Ljubljanski grad

Po slabem mesecu dni »treninga« na sprehajalnih poteh ob Savi je Jani napovedal, da bova poskusila priti na Grad. S tem je mislil hrib, po ljubljanskem gradu imenovan tudi Ljubljanski grad, sicer pa še Grajski grič in Grajski hrib. Nadmorska višina prav tako ni ena sama, temveč lahko izbiramo med 366 m (med »veljavnimi« viri jo navaja Enciklopedija Slovenije) in 376 m (Atlas Slovenije).* Ti podatki uvrščajo Grad med čisto resne hribe in celo gore, pri katerih je taka »pestrost«** dokaj pogosta. Grajska spletna stran nas pouči, da na Grad pridemo po Študentovski poti (pravilno ulici; z Vodnikovega trga), po ulici Reber (s Starega trga), po Ulici na grad (gotovo na Grad, čeprav se na hišnih številkah vidi, da se mestna uprava ne more odločiti, kaj je prav; z Gornjega trga) in mimo Stolbe (od Streliške ulice prek Lončarske steze).*** Cesta slovenskih kmečkih uporov je seveda namenjena predvsem kolesom in avtomobilom, tirna vzpenjača pa za sprehajanje (kaj šele za hribolazenje!) »ne velja«.

 

 

Dan, ko je bil Grajski grič gora

 

Jani je za prvič izbral najpoložnejšo pot, ki se je je spomnil iz svoje ljubljanske mladosti: s Prul (s Karlovške ceste). Te grajska spletna stran in Darinka Kladnik ne omenjata.


 

 

Z mestnim avtobusom 11 sva se 11. maja zapeljala od postajališča Privoz na Prulah. Nadaljevala sva po Karlovški cesti in pred križiščem z Roško ulico naju je kažipot usmeril levo v breg. V gozdu se je asfalt končal. Tik pred prometno Cesto slovenskih kmečkih uporov, po kateri sva nameravala nadaljevati, se je pokazala prijaznejša možnost: makadamski odcep levo nazaj proti Gradu. Vsi so naju prehitevali, a jaz nisem zmogla hitreje. Pri odcepu desno za Orlov vrh je moja glava ubogala telo in prestavila to stranpot na boljše čase. Po prijetni senci sva prišla do grajskega obzidja, po katerem je nekdo plezal, tovariš pa ga je varoval z vrvjo. Izpod Šanc z RTV-oddajnikom sva kmalu prišla do ovinka, s katerega sva zagledala razgledni stolp. Na križišču nedaleč naprej so kažipoti kazali levo navzdol proti staremu mestnemu jedru, desno na Orlov vrh in naprej h gradu.

 

 

V slabe pol ure sva bila na Grajski planoti, kjer so me prvi hip najbolj razveselile klopce, po kratkem počitku pa sva se sprehodila mimo nenavadne sončne ure, Peterokotnega stolpa in Hribarjeve dvorane ter po Razgledni stezi pod stolp s plapolajočo mestno zastavo. Nato sva se mimo Batičevega spomenika slovenskim kmečkim uporom vrnila na Planoto, od koder je bil lep pogled na mesto. Vsenaokrog so bujno cveteli kostanji. 

 

Vrnila sva se vendarle po cesti. Spust do Streliške ulice so nama skrajšale stopnice. V mestu sva spet sedla na avtobus. Med vožnjo domov sem se spomnila dogodka iz otroštva. V počitnicah smo nabirali borovnice in sosedova deklica, ki jih je nabrala skoraj poln četrtlitrski lonček, je bila trdno prepričana, da jih ima več kot jaz, ki sem jih imela samo polovico litrskega lonca. Bila je še zelo majhna, in ni razumela. Jaz sem sicer že dovolj »velika«, da razumem razliko med goro in gričem, čeprav nekateri na kak dvatisočak kar pritečejo in drugi na pohleven kucelj komaj prilezejo, pa vendar je bil zame Grajski grič tisti dan gora.

 

Mestno hribolazenje

 

Teden dni kasneje sva izbrala nekoliko krajšo, a precej strmejšo pot, ki se začne na ulici Reber. Grajska spletna stran predlaga za izhodišče postajališče na Gornjem trgu, nato pa naj bi šli čez Levstikov trg proti Staremu trgu in tam desno na Reber. Midva sva začela v parku Zvezda in si pred prečkanjem Ljubljanice po Ribji brvi privoščila lep pogled na svoj cilj.






 

 

 

Na Stari trg sva prišla od druge strani, zato sva se na Reber povzpela levo. Ta ozka uličica je bila sprva videti kot kaka »direktna«, a potem je začela prizadevno vijugati. Pri številki 11, kjer sva odkrila sedež (in sploh obstoj) Društva univerzitetnih profesorjev, je zavila desno, nato so sledile stopnice. Vodile so naju mimo nekoliko skrivnostnih vhodov v domovanja prebivalcev Grajskega griča, nekatera domovanja pa so, sodeč po vhodih, že nekdanja. Med vzpenjanjem so naju zaposlovali bolj ali manj »alter« grafiti in (nama) nerazumljivi napisi. Stopnice so bile ponekod vegaste in zidovi, kakor da se nama bodo zdaj zdaj podrli na glavo. Ta pot je bila popolnoma drugačna od prejšnje, ki je bila ne le položnejša, ampak tudi sredi prijetne gozdne narave. Tu pa stopnice, ograje, vhodi, hiše, skratka mesto. Vzpon se je nekoliko unesel na razcepu Osojne poti (desno) in Osojne steze (levo). Takoj nad začetkom slednje je na levi otroško igrišče ob Mačji stezi, midva pa sva nadaljevala po Osojni.

  

Ta pot je bila zame kar strma, a tistih 20 minut mi je šlo bolje kot prejšnjikrat. Klopce so bile seveda spet dobrodošle, toda kljub utrujenosti se nikakor nisem strinjala z zgornjim napisom na naslonu Men se tud ne da več, dosti bolj s spodnjim Sam še mau zdrž. Razkošno so cveteli akacije in bezeg. Stopila sva na grajsko dvorišče mimo modre kavčine, potomke najstarejše trte na svetu z mariborskega Lenta. Poiskala sva grajsko kapelo sv. Jurija, kamor naj bi naslednji večer prišla na koncert (takrat se pa »sme« z vzpenjačo!). Druženje starega in novega na grajskem dvorišču me vedno navda z mešanimi občutki. Tam imam raje staro.

Vrnila sva se po drevoredu, kamor je ravno tedaj pripeljal turistični vlakec, in zavila desno na Osojno pot. Spominska plošča na veliki rumeni hiši z napisom Osoje pove, da sta tu delovala uredništvo in uprava Delavskega obzornika, ilegalnega lista KPS. Vzidani kamen z letnico 1876 je najbrž ostanek prejšnje stavbe. Takoj pod Osojami se je najina pot združila z Osojno stezo, nato pa sva zavila levo na Ulico na grad (le na eni hiši sva videla hišno številko z imenom Ulica na Grad). Pri cerkvi sv. Florijana sva pristala na Gornjem trgu in mimo cerkve sv. Jakoba ni bilo več daleč do postajališča Gornji trg. Nisva si mogla kaj, ustavila sva se v pekarni Osem in Janijev nahrbtnik je nemudoma postal težji.
 

Ko sva čakala avtobus, je pritegnila najino pozornost spominska tabla na Arhivu Slovenije onstran ceste: v jezuitski gimnaziji in liceju, ki sta stala na tistem mestu, se je v letih 1767‒1775 šolal Jurij Vega, tudi znanec z najinih potepov. Mestno hribolazenje ima vsaj to prednost, da ni težav, če ne sestopiš, kjer si začel, saj te skoraj povsod čakajo avtobusi.

 

* V Krajevnem leksikonu Slovenije piše, da je Ljubljanski grad v sredini, na Šancah, najvišji: 372 m. Ta podatek sem našla samo še v Geografskem vestniku 4/1928.

 

** Upala sem, da bom zmedo razčistila s knjigo Darinke Kladnik Ljubljanski grad (Zavod za intelektualno produkcijo, Ljubljana 2003). Avtorica v uvodu pravi, da »nikomur ni treba brskati, kaj je bilo že zapisanega, vse je zajeto v tej knjigi«, in ker piše o »grajskem griču, imenovanem Ljubljanski grad«, sem se razveselila, da sem izvedela, kaj je prav. Moje veselje se je še povečalo, ko sem v poglavju o poteh na Grad našla zapis o veliki in mali začetnici v tej zvezi iz »zapuščine prof. Verhovca: Ljubljanski grad v preteklih časih, Listek, Slovenec, št. 241, Ljubljana 1907«. V seznamu literature kakega Verhovca nisem našla, pač pa Ivana Vrhovca. Del zapisa me je še dodatno zbegal: »Zato bom v naslednjem imenoval grič tako, kakor ga imenuje vsak, kdor govori o njem, ljubljanski Grad, ter bom pisal besedi /torej obe, ne le Grad!/ z veliko začetnico, zgradbo in nekdanjo trdnjavo na tem griču pa bom nazival sicer istotako ljubljanski grad, zavoljo razlike pa pisal obe besedi z malima začetnicama.« Pobrskala sem po Digitalni knjižnici Slovenije (dLib.si) in ugotovila, da omenjeni listek ni bil objavljen v Slovencu 241, pač pa v 239; tam seveda piše Ljubljanski Grad, poleg tega pa se tamkajšnji zapis še na 6 mestih razlikuje od prepisa Darinke Kladnik. Torej sem se veselila prekmalu, saj se na knjigo, v kateri je pri enem samem prepisu toliko napak, žal ne morem zanesti.

*** Darinka Kladnik opisuje še več poti, a naj naštejem le tiste, ki vodijo iz mesta (ne s kake višje točke): Za ograjami (z Vodnikovega trga, nadaljuje se z Mačjo stezo in se pridruži Osojni poti), Lončarsko stezo (s Streliške ulice ali kot nadaljevanje ulice Na Stolbi) in Strmo pot (v resnici se imenuje Strmi pot; z Roške ceste). Servisne poti, zgrajene v času prenove gradu, nisem našla.