13 januar, 2015

Na Dobrčo s ferrarijem

Dobrča (1634 m), razgledna gora na meji med Kamniško-Savinjskimi Alpami in Karavankami (tako zelo na meji, da je bila po starem v vodniku Karavanke, po novem pa je v Kamniško-Savinjskih Alpah), je bila dva dni pred silvestrovim za naju meja med starim in novim letom. Ko sva se odločala, kako nanjo, sva seveda izbirala med potmi, po katerih še nisva hodila, in opazila, da je tista iz Bistrice pri Tržiču po zemljevidu markirana, v vodniku Kamniško-Savinjske Alpe pa piše »Nezahtevna nemarkirana pot«. Šla sva torej pogledat, kateri ima prav.
Iz Tržiča sva sledila smerokazu Begunje, nato pa zavila ostro desno proti Vili Bistrici (napis na škarpi je pokrival sneg). Makadamska cesta pripelje na preval Pungart (na zemljevidu ni zapisan), kjer stoji kapelica sv. Jurija. Nasproti nje je parkirišče.

Nad kapelico je smerna tablica z napisoma Bistriška planina in Dobrča. Kar takoj sva ugotovila, kdo ima prav: pot je markirana. Vstopila sva v smrekov gozd. Više je postal svet zaradi skal in borov zelo slikovit. Na neoznačenem razcepu čez četrt ure (morda je kako znamenje pokrival sneg) sva izbrala strmejši desni krak. Nedaleč za tablico Planinica (tako tudi zemljevid) sva na travniku ob robu gozda zagledala leseno hiško. Bila je zaklenjena, skozi loputo pa sva videla orodje, seno in koruzo. Takoj zatem sva prečkala slabši kolovoz, še strmejši od najinega, in prišla do še ene planine. Tam sva srečala mladega lovca. Vprašala sem ga, ali je Planinica travnik z leseno hiško. »Planinica ni nič! To so Planince ali Na planincah,« je bil odločen. »Tale je Tomlnova, Pristovnikova više gori se zarašča, tista spodaj pa je Jagrska.« Zdaj sem razumela, zakaj koruza v hiški, a za vsak primer sem se le pozanimala: »Mislite hiško, v kateri je koruza?« Vznemirjeno je vprašal: »Kako pa veste?!« in zagodrnjal nekaj o ključavnici. Moje pojasnilo, da sva radovedna, škode pa ne delava, ga je pomirilo in razšli smo se čisto prijazno.
Med iglavce se je mešalo čedalje več listavcev. Začelo je mrzlo pihati. Ko se je svet zravnal, sva mimo prikolice, pokrite s ponjavo, prišla do gozdne ceste in zavila levo nanjo. Pri skladovnicah drv so gazi odšle levo, midva pa sva nadaljevala naravnost naprej za markacijami. Cesta se je začela vzpenjati. Zvrstilo se je več odcepov na obeh straneh. Po daljšem času skoraj brez markacij so se naenkrat prikazale kar tri in še umetelen možic povrhu. Še preden sva prišla do roba gozda, sva zagledala travnik, po katerem je veter pometal sneg. Prispela sva na Bistriško planino (po vodniku 1050 m). Ob robu gozda sva se napotila čeznjo mimo plošče v spomin na začetek upora proti okupatorju k razpelu in stanu. Nad vrati piše 1057 m. Zasnežena planina se je kopala v soncu in ptički so žvrgoleli, veseli gostije na drevesu pred stanom.
Smerna tablica pri razpelu (Lešanska planina 1h in Dobrča 130h) naju je napotila na gozdno cesto. Po njej sva se povzpela mimo Breške planine (1100 m). Planšarija je bila med drugo vojno požgana, po vojni pa so na njenem mestu zgradili lovsko kočo. Od nje je lep razgled na Kočno, Storžič, Kriško goro.
Gazila sva čedalje globlji sneg. Vzpenjala sva se do ostrega desnega ovinka, ki ga napoveduje vodnik. Desno navzgor, dalje po cesti, usmerja tablica za Lešansko planino in Dobrčo; tam ni bilo gazi, le smučina. Levi odcep, kolovoz, ki se rahlo spušča naravnost naprej od ovinka, pa je bil zgažen, vendar ob njem ni bilo videti markacij. V nekaj minutah naju je pripeljal do vzletišča Društva prostih letalcev Lesce-Bled Dobrča (1220 m). Ob klopci je drog s tablicama; ena označuje vzletišče, druga pa je znamenje Zlatorogove transverzale ponosa s številko 6 in nasvetom, kaj storiti, če srečamo medveda. Po neoznačeni poti iz Hudega Grabna je pribrzel zgovoren mladenič z novimi Veriginimi derezami, ki jih je že preizkusil na Kredarici in je bil na moč zadovoljen z njimi. Namenjen je bil na Šentanski vrh (če se kam odpravi, gre vedno na vrh, je bil odločen, in Šentanski vrh je za meter višji od »prave« Dobrče). Odhitel je tja, od koder sva prišla, proti gozdni cesti, na kateri sva videla le smučine, in navrgel, da se bomo gotovo še srečali. Med našim klepetom naju je prehitel še par planincev. Tudi midva sva se poslovila od lepega razgleda in se povzpela mimo klopce v gozd.
Gaz je bila ozka. Hudo strmo pobočje sva premagovala v kratkih ključih. Markacij skoraj ni bilo, a v pomoč so nama bile rdeče lomljene črte, s katerimi so bili označeni levi ovinki. Slabe pol ure nad vzletiščem sva skozi leso stopila na majhno trato, potem pa se je gozd spet zgostil. Dosegla sva gozdno cesto in odprl se nama je pogled v dolino. Cesto sva samo prečkala. Gaz se je nadaljevala do razcepa s smernima tablicama nazaj Brezje pri Tržiču (Sv. Neža) in Tržič, desno pa Lešanska planina, Bistriška planina in Tržič. Pot proti Lešanski planini ni bila uhojena. Po nekaj korakih v levo sva se znašla pod leseno hišico. Naprej proti Koči na Dobrči ni bilo gazi, zato sva zavila desno, kamor sta kazala napis Vrh Dobrče in puščica na drevesu.
Strma pot se je na grebenu za nekaj časa položila, nato pa sva zakorakala na gozdno cesto, ob kateri je bil gozd razdejan od žleda. Zavila sva desno in izza drevja se je pokazala Košuta. S ceste sva se povzpela levo mimo zasilne klopce in čakal naju je le še zadnji vzpon po skalnatem svetu. Naproti so nama prišli par, ki naju je prehitel pri vzletišču, in mladenič, ki se je že vračal s Šentanskega vrha. Zadovoljen nama je povedal, da je utrl gaz po gozdni cesti, tako da nama bo laže. Kmalu sva dosegla cilj.

Vrh sva si delila z dekletom in fantom redka priložnost za fotografijo v dvoje. Mrzlo, a sončno vreme nama je priskrbelo prijetno slovo od lanskega hribolazenja. Iz nahrbtnikov sva poleg malice izvlekla stekleničko Ferrarijeve penine in kozarca, da sva si nazdravila in si zaželela dobro planinsko leto 2015. S pogledom na eni strani na Julijce s Triglavom in na drugi na Kamniško-Savinjske Alpe je bilo razpoloženje res praznično.
Z vrha sva se spustila nazaj na gozdno cesto, a namesto desno, od koder sva prišla, sva zavila levo. Pred nama se je sončil greben Košute. Takoj sva se znašla na neoznačenem razcepu. Ker je mladenič poročal, da je tu prišel gor, sva se odločila za cesto naravnost naprej, kajti desno ni bilo gazi navzgor. Pod nama je bila poseka s prežo na dnu in čez čas so se pokazale tudi stavbe na Lešanski planini (1450 m). Gazi so zavile strmo navzdol, potem pa se je pot položila. Srečala sva nekaj planincev, ki so se šele vzpenjali. Mimo preže, ki sva jo videla od zgoraj, sva prikorakala do stanov. Na koncu planine sva spet ujela markirano pot (tisto, ki pod leseno hišico ni bila uhojena). Postalo je hladno, saj je bila planina že vsa v senci.
Čez kakih 20 minut sva prečkala gozdno cesto ali kolovoz in kmalu zatem se je na levi gozd razprl, da sva videla Košuto, Štegovnik, Kočno, Storžič, Kriško goro. Do že znanega ostrega ovinka, s katerega sva se gor grede podala proti vzletišču, ni bilo več daleč. Poslej sva se vračala po poti vzpona, le pri Bistriški planini sva kar ostala na cesti. Ko sva že pustila za seboj Planince in neoznačeni razcep, sva začela skrbneje oprezati za razvalinami Hudega gradu ali Gutenberka, saj jih gor grede nisva opazila. Srečala sva domačina, ki je na vprašanje, kje naj iščeva grad, odgovoril kratko in natančno: pod strmim esom zavijta levo in bosta stala pod njim. Res je bilo tako, le da se je obzidje med drevjem slabo videlo. Še enkrat sva naletela na mladega lovca; preden se izteče leto, mora izpolniti plan, se je pošalil (?).
 

Od parkirišča pri kapelici sva stopila še do ograje okrog Vile Bistrice (tisto o d. o. o. in  poslovno kulturnem centru je zbrisano), za katero propada tudi teniško igrišče. Še en spomenik naše neurejenosti in nesodelovanja. Povzpela sva se tudi k cerkvi sv. Jurija, ki je na varnem za zaklenjeno ograjo. Dan je ugašal. Za nama je bil dober »šiht« (hoje le polčetrto uro gor in dve dol). In kaj sva »zaslužila«? Čudovit dan!

Ni komentarjev: