Na Kališče (po Mačenski poti), Mali Grintovec in Bašeljski vrh

Ko sva bila prejšnjikrat na Kališču, sva sklenila naslednjič preizkusiti Mačensko pot (o njenem imenu sem pisala že takrat). To sva storila (davnega!) 9. oktobra. Parkirišče sva zapustila na gornjem koncu pri markaciji in napisu Hu boršt (Hudičev boršt).

Kolovoz, ki je postajal podoben gozdni cesti, se je zlagoma vzpenjal, po strmejšem vzponu pa se je zravnal in tam se je odprl pogled na bližnja pobočja. Za naslednjo strmino se je cesta spet zravnala; skalnata brežina na levi je bila na novo odkopana. Za ovinkom po dobre četrt ure sva zagledala Hudičev boršt in – avto. Na cestišču so bile vidne sledi delovnega stroja; bilo je zvoženo in blatno. Slednjič se je pokazalo, kaj se dogaja: bager je širil gozdno cesto. Mladi bagerist se je prijazno ustavil in naju spustil mimo. Za njim je bil le še kolovoz, ki ga je seveda čakal enak »napredek«.

Na smerni tablici pri odcepu, kjer sva zavila levo s kolovoza, je bilo prvič omenjeno Kališče, in sicer dopisano Kališče 2.15. Na naslednjem razcepu je bil najin desni krak. Ozka steza je v ključih premagovala strmino. Na spolzkih koreninah je drčalo. Gozd je bil nastlan z vejevjem in manjšimi debli, z višino pa so se pojavlja čedalje večja. Grapa pod nama je bila popolnoma zametana in kmalu sva jo prečkala. Ker se ni dogajalo nič posebnega, sva molčala in poslušala glasno cvrkutanje ptic. Nekaj bližnjic je bilo »prečrtanih« za tiste, ki jim ni samoumevno, da je prav hoditi po označeni poti, čeprav nekaterim tudi to ne pomaga.

Ko sva na drevesu zagledala napis Kališče na rdeči podlagi, poleg pa možica, sva domnevala, da označujeta nemarkirano pot na Kališče, narisano na zemljevidih, ki se tu odcepi od poti v Hudičeve boršt (proti njemu ‒ desno od odcepa ‒ kažeta markacija in puščica). Zavila sva na ne posebno razločno in urejeno stezico, ki je ponekod sitno visela. Pripeljala naju je na markirano pot na grebenu nad vrhom Kozjeka nekaj deset metrov više od mesta, kjer sva ga dosegla prejšnjikrat. Pozimi v snegu poti, po kateri sva prišla tokrat, seveda ni bilo mogoče videti (na greben priteče pri drevesu z markacijo in s št. 55 v kvadratu). Na naslednjih dveh označenih razcepih sva zavila levo (desno je obakrat še možnost za smer Hudičev boršt). Teren je postajal čedalje bolj skalnat. Prečkala sva kamnit plazič. Svet se je v levo nekoliko odprl, a zaradi megle nisva nič videla. Pretakniti sva se morala čez več velikih izruvanih dreves in pod njimi.

Na 1300 m sva se znašla v dolinici med Lanežem in Kališčem s številnimi oznakami. Zavila sva levo (na drevesu Kališče). Tam nekje sva pozimi zaradi snega izgubila označeno pot in se vzpenjala precej na pamet, v kopnem pa se večinoma vidi od markacije do markacije. Pod steno se je gozd razredčil in zagledala sva žice žičnice. Po stopnicah in čez skale sva prisopihala do novega razcepa; najina pot se je združila s tisto, ki priteče iz doline Suhe (»klasično«). Že čez nekaj minut (slabi dve uri in pol od izhodišča) sva bila dobrodošla pri planinskem domu (Atlas Slovenije ter vodnika Kamniško-Savinjske Alpe in Preddvor 1540 m, zemljevidi in stari vodnik Kamniške in Savinjske Alpe pa 1534 m), čeprav je bil zaprt. Okrog Storžiča so se lovile megle, a je bil zaradi njih skoraj še lepši. Razločila sva celo nekoga, ki se je bližal križu na vrhu. Razkadilo se je toliko, da sva videla tudi Lanež in Krvavec.

Pot sva nadaljevala nad domom po stezi mimo žičnice. Na levi se je postavljal Storžič, katerega vznožje je žarelo v toplih barvah, pred seboj pa sva videla levo Bašeljski vrh in desno Lanež, izza katerega je kukal Mali Grintovec (na novem zemljevidu Storžič in Košuta piše tako kot na neki tukajšnji smerni tablici: Grintavec). Pri prvih smernih tablicah sva zavila desno proti Bašeljskemu vrhu, Malemu Grintovcu, Srednjemu vrhu in Sv. Jakobu. Vzpenjala sva se med smrekami in ruševjem, ponekod tudi prav strmo. Storžič in Lanež sta spet izginila v megli in hitro je dohitevala tudi naju. Še enkrat sva skrenila desno; tokrat je na smerni tablici pisalo tudi Mačensko sedlo (enako ga imenujejo Atlas Slovenije in zemljevidi, vodnik Kamniško-Savinjske Alpe pa preval). Že jesensko umirjeno pokrajino je poživljal »gorski ruj«, kakor rada rečem jesensko rdečim listkom alpskega gornika (hvala Alenki!). Na zelo ozki stezici, obrasli z ruševjem, je bilo večkrat komaj za stopinjo prostora in še slabo se je videla v visoki suhi travi. Prečenje po strmini do Mačenskega sedla je bilo kar sitno, zato sva bila zelo pazljiva.

Po 40 minutah sva prispela na Mačensko sedlo (stari in novi zemljevid Storžič in Košuta ter vodnik Kamniško-Savinjske Alpe 1622 m, Atlas Slovenije in zemljevid Karavanke – osrednji del pa 1615 m). Tja priteče tudi stezica z Bašeljskega vrha, čez katerega sva se namenila pozneje vrniti. S sedla sva lepo videla Veliki (Ženiklovec) in Mali Javornik, za njima Štegovnik, zadaj pa zaradi oblakov nekoliko slabše greben Košute. Nadaljevala sva po strmi stezi med ruševjem. Po pesku nama je spodrsavalo. Ko sva se ustavila in se ozrla, se nama je razkrila pot, ki sva jo prehodila po pobočju Bašeljskega vrha. Rušje se je razredčilo; prevladala je dolga suha šopasta trava. Pokazalo se je sonce in na Bašeljskem vrhu sva videla sedeti planinca. Na označenem razcepu sva zavila levo proti Malemu Grintovcu. Tu in tam je še samevala kaka cvetka ‒ največ resastih sviščevcev. Nad nama je spet hitela megla in Srednji vrh za najinim hrbtom je imel oblačno kapo. V 25 minutah sva stala na vrhu (1813 m) pri klopci in vpisni skrinjici. Imela sva srečo, da so se oblaki in megle za nekaj časa razmaknili, celo sonce je posijalo. Okrog naju so se motale tri kavke: zdaj so obletavale skrinjico, zdaj stale strumno v vrsti, se spreletele nad vrhom in se znova vrnile. Kolikokrat sem že povedala, da se kavk nikoli ne naveličam?!

Ko sva se spustila z vrha, sta bila Storžič in Srednji vrh spet popolnoma zakrita. Na Mačenskem sedlu kljub strašni megli, v kateri nama je dobesedno kapljalo od las (kapljice so čudovito okrasile tudi pajkovo mrežo, kar lastniku najbrž ni bilo posebno všeč, meni pa zelo) in nisva skoraj nič videla, nisva spremenila načrta in sva se povzpela še na Bašeljski vrh. Strma peščena stezica se je prebijala skozi »koridor« v ruševju in smrečju. Za vztrajnost sva bila nagrajena: megla se je še enkrat umaknila soncu, da sta se pokazala pred nama naslednji cilj in za nama Mali Grintovec. Prej kot v pol ure sva dosegla Bašeljski vrh (1744 m) s klopco in vpisno skrinjico, kjer nama jo je spet zagodla megla, zato sva ga kar hitro zapustila. V 20 minutah sva bila pri koči in ker je bil oskrbnik že v njej, sva si privoščila osvežilno pijačo, nato pa se vrnila v dolino.

Za križiščem s »klasično« potjo sva nadaljevala po njej. Na grebenu nisva zavila levo nazaj na Mačensko pot, ampak sva ga zapustila pri treh smernih tablicah in lesenem kažipotu za Mače. V gozdu je bilo zaradi oblačnosti prav temno. Drevesa so bila označena s priimki (najbrž lastnikov gozda) in z gozdarskimi znamenji. Kolovoz sva zapustila v desno in čez čas spet zavila desno, nato pa pri smerni tablici sestopila na slabo gozdno cesto. Kažipot Mače, Preddvor naju je usmeril levo navzdol. Po kakih 40 m se je najina pot odcepila desno in nadaljevala sva po grebenu, dokler nisva spet sestopila na cesto (na drevesu napis Sr. vrh nazaj). Po nekaj metrih sva prišla na širšo gozdno cesto in brž zatem k žičnici. Pod njo sva prestopila Suho in kmalu zagazila po razriti blatni gozdni cesti. Mimo Šavsovih kažipotov sva po uri in tričetrt prijetno utrujena prispela na parkirišče, kjer je čakal le še najin avto.