Ptičji vrh ni samo za čudne tiče

Če v vodniku piše »nepomembna vzpetina«, »neizrazit vrh« ali kaj podobnega, nemudoma zastriževa z ušesi. Tako je bilo tudi s Ptičjim vrhom (1550 m) med sedloma Suha in Kočna, »neizrazito kopo nad Markljevim rovtom«, kakor piše v Janševih Karavankah; 15. novembra sva zastavila na Planini pod Golico, pri zapuščenem Belcijanovem hotelu, ki sem ga omenila že večkrat.

 

Odpravila sva se naprej po asfaltni cesti in mimo partizanskega spomenika. Na skalni steni onstran struge Črnega potoka na levi sva opazila rdečo peterokrako. V bližini je pritekla na cesto Stara rudna pot. Tabla Pozor posedanje cestišča naju je opozorila na tako rekoč prelomljeno cesto. V zgornjem delu vasi je na hrbtni strani krajevne table pisalo, da je Koča na Golici zaprta. Pri tabli je levo odcep čez most h kmečkemu turizmu (Betel), k Fencu in na Golico (2 h), midva pa sva nadaljevala naprej proti Savskim jamam in Golici po daljši poti (3 h).

 

 

Asfalt se je končal in stopila sva na gozdno cesto. Na zemljevidu je narisana kot markirana; opazila sva le eno silno slabo markacijo, a tablica Golica skozi Savske jame nama je povedala, da sva na pravi poti. Mimo hiške, kjer je cilj sankaške proge Savske jame (o sankališču pričajo varovalne ograje in vodna napeljava), sva prišla do odcepa levo h Karlovemu rovu. Na obvestilnem stebričku piše tudi Golica preko Korelnovega rova, nekoliko naprej pa na slabi leseni smerni tablici Golica Preko Korlnove jame 1^h 45^min.. Stopila sva pogledat Karlov rov (žal je bil zaprt) in bližnje skladišče razstreliva. Ta pridobivalni in raziskovalni rov je najnižji in edini še vsaj deloma ohranjen del rudnika Savske jame (Reichenberg), kjer so do začetka 20. stoletja kopali železovo rudo siderit.

 

Po ogledu sva odšla dalje po cesti. Nad odcepom desno na Križovc preko Fentovega polja je čepela razdrta hiša. Kmalu za markacijo na mostu čez Črni potok, ki je bila nekoliko boljša od prve, sva videla, kje sankališče priteče na cesto. Za še enim mostom sva pri slabi markaciji zavila k tabli za Valentinov (in Barbarin) rov, od obvestilnega stebrička pa je ostal samo podstavek. Po naslednjem prečkanju potoka se je desno odcepila razrita steza k tabli, ki opisuje Frančiškov rov. Malo naprej naju je razveselila prva poštena markacija, poleg nje pa so bila na skali ob cesti še druga znamenja: vzporedni rdeči črti, R 1796 (R menda pomeni Ruard ‒ fužinarska in podjetniška rodbina), 1896 SPD, J.K (namesto J. morda I.) in R.R.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po 40 minutah sva vrh klanca z betonsko prevleko prispela na križišče s kažipoti: desno Golica, Javorniški rovt in Prihodi, levo Nepomukov rov. Zavila sva levo ter našla ostanke spomenikov tehnične kulture, opisane na tabli o Savskih jamah, in podrto novejšo zgradbo. Gozdna cesta teče še naprej, prav tako desno od križišča, kjer pa je na zemljevidu narisan kolovoz. Ostalinam iz starih časov je delala družbo prazna pločevinka od piva, ne tako redek pojav v naših gozdovih. Kjer se kozel valja, tam dlako pusti, bi lahko rekli, saj so pločevinke večinoma od laškega piva.

 

 

 

Iz križišča sva se med cestama povzpela po označeni stezi. Kljub gostemu smrekovemu gozdu je na naju skozi veje prijazno posijalo sonce (dotlej sva imela bolj mrakobno vreme). Po četrt ure sva se znašla pred vhodom v Markljev rovt (1189 m). To je velika ograjena planina s tremi objekti (starim in novim stanovanjskim ter enim za živino) in dvema izviroma. Možak, ki je prišel zapret vodo čez zimo, nama je povedal, da je najvišja vzpetina nad planino Lepi vrh (na zemljevidu ga ni), desno od njega je Struška, levo pa Ptičji vrh (od tu se ne vidi). Ni mu čisto uspelo skriti presenečenja, da hočeva na slednjega. Ali na take »neizrazite kope« res hodijo samo čudni tiči? Usmeril naju je desno in napovedal, da bova prišla do ceste.

 

 

 

V Markljevem rovtu sva zapustila markirano pot, ki se po njegovem levem robu nadaljuje proti Golici. Najprej sva zagrizla desno v strmo poseko in na razcepu spet desno; izkazalo se je, da preveč. A ker je vsaka stvar za nekaj dobra, sva bila deležna lepega pogleda na Golico in Krvavko, ki sta se ravno takrat izvili iz oblaka. Vrnila sva se do rovta in se povzpela ob gozdu; na njegovem notranjem robu sva našla neoznačeno potko. Ko sva prišla na plano, se nama je od zadaj z desne priključil kolovoz. Pri ograji sva zapustila planino. V gozdu sva spet ujela kolovoz, posejan s kamni in skalami. Više gori je izza drevja kukala preža. Kar strmo je bilo. Zavila sva desno čez grapo, ob kateri sva se vzpenjala, in po slabe četrt ure res dosegla gozdno cesto.

 

 

 

Najprej sva zavila desno pogledat Pusti rovt (1296 m). Nekateri so se do njega pripeljali. Na deblu ob lesi nama je zdelana smerna tablica povedala, da sva na markirani poti s Pristave na Golico. Ob rovtu je stala tista preža, ki sva jo opazila malo prej. Oblake so prebodli sončni žarki ter osvetlili dve hiški in ograjen zbiralnik za vodo pod njima. Na eni je pisalo, da pripada Pašni skupnosti Javorniški Rovt.

 

 

 

Vrnila sva se tja, kjer sva prišla na gozdno cesto, in nadaljevala na drugo stran, kamor je kazala smerna tablica Sedlo Kočna. V desno se je kar kmalu odcepila steza na Struško in Svečico, midva pa sva ostala na cesti in enako pri naslednjem razcepu, kjer je v isto smer zavila slabša cesta, na kateri sva opazila zapornico in znak za prepoved vožnje. Ob razcepu je nekdo parkiral in nekoliko dalje je bilo še eno manjše parkirišče. Nedaleč za prvimi ocvetličenimi kažipoti (med njimi nazaj Markljeva pl. ‒ ne rovt!) sva po 20 minutah prispela na sedlo, kjer je dovolj prostora za parkiranje. Ceste, po kateri sva prišla, ni na zemljevidu. Vlekel je leden veter. Na grebenu pred nama so se belili mejni kamni. Po lesenih stopnicah sva se povzpela k ograjenemu partizanskemu spomeniku, ki je posvečen dvema dogodkoma iz leta 1944: tu je 19. marca strmoglavil sestreljeni ameriški bombnik B-17 in štiri člane posadke so rešili slovenski kurirji, 2. maja pa je padel koroški partizan Ivan Čero, komandir kurirske karavlje K-2. Nad spomenikom teče markirana pot na Stol; v isto smer je poldrugo uro do Pristave, kar pa sem ugotovila, šele ko sem sestavila razpadli kažipot.

 

 

 

Pričakovala sva, da bova prišla na sedlo Kočna, zdaj pa sva se znašla na sedlu Suha (po kažipotu 1430 m, po Janši 1434 m, po zemljevidu 1438 m, po Kompassu 61 Maria-Elend-Sattel, 1439 m – kar vam je bolj všeč). Tamkajšnji mejni kamen ima številko XXVI/1. Torej sva Ptičji vrh »preskočila«, slikoviti greben pred nama pa je bil Mala Golica. Morala sva nazaj po stezi nad partizanskim spomenikom; tam je mejni kamen s številko XXV/280. Ker je bila pot po grebenu slabo prehodna, sva se raje spustila podenj na označeno proti Stolu. Ko sva stopila iz gozda, sva na desni zagledala gol hrib, po katerega pobočju je tekla stezica – Ptičji vrh. Zlezla sva na greben in ga dosegla pri kamnu 273. Lepo sva videla Malo Golico in Krvavko ter Julijce s Triglavom. Manj kot pol ure od Suhe sva že stala na cilju.

 

 

 

Ptičji vrh (Kotschna, 1550 m) se po Janši imenuje tudi Mala Kočna. Kamen na vrhu ima številko 270. Na vkopani kamniti kocki piše KT. Na vse strani so prav lepi razgledi, dosti lepši, kot bi pričakovala od hriba, ki se zdi vodniku komaj vreden omembe. Tudi ni čisto res, da nanj ne pelje nobena pot, le označena ni. Skratka, Ptičji vrh mirne duše priporočam vsakomur, ne samo čudnim tičem.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z vrha sva jo potegnila po grebenu na naslednji vršiček k mejnemu kamnu 268, od tam pa navzdol, proč od kamnov. Prečkala sva markirano pot na Stol in ko sva v četrt ure pristala pri kalu na sedlu Kočna (tudi Črvič, Kotschnasattel, 1469 m), se je izkazalo, da sta v resnici dva. Okrog njiju in vsepovsod po bližnjih obronkih so pritegovale (vsaj moje) poglede gole krivenčaste veje dreves, morda gabrov. Prijeten kraj za malico, samo ne v takem vetru in mrazu, zato sva se med jedjo podala v breg k ograji, ob kateri sva opazila kažipote; tako sva se hkrati ogrela in jih prebrala: nazaj Golica, naprej Struška in Pl. Svečica. Tam sva pa že bila.

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po malici sva se odpravila od kalov po kolovozu mimo bližnje lesene hiške in prej kot v 10 minutah prispela do zapornice in znaka za prepoved vožnje, ki sva ju opazila zjutraj nad razcepom gozdnih cest. Od tu sva pot že poznala. Markljev rovt sva tokrat zapustila po kolovozu, ki se nama je gor grede, ko sva se vzpenjala po stezi, priključil z desne. Izkazalo se je, da bi bila morala tedaj, ko sva skušala zapustiti rovt preveč v desno, na razcepu zaviti levo, pa bi bila prišla prav na ta kolovoz. Torej sta gor grede možnosti dve: lahko se vzpnemo po desnem robu do vrha rovta ali pa le do druge hiše, tam desno na kolovoz in ko se ta razcepi, levo, ne navkreber. Šele zdaj sva ugotovila, da se iz rovta vidi Triglav, saj se je zjutraj skrival v oblakih.

 

 

Nazaj grede pod rovtom nisva prečkala gozdne ceste in ne nadaljevala po stezi, po kateri sva prišla gor, ampak sva zavila levo po cesti, da bi si ogledala še to pot. Po zemljevidu PZS je tako in tako markirana cesta, ne steza (ta pa je markirana na zemljevidu na Hribi.net). Ko se je povprek postavila širša gozdna cesta, sva zavila desno nanjo. Takoj za ovinkom se je začel asfalt in pri manjšem slapu sva prikorakala na križišče pri Savskih jamah. Odtlej sva ves čas hodila po poti vzpona.

 

Že to, da je pohod trajal šest ur in pol, čeprav je bilo hoje le za slabe tri in pol, je zame dokaz, da je bil Ptičji vrh imenitna domislica. Če pa kdo vendarle meni, da sva čudna tiča, tudi prav.