Kofc se pa ne naveličamo

Pred oktobrskim pohodom z vnukinjama naju je nekoliko skrbelo, da bosta razočarani, ker še ne bo snega, saj ga je posebno Ajda že težko čakala. 18. oktobra so bili namreč beli šele vrhovi, kakršnim še zlepa ne bosta kos. Izbrala sva Kofce (1488 m), kjer sva s starejšo vnukinjo sicer že bila, tudi sama že večkrat, a po poteh, ki jih nisva prehodila, ju še ne vodiva. Le kake prilagoditve se domisliva, predvsem seveda glede dolžine. Že prehojeno pot iz Jelendola sva skrajšala, tako da smo se zapeljali nekako do tja, kjer je na zemljevidu zapisana Globoka dolina. Ustavili smo se kmalu za vegasto lesenjačo v bregu na levi.

 

 

Povzpeli smo se po kolovozu nasproti »parkirišča«. Začnemo vedno zelo obotavljivo, počasi, saj imata dekleti o razdaljah in hitrosti popolnoma drugačne predstave kot midva (da, celo kot jaz!), zato me ni (več) presenetil Vesnin vzklik že po kakih 50 metrih vzpenjanja: »Dedi Jani, glej, kako visoko smo že!« Ko nam je pot prekrižal potok, sva takoj uvidela, da je preveč živahen, da bi si ga upala prestopiti s (tudi preveč živahnima) 3- in 5-letnico; sploh v tolikšnem mrazu bi zajeti vodo ali celo pasti vanjo pomenilo konec izleta. Čeprav so se na oni strani že videle strehe na planini, smo se vrnili na cesto in se spustili nekaj deset metrov nazaj do naslednjega odcepa.

 

 

 

 

 

 

Kar hitro smo mimo že omenjene lesenjače in preže prispeli na planino Dolžanka (1090 m) z nekaj brunaricami. Ena je imela zelo prikladno klopco za počitek, čeprav si ga še nismo »zaslužili«. Na drugi strani smo se spustili po travniku na kolovoz, a preden smo pri kažipotu vstopili v gozd, smo si še nadvse natančno ogledali mušnico. Vrh prvega večjega vzpona je bila Vesna, ki ga je premagala najhitreje, prva na vrsti za čaj. Tudi videla je najbolje; opazila je menda vsakega pajka, ki je lazil tam okoli. Nekaj časa je kar nismo spravili naprej, saj je občepela sredi poti in navdušeno oznanila: »Cela družina pajkov išče hrano!«

 

 

 

Čez 20 minut smo prečkali drugi kolovoz in še čez toliko dosegli gozdno cesto (nazaj Tržič, naprej Kofce). K lovski koči na levi nismo šli, ker je imela obisk. Dekleti sta tekmovali, katera bo prej opazila markacijo ali kažipot, da bomo sploh vedeli, kam naprej. Zavili smo desno po cesti, a samo nekaj korakov in že je bilo treba levo z nje na gozdno stezo. S poseke se nam je odprl pogled na bližnja pobočja, sicer pa so nam ga zastirali oblaki. Po kake pol ure smo prečkali kolovoz in se po stopnicah povzpeli na drugo stran. Čez 10 minut smo se že spet ustavili, tokrat pri kapelici. Tako dolgo smo se obirali, da je Janija začelo zebsti. Zeblo je tudi vnukinji, a očitno še ne dovolj, saj se jima ni nikamor mudilo. Ajda je imela preizkušen predlog: »Pejd mal dirkat naokol!« Dedi se je bolj zavzemal za drugo možnost: do toplega Doma na Kofcah je bilo le še četrt ure.

 

 

Ko smo se ogreli in se najedli štrukljev, sta dekleti že pozabili na mraz in sta se veselo zakadili proti igralom. Ajda seveda najprej na plezalno steno, Vesna pa na tobogan in gugalnico. Tudi če na igralni hiški ne bi pisalo, da je varnost otrok v rokah staršev, bi bila skrbno pazila nanju. Šele ko ju je spet pošteno zeblo, ju je bilo mogoče prepričati, da se zdaj lahko ogrejemo le s (hitro!) hojo.

 

 

 

 

 

 

 

Vrnili smo se po poti vzpona. Tudi tokrat smo se ustavili pri kapelici, kajti v termovki je bilo še čaja. Na planini Dolžanka nas je sicer mikalo zaviti levo po mostu čez potok, a po pojasnilu, da bomo tako sestopili na cesto nekoliko stran od avta, sta dekleti glasovali za že znano pot. Jesensko pozno popoldne je bilo sicer toplih barv, vendar že zelo mrzlo. Po šestih urah (hoje je bilo gor grede dobro, dol pa slabo poldrugo uro) se je prileglo odložiti planinsko opremo in se ogreti v avtu. Ajda, ki je prejšnjikrat pripomnila, da moramo naslednjič na kaj bolj poštenega, je bila tokrat s »poštenostjo« pohoda zadovoljna.