Število 4
ima mnoge simbolne pomene, na primer pri Dogonih je simbol sonca. No, malijskim
vremenoslovcem je tačas seveda precej laže »uganiti« vreme kot našim, tako da 4.
4. sicer nisva računala ravno na sončno vreme, sva pa upala, da na Štajerskem
vsaj mokra ne bova. Odločila sva se za Mariborski razglednik. Sledila sva
kažipotom za žičnico Pohorje in v Spodnjem Radvanju nasproti kapelice zavila s
Streliške ceste na Pot na okope, kjer je označen začetek Slovenske planinske poti
(SPP). Na drogu poleg je vpisna skrinjica. Parkirala sva nasproti hiše Pot na
okope 25; postavila sva se pač v vrsto, kajti tam je stalo že več avtomobilov.
Pri Poti na okope 31 je bilo konec asfalta
in začel se je kolovoz. Ta pred leseno lopo zavije desno; na ovinku sva sledila
kažipotu za Mariborsko kočo in podrti tabli za Vinski hram Habakuk levo na
travnat kolovoz. Pripeljal naju je v gozd (po vodniku naj bi pred tem šla čez
Ledine s spomenikom NOB, a midva ga nisva videla), kjer je cvetelo obilo podlesnih
vetrnic, mlečkov, zajčjih deteljic, votlih petelinčkov, drevesa in grmi pa so
bili že dosti bolj zeleni kot v Ljubljani in na Gorenjskem. Po gozdu, prepredenem
z jarki in stezicami, so naju vodile Knafelčeve markacije z enico, znamenjem
SPP. Gozd je bil marsikje precej opustošen.
Po sila koreninasti poti sva prispela na razcep, s katerega je
levo 200 m do vinskega hrama. Svoji radovednosti sva privoščila to stranpot do
velike divje zelene hiše, ki spada v zaselek Habakuk; kljub napisu Odprto vedno se je zadovoljila kar s
pogledom od daleč. Vrnila sva se na razcep in se po markiranem desnem
kraku napotila do zaselka. Šele zdaj sem »odkrila« (seveda le domnevni) izvor njegovega
imena. Tako naj bi se bil imenoval pohorski škrat, ki je opozarjal na nedopustnost
uničevanja in pustošenja pohorskih gozdov, prav kakor je starozavezni svetopisemski
prerok Habakuk boga spraševal, zakaj dopušča toliko gorja. Potemtakem je bil
Habakuk prvi ekološki škrat na svetu (ali vsaj na Pohorju, dodaja moj vir). Onstran ceste,
ki teče skozi zaselek, je tabla Lepa
ravna – grobišča / Plani grobovi in
gomile. Pri njej sva vstopila v gozd, a ni bilo kaj videti, razen nekaj
kupov, ki bi bili morda lahko gomile.
Nadaljevala sva desno po asfaltni cesti, sledeč
markacijam SPP. Na vrhu klanca sva se ustavila pri tabli o prazgodovinskem
gradišču Pošteli in tam zavila v gozd na Šumljakovo
pot; imenuje se po Ivanu Šumljaku (1899‒1984), očetu SPP. Steza naju je
vodila po precej globokem jarku. Skozi južna vrata sva vkorakala na območje
nekdanjega gradišča. Kmalu za skalo z napisom Poštela sva prispela na predel, imenovan Pod policami. Sledil je
odcep levo k Črni mlaki, prazgodovinskemu vodnjaku, okrog katerega je med
cvetočim zimzelenom ležalo vse polno kostanjevih ježic. Gradišče sva zapustila pri
severnih vratih. Za nasipom se spusti steza k vodi v Skriti globeli.
Mimo preže in med jarki sva prišla do gozdne
ceste. Srečala sva enega samega pohodnika; mogoče pa ne marajo motoristov, ki
so razrili cesto in nama večkrat zmotili mir. Na nekem križišču so stali štirje
mladci z motorji. Pod sliko postrvi je puščico levo napovedovala ribiško kmetijo
(vzrejo pohorskih postrvi) čez 800 m. Nisva šla tako daleč, le do nekaj
počitniških hišic z naslovom Hočko Pohorje tik pod cesto. Pločevinke in ogorki jim
niso bili ravno v okras. Ko sva šla dalje po cesti, sva spet slišala rohnenje
motorjev. Nato se je markirana pot povzpela desno in ob njej so še vedno »plavale«
postrvi. Kljub razdejanemu gozdu in pletežu številnih kolovozov in stez so
Šumljakovi nasledniki kar dobro poskrbeli za označenost. V nasprotju z vsemi
pričakovanji je začelo snežiti.
Pri Zlatorogovi tablici, ki odsvetuje
bližnjice, sva stopila iz gozda na vzdrževalno cesto, po kateri sva se povzpela
na smučišče. Ob tekmovalni progi je prihajalo iz mesta precej ljudi. Od
okrepčevalnice Brunarica Planika (do tja pripelje cesta) sva sledila kažipotu
desno za vlečnico Bolfenk in se nato podala navzgor po vzdrževalni cesti do zgornje
postaje Pohorske vzpenjače, hotela Bellevue in drugih objektov. Poleg postaje
so zemljevidi kolesarskih poti, Rečke zeleno-modre poti, smučarskih prog. Sicer
je močno snežilo, a kljub temu je bil na skoraj kopnem Pohorju pogled na
avtobus, ki je pripeljal smučarje, da so se z gondolo vrnili v dolino, precej
nenavaden.
Spet sva ujela markacije. Preden sva nadaljevala
proti Mariborski koči, sva se spustila pod cesto k cerkvi sv. Bolfenka in se
mimo table Rozkine gozdne učne poti z rumeno-modro markacijo vrnila na cesto,
kjer so naju pričakali kažipoti za sprehajalni in jezdni poti ter Pohorsko
energetsko pot. Na Pohorju človeku res ni dolgčas. Mimo vodnega zajetja,
starega skoraj toliko kot midva, in Marijinega znamenja sva v hudem mrazu in
sneženju prihitela do razcepa, kjer se gre levo
k Mariborski koči, desni krak pa ni bil označen. Kljub temu sva zavila desno in
stopila iz gozda na travnik. Tudi ta se je razcepil; položnejši in ožji levi pas
se je nadaljeval med drevjem, na vrhu širšega desnega pa sva zagledala stolp.
Po slabih dveh urah in pol sva bila pri njem.
Že drugič v zadnjem času nama je na Pohorju
pokvarila razgled megla
in spet sem se na vrh povzpela le jaz, kajti Janija stolp, s katerega se ni nič
ne vidi, ne zanima. Tako sem stopnice štela sama: 120. Razgleda res ni bilo; še
najzanimivejši je bil pogled na žičnico. Na zemljevidu Pohorje je v oklepaju dodana Cigelnica, na izletniški karti Maribor in okolica piše samo Razglednik,
vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije
pa pove, da »pridemo ob robu smučišča na Cigelnice,
kjer stoji 20 m visok razgledni stolp, imenovan Razglednik«, čeprav ga pozneje vsaj dvakrat imenuje Mariborski
razglednik. In kaj je Cigelnica ali Cigelnice? Domačin Tone Toplak mi je
povedal, da je Cigelnica 1147 m
visoka vzpetina, na kateri stoji razglednik, in tudi Gorazd Gorišek v imenitnem
članku o razglednih stolpih v Planinskem vestniku 3/15 piše tako, a še doda, da
to vzpetino »danes bolj poznamo pod imenom Mariborski razglednik«. Ker sem
zlezla na hrib in na stolp, torej mirne duše trdim, da sem bila na Mariborskem
razgledniku, Jani pa vse svoje žive dni ne bo zagotovo vedel, ali ni bil morda
vendarle samo na Cigelnici.
Od stolpa so naju napisi in puščica na
drevesu usmerili naravnost naprej proti Zarji in Arehu. Na naslednjem razcepu
gozdnih cest sta napisa Pečke in Glažuta kazala desno mimo vodohrana, najina
Zarja in Areh pa levo. Kmalu za žičnico in transformatorjem naju je razveselil
kažipot levo Mariborska koča 15 min.
Srečala sva štiričlansko družino. Ker je že prav metlo in ker ni vljudno buljiti
v ljudi, nisva bila gotova, ali vidiva prav: večji fant je nosil kalašnikovko (gotovoje
bila le posnetek). Nedaleč za zajetjem v
hišici, nekoliko nenavadno »oblečeni« v klinker, se je pokazala čedna hiša
Hočko Pohorje 36a z velikim ograjenim zemljiščem, pod njo pa so se vrstile
manjše hiške. Med njimi sva se spustila na asfaltno cesto. Kažipoti so naju usmerili
desno nanjo mimo odcepa levo h Gasilski koči in spomenika žrtvam za svobodo
nasproti ter precejšnjega parkirišča Mariborske koče. Pri njej stoji spomenik
Ivanu Šumljaku, ob vhodu pa je še okrogla spominska plošča. Privoščila sva si
okusne žgance in pohorski pisker.
Od koče sva odšla mimo počitniških hišic, med
katerimi sva se prej spustila na asfaltno cesto, ter na mestu, kjer smerna
tablica za apartmajsko hišo Ruševec in napis Stolp na drevesu kažeta naprej po asfaltu, zavila desno rahlo
navzdol na gozdno cesto. Ta teče pod počitniškimi hišicami in se pri zadnjih
spremeni v stezo. Še enkrat sva srečala tisto družino; izkazalo se je, da so
Rusi, a kljub temu je bila kalašnikovka nadvse nenavaden pohodniški »rekvizit«.
Najina steza se je nadaljevala v gozdno cesto, ki se je skoraj staknila z asfaltno.
Na slednjo je kazal kažipot Maribor – Južna pot 2 h 40 min, na
gozdno pa Bellevue – peš pot / Razgledni stolp. Morala sva se odločiti,
kako naprej: po cesti ali pa do Bellevueja in po smučišču v dolino. Odločila
sva se za drugo.
Nenadoma naju je na desni presenetila velika
stavba čisto na samem. Izkazala se je za Aparthotel Pohorje. Nekateri deli so v
tako slabem stanju, da mu ne bi pripisala delovanja, a pred njim je parkiral
avto s češko registracijo in še eden z domačo. V bližini je vodno zajetje.
Poleg knafelčkov z 1 so nama kazale pot rumeno-modre markacije ter zelene
smrečice in rumeno-modre markacije na belih kvadratih, naletela pa sva tudi na
količek s sliko in napisom Evropski
macesen, kar je vse najbrž povezano z gozdno učno potjo.
Pol ure od Mariborske koče sva spet stala
na razcepu pod razglednikom.
Pod gondolsko žičnico in zgornjo postajo sedežnice Sleme sva se spustila po
nemarkirani vzdrževalni cesti. Čez čas sva na drogu za razsvetljavo znova zagledala
markacijo z 1. V gozdu sva opazila osamljeno kapelico, obnovljeno že davnega
leta 1935. V njej je visel venec z napisom na traku: Hàlàbòl (doma sem v madžarskem slovarju našla, da hálából pomeni »iz hvaležnosti«). Pod
njo so se skrivala kovinska vrata, mogoče zajetja. Pod Brunarico Planika sva
zavila levo, prečkala tekmovalno progo in se spustila po njenem levem robu. Ustavila
sva se pri Koči Luka. Na terasi ima »separeje« ‒ odslužene žičniške kabine. Okrog koče
je cvetelo nekaj kronic in veliko lapuhov. Potem sva se zelo strmo spuščala po
desni strani smučišča. Sneženje je počasi zamenjal dež. Janiju je spodrsnilo, da
je bil ves blaten. Ko ga je prva jeza minila, je pripomnil: »Saj je še Tina
tukaj padla, pa ne bom jaz.«
Adrenalinski park pri spodnji postaji
sedežnice na Trikotni jasi je seveda sameval, prav tako jezerce na desni. Spustiti
se je bilo treba še do hotela Arena pod iztekom tekmovalne proge. Zavila sva
levo po cesti mimo hotela Habakuk do spodnje postaje vzpenjače. Potem sva kar
nekaj časa tavala po tamkajšnjih ulicah in spraševala mimoidoče, da sva našla
Lackovo cesto. Silno se je vlekla in edina popestritev je bil napis pred
gostilno Pri kostanju: »Obratujemo pri Lipi.« Potem se je Lackova prelevila v
Streliško, ki se je dejansko vlekla nekaj manj, a midva nisva imela takega
občutka. Končno sva le dočakala Okope in po treh urah tudi najinega zelenčka.
Čeprav tale pohod kljub dvema srečnima štiricama ni bil posebno posrečen, se mi
zdaj, ko zaradi bolezni ne morem nikamor, pošteno kolca po njem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar