(Belska) Kopa

Že davne jeseni 2004 sva se prvič odpravila na (Belsko) Kopo (1180 m). Pot nanjo sva takrat zgrešila, a odkrila osupljivo spretno speljano Martinj stezo, ki nama je pozneje omogočila zanimiv dostop na Veliko planino. Janija pa je vsa ta leta žulila predvsem Kopa.

 

Na Kopo sem se po neuspelem poskusu pred debelim desetletjem spomnil še večkrat, a šele 10. maja sem se ponovno odpravil nanjo. Izhodišče za vzpon so Kopišča (553 m), žepni zaselek, kak kilometer naprej od spodnje postaje žičnice na Veliko planino. Že pogled s ceste je razkril moj tokratni cilj: na levi Kopo, v sredini Cerkev in Varvanje, na desni Martinj turn in Gornji Požar. Na Kopiščih se je najenostavneje zapeljati mimo odcepa k počitniški hiši Berdnik (kažipot) in parkirati pri naslednjem, od katerega vodi gozdna cesta k čebelarski plemenilni postaji Josipa Verbiča (ni kažipota). Na njej se moramo ves čas držati desnih krakov. Ob prejšnjih obiskih se je slaba cesta hitro končala, zdaj pa je izboljšana in potegnjena do velike skale, okrog katere je urejeno celo prostorno obračališče. Z njega gre v levo težko prevozen kolovoz, a mi moramo poiskati na desni skromno lovsko stezico, katere začetek je v obilici ostalin po lanskem žledu težko opaziti. Naprej stezosledstvo, čeprav je pot brez vseh oznak, ni več zahtevno.

 

Skozi prava polja cvetočega čemaža sem se začel zložno vzpenjati. Gozdarji še niso opravili vsega  dela, zato je bilo treba vsake toliko preplezati podrto drevo. Ravno prav, da je bil vzpon malce bolj telovaden. Komaj sem se dobro ogrel, že sem si privoščil prvi postanek. Nahrbtnik sem odložil ob vhod v luknjo, ki ji ni bilo videti konca. To je prvi od rudniških rovov, v katerih so nekdaj kopali boksit in ga spodaj na Kopiščih v Putzpulverfabriki predelovali v prašek za čiščenje kovin. Meščanska korporacija Kamnik, ki je bila lastnica teh gozdov, je prvo pogodbo za oddajo območja v najem sklenila leta 1853, dejavnost pa je ugasnila med obema vojnama. S svetilko v rokah sem preveril globino rova: okrog 30 m. Še več jih je nekaj ovinkov više, kjer je bil osrednji del rudnika, a so bolj ali manj zasuti.

 

Za rudnikom se strmina poveča, zato se ključi skrajšajo in zgostijo. Desno sem med bukovimi krošnjami že lahko razločil hladno sivino kakih 100 m visoke Martinj stene. Pozornost mi je zbudilo debelo drevo, vse porezano z imeni in datumi pohodnikov. Najstarejši napis, ki mi ga je uspelo razbrati, je bil JK 1959. Na drevo se skoraj naslanja velika skala, ki jo mimoidoči ‒ očitno za šalo ‒ »podpirajo« z vejami, da se ne bi zvalila v dolino.

 

 

Steza zavije desno in se hitro bliža pečevju. Kmalu prestopi žleb, ki se vleče ob njem, a se čez slabe pol ure vrne na njegovo levo stran. Nekaj minut više sem prisopihal na travnato ramo (okoli 1140 m), ki je ključno mesto za iskalce poti na Kopo. V travi lovska steza naredi oster desni ovinek in tam je treba paziti, da ne spregledamo slabše stezice, ki se z ovinka odcepi v levo. Nekaj kamnov ob stezi verjetno nakazuje, da je nekdaj tam stal možic, a bi ta lahko zavedel večino, ki išče Martinj stezo.

 

Z odcepa sem prečil izredno strmo travnato pobočje najprej vodoravno in potem celo malo navzdol. Kar se da pazljivo in počasi, kajti stezica je na tem delu široka komaj za dober čevelj. Na srečo strmina hitro popusti in tudi pot se razširi. Moramo še čez ozek kamnit plaz in kratko skalno poličko in že se nam v desno odpre široka zagruščena grapa z navpično steno ob desni strani. Na njej je žarelo nekaj živo rumenih avrikljev. Zaradi posipanja so v grapi ključi slabše vidni, a smer je očitna – sedelce vrh grape. Z njega ima človek kaj videti: tik pred njim se proti nebu vzpneta divji steni. Levega čoka se je zaradi njegove oblike prijelo ime Cerkev, desni široki gmoti pa pravijo Varvanje, kar naj bi ‒ po ugibanju nekaterih ‒ izhajalo iz varovanja. S stenama se na jugozahodu končuje hrbet mogočnega Rzenika.

 

 

 

 

 

 

 

 

Na severno stran sedlo prepada v dolino Kamniške Bele. Na prvi pogled se zdi, da človek nima kam naprej. Obrnil sem levo in se na južno stran umaknil prepadnemu robu. Spet sem ujel stezico, a le za kratko. Ko sem se prebil na plano, se je namreč izgubila v travi in med napol strohnelimi debli v požaru leta 1992 padlih dreves. To je strm in težko dostopen teren, zato je takrat mukotrpno delo gasilcev dokončal šele dež. Nisem imel druge izbira, kot da sem se kar po brezpotju prebil na vrh, ponovno porasel z mladimi macesni.

 

Na najvišji točki Kope je prostora komaj za človeka ali dva. Je pa zato razgled toliko bolj širok: od Mokrice na levi do Rzenika na desni, globoko spodaj pa dolina Kamniške Bele v vsej svoji dolžini in širini.

 

Ko sem se naužil neobičajnih razgledov na Grintovce, sem se vrnil na sedelce. Strašno me je mikalo poiskati še votlino v Varvanju, v kateri so partizani zadnje leto vojne občasno čevljarili. Andrej Stritar v svojih Grintovcih – Južnih pristopih popisuje pot do nje s sedelca, a me je že površno pogledovanje v desno z njega postavilo na trdna tla: to ne bo zame, to je res le za zelo izurjene gornike.

 

Je pa še druga, lažja možnost. Vrnil sem se vso pot nazaj na lovsko stezo in po njej nadaljeval proti Martinj turnu. Do stene sem potreboval kake pol ure. Tam je lesen mostiček, ki olajša vstop vanjo. Tik pred mostičkom se odcepi v levo komaj opazna stezica v prej omenjeni žleb, ki me je spremljal že dobršen del ture. Nekje zgoraj naj bi se skrivala iskana votlina, a nimam nobenega podatka, kako daleč.

 

Debelo uro sem raziskoval zelo zelo strmo brezpotno pobočje. Malo levo, malo desno, včasih celo navzdol, a še neprimerno več navzgor. Naletel sem na kar nekaj lukenj, vendar nobena ni bila prava. Začelo me je skrbeti, kako se bom vrnil. Srečanje z mladim gadom, ki mi je sicer hitro zginil izpred nog, pa me je dokončno prepričalo, da sem se vdal. S sestopom ni bilo resnejših težav. Morda poskus nadaljujem kdaj drugič.

 

 

 

 

 

 

 

 

Skoraj gotovo ga bo, saj mislim, da ga opogumlja tudi odgovor dobrega poznavalca teh krajev Bojana Pollaka, pri katerem sem se pozanimala o čevljarski votlini, da je pot dobro zastavil (čeprav je možnosti več in nobena ni preprosta, ker je stezice odnesel čas).