Na Tolsti vrh mimo Farbance

Čez teden dni sva si spet privoščila Tolsti vrh (1077 m), ampak drugega, nad Dobroveljsko planoto. Odkar sva na Wikipediji prebrala, da je edini planinski dom na Dobroveljski planoti tisti na Čreti, čeprav je po drugih virih očitno, da je tam tudi Farbanca, sva si to »zapostavljeno« kočo želela ogledati. Najprej je bilo treba najti izhodišče z nenavadnim imenom Motorček. S štajerske avtoceste sva se zapeljala na Vransko in čez preval Lipa (tamkajšnji asfalt je obupen) v Šmartno ob Dreti, tam pa desno, skozi Kraše. Za Pustim Poljem sva zavila desno po ozki asfaltni cesti, zdaj zaradi kažipotov za Motorček, Farbanco in Čreto že brez skrbi, da sva na pravi poti. Motorček pa ni zaselek, kakor sem sklepala iz zloženke PD Nazarje, ampak je popravljalnica žag, kosilnic in škropilnic v naselju Potok. Gospodinja nama je prijazno dovolila parkirati pri njih, če bi bilo parkirišče nekoliko naprej polno. Pa ni bilo, bila sva sama. Urejeno je pri brvi čez Mostni graben, ob njem in onkraj njega pa so številne planinske oznake.

Med kažipoti na drugi strani potoka nama je eden zbudil posebno pozornost: Pot na angleš. barako; na jasi, kjer zdaj stoji koča Farbanca, so bile med prvo svetovno vojno barake za angleške ujetnike. Vzpenjala sva se po pobočju Mostnega vrha. Na najstrmejšem delu so napravili stopnice, nato pa se je kolovoz zožil v stezo; ta je zavila levo čez jarek in se nadaljevala v ključih navzgor v gozd. Na počivališču s klopco pri Lahkem studencu sta naju pričakala spodbudna napisa Na zdravje! in Dober dan. Naslednja klopca je bila že nekoliko »snedena«. Nad njo se je strmina unesla. Nenavadno se mi je zdelo, da je v krajih, kjer v veliki meri živijo od lesa, gozd tako nepospravljen. Ko sva dosegla gozdno cesto, sva na desni že zagledala kočo. Do nje sva potrebovala dobre pol ure.

Koča Farbanca stoji na gozdni jasi na severni strani kraške planote Krašica, ki je del Dobroveljske planote. Na njej piše Dom planincev PD Nazarje. Leta 1953 so tu zgradili gozdarsko kočo. V njej so mešali barve (farbe) za gozdne oznake, zato so ji rekli Farbanca. Potem ko je dolgo samevala, jo je leta 2002 od GG Nazarje vzelo v najem tamkajšnje planinsko društvo in jo pozneje odkupilo. Zdaj jo prizadevno obnavljajo. Poleg nje stojita antenski stolp z bivalnikom za RTV-jevske tehnike in lesena baraka, cerkvena last. Ob koncih tedna in praznikih člani PD Nazarje v koči dežurajo; tam si je sicer mogoče privezati dušo, a kuhajo ne. Potem ko nama je eden izmed prostovoljcev, ki so urejali okolico, vse to prijazno razložil, je spet poprijel za orodje, midva pa sva se poslovila.

Mimo gugalnic in cerkvene barake sva se odpravila v gozd, kjer sva se kmalu povzpela levo na vlako, ta pa se je spremenila v kolovoz, ponekod prav lep in širok. Bilo je komaj kaj rož, še največ dolgolistnih naglavk. Za dolgo strmino se je kolovoz položil in naju zaraščen s koprivami, zlaticami in repuhi pripeljal do poseke, kjer so cveteli tudi lučniki in spominčice. Prečkala sva jo in čez čas stopila na gozdno cesto na desnem ovinku, kjer se je v levo odcepil slab kolovoz in je bilo nekaj prostora za parkiranje. Nadaljevala sva navzgor po cesti do razcepa pod vrhom Borovnjaka. Pod tamkajšnjima kažipotoma je na marmorni plošči pisalo Cesta I. štajerskega bataljona Čreta 1941‒1977. Levo je bilo četrt ure do Črete, midva pa sva ostala na desni gozdni cesti in na 925 m zavila levo z nje na traktorski kolovoz ali vlako. Po velikih blatnih lužah so begali pupki. Na 936 m se nama je z leve pridružila še ena označena pot s Črete, naravnost pa sva v minutki prikorakala na skalnat rob z velikim lesenim križem, kjer sva posedela na klopci z razgledom na Vransko in Posavsko hribovje.

Nadaljevala sva po ozki zaraščeni potki, ki je bila zaradi strmega pobočja kar malo nevarna za zdrs. Ob njej in po njej so cvetele šmarnice, medenike, gozdne jagode, dolgolistne naglavke. Po kratkem spustu sva se priključila razmočenemu kolovozu, nato pa ga pri koritu zapustila desno navzgor, kamor je kazal rdeč kažipot brez napisa, in dobro uro nad Farbanco stopila iz gozda pri Rucgarju. Ob poti so se zlatili lučniki in travnik je bil pisan od raznovrstnega cvetja. Domači kuža se ni oglasil, dokler nisva odšla, tedaj pa je začel slabotno lajati. Mogoče mu je bilo pa dolgčas. Poleg gospodarskega poslopja in na njem so bile oznake planinske in evropske poti ter tablica Spomenik NOB, ki je tudi kazala v najino smer ‒ proti Tolstemu vrhu. Mimo oguljene mame ovce z dvema jagenjčkoma ter mimo mize in klopi sva po skalnatem, a vlažnem gozdu z bujno podrastjo v dobre četrt ure prispela do razcepa: levo Tolsti vrh (napis na drevesu), naravnost Spomenik 15' (smerna tablica).

 

Najprej sva se odpravila k spomeniku. Steza je bila zelo zaraščena. Našla sva markacijo (zvezdo), ki naju je pripeljala na slabo gozdno cesto; smerna tablica je kazala rahlo navzgor po njej. Kmalu po tistem, ko sva se povzpela s ceste na zaraščeno široko stezo in se nato spustila desno z nje, so naju znamenja pripeljala k spomeniku v eni izmed številnih vrtač. Pod prekrižanima srpom in kladivom piše: Na tem mestu sta padla / 15. 6. 1943 za svobodo / Vera  Šlander - Slavka / Dušan Krajgher - Jug / OK LMS Celje. Od nekod se je zaslišalo tuljenje sirene; bilo je natanko poldne na prvo soboto v mesecu. Stranpot nama je vzela manj kot pol ure.

Vrnila sva se na razcep in zdaj zavila proti Tolstemu vrhu. Strmina se je kmalu unesla, z leve je pritekla pot od sv. Jošta in prej kot v 10 minutah sva stala na z geodetskim kamnom označenem vrhu. Ker je gozdnat, je nerazgleden (na Hribi.net »obljubljenega« razgleda na Kamniško-Savinjske Alpe nisva bila deležna). Na njem je klopca, na drevesu z napisom TOLSTI VRH 1077 m pa vpisna skrinjica. Naprej, na drugo stran, tudi teče steza, a ni markirana.

Vrh sva zapustila po poti vzpona, od že omenjenega razcepa pa sva se držala gozdne ceste, upajoč, da prideva pod Borovnjak. Na gozdarskem nakladališču sva srečala nekoga, ki nama je potrdil, da sva na pravi cesti. Res sva čez kake pol ure prispela do odcepa na Čreto pod Borovnjakom, od tam pa kmalu iz gozda med cvetoče travnike. Na križišču na 909 m sva zavila levo in onkraj doline že videla Planinski dom I. štajerskega bataljona na Čreti. Ustavila sva se pri poznogotski cerkvi sv. Katarine (med vojno požgana je bila obnovljena leta 1952) in spomeniku prvi frontalni bitki I. štajerskega bataljona 26. 10. 1941. Čez pol ure sva že sedela v senci pred planinskim domom, kjer sva si privoščila skutne štruklje v juhi in odličen zavitek.

Od doma sva se odpravila po cesti navzdol mimo odcepa k plezališču, v Prilope in na Vransko ter navzgor proti hišam. Po dobrih 10 minutah sva pri leseni garaži prestopila na glavno cesto, ki je bila v levo asfaltirana (tja ni kazalo nobeno znamenje), desno navzgor pa makadamska (markirana). Po njej sva se povzpela na križišče, na katerem sva gor grede zavila levo proti cerkvi. Spustila sva se pod Borovnjak in desno po že znani poti mimo Farbance k Mostnemu grabnu. Najinemu zelenčku sta delala družbo še dva avtomobila; z njima se je najbrž pripeljala družba, zaradi katere je bilo pri Farbanci nazaj grede zelo živahno.