri Žagi. Tako sva ta dan naštela pet planin pod mogočnim Stolom. Na njem sva bila enkrat samkrat, pred desetimi leti. Morda bi bil spet čas.