Virnikov Grintovec, zadnja snežna tura to zimo

Nekaj časa nisem mogla niti pisati, kaj šele hribolaziti, zdaj pa pišem že lahko in bom najprej »pospravila« zaostanke. 28. marca sva se namenila na dokaj »obskuren« hrib, Roblekov vrh (tako Janša v Karavankah, v Atlasu Slovenije in na zemljevidih pa piše Roblek, 1374 m). Na Jezerskem vrhu so bile še popolnoma zimske razmere. Parkirala sva na naši strani mejnega prehoda. Po dobrih 10 cm novega južnega snega sva se med slovensko in avstrijsko mejno tablo napotila proti gozdu, kjer je v jutranjem soncu že pošteno kapljalo z dreves. Po gozdni cesti se je po sneženju že nekdo peljal in med kolesnicami je bilo tudi nekaj stopinj. Pred gozdom so gazi odšle desno po označeni poti proti Pristovškemu Storžiču, midva pa sva ostala v kolesnicah.

 

 

Za začetnim vzponom se je cesta rahlo prevesila navzdol. Prečkala je številne potočke ali pa so potočki prečkali njo. Kmalu za Rakeževo hiško na majhni planini levo pod cesto sva prikorakala do telekomunikacijske antene. Tam stoji klopca – z razlogom: z nje je lep pogled na dolino in na gore nad njo; posebno zal je bil tisti dan Storžič.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Stopala sva po smrekovem gozdu mimo peskokopa in poseke, nato pa so se smreke postopoma umaknile listavcem. Ko sva ugibala, kako bova prepoznala Ankovo planino, naju je presenetil dovoz k veliki stavbi. To je nekdanja mejna stražarnica na Ankovi planini. Česa takega nisva pričakovala, saj Janša stražarnice ne omenja (Klinar niti planine ne). Nekdaj očitno precej imenitna stavba klavrno propada. Notri je videti prav nevarna. Na ometu, ki se že lušči, sta napisana himna 'Ankove stražnice' od 20. 7. 1991 (po Mežkovi Sivi poti) in Jezersko Blues by Phillip Burt & E.M.Z. v angleščini.

 

 

 

Za ovinkom pri stražarnici so ostanki zapornice. Kmalu za njo se z gozdne ceste v desno odcepi še ena, pri kateri je pol znaka za prepoved prometa z napisom Forststrasse. Tik pred tem križiščem sva opazila mejni kamen XXIII/133. Na našem in Kompassovem zemljevidu se cesta konča pri Ankovi planini in nadaljuje pri Roblekovi, tako da tu na meji res nisva pričakovala kar dveh cest. Ob robu gozda sta ležali zverižena pločevina in pnevmatika preminulega vozila. Nadaljevala sva po dotedanji cesti. Kjer se je po dolgem, dasiravno ne strmem vzponu prekucnila navzdol, se je svet nekoliko odprl. Mimo ostanka še ene zapornice sva prišla do starega snežnega pluga, ki je sameval pred desnim ovinkom.

Nedaleč pod ovinkom s plugom sva pri mejni tabli in kamnu XXIII/141 pristala na Roblekovi planini (1294 m; sodeč po kažipotih in tablah, se sosedje ne morejo odločiti med Roblekalpe in Roblekalm). Pred nama je strumno stal Virnikov Grintovec, desno se je pretegovala Tolsta Košuta. Stan na planini ima hišno številko Trögern 12 Roblekalpe. Gozdna cesta, kolesnice in midva smo se še naprej držali smeri, ki nam jo je kazal Grintovec; bil je tako čeden, da sva se na hitro odločila zanj in sva se nehala ubadati z vprašanjem, kateri hrib je Roblek. Na drugem razcepu gozdnih cest sva zavila na levo (Kl. Grintoutz/Virnikov Grintovec, Jezersko 627), kažipot naprej pa je napovedoval Korte (Trögern). Na našem zemljevidu ni markirane poti na Virnikov Grintovec iz Avstrije, na Kompassovem pa pot, ki priteče iz Slovenije, le za kratko prestopi na avstrijsko stran.

 

 

 

 

Kmalu za  prežo in majhnim travnikom s  »kozolčkom« za seno sva zavila levo s ceste in na razcepu takoj zatem po levem kraku navzgor. Strmo sva se vzpenjala med nizkimi smrekami in dosegla prečno gozdno cesto. Onkraj nje je čez pot ležalo podrto drevo; sledila sva gazem okoli njega. Najprej po ravnem in nato rahlo navzgor sva šla mimo poseke. Ozrla sva se in zagledala Obir. Za mejnim kamnom XXIII/158 se je svet odprl in v nekaj minutah sva stopila na sedlo Žingerc (1345 m) s kažipoti. Mimo ostankov lesenega objekta sva znova prišla v gozd, med stare smreke. Opazila sva prvo Knafelčevo markacijo (do tu je bila pot nemarkirana). Sila strma pot se je vzpenjala v ključih. Ta, v čigar gaz sva stopala, jo je moral poznati, saj je tudi tam, kjer se ni videlo od ene do druge markacije, z gotovostjo stopal po označeni poti. Nataknila sva si dereze. Više so bile sledi zametene, in sva morala oznake iskati sama. Kar zmanjkalo jih je; morda so se skrivale pod snegom. Ko sva mukoma prigrizla na rob, sva ugotovila, da nisva na najvišji točki, saj sva očitno zgrešila markacije. Razmere so bile take, da nisva hotela tvegati, in sva se zadovoljila s stranskim vrhom.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na Virnikovem Grintovcu (1654 m) sva pred desetimi leti že bila, a jeseni in z Zgornjega Jezerskega čez Olipov rob. Z mesta, do koder sva prilezla tokrat, nisva bila deležna razgleda, kakršen se ponuja z vrha, bilo je silno malo prostora in preveč snega, nekoliko sva se pa le ozrla po Košuti in Obirju, preden sva se po hitrem postopku spustila nazaj po svojih sledeh. Dol grede sva se laže posvečala razgledom kot zgoraj na zračnem grebenu; pred nama so se vrstili vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp, predvsem Grintovčeve skupine.

 

 

Vrnila sva se po isti poti. Ko sva malicala na sedlu Žingerc, je nekdo prigazil z Jezerskega. Na Roblekovo planino sva prišla že precej utrujena, saj je bilo ponekod na gozdni cesti vsaj meter snega, ki se je globoko in neenakomerno udiral. Zdaj ko nisva dosegla vrha Virnikovega Grintovca, sva se spet vrnila k prvotni zamisli, Robleku. Poskusila sva pri plugu, kjer sva pod snegom slutila pot. Po kakih sto metrih vzpona ob lesenih kolih sva stala na dozdevno najvišji točki. Ob tamkajšnjem kolu sva razkopala sneg in našla kamen, zraven pa rumeno-rdečo plastično reč, kar sva kratko malo razglasila za dokaz, da sva dosegla cilj. Na Ankovi planini sva zlezla nad cesto, od koder je bil še lepši razgled kot od stražarnice. Kljub hudi zimi so se ponekod že prebili iz zemlje beli repuhi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po sedmih sončnih urah sva bila spet pri avtu (hoje je bilo le za štiri). Ustavila sva se še na imenitnem razgledišču nad Jezerskim in pri reliefnem zemljevidu, ki nama je povedal, kaj vse sva videla. Videti pa je bilo kaj!