Lep dan in načrt za še enega

V soboto je bil tako lep dan, da sva hotela zajeti s preveliko žlico. Lani jeseni sva z Vrtače vrgla oko na Srednji vrh (1796 m). V Mušič-Habjanovih Karavankah je opisana prav pot, ki si jo je zamislil Jani. Iz Most pri Žirovnici sva se peljala mimo še zaspanega Završniškega jezera le do prvega mostu čez Završnico (ne do Žage, kakor svetuje vodnik). Slaba ura pešačenja po gozdni cesti ob živahni rečici skozi sotesko Žingarico mimo Žage do Tinčkove koče je bila zelo prijetna (avto pa s cesto nikakor ne bi bil zadovoljen). Tudi zaradi pomladnega cvetja: videla sva skoraj vse rože, ki sem jih že naštela to pomlad, pa še obilo spomladanskih torilnic in navadnih repuhov. Posebno lepi so bili grmički navadnega volčina, saj cvetki niso čepeli le na vrhu vejic kot največkrat, ampak so bile z njimi res bogato obložene. Katera izmed »jagrskih bajt« je Tinčkova, sva morala pa vprašati, saj nič ne piše in je čisto nova (Doslovče 35). Kar precej avtomobilov je parkiralo že ob cesti, Pr' jagrsk'h bajtah pa sploh.

Ali sva sposobna najti neoznačeno pot skozi Zagon na Srednji vrh, ko sva tako »navezana« na markacije? Pred Tinčkovo kočo se odcepi označena pot k Valvasorjevemu domu in na Stol, tik pred kažipotom pa sva zavila desno in se pri drugi počitniški hišici spet držala desno. Srečala sva več turnih smučarjev, ki so se že vračali v dolino. Kmalu se je začel moker sneg. Vodile so naju oranžne (ne rdeče planinske) črte, včasih pa tudi kak kolobar (»sredica« ni pobarvana). Kmalu za skalo z dvema oranžnima markacijama se je breg pred nama postavil precej pokonci in ker zaradi snega nisva opazila naslednje oznake (to sva odkrila šele ob vrnitvi), sva sledila stopinjam v desno, namesto da bi se bila povzpela levo oziroma naravnost. Po zelo strmem gozdu so naju vodile gazi in smučine ter naju pripeljale na odprto strmino s snegom do koraka ali celo do pasu. Tam nekje od Stola se je zaslišalo grmenje plazu. Naj dan ostane lep in si privoščiva še enega takega kdaj pozneje, sva rekla in se obrnila. Vodnik priporoča kopne letne čase od junija do oktobra in kar strinjava se z njim.

Vrnila sva se k Jagrsk'm bajtam, od tam pa sva se napotila proti Koči pri izviru Završnice. »Nekam« je vendar »treba« priti. Kolovoz je bil razen na začetku in na enem sončnem ovinku zasnežen, da je drselo in se udiralo. Po kake pol ure sva se na neoznačenem razcepu odločila za naravnost in prišla na Smokuško planino, po kateri sva spet gazila, tako da sva od Tinčka do Koče pri izviru Završnice potrebovala kar dobro uro. Na sončni klopci pošteno zametene koče sva si privoščila kosilo iz nahrbtnika in uživala v pogledih na okoliške gore. V tem času imajo načeloma zaprto, a v soboto so gostili neke tečajnike. Menda sva bila daleč naokoli edina čudaka brez smuči ali krpelj. Ko sva se vračala, sva sledila markacijam na koncu Smokuške planine in pripeljale so naju na že znani neoznačeni razcep.

K avtu sva se vrnila v uri in četrt. Popoldne je bilo na cesti precej kolesarjev, v okolici Završniškega jezera pa so se sprehajali, tekali, se sončili in imeli piknike številni ljubitelji narave. Srednjega vrha sva se tokrat samo nagledala (iz doline Završnice in s Smokuške planine so lepi pogledi nanj, sicer pa je precej skrit očem), a poleti se vidimo pobliže! Takrat bova poiskala tudi izvir Završnice.

Svačica v megli

V sredo, 17. septembra, sva se odpravila na Svačico (Bielschitzo), ker sva verjela, da bo sonce in torej tudi razgled, ki je z nje menda imeniten, saj je skoraj dvatisočak (po Klinarju in zemljevidu Karavanke – osrednji del 1953 m, po Janši 1958 m, po avstrijskem Kompassu celo 1959 m, naš Stol in Begunjščica pa se je temu podatku modro izognil).

 

Z naše strani je najkrajša pot na mejno Svačico po stezi skozi Zagon. Tako sva se odpeljala v Moste pri Žirovnici, od koder sva sledila rjavim smerokazom Završnica. Mimo makadamskega odcepa levo proti Valvasorjevemu domu in velikega parkirišča do Zavrh bara sva se vozila po slabi asfaltni cesti, od tam pa po makadamu. Dosti hitreje kot prvikrat, ko sva tod pešačila, sva prečkala Završnico ter puščala za seboj MHE Žingarica, počitniško hišico, tablo o Titovi vasi in partizanski spomenik, pastirsko hišo z napisom Smokuška planina pri Žagi. Trije strmejši odseki ceste so asfaltirani; pri zadnjem, najdaljšem, piše Prva prestava. Cesta je ozka in zelo jamasta; še posebno »hudi« so odtoki za vodo, zadnji pred parkiriščem pri Jagrskih bajtah prav nevaren.

 

Od Tinčkove koče (1070 m) sva se povzpela mimo kažipotov in korita, nad katerim je razcep; tam sva nadaljevala levo. Pod počitniško hišico na levi sva prečkala suho strugo in najina stezica se je združila s širšo stezo. Takoj zatem sva se spet držala leve. Na desni se je ves čas vlekla grapa. Pred petimi leti so naju vodile oranžnordeče črte, a tokrat sva opazila prvo šele čez 10 minut, pa še ta je že obledela. Pot nama je popestrilo nekaj resastih zvezdic. Na razcepu pri veliki skali čez kake četrt ure sva zaman iskala oranžna kolobarja ‒ bodisi ker se ne vidita več bodisi ker nisva našla prave skale. Tudi tu sva se odločila za levo smer. Na nekaj skalah so bili (morda) ostanki rdeče barve in kupček kamenja je (morda) ostal od možica. Stezica se je izgubljala. Ko so naju ustavile skale, sva prišla prav do grape in čeprav na oni strani nisva videla nadaljevanja, sva jo prečkala. Tam okrog je raslo obilo sirovk. Na Hribi.net piše »lahka neoznačena steza«; lahka je res, le najti jo je težko. Končno sva jo spet ujela; bila je kar dobro razvidna, večinoma strma, ponekod v ključih. Začela je zavijati desno in se oddaljevati od grape. Gozd se je zredčil, čedalje več je bilo macesnov in ruševja.

 

Ko sva se znova približala grapi na levi, je bila čisto zaraščena. Da je na tem koncu veliko malinovja in jerebik, se spominjam izpred petih let, od drugega poskusa priti skozi Zagon na Srednji vrh, a letos so jerebike kazili porjaveli listi in niti ene rdeče jagode ni bilo na njih. Znašla sva se pred dvema stezicama: leva je izginjala v grmovje, midva pa sva izbrala desno. Če sva se ozrla, sva videla visoke gore z velikimi melišči. Bolj slutila pravzaprav, saj so se le tu in tam pokazali iz megle. Tudi najina stezica je zavila levo. Ob njej so cvetele močvirske samoperke, vsaj mislim, čeprav tisto ni ravno močviren svet, le vlažen. Ko sva stopila iz gozda, naju je pričakalo ruševje. Vanj sta vodili dve stezici, a po nobeni nisva prišla daleč; pred seboj sva videla grapo, iz katere se je slišal šum vode, in na pobočju onkraj stezo. Obrnila sva in namesto v ruševje zavila strmeje desno pred njim (gledano od spodaj). Stopila sva na ozek pas travnika. Grapo, ki sva jo prej gledala iz ruševja, je že do vrha zalila megla in tudi od zadaj se je plazila proti nama.

 

Dosegla sva širšo stezico, ki je pritekla prečno z desne od spodaj in se v levo nadaljevala skozi malinovje. Tudi midva sva zavila tja. Končno sva našla markirano spodnjo pot z Zelenice na Stol. Nad njo stoji propadajoče betonsko zavetišče z napisoma Šija in Zelenica (desno). Levo spodaj sva kljub megli zaznala skalo z napisom Stol, markacijo in puščico. Sledila sva ji čez travnik med zaplatami ruševja in premočenimi ostanki poletne cvetane: zvončic, sviščev, klinčkov, osatov. Nato sva napredovala po zaraščeni stezici, mokrih skalah in spolzkih koreninah v skromnem gozdu. Spet naju je obdajalo malinovje, tudi borovničevje in sleč, celo rdeči ribez. Slabe pol ure od podrtega zavetišča sva se ustavila na križišču v krnici V Kožnah, kjer se nama je z desne pridružila zgornja pot z Zelenice na Stol.

Od stičišča poti sva kmalu prišla v kamnit svet; med balvani so zeleneli večji in manjši otoki ruševja, cveteli sviščevci in močvirske samoperke, rdele brusnice, od alpskih veles pa so ostale le še »lučke«. Megla se kar ni hotela razkaditi. Pot se je vzpenjala v ključih, čez čas pa se je zravnala in naju vodila po sila razbitem svetu. Za veliko skalo z napisom Zelenica in puščico nazaj sva prišla do križišča. Na skali z mejno markacijo in napisom Zur Klagenf. Hütte sta naju zbegali puščici levo in desno, na drugi pa je bil podoben napis s puščico samo desno, kakor je tudi prav. Za pot v levo, kamor se gre na Stol, ni bilo nobenega napisa.

 

 

Zavila sva desno. Srečala sva dva Avstrijca; ona je za silo govorila slovensko. Izvedela sva, da prihajata od Celovške koče in da tam ni megle, koči pa da popravljajo streho. Prečila sva veliko melišče; potka se je najprej spuščala, potem pa sva se spet vzpenjala med skalami in znova rahlo dol in gor. Pusto šopasto travo, ki je rasla ponekod po melišču, so popestrile redke rože, na primer resasti sviščevci in nizki osati, ki jim ne vem imena, pa tudi žareče jesenske barve listov. Po strmem spustu sva se povzpela na rob. Na skali je bil poleg puščic desno napis Vert. (Vertatscha?), za nazaj modro-rumena markacija (Panoramaweg Südalpen) za Stol, levo pa nič. Šla sva pogledat v levo, kamor so poleg mejnih markacij vodile tudi rumeno-modre. V nekaj minutah sva se znašla na sedlu Belščica (Bielschitzasattel, 1840 m, na zemljevidu Stol in Begunjščica Rupa) z mejnim kamnom XXV/118 in s kažipoti. Zaradi ledenega vetra sva se topleje oblekla. Sledila sva kažipotu naprej Bielschitza 20min 665. Pri kamnu 116 se je vzpon končal in zavila sva desno po stezi čez travnik ob pasu ruševja. Na razpotju pri kamnu 110 in tabli brez napisa sva imela možnost zagristi levo v breg po stezi skozi ruševje, nadaljevati na drugo stran navzdol ali zaviti desno. Markacij ali kažipotov ni bilo. Zavila sva levo. Med vzpenjanjem sva se ozrla in spodaj videla razpotje, pod njim pa kotlinico Skledo (tako zemljevid Karavanke in avstrijski) ali Vatelco (tako zemljevid Stol in Begunjščica). Šlo je čedalje strmeje, čisto naravnost navzgor. Tu in tam je bilo treba stopiti visoko čez skale. Po četrt ure je pritekla z leve markirana pot; očitno sva se vzpenjala po tisti, o kateri Klinar pravi: »Lahko se povzpnemo tudi s sedla Vrtača, ki ga s sedla Belščica dosežemo po slovenskem ozemlju v treh minutah, je nekoliko ugodneje, a tudi strmo.« Kje sva zgrešila markacije, sva sklenila dognati dol grede. Brž nato sva zagledala vrh; pri kamnu 112 sva odložila palice, da sva si do vrha lahko pomagala z rokami. Dosegla sva ga v nekaj minutah. Zgoraj je komaj prostora za križ (na njem piše 1958 m), skrinjico in geodetski kamen. Dobro, da sva bila sama, sicer ne vem, kam bi se dali. Zaradi megle žal nisva imela popolnoma nikakršnega razgleda, zato sva kar hitro obrnila.

 

 

Pri kamnu 112 sva pobrala palice in zavila za markacijami desno od poti, po kateri sva prišla gor. Od Celovške koče je prihajal hrup. Z leve, precej od daleč, sva slišala trušč valečega se kamenja ali celo skal; če sva si ga razložila prav, je moral biti kar pošten podor. Strmo sva se spustila med ruševjem. Z roba na desni bi bila morala videti kočo, a v megli je nisva. Ne prezahtevno plezanje se je končalo pri kamnu 115. Ob nekoliko boljši vidljivosti sva dognala, da bi se bila morala gor grede pri mejniku 116 povzpeti pravokotno levo; markacij je dovolj,  le v megli jih nisva opazila, pot pa je v tistem grušču precej nerazločna. Ker je pot v desno razločnejša, naju je zlahka zapeljala. 

 

S sedla Belščica, kjer je šele zdaj pogledalo iz megle naravno okence, nisva nadaljevala po poti vzpona, ampak sva zavila desno na melišče proti Celovški koči. Po kratkem plezanju brez varoval naju je pričakala jeklenica, ki je bila zaradi mlahavosti (dva klina sta bila celo izdrta) bolj v moralno pomoč kot v dejansko; jeklenice so pri nas pritrjene dosti bolje. Pod zavarovanim odsekom sva srečala družino z otrokom v očkovem nahrbtniku in z dojenčkom v mamičinem kengurujčku. Kar precej sva se še spustila, nato pa se mimo ograjene lesene hiške povzpela k Celovški koči. Kljub temeljitemu prenavljanju strehe je delovala brez motenj. Naročila sva skromno kosilo (kremno bučno juho in pečena jabolka); ni bilo ravno poceni, a zelo okusno in imenitno postreženo. Čaj pa je pri nas večinoma boljši in predvsem ne iz vrečke.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko sva odhajala, naju je ustavil koroški Slovenec (pisatelj in publicist Kristijan Močilnik, če se ne motim), ker je slišal slovensko besedo in si je želel pogovora v našem jeziku, potem pa naju je še spremil kos poti. Do križišča, kjer se ločita zgornja in spodnja pot s Stola na Zelenico, je šlo po starem, tam pa sva zavila levo, na zgornjo. Čeprav tod menda hodi na Stol veliko planincev, je zelo ozka, zaraščena in ne ravno zgledno markirana. Tudi ta teče med velikanskimi balvani. V bregu onstran tega razbitega sveta sva opazila stezico, za katero sva kmalu ugotovila, da je najina; na koncu krnice sva namreč zavila pravokotno levo navzgor v strmo skalnato pobočje. Od tam sva videla, kako prijazno v dolini sije sonce; saj ne, da ga dolincem ne bi privoščila, nekoliko za malo se nama je pa le zdelo, da sva se odpravila na imeniten razglednik, potem pa ves dan bolj ali manj tavala v megli. No, pozno popoldne je končno posijalo tudi pri nama. Pogled nazaj naju je še bolj utrdil v prepričanju, da sva zaradi megle zamudila marsikaj lepega, zato se prej ali slej vrneva.

 

Hudo strmi vzpon, med katerim bi bila na najbolj krušljivih mestih najbrž koristna čelada, se je po dobre pol ure končal na travnatem grebenu, s katerega sva videla Begunjščico in Srednji vrh. Globoko spodaj naju je najbrž začutila čredica srnjadi; brž se je razkropila, le najbolj lačni član se ni dal motiti pri obiranju grma. Pot je bila komaj kaj označena, je pa res, da z nje ni kam zaviti. Prečkala sva nekaj grap(ic) in zagazila v malinovje. S travnate zaplate sredi njega sva levo zgoraj opazila kažipot na Vrtačo. S podrtega kažipota, ki ga je nekdo privezal, sva razbrala, da morava desno navzdol na spodnjo pot. Pripeljala naju je na sedlo Šija (1693 m), kjer naju je pričakal cel grozd kažipotov. Nadaljevala sva levo proti Završnici. Menjaje travnik in gozd sva se mimo klopce z napisom tukaj sedijo ta zmatran' spustila k Domu pri izviru Završnice. Oskrbnica je prijazno poklepetala z nama in ni bila videti nejevoljna, ker nisva ničesar naročila. Povedala je, da je do Tinčkove koče še pol ure hoda. Jani je bil prepričan, da je rekla premalo, a se je izkazalo, da je imela prav.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prvo markacijo sva opazila šele pod pastirsko kočo na koncu Smokuške planine. Levo kaže kažipot Roblekov dom, midva pa sva se držala desno. Markirana gozdna cesta je tako razdrapana, da je malo verjetno, da bi se lahko kdo vozil po njej. In res sva šla mimo razcepa, od koder oranžne puščice usmerjajo na drugi krak, ki očitno obide razdrapani del. Kmalu za leso (ta kraj se imenuje Tinčkova koča – pri lesi, 1128 m) so nama markacije pokazale na odcep levo s ceste, od koder sva že videla Jagrske bajte in med njimi Tinčkovo kočo.

 

Na Svačico sva hodila slabe tri ure, nazaj dve in četrt, skok k Celovški koči pa nama je vzel še poldrugo. Celo v megli nama je bila pot všeč, a pogrešala sva razglede. Sklenila sva, da si Svačica zasluži še eno priložnost. Ali pa midva ...

Srednji vrh – muhast razglednik

Po 15 letih sva šla znova na Srednji vrh nad Završnico, tokrat (21. septembra) na Tomaževo pobudo. Začeli smo pri Tinčkovi koči (Doslovče 35, 1070 m), od koder sva šla že na planine pod Stolom, Svačico, Begunjščico. Zataknilo se je že pri Završniškem jezeru, saj je bila zaradi mednarodne tekaške tekme I Feel Slovenia JAT (Julian Alps Trail) Ultra Trail cesta zaprta. Vozil je Tomaž in ko je pogledal skozi okno, se je izkazalo, da se z enim od »stražarjev« poznata. Spustil nas je naprej in naše veselje je prevladalo nad dejstvom, da je bilo treba nato pri zapornici plačati 7 evrov (potrebna je plačilna kartica). Naslednja dobra novica je bila, da zdaj do parkirišča pri Tinčkovi koči pripelje boljša, na koncu celo asfaltna cesta (nekoč je bila gozdna tako razrita, da je bila kar nevarna). Koča se imenuje po Tinetu Muleju (1921–1982), poklicnem lovskem čuvaju in alpskem smučarju, ki je nastopil na olimpijadah 1948 in 1952. Trenutni lastnik je tudi Tinček, njegov sin, naslednji lastnik, pa ne, nam je razložil gorski reševalec, ki je tam »pazil« na gorske tekače. Na skali nasproti koče sta partizanski spominski plošči, posvečeni štirim leta 1944 padlim borcem in enotama Gorenjskega odreda, ki sta tam taborili leta 1944. Za kočo se skriva Plemenilna postaja Anton Janša.

S parkirišča smo se povzpeli za markacijami v gozd. JAT se je takoj odcepil levo po priložnostno označeni stezi, sicer opremljeni tudi s kažipotoma za Zabreško planino, Valvasorjev dom in Stol, mi pa smo zavili desno navzgor po nemarkirani skozi Zagon (nekaj zablodelih tekačev smo opozorili, da so zgrešili tekaško progo). Nad Tinčkovo kočo smo videli še nekaj koč, znanih kot Jagrske bajte. Precej strma široka gruščnata pot je bila ponekod bolj podobna hudourniški strugi. Desno spodaj je tekla še ena steza. GPS je pokazal, da smo na pravi, a ko se nam je spodnja čisto približala, smo nadaljevali po njej. Takih menjav je bilo še nekaj, dvakrat nam je pomagal možic. Gozd je bil posut z manjšimi skalami. Nad drevjem pred nami se je pokazala Srednja peč.

 

 

Pol ure nad izhodiščem, ko je bilo videti, da je struge konec, smo se morali odločiti, ali levo ali desno. GPS je pokazal desno. Izkazalo se je, da struga tam le zavije, in smo jo prečkali. Začeli so se ključi med skalami, poraščenimi z mahom. Še čez pol ure smo stopili na dolgolaso travo, kakor jo je opisal Tomaž, in med prvo ruševje. Po 10 minutah se je gozd razredčil in Zagona je bilo konec. Prišli smo iz gozda in nadaljevali po ozki stezici čez travnik ob robu grape. Ruševje je že prevladovalo, čez četrt ure pa se je razmaknilo in prišli smo na opuščeno planino Za Šijo, čez katero teče spodnja pot na Stol. Kot pred 15 leti so me razveselile zardele jerebike. Levo spodaj je šumel potoček. Hodili smo po stezici nad njegovo stružico, a ko smo se mu približali, je »utihnil«. Dvakrat smo ga prestopili. Slišali smo glasove planincev, ki so šli na Stol, skrit v oblaku.

Čez 5 minut smo pri koritu na ostrem ovinku zavili desno na markirano pot (levo se gre na Stol). Na betonski ruševini nad koritom je pisalo ŠIJA in ZELENICA. To je bila naša smer. Po razritem travniku, najbrž še delu planine, smo se povzpeli v ruševje. V levo smo prečkali grapico in v kake četrt ure dosegli sedlo Šija (1693 m) s klopco in kažipoti (za nas Srednji vrh 20min). Na sedlo je prišla tudi starejša gospa in poročala, da je prav tako hotela na Srednji vrh, pa je bilo više gori preveč mokro in spolzko, zato se je obrnila in šla proti Stolu, se na nekem lepem razglednem kraju usedla in v soncu uživala kako uro, zdaj pa gre domov. Skozi ruševje
in visoko travo smo nadaljevali proti Srednjemu vrhu. Pot je bila označena z markacijami in lesenima kažipotoma. Čeznjo je ležalo polomljeno drevje, okrog vrha so se podile meglice. Skalnati odseki so bili res spolzki. Dobre četrt ure nad sedlom smo dosegli vrh (1796 m).

 

Poleg vpisne skrinjice je stala skromna klopca, ki je leta 2009 ni bilo. Sramežljivo je posijalo sonce. Vsenaokrog so se spreletavale kavke. Dve sta nas opazovali s tablice z imenom in nadmorsko višino gore, ena pa je pristala pri nas. Ko sem segla v vrečko po semenke in suho sadje, je priletela na moj nahrbtnik, mi z njega skočila na roko, mi zasadila krempeljce v dva prsta in začela kljuvati. Česa takega pa še ne! Saj že imava izkušnje s pogumnimi požrešnicami, a ta je posekala vse. Nekaj deset metrov proti zahodu smo zagledali je še eno klop, sicer gotovo namenjeno razgledovanju, a tokrat zaradi megle svoje »naloge« ni mogla opraviti. K njej sta zavili planinki, ko pa sta se poslovili, smo šli tja še mi in imeli nekaj več sreče z razgledom, celo Blejsko jezero smo za silo razločili.

 

 

 

 

 

 

Ko smo se odpravljali dol, je zares posijalo sonce, kljub temu pa Begunjščice in Vrtače sploh ni bilo videti. Tedaj so drug za drugim prispeli na vrh tuja planinka, možak iz Ivančne Gorice, ki je prišel z Vrtače, in še dve tujki. Nekateri imajo pa res smolo: Ivančan je bil na Srednjem vrhu že tretjič, a bo moral še priti, saj doslej niti enkrat ni imel razgleda. Pravzaprav bi morala reči drugače: nekateri so pa res vztrajni. Dol grede smo srečali še slovenski par. Kar prometno. V 20 minutah smo se vrnili na sedlo ter sledili kažipotu Dom pri izviru Završnice 20min in markacijam.

 

Po slabe pol ure sestopanja smo pristali na kolovozu. Šli smo mimo kažipota (1460 m) za nazaj Srednji vrh 1h, Vrtača 2h, Stol 3h in v minuti, dveh prispeli k Domu pri izviru Završnice (Doslovče 46, 1425 m). S tamkajšnjih kažipotov smo izvedeli, da je do Tinčkove koče še 40 minut. Dom stoji pod izvirom potoka Završnica na zgornjem delu Smokuške planine pod Pungartom. Nekoč smo ga poznali kot Planinski dom Iskra, še prej pa je bila to karavla JLA. Pri domu so slikovito korito s pitno vodo, trijezične razlagalne table o pokrajini, botaniki in pohodništvu pod Stolom ter kolesarjenju v Žirovnici, polnilnica za električna kolesa, ob vhodu pa še vabljiv jedilni list.

 

Po kosilu, prijetnem za oko in brbončice, smo se odpravili k izviru Završnice, kamor je usmerjal kažipot. Desno je bilo več odcepov k vodi, a mi smo vztrajali na markirani poti. Že v kakih 3 minutah smo zagledali izvir (S 46.42979, V 14.22001). Izvira sta pravzaprav dva, med njima pa je zajetje. Vrnili smo se proti domu, a preden smo prišli do njega, smo se spustili v levo po bližnjici proti kolovozu, po katerem naj bi se vrnili k Tinčkovi koči. S spodnjega dela Smokuške planine smo še zadnjič videli »svoj« Srednji vrh. Kolovoz, na strmejših odsekih betoniran, nas je peljal mimo čedne kapelice, posvečene sv. Ani (v njej je zanimivost: napis v hebrejščini), nato smo ga zapustili v desno. Na levi se je dvigala Begunjščica. Mimo zadnje hiške na planini in kažipotov smo vstopili v gozd. Po dobre četrt ure je z leve pritekel kolovoz, ki smo ga zapustili, in tam je bil kažipot (1260 m) nazaj proti Domu pri izviru Završnice in Vrtači.

 

Nadaljevali smo po zdaj že kar gozdni cesti, ne meneč se za odcepe. Gozd je bil popolnoma uničen, podrto drevje je ležalo križem-kražem po tleh. Čez skoraj 20 minut smo prišli do lese, tik pred njo pa se je ostro levo odcepila pot proti Robleku. Tam je bil tudi prvi kažipot k Tinčkovi koči. Kakor že nekajkrat ta dan smo opazili napis, da »mladi pastir išče žensko roko« (z bolj ali manj duhovitimi pripisi); po času sodeč so jo iskali v Domu pri izviru Završnice. Čez slabih 10 minut smo zavili levo s ceste, sekali velik ovinek in se v 3 minutah znašli pri avtu. Ker smo bili dovolj zgodnji, smo se odločili obiskati še dva slapa.

 

Odpeljali smo se nazaj proti Završniškemu jezeru in dober kilometer od zapornice parkirali za mostičkom čez Završnico (S 46.404372, V 14.160491). Pri njem smo se povzpeli s ceste na kolovoz, ki vodi k čebelarski brunarici, ter nadaljevali navzgor po gozdu ob desnem bregu potoka. Ta je bil suh, zato si nismo obetali posebno vodnatega slapa. V dobrih 15 minutah smo bili pri njem (okrog 760 m). Slap pod Kurico (tako se imenuje bližnji hrib) naj bi bil visok več kot 35 m. Vode res ni bilo veliko, a po deževju je gotovo precej imeniten.

 

 

Izpod Kurice smo se peljali približno pol kilometra naprej (skoraj do Završniškega jezera), da bi si ogledali še slap Hudič babo pere ali Slap pod Gozdašnico (domačini zatrjujejo, da je pravo prvo ime). Parkirali smo blizu počitniške hišice (S 46.407173, V 14.151441). Rumen kažipot nas je usmeril desno na gozdno pot in kasneje nas je pričakal še eden pravokotno levo. Strmo smo se povzpeli proti severu po hribu Gozdašnica, tudi po nekaj lesenih stopnicah, in prečili njegovo vzhodno pobočje. Od klopce, ki ima v naslon vrezano ilustrirano ime slapa (o neslanih pripisih, tudi že prej na stopnicah, raje ne bi), smo zagledali pečino, čez katero je padala voda. Prečkali smo še strugo potoka in skozi skalno ožino stopili pod slap (731 m). Visok naj bi bil okoli 20 m. Jani je zlezel še okrog tolmuna na drugo stran, od koder je tudi lep pogled.

 

 

 

 

 

 

Čeprav s Srednjega vrha ni bilo prav imenitnega razgleda in »naša« slapa nista bila posebno vodnata, smo bili z dnevom zadovoljni. Najbrž nič manj kot zmagovalec gorskega teka tisti dan, čeprav dosežka nista primerljiva.