Ko sva se 2. oktobra peljala čez rateški mejni
prehod ter skozi italijanske Fužine (Fusine in Valromana) in Trbiž (Tarvisio) v
Ovčjo vas (Valbruna, Wolfsbach), pusto megleno jutro ni veliko obetalo. A da se
po jutru dan pozna, očitno (k sreči) ne drži vedno. Parkirala sva nad vasjo na nevarovanem
brezplačnem parkirišču 5 nasproti opuščene rumene stavbe z garažo.
S parkirišča sva se odpravila naprej po asfaltni
cesti mimo velike vojašnice; čeprav je opuščena, je z ograje »strašil« napis o
oboroženem nadzoru. Mimo vodnjaka s tekočo vodo sva prišla na most čez široko
suho strugo Zajzere (Torrente Saisera). Pogled na slikovite okoliške vrhove so
nekoliko kazili oblaki. Parkirišče 6 tudi ni varovano, a je plačljivo: 2,50
evra na dan. Leži ob planini Zajzera (Malga Saisera) z dvema hiškama in
senčnico. Ob planini stojijo spomenik Juliusu Kugyju, obvestilne table in smerne
tablice. Parkirišče sva zapustila pri kapelici, sledeč kažipotu 611 Rifugio Grego 1h 00m.
Skozi mešani gozd sva se vzpenjala po stezi,
podobni kamniti strugi (po njej je curljala voda), kjer pa sva izstopila iz
nje, je bila koreninasta. Iztekla se je na gozdno cesto, ki sva jo po kakih 30
m zapustila po približno enako strmi stezi desno v breg (tam je na kažipotu za
Kočo (bratov) Grego nekdo popravil čas s 30 minut na 50). Dosegla sva rob in zavila
pravokotno levo. Pot nama je prečkala koza s čedno bradico in močno je zadišalo
po kozjem siru. V strugi Zajzere globoko spodaj sva prvič zagledala vodo. Še
enkrat sva stopila na cesto in čez približno 40 m spet z nje. Ko je z leve pritekla
steza s ceste, ki se je medtem nekje končala, in se združila z najino, so se iz
vseh smeri namnožile poti, označene z belo-rdečimi markacijami, nekatere pa
tudi z zelenimi pikami.
Res sva se v natanko eni uri znašla pri Koči bratov
Grego (1389 m). Na skalno ploščo pritrjene kovinske ploščice z imeni in
nadmorskimi višinami gora, ki se vidijo od nje, nama niso dosti pomagale, ker
je bilo preveč megleno. Na škarpi je stojalo s spominskim zvončkom.
Pločevinasta garaža, zimski bivak, drvarnica, zbiralnik za vodo, pasja uta, obdana z zarjavelo žičnato mrežo, in druge pritikline sicer čedni koči niso
ravno v okras. V petek zjutraj je bila zaprta. V bregu nad njo so kažipoti in smerne
tablice, le kam se pride naravnost navzgor, nisva ugotovila.
Do koče sva prišla po poti 611, od nje pa odšla po
609. Mimo garaže in vodnega zbiralnika sva
se spustila na markirano gozdno cesto. Zaradi vode in najbrž še kakih naravnih
sil je zavarovana na vse mogoče načine: s škarpami, prepusti, lesenimi
podporniki, betonom na cestišču. Po kakih 10 minutah naju je pripeljala iz
gozda mimo miz in klopi na križišče, na katero je z nasprotne strani pritekla
asfaltna cesta. Voda v koritu na levi je bila zaprta. Na tabli poleg korita je
nekoč pisalo Laghetto Somdogna, to
sva še razbrala, opisa pod tem naslovom pa nisva mogla, ker ga kratko malo ni
več. S table ob asfaltni cesti sva izvedela, da sva na Rudnem vrhu (Sella
Somdogna, 1392 m; po Miheliču preval Sella di Somdogna, 1398 m; po Janši Sompdogna in tako tudi po italijanskem zemljevidu
Tabacco 19). Na hribu onkraj križišča je čepelo nekaj stavb.
Preden sva se z Rudnega vrha povzpela k hišam na
hribu, sva zavila desno pogledat spomenik, postavljen ob 90-letnici konca prve
svetovne vojne. V tisto smer je kazala tudi smerna tablica Jôf di Miezegnot ore 2.00 609. Še ena nečitljiva tabla je imela
naslov Linee del fronte 1915‒1918.
Italijanska zastava (poleg evropske in avstrijske) je bila nemarno razcefrana.
Od spomenika sva jo ubrala kar čez cesto navzgor mimo visokih smrek na levi proti hišam na hribu. Tudi tamkajšnja planina se imenuje Rudni vrh (na italijanskem zemljevidu C.ra Sompdogna; casera = planšarija). Zgoraj sva pri treh klopcah spet dosegla cesto in nad njo štiri stanove, poleg njih pa razvaline starejšega, kamnitega. Vse je bilo zaprto; na enih izmed vrat je bil nalepljen listek, da bo spet odprto konec junija.
Vzpenjala sva se dalje skozi listnati gozd, ki je tu
in tam že dobival jesenske barve. Na nekaj drevesih sva prebrala pozive
prostovoljcem, naj prinesejo drva v bivak Gemona. Steza se je za kratek čas položila,
nato pa je postala skalnata in je strmino premagovala z rahlim vijuganjem. Vedno
več je bilo macesnov in drugih iglavcev. Prečkala sva hudourniško grapo. Svet
je bil čedalje bolj peščen in se je na obe strani nekoliko odprl, a zaradi
megle od tega nisva imela veliko. Od številnih bližnjic so odvračale pregrade
iz kamnov ali vej. Šele precej
visoko sva naletela na prve ostanke drv; očitno
so jih že večino znosili gor. Levo ob poti se je vlekla grapa in onstran nje sva
videla še eno stezo. Na stiku z najino je bila zastavljena s skalami. Zapustila
sva gozd; nad nama se je vlekel gol rob. Megle so se podile sem in tja, tako da
se je pokazal zdaj ta, zdaj drugi vrh.
Čez kako uro sva za ostrim desnim ovinkom zagledala razpelo. Pod njim je v kamnito ploščo vklesana kitica iz pesmi furlanskih alpinov. Prepesnila sem (si) jo takole:
Znamenje je, križec mali,
tam vklesano v trdi skali;kjer očnice rastó in trava,
pod rušo moje truplo spava.
Do Bivaka alpinskega
bataljona (Btg. Alpini) Gemona je bilo le še nekaj minut. Bil je odprt in
prijazen. Na klopci pred njim so malicali dva mlada planinca in njun kuža. Tudi
vreme je postalo nadvse prijazno. Kar kmalu sva se odpravila naprej. Po peščeni
potki nad bivakom je spodrsavalo, zato sva stopala previdno, saj je ponekod tekla
čisto po robu in je bila na nekaj mestih podrta. Na okoliških hribih sva
opazila več (ostankov) objektov iz prve svetovne vojne. Čez četrt ure naju je
ustavil znak, da je pot od tu neuporabna. Sicer sva poskušala, a nama ni šlo najbolje,
nadaljevanje pa je bilo videti še slabše. Mlada Italijana, ki sta tedaj
pribrzela gor (in nato tudi odbrzela na vrh!), sta nama odločno odsvetovala
nadaljevanje v tej (jugozahodni) smeri, češ da je pot res nevarna, ter
predlagala, naj se vrneva precej niže in se povzpneva na vrh z druge
(jugovzhodne) strani.
Priporočena pot je
bila že na pogled zelo dolga, saj je tekla daleč naokoli, a sva verjela znaku,
mladcema in svojim očem ter se začela spuščati. Kmalu sva opazila ne prav
razločen odcep levo na »daljšnico«. Po zdelani stezi sva prečkala štiri grape;
prvi dve sta bili kar zoprni, tretja nič posebnega, četrta pa zelo težavna. Čez
slabe pol ure sva prispela do skupine vojaških objektov, ki sva jih opazovala
že prej. Sklenila sva, da bova po malici nadaljevala po najrazločnejši stezi na
Špico. S te strani sva pričakovala pot 606, a nisva videla nobene take oznake.
Med jedjo sva se razgledovala po divji bližnji in daljni okolici, stikala okrog
bolj ali manj porušenih stavb in našla kaverno, se zabavala s kavkami in se
sploh imela lepo, zato sva začela razmišljati, da sploh »ni treba« na vrh. Tudi
tu se nama je namreč zdel dostop težaven, posebno više gori. Ko pa sva videla,
kako počasi se mlada Italijana spuščata po tej strani, je bil sklep sprejet.
Nisva si hotela pokvariti dneva z nečim, čemur morebiti ne bi bila kos.
Vrnila sva se na Rudni vrh; tako s planine kot s sedla se je zdaj lepo videl najin nesojeni cilj in že sva kovala načrte, kako ga bova nekega dne vendarle dosegla. S sedla sva se pognala po vlažni travnati stezi nad koritom proti gozdu, ker sva hotela videti Jezerce (Laghetto). Pot je markirana; prva markacija je že na koritu. Najprej sva se vzpenjala po travniku, poseki in gozdu, potem pa sva se začela nekoliko spuščati. Na križišču sva sledila kažipotu 651 levo in v 20 minutah prispela k jezeru. Zelo je zaraščeno, ima pa lepo ozadje. Od njega sva se podala po mokrotni in blatni travnati dolini, z obeh strani obdani z gozdom, in v četrt ure prišla h Koči bratov Grego po tisti stezici, o kateri sva se zjutraj spraševala, kam vodi. Iz koče se je kadilo, a se nisva ustavljala, ampak sva se po že znani poti vrnila k avtu. Z nje se nama je v večernem soncu prikazal še en prizor, za katerega sva bila v krmežljavem jutru prikrajšana: Višarje.
Bilo je prelepo, da bi bila zaradi nedoseženega
vrha slabe volje. In še z nečim je pritegnil mojo pozornost ta najvzhodnejši
dvatisočak (2087 m) Naborjetskih gora. Gorazd Gorišek mu v Planinskem vestniku 11/11 na strani 42
reče kar gora številnih imen. Poleg najpogostejšega slovenskega Poldašnja špica (zemljevid Julijske Alpe – zahodni del, Andrej
Mašera: Zahodne Julijske Alpe)1
ter italijanskega Jôf di Miezegnot
in nemškega Mittagskofel našteva še
slovenska Poldnašnja špica (starejši
zemljevid,2 Tine Mihelič: Julijske
Alpe, Rafko Dolhar: Romanje v Julijce)3,
Poludnik (Rafko Dolhar: Kanalska dolina4 – to ime po
Gorazdovem mnenju ni priporočljivo zaradi zamenjave s Poludnikom, 1999 m, v
Karnijskih Alpah) in Poldanovec (Slovenska krajevna imena v Italiji5
– to ime po Gorazdovem mnenju ni priporočljivo zaradi zamenjave s Poldanovcem6
na robu Trnovskega gozda).7
3 Že prej Henrik Tuma: Imenoslovje Julijskih Alp – Poldnašnja Špica 2089 m (v kazalu celo Poldnjašnja, kar je najverjetneje napaka). To različico zagovarja tudi Stanko Klinar.
4 Tudi v Romanju v Julijce.
5 Pavle Merku.
6 1299 m.
7 Še eno ime se pojavlja. Leta 2007 je na forumu gore-ljudje, kjer se je razvnela razprava o imenih v gorskem svetu, nekdo zapisal, da Rafko Dolhar v knjigi Romanje v Julijce uporablja ime Poldanšnja špica. Sama sem v Dolharjevi knjigi našla le imeni Poludnik in Poldnašnja špica, Poldanšnje pa ne. Pač pa je to ime uporabljal Gorazd Gorišek, ko je še objavljal priljubljena Gorniška potepanja. Eden sodelujočih na omenjenem forumu je bil odločen, da je »popolnoma brez pomena«, kako se kaj imenuje, da je to »marginalno, vsaj kar se hribov tiče«. S tem se nikakor ne strinjam, čeprav tvegam uvrstitev med »rednecke«, srednjeveške intelektualce, salonske razpravljavce, »strokovnake« in ljubitelje sofizmov.
1
Zdaj tudi Klemen Janša: Zahodne Julijske
Alpe; ta postreže še z različico Poldanašnja špica, ampak domnevam, da gre
za napako.
2
Ne pove, kateri. Sama takega nimam.3 Že prej Henrik Tuma: Imenoslovje Julijskih Alp – Poldnašnja Špica 2089 m (v kazalu celo Poldnjašnja, kar je najverjetneje napaka). To različico zagovarja tudi Stanko Klinar.
4 Tudi v Romanju v Julijce.
5 Pavle Merku.
6 1299 m.
7 Še eno ime se pojavlja. Leta 2007 je na forumu gore-ljudje, kjer se je razvnela razprava o imenih v gorskem svetu, nekdo zapisal, da Rafko Dolhar v knjigi Romanje v Julijce uporablja ime Poldanšnja špica. Sama sem v Dolharjevi knjigi našla le imeni Poludnik in Poldnašnja špica, Poldanšnje pa ne. Pač pa je to ime uporabljal Gorazd Gorišek, ko je še objavljal priljubljena Gorniška potepanja. Eden sodelujočih na omenjenem forumu je bil odločen, da je »popolnoma brez pomena«, kako se kaj imenuje, da je to »marginalno, vsaj kar se hribov tiče«. S tem se nikakor ne strinjam, čeprav tvegam uvrstitev med »rednecke«, srednjeveške intelektualce, salonske razpravljavce, »strokovnake« in ljubitelje sofizmov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar